Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da okoliščine, glede katerih je bila kršena prijavna dolžnost, niso bile vzrok kasnejše smrti oziroma niso imele nikakršnega vpliva na nastop zavarovalnega primera. Zavarovalnica ne more odkloniti izplačila zavarovalne vsote, če okoliščine, glede katerih je bila kršena prijavna dolžnost, niso imele vpliva na nastop zavarovalnega primera.
varstvo in vzgoja otroka - spremenjene razmere - pravni interes za pritožbo
V družinskopravnih zadevah mora sodišče pri odločanju upoštevati načelo največje koristi otroka. Zato pri presoji, ali ima stranka pravni interes za vložitev pritožbe, ne more biti ključnega pomena, ali stranka s pritožbo želi doseči zase neugodno odločitev, temveč, ali stranka s pritožbo hoče doseči za otroka najkoristnejšo odločitev. Če mati zatrjuje, da so otroci resno ogroženi, je dolžno sodišče to raziskati. Sodišče tega ni storilo in dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Višje sodišče pa opozarja, da bo sodišče prve stopnje, če bo v novem sojenju ugotovilo, da so materine navedbe neutemeljene, moralo po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 408. člena ZPP ugotoviti tudi, ali materina ocena, da sta deklici ogroženi, ne izvira morda iz njenega psihičnega neravnovesja. V tem primeru bo moralo oceniti, ali je res v največjo korist deklic, da za njuno varstvo in vzgojo skrbi mati - zlasti glede na resno opozorilo centra za socialno delo.
dedni dogovor z mladoletno osebo - odobritev centra za socialno delo - ničnost - izpodbojnost
Za presojo, v čigavo škodo so bila kršena določila 111. čl ZZZDR je treba upoštevati, da je pogodba po 103. čl. ZOR nična le v primeru, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kako milejšo sankcijo, saj je ničnost skrajna sankcija. V konkretnem primeru je mladoletnega tožnika pri sklepanju dednega dogovora zastopal oče, ki je lahko jasno in nedvoumno izrazil pravo voljo. Prav ta pa je sedaj tisti, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe iz razloga, ki ga je sam zakrivil, ker privolitve centra za socialno delo ni pridobil. Tak dogovor je po oceni pritožbenega sodišča izpodbojen, saj ne gre pri njegovem sklepanju za varovanje splošnega interesa, temveč interesa stranke.
V predmetni zadevi gre za pogodbeno zavarovanje in pravdni stranki vežejo določbe pogodbe, saj so pravila splošnih pogojev z vključitvijo v pogodbeno razmerje postala pogodbena pravila. Sklicevanje tožene stranke na 5.čl. Splošnih pogojev NE-93 je neutemeljeno, saj iz tega določila ne izhaja, da zavarovanec izgubi ali se mu zmanjšajo zavarovalne pravice, če pristane na vožnjo z alkoholiziranim voznikom. Veljavni splošni pogoji ne določajo izgube zavarovalnih pravic v primeru, da bi zavarovanec vedel za alkoholiziranost voznika. Sama tožena stranka v pritožbi navaja, da v času prometne nezgode v splošne pogoje še ni bila zajeta izključitev ali omejitev zavarovanja zaradi vožnje z vinjenim voznikom, zato se na splošne pogoje NE-001, ki v času nezgode še niso veljali, tudi ne more sklicevati.
Dolžnik svojemu ugovoru res ni priložil potrdil o plačilu, vendar pa v ugovoru smiselno trdi tudi, da storitve, zaračunane v računu, niso bile v celoti opravljene. Natančnejšega ugovora dolžnik, glede na to, da v računu opravljene in zaračunane storitve niso specificirane, ni mogel podati. Prav tako pa ob tako nespecificiranem računu ni mogoče preveriti pravilnosti uporabe materialnega prava, to je Odvetniške tarife, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje.
Sodbe delovnih sodišč so izvršilni naslovi, vendar tudi glede njih velja določilo 21.čl. ZIZ, da mora biti obveznost, ki je naložena v izpolnitev dolžniku, določena ali določljiva. Sodba res določa, da mora dolžnik upnici priznati in plačati vse pravice iz dela, toda te pravice v izreku sodbe niso navedene, čeprav gre za širok krog pravic (pravica do nepretrgane delovne dobe, pravice iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pravica do povračila škode npr. zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, itd.). V sodbi delovnega sodišča je torej odločeno samo posredno o temelju in je mogoče predloženo sodbo uporabiti le kot vmesno sodbo, ki pa je ni mogoče izvršiti brez ustrezne sodbe specializiranega sodišča, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izrek, kot je oblikovan v izvršilnem naslovu, nedoločen in tudi nedoločljiv, zato neprimeren za izvršbo.