pritožba zoper sklep višjega sodišča - nedovoljena pritožba zoper sklep višjega sodišča - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pritožba zoper sklep o zavrženju pritožbe - pravočasnost pritožbe - pritožba, vložena po izteku roka - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne - neutemeljena pritožba - zavrnitev pritožbe
Iz povzetega poteka zadnjega dela postopka je razvidno, da sta se pritožnika pritožila že zoper tri sklepe višjega sodišča, čeprav jima je bilo že večkrat pojasnjeno, da je pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje dovoljena le izjemoma (kadar sodišče druge stopnje nastopa kot sodišče prve stopnje) in da v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo.
Pravnomočnih odločitev z rednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče izpodbijati (primerjaj 158. člen Ustave RS). Pritožnica zato neutemeljeno vztraja pri že zatrjevanih procesnih kršitvah, ki jih v tem pritožbenem postopku ne more več uveljavljati.
začasna odredba - blokada denarnih sredstev - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - skrivanje premoženja - sprememba oblike premoženja - finančno stanje dolžnika
Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožnici, da že sama sprememba likvidnostnega stanja brez dodatnih okoliščin predstavlja ogrožajočo situacijo v premoženjskem stanju dolžnika v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki lahko vodi do najmanj otežitve izvršbe.
Tudi sicer le slabo premoženjsko stanje dolžnika ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe.
Zatrjevano neevidentiranje terjatve tožeče stranke v poslovnih knjigah tožene stranke še ne pomeni zmanjševanja premoženja tožene stranke, temveč le prikazovanje boljšega finančnega stanja družbe.
pogodbene obresti - zamudne obresti - tek pogodbenih obresti - tek zamudnih obresti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil dolžnik s plačilom tretjega obroka v zamudi več kot dva dni in da je zato celoten dolg zapadel v plačilo 20. 5. 2024. S tem dnem so skladno s 382. členom OZ prenehale teči pogodbene obresti in naslednji dan začele teči zamudne obresti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00085650
ZOR člen 103, 103/1, 117, 117/1, 141, 141/1. ZZZDR člen 108, 111. ZPP člen 184, 184/3.
prodajna pogodba za nepremičnino - overjen podpis prodajalca - neoverjen podpis na pogodbi - mladoletnik kot pogodbena stranka - soglasje Centra za socialno delo (CSD) - soglasje staršev - odsotnost soglasja - navzkrižje koristi staršev in otrok - veljavnost prenosa lastništva - pravni učinki pogodbe - neveljavnost pogodbe - izpodbojnost pogodbe - rok za uveljavitev izpodbojnega zahtevka - ničnost prodajne pogodbe kot predhodno vprašanje - delna ničnost pogodbe - nasprotovanje prisilnim predpisom, moralnim in etičnim načelom - prava pogodbena volja strank - okoliščina, znane ob sklenitvi pogodbe - napake volje - opravičljiva zmota - pogodba v korist tretjega - posojilna pogodba - oderuške obresti - plačilo dolga - izpolnitev obveznosti iz pogodbe - ugotovitev lastninske pravice na temelju priposestvovanja - priposestvovalna doba - dobra vera priposestvovalca - laična stranka - sprememba tožbe - pravilna označba nepremičnine - odločanje mimo tožbenega zahtevka - nedovoljena pritožbena novota - oderuška pogodba
Za odsotnost potrebnega soglasja CSD je bila na podlagi ZZZDR predvidena sankcija neveljavnost pogodbe, ki jo sodna praksa interpretira kot izpodbojnost sklenjene pogodbe, kar je izpostavljeno in obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi.
Vprašanje potrebnosti soglasja CSD je v sodni praksi sporno oziroma nerazrešeno. V primeru uporabe 108. člena ZZZDR, soglasje matere tožnika, glede na očitno navzkrižje interesov v konkretnih okoliščinah, ne more zadostovati.
OZ člen 299, 338, 364. ZPP člen 70, 70-6, 73, 73/1, 458.
zastaranje - petletni zastaralni rok - odgovornost za zapustnikove dolgove - spor majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je petletni zastaralni rok začel teči šele od izdaje sklepa o dedovanju, ne pa od roka, ki je bil za izpolnitev obveznosti dogovorjen v kreditni pogodbi, kot določa prvi odstavek 299. člena OZ. Pri tem je spregledalo določbo 338. člena OZ, po kateri se v zastaranje všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom. Dejstvo, da je prvotni dolžnik umrl in je tožena stranka kot dedinja prevzela odgovornost na njegove dolgove tako v ničemer ne vpliva na tek zastaranja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086537
KZ-1 člen 34, 34/1, 116,116-1. ZKP člen 4, 18, 18/1, 148, 148/4, 258, 391.
kaznivo dejanje poskus umora - grozovit način - umor na zahrbten način - zahteva za izločitev dokazov - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov - rekonstrukcija dogodka - postavitev drugega izvedenca - načelo proste presoje dokazov - ustavne pravice - zakonski znaki kaznivega dejanja - drugačna sodna praksa - pavšalne navedbe - opredelitev do zagovora - prostovoljni odstop - zmanjšana prištevnost - motiv - direktni naklep
V pritožbi se zagovornik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnjene zahteve za izločitev dokazov in ponavlja razloge za izločitev dokazov, kot jih je podal s pisno vlogo (l. št. 1274-1281) na glavni obravnavi 21. 6. 2023 oziroma na predobravnavnem naroku 1. 6. 2023 z vlogo z dne 1. 6. 2023 (l. št. 855-862) in pred tem v fazi preiskave z vlogo z dne 29. 12. 2022 (l. št. 661-667) ter navaja, da je zavrnitev zahteve za izločitev dokazov nezakonita in nepravilna, s takšnim navajanjem pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zatrjuje kršitev pravice iz 19. člena Ustave. Zagovornik tako meni, da so v spisu nezakoniti dokazi, in sicer tisti, ki jih je obdolženi po obravnavanem dogodku skril in informacijo o tem povedal policistu A. A. ter mu lokacijo predmetov pokazal na googlovem zemljevidu, prav tako pa tudi ostali dokazi, ki izvirajo iz teh dokazov, kot sadeži zastrupljenega drevesa.
Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za izločitev dokazov, kot že navedeno, upoštevalo vse izvedene dokaze na glavni obravnavi. Ocenilo je strokovni mnenji obeh strokovnjakov mag. B. B. in dr. C. C., ki drugače kot izvedenec dr. Č. Č. menita, da obdolženi pravnih poukov policista A. A. v posledici že razvite prilagoditvene motnje, afektivnega stanja ter večplastnih čustvenih odzivov ni bil sposoben razumeti oziroma je bila njegova zmožnost razumevanja pravnih poukov bistveno zmanjšana. Drugačno mnenje je podal izvedenec dr. Č. Č., da je prilagoditvena motnja pri obdolženem ugotovljena šele po odvzemu prostosti, in sicer najkasneje 6. 10. 2022 in torej dne 4. 9. 2022 ni bila prisotna ter da prilagoditvena motnja na višje živčne funkcije neposredno ne vpliva, še več, izvedenec ugotavlja, da ima obdolženi zelo dobro razvite višje živčne funkcije in kapaciteto spoprijemanja s stresorji, pri obdolženem pa ni ugotovil stresorja, ki bi pripeljal do prilagoditvene motnje.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpovedbo priče A. A., ki je zaslišan na glavni obravnavi potrdil, da je obdolženca o pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP poučil, preden mu je ta podal izjavo glede lokacije predmetov, ter dokazno ocenilo izpovedbe ostalih zaslišanih prič D. D., E. E., F. F. in G. G., prav tako je vpogledalo posnetek videonadzorne kamere v prostoru za pridržanje v času od 10:00 ure do 10:40 ure. Posebej je poudarilo, da je glede na listinske dokaze in izpovedbe prič policistov obdolženi bil pred podajo izjave trikrat poučen o svojih pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP.
Pritožba isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navajanji, da se sodba sodišča tudi v delu, v katerem je sodišče argumentiralo svojo odločitev, opira na dokaze, ki so bili iz spisa izločeni, in sicer sledi krvi na levi nogavici, levem in desnem športnem copatu, kar izhaja iz 18. točke izpodbijane sodbe na str. 21 ter na listinski dokaz A1, l. št. 39 - formular "privolitev za preiskavo elektronske naprave", pri čemer je bil ta dokaz pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza mobilnega telefona Samsung Duos.
Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje, po oceni pritožbe, neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in s tem obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.
Zatrjevane kršitve niso podane. Zagovornik si relevantnost zgoraj navedenih dokazov neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot jih je obramba uveljavljala že tekom sojenja in jih je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo v točki 6 izpodbijane sodbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti namreč materialno pravno upoštevni, obramba pa mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme torej zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, svojo odločitev pa v 6. točki obrazložitve ustrezno utemeljilo. Tako je v točki 6 na str. 6 izpodbijane sodbe navedlo razumne in prepričljive razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po opravi rekonstrukcije dogodka.
Z navajanji pritožbe se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že judiciralo, da gre za odvzem življenja na grozovit način, kadar je dejanje izvršeno na način povzročanja hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja žrtve, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob slehernem odvzemu življenja (objektivni vidik) ter ob storilčevem zavedanju in hotenju oziroma privolitvi v povzročanje takšnega trpljenja, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje. Grozovitost kot zakonski znak po 1. točki 116. člena KZ-1 je močno kulturno pogojen. Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca.
Pritožbi ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne spreminjajo dejstva, da je obdolženec na škodo oškodovanke ravnal na zahrbten način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 42, 44 in 45 pravilno in izčrpno obrazložilo okoliščine, ki potrjujejo zahrbtno delovanje obdolženca, njegovo zvijačnost in pretkano delovanje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je oškodovanka kritične noči v park prišla, ker jo je obdolženi s sporočili, katera ji je v zvezi s pismi pošiljal vse od 1. 9. 2022, tja zvabil. Še kritičnega dne 3. 9. 2022 ji je v zvezi s pismi poslal več sporočil, tako tudi sporočilo o t. i. lovu na zaklad. Vse to potrjuje, kako vztrajno se je obdolženi zavzemal, da oškodovanka pride v park, medtem ko ji je v sporočilu izrecno napisal, da ga tam ne bo. Pritožba zato nima prav, ko navaja, da med obdolženim in oškodovanko ni bilo komunikacije, prav tako je zgrešeno sprenevedanje, da je oškodovanka sama predlagala, da pride v park po pisma, na enake navedbe pritožbe pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje (45. točka izpodbijane sodbe). Zagovornik tudi zmotno navaja, da oškodovanka obdolžencu ni zaupala, ker kaj takega iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je povedala, da je obdolžencu zaupala in ga imela rada in to kljub dogodkom, ki jih v zvezi s hišo in poškodovanim vozilom izpostavlja pritožba.
Podatki v spisu potrjujejo, da je bilo obravnavano motorno vozilo na zapustnikovo ime registrirano še v času njegove smrti. Ob odsotnosti konkretnih navedb o odsvojitvi ali uničenju vozila, to dejstvo utemeljuje zaključek, da spada v zapuščino in je v trenutku zapustnikove smrti prešlo na državo.
DZ člen 2, 2/2, 5, 161, 162. ZDZdr člen 39. ZNP-1 člen 21, 21/1. KOP člen 3.
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - ukrepi trajnejšega značaja - namestitev otroka v zavod - pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - izdaja začasne odredbe - začasna odredba o zdravniškem pregledu ali zdravljenju - zdravljenje odvisnosti od alkohola ali drog - bolnišnično zdravljenje - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za odreditev ukrepov - zaščita pravic otroka po uradni dolžnosti - varstvo koristi otroka - zaščita otrok - posebno varstvo države - udeleženec v nepravdnem postopku - obstoj pravnega interesa - zdravstvena ustanova - postopek po ZDZdr
Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni odredilo zadržanja in zdravljenja A. A. na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, zato tudi ni bilo dolžno ugotavljati pogojev za takšno zadržanje in uporabiti postopkovnih določb ZDZdr. Izpodbijana odločitev temelji na določbah DZ o ukrepih za varstvo koristi otroka, natančneje začasnih odredbah. Bistvo sprejete odločitve je v obveznosti A. A., da se z namenom odvrnitve hude ogroženosti svojega zdravja in življenja udeleži bolnišničnega zdravljenja odvisnosti od alkohola in prepovedanih drog. Dolžnosti ostalih udeležencev so podporne, namenjene so izpolnitvi A. A. obveznosti. Med njimi je tudi obveznost pritožnice, da A. A. sprejme na zdravljenje ter aktivira vse razpoložljive strokovne vire, da jo na njem zadrži, jo zanj motivira in jo v procesu zdravljenja podpira.
postopek osebnega stečaja - pristojnost slovenskega sodišča - potrošnik - plača in drugi stalni denarni prejemki - pokojnina - uveljavljanje pokojnine - vložitev vloge - časovne meje pravnomočnosti
ZFPPIPP v 2. točki drugega odstavka 381. člena kot predpostavko določa, da dolžnik v Republiki Sloveniji plačo ali druge stalne prejemke prejema. Sodišče odloča po (dejanskem) stanju na dan izdaje sklepa, kar pomeni, da lahko upošteva vsa dejstva in okoliščine, ki so nastopile do izdaje sklepa, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Pri svoji odločitvi lahko tako upošteva le v tem trenutku obstoječa dejstva, pritožnik pa niti ne trdi, da je do izdaje izpodbijanega sklepa v Republiki Sloveniji prejemal pokojnino.
ZGD-1 člen 390, 390-1, 480, 481, 482, 509, 522. ZZZDR člen 51.
skupno premoženje zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - izostanek vpisa poslovnega deleža v sodni register - pravni učinek vpisa v sodni register - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - prenehanje družbe po skrajšanem postopku - prenehanje družbe po skrajšanem postopku, če sta družbenika zakonca
Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisa v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in zato pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje,bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico.
Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00085433
OZ člen 619. ZPP člen 286, 286/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - plačilo za delo - ugovori naročnika - ugovor prenehanja terjatve - uveljavljanje pobotnega ugovora
Sodišče prve stopnje je posamezne toženkine ugovore, s katerimi je utemeljevala zavrnitev plačila, pravilno prepoznalo kot pavšalne in nedokazane. Toženka teh ugovorov tudi ni uveljavila na procesno učinkovit način, saj je z ugovori v bistvu zatrjevala obstoj lastne nasprotne terjatve (odškodninske ali kondikcijske). V takem primeru bi morala podati izrecen pobotni ugovor ali vložiti nasprotno tožbo, če je želela doseči zavrnitev tožbenega zahtevka.
pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - nov predlog za izdajo začasne odredbe - sprememba izvajanja stikov - stik otroka s staršem - stiki med šolskimi počitnicami - ogroženost otroka - korist mladoletnega otroka - posebej utemeljeni razlogi - dokazni standard verjetnosti
Namen začasnih odredb ni, da se z njimi kontinuirano, večkrat med postopkom in glede na sprotne želje, ureja stike med otroki in starši. Sodišče pri odločanju o začasni odredbi ne išče optimalnega načina stikov z nerezidenčnim staršem, saj je to predmet končne odločbe, začasne odredbe pa niso sredstvo - kot je bilo že prej poudarjeno - za sprotno urejanje (začasno že urejenih) razmerij.
Ker je oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse izjema od splošne obveznosti, je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja (smiselno 212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Ta mora ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Če razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da ga ne more porabiti ali unovčiti zaradi plačila takse in zakaj ne.
Pritožnica je šele v pritožbi navedla, da denarna sredstva na računu potrebuje za plačilo tekočih obveznosti iz poslovanja. Ker ni izkazala, da teh trditev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, so nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).
Pravno podlago za odločitev predstavlja prvi odstavek 159. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če se pravda končna s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno, vsaka stranka krije svoje stroške. Upoštevaje, da se v sodni poravnavi tožnik in toženka nista dogovorila za plačilo stroškov, tožnik do (višjih) stroškov ni upravičen.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00084796
ZIZ člen 272, 273.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - prepoved razpolaganja s terjatvijo - učinek sklepa o začasni odredbi - tehtanje ustavnih pravic - pravica do sodnega varstva - pravica do zasebne lastnine - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov
Začasna odredba, ki zadržuje učinkovanje pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve preprečuje, da bi terjatev iz pogodbe zapadla in bi upnik v izvršilnem postopku lahko učinkovito uveljavil plačilo terjatve, preden bi bilo v sporu o veljavnosti pravnih naslovov pravnomočno odločeno. Ker takšna začasna odredba toženi stranki ne prepoveduje, da bi v izvršilnem postopku poizkusila uveljaviti plačilo terjatve, ali da z njo razpolaga, grožnja z izrekom denarne kazni ni potrebna, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive 13/93 in sodne prakse SEU.
neupravičena pridobitev - solastnina - oddajanje v najem - stroški upravljanja - najemnina - delno plačilo
Že iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka upravičena do svojega deleža najemnin, zmanjšanih za stroške, ne glede na to, da sicer pri oddajanju poslovnih prostorov ni sodelovala in souporabe tudi ni zahtevala. Do tega je upravičena na podlagi zakona, iz katerega je jasno, da je za to tožena stranka obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Zgolj zato, ker je tožena stranka prostore oddajala v najem, tožeča stranka pa souporabe prostorov ni zahtevala, še ni mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka v tako prikrajšanje privolila.
Zunanjega upravnika tožena stranka torej ni najela, temveč je te storitve opravljala sama. Vendar pa bi pri tem, sploh glede na to, da je tožeča stranka ugovarjala tako pavšalno navedenemu obsegu del kot tudi njegovi vrednosti (zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati dodatnega materialnoprocesnega vodstva), morala natančneje podati trditve o tem, katera dela v zvezi z upravljanjem je dejansko opravila.
ZUreP-1 člen 105, 105/1, 105/2. ZUreP-2 člen 206, 206/1, 206/2. ZUreP-3 člen 108, 108/8.
dejanska razlastitev - pravna razlastitev - denarna odškodnina zaradi razlastitve - tržna vrednost nepremičnine - pravilo ne ultra alterum tantum
Za razlaščeno nepremičnino pripada lastniku ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček in dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine.
Po ustaljeni sodni praksi se odškodnina odmeri glede na tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma da bo izgubil lastninsko pravico (praviloma na dan odvzema posesti), in se valorizira na dan sojenja.
pogodba o delu - naročilo storitev - obstoj pooblastila - neupravičeno zastopanje - odškodninska odgovornost
Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pooblastila s strani investitorja ne temelji zgolj na dokazni oceni izpovedbe zakonitega zastopnika investitorja, temveč je podprt z dokazno oceno presoje vseh ostalih dokazov, ki dajejo podlago za zaključek, da je bil posel sklenjen v imenu in za račun tožene stranke.
razmerja med starši in otroki - skupno starševstvo - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - odločanje o stikih z otrokom - varstvo koristi otroka - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - otrokova želja
Otrok ima v skladu s konvencijskimi pravicami in domačimi pravnimi podlagami pravico izraziti mnenje, to je, biti slišan. Ta pravica je bila A. omogočena. Ker pa je dolžnost sodišča, da odloči v otrokovo največjo korist, njegovi želji ni moglo slediti.
ZIZ člen 21, 21/1, 26, 40, 40/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 106. ZMZPP člen 100, 108, 108/6.
izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - določljiva obveznost - preživninska obveznost - višina plače - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - neprimeren izvršilni naslov - razveljavitev sklepa o izvršbi
Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje, da bi samo dopolnjevalo izvršilni naslov na način, da bi z nadaljnjim pravnim sklepanjem razbralo obveznost, ki neposredno v izreku sodbe kot izvršilnem naslovu ni zapisana. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Povedano drugače: konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev ugotovljena ali ugotovljiva brez ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo in tako, da je vsaka zamenjava izključena. Terjatev mora biti opredeljena tako, da je izvršilnemu sodišču, ki odloča po načelu stroge formalne legalitete, vsebina dolžne izpolnitve jasna iz samega zapisa v izvršilnem naslovu (izreku sodbe). Če gre za denarno izpolnitev, mora biti določno opredeljena višina denarnega zneska, ki ga mora dolžnik plačati.
Iz predmetne sodbe sicer izhaja, da mora dolžnik za preživljanje upnika plačevati 25 % plače, ki jo prejema pri svojem delodajalcu. Vendar pa je glede na takšno določitev dolžnikove obveznosti dejanska višina preživnine, ki jo je dolžnik dolžan plačati za posamezni mesec, v prvi vrsti odvisna od vprašanja, ali je dolžnik sploh (bil) zaposlen in ali je torej v posameznem mesecu prejel plačo, v drugi vrsti pa od dejanske višine plače, ki jo je prejel v posameznem mesecu. Ti podatki pa iz same sodbe ne izhajajo, zaradi česar preživninske obveznosti, ki je s sodbo naložena dolžniku, zgolj na podlagi podatkov oziroma meril, vsebovanih v sodbi, ni mogoče določiti. Višina plače, ki jo dolžnik dejansko prejema pri delodajalcu, tudi ni podatek, ki bi bil javno objavljen oziroma javno znan (kot na primer tečaj Banke Slovenije, ki se uporablja za preračunavanje obveznosti, določenih v tuji valuti, v domačo valuto, podatek o povprečni (neto) plači) oziroma ki bi ga bilo mogoče določiti na podlagi zakonskih predpisov (kot na primer višino zakonskih zamudnih obresti, višino davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in plačati od bruto plače). Višina plače, ki jo dolžnik prejema pri delodajalcu, je namreč stvar individualnega razmerja med dolžnikom in njegovim delodajalcem ter je odvisna od za izračun višine plače relevantnih podatkov, ki so lahko za vsak mesec različni (npr. zaradi koriščenja dopusta, bolniške odsotnosti, nadur).
Glede na vsebino sodbe sicer ni dvoma, da mora dolžnik upniku plačevati preživnino v višini 25 % vsakokratne plače, ki jo prejme v mesecu, za katerega je dolžan plačati preživnino. Vendar pa bi moral upnik, da bi izvršilno sodišče v okviru svojih pristojnosti lahko ugotovilo višino terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, in preverilo utemeljenost upnikovega predloga za izvršbo, poleg predloženega (pomanjkljivega) izvršilnega naslova predložiti še ustrezno listino, ki bi izvršilni naslov dopolnjevala (vsaj) v smeri verodostojnega izkaza podatka o višini plače, ki jo je dolžnik v relevantnem obdobju v posameznem mesecu prejel pri delodajalcu. Čeprav ZIZ konkretnih določb za takšen primer ne vsebuje, bi po presoji sodišča druge stopnje upnik temu lahko zadostil, če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila ugotovljena višina dolžnikove plače v relevantnem obdobju, na podlagi katere bi bilo višino dolgovane mesečne preživnine na podlagi meril, določenih v predloženi sodbi, mogoče ugotoviti z enostavno računsko operacijo (torej v višini 25 % od zneska ugotovljene prejete plače v posameznih mesecih), oziroma če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila na podlagi meril, določenih v zadevni sodbi, ugotovljena višina preživnine za relevantno obdobje. Smiselno enako kot to na podlagi 26. člena ZIZ velja v primeru, ko je izvršba odvisna od nastopa kakšnega pogoja, pa bi po presoji sodišča druge stopnje upnik višino dolžnikove mesečne plače v relevantnem obdobju lahko izkazal in izvršilni naslov dopolnil tudi z javno listino. Takšno javno listino bi lahko predstavljalo tudi potrdilo FURS o višini plače, ki je bila dolžniku za posamezne mesece izplačana v relevantnem obdobju.