varstvo in vzgoja otroka - spremenjene razmere - pravni interes za pritožbo
V družinskopravnih zadevah mora sodišče pri odločanju upoštevati načelo največje koristi otroka. Zato pri presoji, ali ima stranka pravni interes za vložitev pritožbe, ne more biti ključnega pomena, ali stranka s pritožbo želi doseči zase neugodno odločitev, temveč, ali stranka s pritožbo hoče doseči za otroka najkoristnejšo odločitev. Če mati zatrjuje, da so otroci resno ogroženi, je dolžno sodišče to raziskati. Sodišče tega ni storilo in dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Višje sodišče pa opozarja, da bo sodišče prve stopnje, če bo v novem sojenju ugotovilo, da so materine navedbe neutemeljene, moralo po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 408. člena ZPP ugotoviti tudi, ali materina ocena, da sta deklici ogroženi, ne izvira morda iz njenega psihičnega neravnovesja. V tem primeru bo moralo oceniti, ali je res v največjo korist deklic, da za njuno varstvo in vzgojo skrbi mati - zlasti glede na resno opozorilo centra za socialno delo.
razmerja med starši in otroki - osebni stiki z otrokom - spolno nasilje - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - prepoved stikov z otrokom - pomajkljivosti sodbe - obseg in način izvajanja stikov - določenost izreka sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je v postopku izhajalo iz predpostavke, da so utemeljeni očitki spolne zlorabe in je glede na to - s pomočjo strokovnjakov - ugotavljalo, ali so stiki zaradi tega za deklico tako psihično obremenjujoči, da jih je treba v celoti prepovedati. Po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno odločilo, da deklice stiki z očetom, ki potekajo pod nadzorom centra za socialno delo, ne ogrožajo in zanjo niso psihično obremenjujoči. Ker pa v izreku odločbe termini stikov niso določeni, je izrek tako pomanjkljiv, da odločbe ni mogoče preizkusiti.
Sodbe delovnih sodišč so izvršilni naslovi, vendar tudi glede njih velja določilo 21.čl. ZIZ, da mora biti obveznost, ki je naložena v izpolnitev dolžniku, določena ali določljiva. Sodba res določa, da mora dolžnik upnici priznati in plačati vse pravice iz dela, toda te pravice v izreku sodbe niso navedene, čeprav gre za širok krog pravic (pravica do nepretrgane delovne dobe, pravice iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pravica do povračila škode npr. zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, itd.). V sodbi delovnega sodišča je torej odločeno samo posredno o temelju in je mogoče predloženo sodbo uporabiti le kot vmesno sodbo, ki pa je ni mogoče izvršiti brez ustrezne sodbe specializiranega sodišča, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izrek, kot je oblikovan v izvršilnem naslovu, nedoločen in tudi nedoločljiv, zato neprimeren za izvršbo.
Sodišče pravice oseb, ki ne pridejo na narok, obravnava po podatkih, s katerimi razpolaga, upoštevaje njihove pisne izjave, ki prispejo do izdaje odločbe, vendar le pod pogojem, da so bile v redu povabljene.
Pri nepremičninah, katerih prodajo se s tožbo zahteva, v korist tožeče stranke po zastavni pogodbi je vknjižena zastavna pravica le za znesek tolarske protivrednosti 450.000 ATS. Gre za maksimalno hipoteko, zato je upnik (tožeča stranka) upravičen, da se za svojo terjatev iz zastavne pogodbe poplača le do višine vpisanega najvišjega zneska. Maksimalna hipoteka namreč omejuje jamčevanje zastavljene nepremičnine za terjatve do najvišjega vpisanega zneska.