V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je delno ugodilo ugovoru zaradi zastaranja neprave judikatne terjatve, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od posameznega zneska od zapadlosti (med 10. 10. 2004 in 10. 3. 2005) do 21. 7. 2022, kar je tri leta pred vložitvijo predloga (7. točka obrazložitve sklepa). Ta del obrazložitve bi se lahko kril z opisom obresti v izreku "za čas do 21. 7. 2022", vendar je hkratni znesek vseh kapitaliziranih obresti 2.022,39 EUR v izreku v nasprotju z obrazložitvijo ter za zavrnitev celotnega zneska obresti ni razlogov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov o odločilnem dejstvu, ali je na podlagi dokazov, ki jih je (že) v ugovoru predložil obdolženec (torej potrdilo delodajalca o službenem potovanju in navedbe, da vozila sam ni mogel voziti), verjetnost, da je bil on tisti, ki je storil prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, ali pa je na podlagi predloženih dokazov verjetnost, da je obdolženec storilec očitanega mu prekrška, le še enaka ali morda celo že manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil.

Če sodišče zavrne dokazni predlog, za to poda razloge. Sodišče je dolžno odločiti o dokaznem predlogu stranke in vpisati razloge za zavrnitev dokaza v zapisnik o glavni obravnavi ter jih povzeti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga mora biti razumna, notranje skladna in logično vzdržna.

Sodišče prve stopnje je izvedbo s strani obrambe predlaganega dokaza za odreditev novega izvedenca s področja varstva pri delu zavrnilo z obrazložitvijo, da je v pretežni večini sledilo mnenju izvedenca A. A., saj "niti za trenutek ni obstajal dvom v njegovo strokovnost in večino njegovih zaključkov, zato tudi tekom postopka ni bilo prav nobene potrebe za postavitev novega izvedenca, ker je svojevrstna kontrola bila že tudi udeležba izvedene priče B. B., pri čemer pa je zaključek pravzaprav ta, da si v svojih ugotovitvah, vsaj v bistvenih delih, nujno na eni strani mnenje oziroma na drugi strani izpoved, sploh nista nasprotovali, mestoma celo dopolnjevali" (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog v točki 11 obrazložitve zavrnilo s kratkim pojasnilom, da ne gre za izrazita nasprotja med izvedencem in pričo, ni pa z ničemer konkretiziralo teh razhajanj in se do njih ni opredelilo. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga obrambe ni notranje skladna in logično vzdržna, saj ne vsebuje jasnih razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje argumente obrambe glede dokaznega predloga ocenjuje kot neutemeljene. S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo jasnih razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, je podana s strani pritožnika zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 329. člena ZKP. Ker je sodišče ugotavljalo odločilna dejstva tudi s pomočjo izvedencev, do s strani obrambe zatrjevanih razhajanj in dokaznega predloga glede pridobitve mnenja novega izvedenca pa se sodišče vsebinsko ni opredelilo, bi ta kršitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Edina javna listina je sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase, ki skupaj s potrdilom o plačilu prijavljene terjatve prvotne upnice v stečaju zapuščine dokazujeta zgolj, da je novi upnik le-to plačal.

Ugotavljanje lastništva predmetov v fazi dovolitve izvršbe bi bilo preuranjeno. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da podani ugovor ni bil takšne narave, ki bi preprečeval izvršbo, saj se ni nanašal na dovolitev, temveč na opravljanje ter da je dolžan izvršitelj ugotoviti, ali ima dolžnica rubljive predmete ter upoštevati zakonske omejitve. Ugovor, da dolžnica ni lastnica premičnin, na katero sega upnik z izvršbo, ni ugovorni razlog, s katerim bi lahko izpodbijala sklep o izvršbi, saj izvršba ne posega v njene pravice.

Pritožnikovo stališče, da v kazenskem postopku ni mogoče izreči obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zgolj zato, ker je bil storilcu kot nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku naknadno izrečen ukrep nadzorovane obravnave po ZDZdr, je neutemeljeno in v tem postopku ne more prinesti pritožbenega uspeha.

Izvedenka ni nikjer izrecno ocenila, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu edini primeren ukrep za odpravo storilčeve nevarnost, niti tega ukrepa sploh ni omenila. Tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 30. 1. 2025 ni bila izrecno povprašana o tem ukrepu. Iz zaključkov njenega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nezadosten ukrep, vendar izvedenka kot alternativni ukrep ni omenila obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, temveč je predlagala le ukrep namestitve na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (za dobo najmanj enega leta).

Zaključek prvostopenjskega sodišča v 72. točki obrazložitve napadanega sklepa, da je edini primeren ukrep izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1, ker pač po določilih KZ-1 namestitev v socialnovarstvenem zavodu ni možna, zmoten oz. neutemeljen. Posledično po 70.a členu KZ-1 sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki se zahtevajo za njegov pravilen in zakonit izrek, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

S.p. je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Tako je opredeljena v šestem odstavku 3. člena Zakona o gospodarskih družbah. Tudi če tožeča stranka kot s.p. ni bila formalno vpisana v sodnem registru kot družbenica družbe A. d.o.o., ni bila v njej zaposlena in ni bila vpisana kot poslovodja, je to dejansko bila kot fizična oseba brez dostavka s.p. Samostojni podjetnik ni ločen od fizične osebe, gre za eno in isto osebo.

V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje).

Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil.

Tožnica je garancijo za toženca neuspešno poskušala uveljaviti na podlagi mandatne pogodbe, vendar se toženec iz tega naslova in le na ugovorni trditveni podlagi ne more uspešno braniti svoje obveznosti plačila za opravljeno delo po podjemni pogodbi. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je proizvajalec garancijo zavrnil, medtem ko so vse preostale okoliščine (o krivcu za zavrnitev garancije) v tej pravdi pravno nerelevantne. Toženec bi sicer lahko s trditvami, da je za zavrnitev garancije kriva tožnica, morebiti uveljavljal odškodnino na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti iz naslova mandatne pogodbe. Vendar predmetno nima relevantnega vpliva na njegovo obveznost plačila po podjemni pogodbi, saj bi šlo za uveljavljanje nasprotne (odškodninske) terjatve in bi moral predhodno postaviti ustrezen zahtevek (npr. procesni pobotni zahtevek, nasprotno tožbo).