Pogoji za popolno oprostitev zavarovanke toženca kot imetnice nevarne stvari niso izpolnjeni, saj bi voznica osebnega vozila tožnico in njeno namero prečkati prehod za pešce ob posebni pozornosti lahko zaznala. Četudi je bila kolesarka tista, ki je ustvarila prepovedani položaj, njenemu ravnanju ni mogoče pripisati pomena izključnega vzroka za nesrečo. Ni namreč mogoče reči, da je zavarovanka toženca, ki tožničine namere očitno ni zaznala in pred prehodom ni zavirala, ravnala s skrajno skrbnostjo. Ob takšni skrbnosti bi trk še lahko preprečila.
Po oceni Vrhovnega sodišča je nevarno prometno situacijo s tveganim manevrom povzročila tožnica, zato je njenemu ravnanju pripisati pomen pretežnega vzroka za nesrečo. Pritožbeno sodišče je zmotno menilo, da težo tožničinim kršitvam jemlje okoliščina, da je do nesreče prišlo na prehodu za pešce. Konkretni prehod ni bil namenjen prečkanju kolesarjev, zato je bila tožnica, ki ga je kot kolesarka prevozila (in ne prehodila), v prepovedanem položaju. Njen soprispevek znaša 80 %.
Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja revidenta tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.
Ko gre za stopnišče, pomeni standard normalne pohodne površine zahtevo, da na stopnišču ni pretiranih višinskih odstopanj med sosednjimi stopnicami in bi zato lahko uporabnik to površino ob zadostni skrbnosti in pozornosti normalno prehodil. Ob uporabi navedenega standarda v konkretnem primeru, ko so bile stopnice z izjemo zadnje po višini pretežno enovite, je tožnica utemeljeno pričakovala, da bo taka tudi zadnja stopnica. Ker je ta od sosednje znatno odstopala, tj. za 5,5 cm ali 31,43%, je bila s tem prekinjena ritmičnost gibanja, zato stopnišče (v tem delu) po presoji revizijskega sodišča ne ustreza standardu normalne pohodne površine.
Višje sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj ocenjuje, da tožeča stranka s pritožbo in v njej navedeno sodno prakso ni uspela izpodbiti pravilnosti ocene sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje sodišč v skladu z do tedaj uveljavljenimi standardi v „korupcijskih zadevah“. Ker tega ni storilo, je utemeljen revizijski očitek, da ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
V primeru neupoštevanja varovankine izjave, da ne želi imeti nameščene posteljne ograjice, bi prišlo do kršitve pravice do svobode gibanja (32. člen Ustave) v povezavi s 35. členom Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
Nepremičnina, kakršna je bila, bi se (glede na doslej znano) lahko uporabljala kot parkirišče. Navedeno ter postavljen denarni zahtevek, ki nujno že sam zase vsebuje tudi trditev o višini premoženjske izgube zaradi nezmožnosti uporabe, za sklepčnost po presoji vrhovnega sodišča zadošča. Strožja zahteva, ki bi stranki nalagala natančno razčlembo oz. izračun nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe, bi nazadnje vodila v skrajnost, ko bi stranka morala s pomočjo strokovnjaka utemeljevati višino izgubljene koristi - kar bi od nje terjalo, da tožbi predloži predpravdno (privatno) izvedensko mnenje.
Takšna zahteva ne bi bila ekonomična, hkrati pa v ničemer ne bi prispevala k pravicam strank, da se v kontradiktornem postopku izjavijo tudi o strokovnih razčlembah, ki so predmet dokazovanja z izvedencem. To možnosti namreč lahko v celoti izčrpajo v okviru dokazovanja z izvedencem v samem postopku.
Ne glede na to, da je bila neravnina znatna, pa po drugi strani ni bila zakrita ter za tožnico tudi ne nepričakovana. Po tej poti je namreč tožnica redno hodila v službo in nazaj domov (pot so brez težav dnevno prehajati tudi številni drugi ljudje, približno 1.800 na dan) ter je za „stanje luknje“ vedela. Glede na to je sprejemljiv zaključek, da je tožničina pot iz službe do parkirišča še ustrezala pravnemu standardu normalne pohodne površine.
Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo (ZUS-1 tega vprašanja ne ureja), sprejelo stališče, da je vlagatelj lahko tudi tožena stranka. Pogoj je, da ima za to pravni interes, torej, da si z revizijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Za položaj tožene stranke v upravnem sporu, ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev, je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru – torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek – je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča. Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje.
Treba je zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine, v katerih je do prenosa prišlo (ki jih Upravno sodišče niti ne konkretizira). Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen. Na to ne more vplivati tožničin predlog v odgovoru na revizijo, naj se Vrhovno sodišče opredeli glede ustavnosti stališča, da so iz povračilne sheme izključene osebe že na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene. Taka zahteva ni utemeljena, saj tožnica ne navaja konkretnih razlogov, ki bi lahko vzpostavili dvom v sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, splošna razlaga pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah pa za to ne zadošča. Tako tožnica ne utemeljuje niti, zakaj naj bi Republika Slovenija odgovarjala za izplačilo sredstev, ki so bila v skladu z zakonom druge države prenesena na drug račun in predvidena za uporabo v postopku privatizacije v tej državi (Federaciji BiH).
Revizija je bila dopuščena glede vprašanja ali protipravno ravnanje kršitve obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost na podlagi 131. člena OZ oziroma ali je lahko 131. člen OZ "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod. Odgovor Vrhovnega sodišča je sledeč: Da, kršitev obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod lahko predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost in da, 131. člen OZ je lahko "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod, s pristavkom, da ga je treba uporabiti takšnega, kot je - torej v celoti, tudi upoštevaje 148. člen, ki predvideva odgovornost pravne osebe, ne pa njenega organa.
Za uspeh tožeče stranke bi bilo treba to določbo teleološko prebiti. To je bilo mogoče, ker je glede na izjemna dejstva primera podan samostojen civilni delikt toženca, pri čemer pravne kršitve presegajo tako golo opustitev ravnanj po ZFPPod, kakor tudi pojem poslovodenja ter je zato pravna podlaga obsodilne sodbe lahko 131. člen OZ.