Nedvomno tožnica ni imela elektrike. A slednje ni posledica ravnanja tožene stranke, saj je vzrok v izpadu glavne varovalke. V odsotnosti samega protipravnega motilnega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest. Če protipravnosti oziroma motenja posesti sploh ni, posestnik v motenjski pravdi ne more uspeti.
Tožnik z vlogo ni zgolj predlagal oprostitve plačila sodne takse, kot je obravnavalo sodišče prve stopnje, pač pa je hkrati vložil tudi ugovor zoper plačilni nalog. O ugovoru sodišče prve stopnje še ni odločilo. Če bi ugotovilo, da je ta po materialnem pravu utemeljen, bi predložilo pritožbo tožnika zoper sklep z dne 28. 12. 2022 v pritožbeno obravnavanje brez procesne predpostavke plačila sodne takse.
V zakonu ni prepovedi, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev za elektronsko vročanje ne sme sodišče vročati pisanja po pošti in da je ta ex lege nezakonita.
Dosledno opravljena vročitev po pošti na poslovni naslov stranke, ki ga ima vpisanega v poslovnem registru, je kljub izpolnitvi pogojev za vročanje v VEP, prav tako veljavna.
Klasično vročanje je enakovredno elektronskemu vročanju in sedež je enakovreden naslovu VEP.
Prvi odstavek 166. člena ZPP določa, da se izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, sme izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. Ker tožena stranka izpodbija le odločitev o stroških postopka, gre za pritožbo zoper sklep.
Neutemeljene so pritožbene navedbe o postopkovni kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.
Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi.
Po drugem odstavku 92. člena KZ se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem pa še ni dopolnil enaindvajset let, soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora, takšnemu polnoletnemu pa sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. V primeru kršitve pogojev iz drugega odstavka 92. člena KZ je podana kršitev kazenskega zakona, ki na pritožbeni stopnji rezultira v ustavitvi postopka.
Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih tehtnih okoliščin, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi. Ob upoštevanju dejstva, kot se trenutno nakazuje, da je šlo pri mladoletniku za enkraten spodrsljaj (ne glede na veliko kriminalno količino izvršitvenih ravnanj), je po oceni pritožbenega senata vendarle podana pozitivna prognoza, da bo tudi z izvrševanjem hišnega pripora, ki se občasno nadzira, zagotovljen ustavno varovan cilj, pri čemer bo izkušnja, ko je mladoletniku že šest dni odvzeta prostost, nanj še dodatno odvračevalno vplivala, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, ukrep hišnega pripora pa spoštoval.
Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča.
Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto.
Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.
Pripor zoper mladoletnika je izjemen osebni omejevalni ukrep. Za presojo neogibne potrebnosti se morajo aplicirati še strožja merila kot v postopkih zoper polnoletne storilce, argumentirano pa je treba ugotoviti, ali istega cilja (zagotovitev varnosti ljudi) res ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi.
Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče obsojencu veliko mero zaupanja že izkazalo z izrekom pogojne obsodbe, vendar tega zaupanja zaradi neplačila posebnega pogoja ni upravičil. Posebnega pogoja namreč ni izpolnil, četudi je bil po pogojni obsodbi in naložitvi posebnega pogoja (sodba je postala pravnomočna dne 14.10.2022) zaposlen pri C. d.o.o. (od 12.6.2023 do 11.9.2023). Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna in je oblika privilegija obsojenca. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno pretehtalo, da obsojenemu ni mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, to ugotovitev pa je oprlo na več okoliščin, ki se vežejo tako na njegovo osebnost, kakor tudi na izvršeno kaznivo dejanje, kar je v izpodbijanem sklepu ustrezno pojasnilo.
Stališče sodišča prve stopnje, da je zavezanka za plačilo sodne takse za fotokopije spisa, ki jih je naročila, zagovornica, tj. ne glede na to, da je njen klient upravičen do brezplačne pravne pomoči, je skladno z sodno prakso pritožbenih sodišč.