Pritožnik izpostavlja, da je glede na 16. točko prvega odstavka 2. člena ZCestn elektronska vinjeta na registrsko označbo in državo registracije vozila, katerega največja dovoljena masa ne presega 3.500 kg, ne glede na največjo dovoljeno maso priklopnega vozila, vezana časovno omejena pravica do uporabe cestninske ceste.
Vendar pa s poudarjanjem definicije elektronske vinjete ne prepriča pritožbenega sodišča v napačnost razlage sodišča prve stopnje glede zakonskega znaka "vožnja brez veljavne elektronske vinjete". Določenost v zakonu namreč zahteva, da so abstraktni znaki prekrška konkretizirani do te mere, da ne puščajo negotovosti in da ne dopuščajo arbitrarnosti oziroma samovolje pri presoji, ali je določeno dejanje prekršek. Pojem (ne)veljavnosti vinjete iz določbe prvega odstavka 50.a člena ZCestn je širok in ga je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v skladu z namenom zakona, ki je v tem, da se za uporabo cestninske ceste plača ustrezno nadomestilo v obliki cestnine. Pritožbeno sodišče ob blanketnosti navedene določbe ZCestn ter neopredelitvi pojma neveljavna elektronska vinjeta v preostalih določbah ZCestn pritrjuje sodišču prve stopnje, da za presojo znakov tega prekrška ne zadošča zgolj jezikovna razlaga norme, temveč je potrebno uporabiti tudi namensko razlago, ki pa vzbuja negotovost, ali se po tej določbi za prekršek kaznuje tudi posameznik, ki za uporabo cestninske ceste plača cestnino z nakupom vinjete, na kateri je prišlo do pomote pri zapisu registrske številke vozila, za katerega je posameznik vinjeto kupil. Izhajajoč iz namena zakona je zato potrditi sklepanje sodišča prve stopnje, da se za prekršek po tej določbi kaznuje tisti posameznik, ki sploh nima vinjete za določen cestninski razred ali mu je veljavnost vinjete potekla, medtem ko za posameznika, ki je uporabljal elektronsko vinjeto z napačnim podatkom o registrski številki vozila in je očitno, da je vinjeta bila kupljena prav za to vozilo, le da je pri delu zapisa registrske številke prišlo do pomote, takšnega jasnega sklepa ni mogoče napraviti, saj nikjer v zakonu ni določeno, da bi se kot neveljavna štela tudi vinjeta z napačno oznako registrske številke.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti saj je glede na predložene dokaze verjetnost, da je obdolženec ta prekršek dejansko storil, večja od verjetnosti, da ga ni storil.
Pritožnik zatrjuje, da ni slišal, da mu je bil strokovni pregled odrejen, vendar s temi trditvami zatrjuje dejstva, ki jih v ugovoru ni zatrjeval (vpogled v l. št. 18 spisa). Ker ne izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče v predmetnem pritožbenem preizkusu ne more upoštevati (tretji odstavek 157. člena ZP-1).
Iz obravnavane odločbe izhaja, da storilec kot odgovorna oseba v določenem roku pristojnim tujim organom ni sporočil podatkov o tem, kdo je 2. 5. 2022 ob 11.38 uri v kraju Söding-Sankt Johann upravljal z vozilom reg. št. ... .
Pritožnik zatrjuje, da se navedena odločba o prekršku tujega prekrškovnega organa z dne 25. 1. 2023 ne nanaša nanj ter v zvezi s tem izpostavlja, da ima on davčno številko ...0, dejanski lastnik in uporabnik avtomobila reg. št. ... pa je A. A., sin pritožnika, ki je do leta 2024 opravljal dejavnost prevozništva kot s.p.
Pritožba pravilno opozarja, da poleg B. B. (EMŠO ..., davčna številka ..., stanujoč ...), obstaja tudi A. A. (EMŠO ..., davčna številka ..., stanujoč ...), ki je do dne 31. 1. 2024 bil vpisan v sodni register kot A. A. s.p., ... .
Ob tem, ko iz vsebine te odločbe izhaja še, da se nanaša na odgovorno osebo pravne osebe, ker le ta ni sporočila podatkov o vozniku vozila reg. št...., iz izpiska Ajpes pa, da je imel A. A. s.p. davčno številko ..., pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožnik uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljene identitete osebe, zoper katero se tuja prekrškovna odločba prizna in izvrši.
Temeljni namen pravice iz 25. člena URS je namreč ta, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje interese ter doseže odpravo ali razveljavitev izpodbijanega akta (ne pa zagotovitev pravice do vložitve pravnega sredstva). Zakonska določitev procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče pravno sredstvo zavrže že iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, lahko pomeni omejitev pravice do pravnega sredstva ali pa zgolj določitev načina njenega uresničevanja (15. člen URS). Od narave konkretno presojane zakonske ureditve je odvisno, ali omejevanje svobodnega ravnanja strank prekrškovnega postopka in procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost pomenita določitev načina uresničevanja pravice ali omejitev same človekove pravice.
Pritožbeno sodišče ob presoji prvega odstavka 151. člena ZP-1 ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev, saj izpostavljena ureditev na samo vsebino procesne pravice do pritožbe ne učinkuje tako, da dolžnik ne bi več mogel biti nosilec pravice do pravnega sredstva, da mu pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogel učinkovito braniti svojih pravic.
Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je ENPP sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti. Države članice izvršijo ENPP na osnovi medsebojnega priznavanja, ki pomeni neposredno priznavanje sodnih odločb drugih držav članic in je nepriznavanje zgolj izjema. Pri izvajanju tega instrumenta sta najpomembnejša sodelovanje in medsebojno zaupanje med pristojnimi pravosodnimi organi. Tudi po stališču SEU je zavrnitev izvršitve ENPP izjema od vzajemnega priznavanja in jo je treba razlagati ozko. Glede na navedena izhodišča je torej treba tudi v konkretni zadevi predaje zaupati odreditveni državi Kraljevini Španiji, da je skladno s priporočili Priročnika pred izdajo ENPP opravila presojo sorazmernosti. Nadalje v Priročniku ali v obrazcu ENPP ni predvideno, da bi morala država odreditve svojo oceno o sorazmernosti utemeljiti oziroma obrazložiti, saj obrazec ENPP takšne rubrike sploh ne vsebuje. Po priporočilih Priročnika se sicer presoja sorazmernosti ENPP opravi v odreditveni državi, medtem ko Okvirni sklep 2002/584/ PNZ izvršitveni državi članici ne omogoča presoje sorazmernosti ENPP, kar je v skladu z načelom vzajemnega priznavanja. Zgolj ob resnih pomislekih izvršitvene države članice glede sorazmernosti prejetega ENPP se odreditvenemu ali izvršitvenemu pravosodnemu organu priporoča, naj vzpostavita neposreden stik, pri čemer pa se pričakuje, da bodo takšni primeri le izjemoma nastali.
Z obširnimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti prošnjo za izročitev zahtevane osebe Kraljevini Španiji, ker obstaja, glede na številna poročila Evropskega parlamenta glede razmer v španskih zaporih, verjetnost, da bi bile zahtevani osebi kršene pravice iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja) kot tudi kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravice do poštenega sojenja) zagovornik uveljavlja pogoje, ki so navedeni v 522. členu ZKP, medtem ko je sodišče v tej zadevi odločalo v skladu z ZSKZDČEU-1, ki pa med pogoji za izročitev ne določa, da bi moralo sodišče v naši državi preverjati ali ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na tak način kaznovalo ( kot je to določeno v 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP ).