začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij - nujnost ukrepa
Začasne odredbe kot sredstvo zavarovanja so izjemni ukrepi, ki jih lahko izda sodišče le ob pogojih, ki jih predvideva zakon in je potrebno posredovanje sodišča, še preden je izdana končna odločba. Zato - še posebej pa pri vprašanjih, ki se tičejo razmerij do otrok - mora sodišče skrbno presoditi, ali so podane kakšne posebne okoliščine, iz katerih izhaja, da je vprašanje vzgoje in varstva nujno urejati že z začasno odredbo. Začasna odredba mora tudi v teh postopkih ostati omejena na nujne primere, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Sodišče jo torej izda le, če ugotovi, da so v konkretnem primeru podani kakšni razlogi o ogroženosti otroka, ki narekujejo, da je v vprašanje njegove dodelitve treba poseči z začasno odredbo že med samim postopkom. Navedeno izhodišče pa kaže, da za izdajo začasne odredbe ne more zadostovati izraženo mnenje otrok, pri katerem od staršev žejo ostati v primeru razveze zakonske zveze njihovih staršev.
premoženjska škoda - zamuda - stroški za tujo pomoč
Veljavna zakonska ureditev zamudnih obresti je torej omogočila spremembo sodne prakse, tako da se v skladu s citirano določbo drugega odstavka 299. člena OZ zamudne obresti priznajo od nastanka zamude dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero, ki je zdaj po 2. členu ZPOMZO-A 13,5 odstotka. Tožnik je trdil, da je toženi zavarovalnici zahtevek za plačilo odškodnine z vso potrebno dokumentacijo poslal štirinajst dni pred 13.12.2002 in je zato toženka od 13.12.2002 dalje v zamudi. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da to drži, bo moralo tožniku priznati zakonske zamudne obresti v skladu s citiranimi predpisi tako od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo kot tudi od zneska že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od zamude do plačila. Izguba dnevnic ne more predstavljati izgubljenega zaslužka, razen če bi tožnik dokazal, da so prejete dnevnice dejansko presegale njegove stroške in je del dnevnic dejansko predstavljal čisti zaslužek, ki pa ga je zaradi bolezni izgubil. Ni res, da tožnik nima pravice do povrnitve odškodnine zaradi stroškov za tujo nego in pomoč, če so mu pomoč nudili svojci in prijatelji. Tožnik je upravičen do povrnitve potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč ne glede na to, kdo mu jo nudi. Oškodovancu gredo stroški zdraviliškega zdravljenja le, če je bilo to res potrebno in ne le koristno.
Glede na to, da je bilo zaprosilo dano tuji državi, je ta vročala vabili po njenih predpisih in ne po določbah našega ZKP, kot zmotno meni pritožnik. Zato je bilo glede na sporočilo Republike Italije, da je bila vročitev v obeh primerih opravljena, šteti, da je tudi priča bila vabljena pravilno.