BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VS00036808
ZBan-1 člen 61, 66, 167, 167/1, 167/2, 173, 173/1, 173/1-1, 177. ZGD-1 člen 263. Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (2011) člen 7, 7/1, 10, 10/5.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - upravljanje banke - profesionalna skrbnost - dolžnost skrbnega ravnanja - konflikt interesov - kreditna pogodba - neodplačilo kredita - stečaj kreditojemalca - kapitalska udeležba članov uprave banke pri kreditojemalcu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora - odgovornost člana uprave - delovno področje - dolžnost odločanja - solidarna odgovornost članov uprave - mnenje strokovne službe - škoda - vzročna zveza - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazložitev revizije - pavšalne revizijske navedbe - dopuščena revizija
Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.
Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.
Pogoj za uporabo pravila solidarnosti je, da je posamezen član sploh odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi neskrbnega ravnanja uprave, to pa je takrat, ko je kršil svoje individualne članske dolžnosti.
Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.
Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.
dopuščena revizija - odškodnina - nesreča pri delu - soprispevek delavca - višina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje o višini soprispevka tožnika in o višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2, 377, 384, 384/1. OZ člen 131, 131/1.
predlog za dopustitev revizije - odškodninski spor - odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - ukrep za varstvo in zdravje pri delu - krivdna odgovornost - revizija zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje predloga za dopustitev revizije - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Predlog se zavrže v delu, ki se nanaša na stroške postopka, sicer se predlog zavrne. Sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - prometna nesreča - cestno prometna signalizacija - hitrost vožnje - ravnanje oškodovanca - pešec
Voznik je vozil z občutno manjšo hitrostjo, kot je bila omejena z obstoječo signalizacijo. Poleg tega voznik tožnika pred zaviranjem ni videl, saj je, kot to izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, tožnik prečkal cesto nenadoma. Drugačno presojo bi terjala situacija, v kateri bi voznik tožnika lahko opazil že prej, na primer, če bi ta pred tem hodil ali stal (z namenom prečkanja) ob cesti.
ZTVP člen 7. ZVPot člen 22, 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 8. ZBan-1 člen 261a, 261a/5. ZBan-1L člen 1.
Najmanj, kar bi v konkretnem primeru morala storiti Banka, je seznanitev tožnikov s podrejenostjo obveznic, pojasnitev razlike med navadnimi in podrejenimi obveznicami, še posebej, kar sta tožnika pri tej banki pred tem redno vpisovala navadne delnice, ter končno, tožnikoma bi morala Banka izročiti Pogoje in ju seznaniti z vsebino svojega Sklepa z dne 12. 1. 2007. V tem Sklepu je namreč med drugim navedeno, da so obveznice A. visoko tvegan vrednostni papir, da so ob stečaju oziroma likvidaciji podrejene čistim dolžniškim instrumentom in izplačane šele, ko so izplačane vse nepodrejene obveznosti do navadnih upnikov. Ker ničesar od tega ni storila, zaradi česar sta bila tožnika prepričana, da tako kot že večkrat prej, kupujeta navadne obveznice, Banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti.
Tla, kjer je padla pri delodajalcu zaposlena tožnica, niso postala zdrsna naključno, nepredvidljivo in neodvrnljivo oziroma kaotično naključno - življenjsko nepričakovano glede na proces, kakršen se sicer opravlja v delovnih prostorih pekarne, ko lahko odletijo določene kapljice, ki povzročijo zdrsnost tal, ne da bi to delavci oziroma zaposleni lahko opazili oziroma bili na to pozorni (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Zato ne gre za primer naključno nastale škode in posledične nepravilno uporabljene objektivne odgovornosti, kot meni revidentka. Skrbnost dobrega strokovnjaka je s strani delodajalca v konkretnem primeru terjala preprečitev nastale situacije, ki je sicer lahko nastala hipno, vendar pa vnaprej predvidljivo in v nastalem rizičnem trenutku tudi odvrnljivo.
kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - pravica do časti in dobrega imena - pravica do izjave - žaljiva izjava - test sorazmernosti - kolizija ustavnih pravic - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - svoboda izražanja v sodnem postopku - povrnitev nepremoženjske škode - protipravnost - dopuščena revizija
Pri omejevanju svobode izražanja v sodnih postopkih gre za pomembna pravna vprašanja, ki jih je treba obravnavati v okviru 39. člena Ustave.
Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je treba upoštevati tudi predhodno ravnanje razžaljene osebe. Nižji sodišči sta se osredotočili izključno na okoliščine v zvezi s kršitvijo tožničine pravice do časti in dobrega imena.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - poškodba učenca pri športni vzgoji - odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - objektivna odgovornost - odgovornost šole - pojem nevarne dejavnosti - pojem nevarne stvari - tarzanka - dopuščena revizija
Izvajanje vaje na kombiniranem preprijemalnem plezalu (t. i. "tarzanki"), ki se opravlja v okviru poučevanja telesne vzgoje v srednji šoli, ne predstavlja neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00036097
OZ člen 3, 924, 948. ZOZP člen 15.
zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - dodatno zavarovanje - prostovoljno premoženjsko zavarovanje - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - zavarovalno kritje - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - delovno vozilo - traktor kot delovni stroj oziroma pogonsko sredstvo - poškodba s traktorskim priključkom - sodna praksa Sodišča Evropske unije - dopuščena revizija
Traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak kot delovni stroj za poganjanje traktorskega priključka - hidravličnega cepilnika, pri delu s katerim se je tožnik poškodoval.
S klavzulo KL 2505 ("Jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil") je bilo očitno dogovorjeno širše kritje, kot ga nudi obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri dodatni klavzuli gre za prostovoljno zavarovanje, v kar Evropsko pravo ne posega. Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank (3. člen OZ in za zavarovalno pogodbo specialni 924. člen OZ) in splošnih predpisov obligacijskega prava (OZ).
Traktor je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila. Razlaga zavarovalne klavzule na način, kot ga ponuja tožeča stranka, se izkaže za povsem mogočo in tudi logično prepričljivo. Če je škoda, ki nastane zaradi uporabe traktorja kot (delovnega) vozila, zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem, se mora razširitvena klavzula raztezati na škodo, nastalo na nek drugačen način uporabe traktorja. Drugače je z razlago, ki jo ponuja tožena stranka, saj vodi v sklepanje, da naj bi dodatno zavarovanje le odpravilo negotovost, kaj pomeni uporaba (delovnega) vozila, v resnici pa naj bi zavarovalcu kljub plačilu dodatne premije ne prinašala nobenih dodatnih ali večjih ugodnosti od obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tako se izkaže, da vsebina dodatne (prostovoljne) klavzule ni jasna.
OZ člen 1, 10, 169, 242, 242/4, 246, 686, 686/3, 689, 689/4. ZPSto-2 člen 50, 52.
povrnitev premoženjske škode - posredna škoda - odškodninska odgovornost - odgovornost izvajalca poštnih storitev - prenos poštnih pošiljk - krivda - huda malomarnost - omejitev višine odškodnine - izključitev odgovornosti - lex specialis - uporaba OZ - dopuščena revizija
ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava.
Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je izguba pošiljke, njeno izropanje ali njena nepravočasna dostava.
Škoda, ki jo tožnik uveljavlja, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, ki mu je bila namenjena. Ta škoda (vrednost pošiljke) je premoženjsko bagatelna, nepomembna. Dejanska okoliščina, zaradi katere mu je nastala tista prava škoda, je zgolj navidez v zvezi z izgubljeno pošiljko. Vzročni problem tiči drugje: tožniku je škoda nastala zato, ker je tretja oseba zaradi hudo malomarnega ravnanja tožene stranke prejela ključ (bančno kartico), s katerim je ob zaupni informaciji (številčni kodi) lahko prosto črpala tožnikova sredstva na njegovem bančnem računu. Tožena stranka je torej s hudo malomarnim ravnanjem ustvarila priliko, ki dela tatu.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - odškodnina za nesrečo pri delu - soprispevek - višina denarne odškodnine
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje o višini soprispevka tožnika in o višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - prometna nesreča - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - višina odškodnine - pravična odškodnina - dopuščena revizija
Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Toženka s svojo revizijo izpodbija slednji kriterij - trdi namreč, da prisojena odškodnina po posameznih postavkah odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi.
Revizija se dopusti v smeri materialnopravnega preizkusa pravnomočne odločitve o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na počitnicah.
Zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti bi toženka lahko odgovarjala le, če bi tožnici nastala škoda, ker bi se uresničilo katero izmed tveganj, na katera bi morala biti opozorjena, vendar ni bila. Očitek, da ji zdravnik ni pojasnil, da ima inverzni astigmatizem in jo seznanil z mestom dioptrije, bi bil torej lahko pomemben le ob hkratni ugotovitvi, da je do negativnih posledic zaradi s tem povezanega zapleta tudi v resnici prišlo.
V izjemnih primerih, kakršen je obravnavani, so dovolj tudi zdravnikova ustna pojasnila.
Veljavnost pacientove privolitve v poseg tudi po stališču teorije "nedvoumno" vezana "na izjavo volje in ne na pisnost kot tako", in ker je tožnica svojo voljo nesporno in jasno izrazila s prihodom na operacijo in nato s podpisom privolitvenega obrazca za anestezijo, ki "je kot sestavni del operacije predstavljala funkcionalno celoto v okviru opravljenega operativnega zdravljenja", odsotnost pisne oblike privolitve kot taka in sama po sebi ni vplivala na veljavnost pacientkine privolitve.
Tožniki v konkretnem, in drugih istovrstnih primerih, državi očitajo, da dovoljuje (prekomeren) promet po cestah, ne da bi ob tem (ustrezno) zavarovala njihove osebnostne pravice (do zdravega življenjskega okolja, do zasebnosti, doma in družinskega življenja). Očitajo ji torej opustitev nalog, ki jih je dolžna opravljati (zagotavljati) v okviru svoje oblastne funkcije. Prav odškodninsko odgovornost države, ki izhaja iz takšnih razmerij, pa ureja 26. člen URS. Ta predvideva odgovornost za protipravno (in krivdno) povzročitev škode v zvezi z izvajanjem (oblastne) dejavnosti.
Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti) od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes (tj. interes vseh, ki cesto uporabljajo za lokalne, med-regijske ali mednarodne, osebne ali tovorne prevoze), in ne svojega lastnega. Poleg tega država s takšnim dovoljenjem zagotavlja možnosti za mobilnost prebivalstva, s čimer prav tako uresničuje (izvršuje) eno od svojih oblastnih nalog. Stališče, da je za škodo, ki nekaterim posameznikom zaradi hrupa nastaja, odgovorna objektivno (torej neodvisno od tega, kaj bi za zmanjšanje hrupa sploh lahko storila in kako bi s tem posegla v pravice drugih), tako državi nalaga nesorazmerno breme, za katerega v obstoječem pozitivnopravnem redu ni ustrezne podlage.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - odgovornost imetnikov motornih vozil - pojem nevarne stvari - krivda - porazdelitev odgovornosti - izključna odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - posredni oškodovanci - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - dopuščena revizija
Tožnica vzrok škode oziroma prispevek k njenemu nastanku vidi v ravnanju zavarovanca tožene stranke, ki je svoje vozilo ustavil na desnem voznem pasu avtoceste; če ga ne bi, voznik B. B. ne bi mogel naleteti v njegovo vozilo. Naravni vzročnosti torej pripisuje tudi pravno vzročnost. Tako pojmovanje vzročnosti je preširoko. Upoštevajoč druge okoliščine primera - razmere na vozišču (dobra preglednost) in oddaljenost vozila B. B. (več kot 2 km, kar časovno pomeni približno minuto in pol), zaradi česar ustavljeno vozilo zanj ni predstavljalo nepričakovane ovire - se izkaže, da gre za oddaljen in od drugih pogojev soodvisen pogoj, ki mu ni mogoče pripisati pravno relevantnega vzroka. Dejansko gre za tako oddaljeno okoliščino, da ji je komajda mogoče pripisati naravno vzročno povezavo. Vzrok nastanka škode ni bil v ustavljenem vozilu zavarovanca tožene stranke, ampak v vožnji voznika B. B., ki očitno sploh ni spremljal situacije in razmer na cesti.