Takšen (morebitni negativni) vpliv na načelo učinkovitosti potrošniškega prava v luči razlage SEU v okoliščinah konkretnega primera ne ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode v pomenu iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pač pa materialnopravno predstavlja za potrošnika neugodno posledico v smislu določbe tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, do česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.
V zaključku pritožbeno sodišče še opozarja, da mora sodišče prve stopnje glede na zgoraj citirano sodno prakso SEU materialnopravne in procesne določbe ZIZ v postopku izdaje začasne odredbe interpretirati tako (če to seveda omogočajo v pravu uveljavljene metode razlage), da bo zagotovljen polni učinek kasnejše (morebitne) končne meritorne odločbe, s katero bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe.
Med strankama je bilo sklenjeno najemno razmerje za določen čas, to je za čas zaposlitve toženca pri Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije. Ker je delovno razmerje prenehalo 22. 9. 2022 se je najemna pogodba iztekla. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec stanovanje, ki je v lasti tožnice, uporablja brez pravnega naslova, torej nezakonito.
Tožnica neutemeljeno želi s pritožbo doseči presojo toženčevih ravnanj za nazaj "ex post", kar je zmotna "rdeča nit" pretežne vsebine pritožbe in obširnega, minucioznega in selektivnega povzemanja posamičnih delčkov argumentacije sodišča prve stopnje in izvedenčeve ekspertize. Preprosto ne želi razumeti, da je toženec ob dani usmeritvi in drugih okoliščinah vse do začetka leta 2012 ravnal skladno s podjetniško presojo, čeprav so se njegove odločitve morebiti kasneje izkazale za nesmotrne. Slednje je bistvo podjetniške presoje, saj je jasno, da poslovodje sprejemajo tudi odločitve, ki se kasneje lahko izkažejo za nesmotrne oziroma neuspešne.
Napotek VS RS je bil dan le v smeri angažiranja ustreznega izvedenca in ne v angažiranju izvedenca marketinške stroke. Predmetno izhaja iz zapisa VS RS, naj se izvede predlagani dokaz z izvedencem ustrezne (najbrž marketinške) stroke. Pritožbeno neproblematizirano je, da sodnega izvedenca z izrecno takšno specializacijo ni v imeniku sodnih izvedencev, da je angažirani izvedenec razpolagal z zadostnim strokovnim znanjem za izdelavo ekspertize in da v njegovi jasni in popolni ekspertizi ni najti nedoslednosti, ki bi narekovale angažiranje drugega izvedenca.
Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.
Konkluzija, ali iz opisanega življenjskega dogajanja izhajajo (vsi) zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je rezultat ovrednotenja historičnega dogodka kot celote, takšno vrednotenje pa pokaže, da je obdolženec oškodovanki ne le besedno zapretil, da jo bo udaril, svojo grožnjo je v dogajanju uresničil tako, da jo je izvedbeno fizično napadel (z odrivanjem in spodbijanjem, v posledici česar je celo padla po tleh ter utrpela odrgnino kolena, nato pa še s stiskanjem okrog vratu). Zlasti v nanizanih okoliščinah ne more biti dvoma, da je bila tudi verbalna grožnja z "udarjanjem" objektivno resna grožnja s prikazanim napadom na oškodovankino telesno celovitost, tovrstno napoved pa je zavoljo obdolženčevega istočasno že uresničenega posega v to varovano dobrino ne le po subjektivni, temveč tudi po objektivni plati treba obravnavati kot resno (grožnjo).
Glede na to, da je Okrožno sodišče v Kopru, ki je vlogo oškodovanke kot tožilke, s katero je zahtevala kazenski pregon sodnikov v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejeli v zadevah, ki so jih obravnavali, kot nepopolno zavrglo že s sklepom, opr. št. II Ks 31225/2017 z dne 25. 7. 2019, ki ga je po njeni pritožbi potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom, opr. št. II Kp 31225/2017 z dne 15. 10. 2019, pritožnica ne more doseči nadaljevanja postopka z vložitvijo obtožnice, ki se nanaša na isto dejansko stanje in isti historični dogodek, saj je za opravo takšnega dejanja že zamudila rok. Imela je namreč možnost ustrezno dopolniti prvotno nepopolno obtožnico, česar v prekluzivnem roku ni ustrezno storila.
Režim četrtega odstavka 340. člena ZKP, po katerem je mogoče ekskluzijske očitke uveljavljati le v pritožbi zoper sodbo, ne pa s posebno pritožbo zoper sklep o predlogu za izločitev dokazov, velja vselej po tem, ko se je glavna obravnava (enkrat oziroma prvič) že začela, ne glede na to, če se mora zaradi poteka časa po tretjem odstavku 311. člena ZKP začeti znova.