Učinki dovoljenega zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini trajajo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in po vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi, ki jo zemljiškoknjižno sodišče izvede na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe. Če je bila zastavna pravica vknjižena pri nepremičnini, za katero tretji utemeljeno trdi, da (delno ali v celoti) ni v lasti dolžnika, ki je bil ob dovolitvi zavarovanja sicer kot njen lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, ampak v lasti tretjega (ali da ima tretji na tej nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), dovolitev zavarovanja in na tej podlagi vknjižena zastavna pravica, vse dokler je takšna zastavna pravica vknjižena, neutemeljeno posegata v lastninsko pravico tretjega. Tretji pa lahko (brez sodelovanja upnika) prenehanje nedopustnega posega na svojo nepremičnino in izbris vknjižene zastavne pravice doseže le na podlagi sklepa sodišča, ki je izdalo sklep o zavarovanju, ki je bil podlaga za vknjižbo.
Izdajo sklepa, s katerim sodišče razveljavi opravljeno dejanje zavarovanja (tj. vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini), lahko tretji v postopku zavarovanja doseže le na podlagi ugovora tretjega, če sodišče takemu ugovoru ugodi, oziroma, v primeru zavrnitve ugovora, na podlagi sodbe, izdane v postopku za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja, s katero pravdno sodišče pravnomočno ugotovi, da zavarovanje z zastavno pravico na tej nepremičnini, ki še ni končano, ni dopustno. Izdaje takšne sodbe tretji brez predhodne odločitve o zavrnitvi ugovora tretjega v postopku zavarovanja ne more izposlovati, saj je pravnomočen sklep o zavrnitvi ugovora tretjega procesna predpostavka za dopustnost tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tretji pa dejstva, da je bila zastavna pravica na podlagi sklepa sodišča vknjižena na nepremičnini, ki je bila že ob vknjižbi v lasti tretjega (oziroma da je imel tretji že ob vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), in da zato vknjižba zastavne pravice na nepremičnini ne bi smela biti dovoljena, tudi ne more uspešno uveljavljati v postopku z izbrisno tožbo (243.-245. člen ZZK-1), saj ta za takšen primer ni predvidena.
Glede na pojasnjeno se stališče, da konec postopka zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini v smislu drugega odstavka 64. člena v zvezi z 239. členom ZIZ nastopi že s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju oziroma s pravnomočnostjo vknjižbe zastavne pravice pri nepremičnini v zemljiški knjigi, izkaže za preozko. Ob takšni razlagi, v skladu s katero bi tretji ugovor tretjega lahko vložil (in tudi razveljavitev opravljenega dejanja zavarovanja na podlagi sodbe, s katero je ugotovljeno, da zavarovanje z zastavno pravico na določeni nepremičnini ni dopustno, lahko dosegel) le v relativno kratkem času do pravnomočnosti sklepa o zavarovanju oziroma do pravnomočnosti zemljiškoknjižnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini in na njegovi podlagi izvedene vknjižbe, bi bil tretji v bistvenem onemogočen pri uveljavljanju sodnega varstva zoper (še vedno trajajoči) neupravičen poseg v svojo lastninsko pravico. S tem pa bi bilo nedopustno poseženo v njegove ustavno varovane pravice iz 23. in 33. člena Ustave.
Od odločitve v zemljiškoknjižni zadevi je odvisno, ali je potrebna in utemeljena izdaja dodatnega sklepa o dedovanju. Če bo v zemljiškoknjižnem postopku sklep o vknjižbi lastninske pravice v korist B. B. na podlagi izročilne pogodbe postal pravnomočen, bo vknjižba učinkovala od 23. 1. 2026, izpodbijani sklep pa je bil izdan 28. 1. 2026. V primeru vknjižbe lastninske pravice v njeno korist dodatno najdenega premoženja ne bo, saj zapustnica pri spornih nepremičninah ne bo več vknjižena kot lastnica nepremičnin. V nasprotnem primeru, če bo dedinja v zemljiškoknjižnem postopku uspela in bo predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist pritožnice zavrnjen, pa bo ne glede na izročilno pogodbo o navedenih nepremičninah treba odločiti kot o naknadno najdenem premoženju v tem postopku.
Darilna pogodba za primer smrti, pri sestavi katere v obliki notarskega zapisa nista sodelovali dve zapisni priči, ni sklenjena v predpisani obliki. Zato je nična.
V uvodnem delu Sporazuma o zavarovanju je navedeno, da notarka potrjuje, da je notarski zapis Kreditne pogodbe neposredno izvršljiv, saj so tako kreditojemalec kot oba dolžnika pristali na neposredno izvršljivost v obsegu, razvidnem iz besedila Sporazuma in Kreditne pogodbe. Slednja pa v 4. členu jasno določa, da se kreditojemalec (posledično pa tudi oba dolžnika, saj sta soglašala z neposredno izvršljivostjo terjatve iz Kreditne pogodbe) zavezuje plačati (zakonske) zamudne obresti v primeru nepravočasnega plačila kredita.
Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju upnikove izvršljive terjatve ne bi smelo opreti (zgolj) na podatke, s katerimi je terjatev opisana pri vpisu hipoteke v zemljiški knjigi. Zakon o zemljiški knjigi namreč v 16. členu določa, da se vpišejo podatki o terjatvi, zavarovani s hipoteko, in sicer se vpiše: višina glavnice terjatve in valuta, v kateri je višina glavnice izražena; če se glavnica terjatve valorizira z valutno oziroma drugo valorizacijsko klavzulo, se navede tudi ta podatek z vsebino, kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis; če od terjatve pred njeno zapadlostjo tečejo obresti, se navede tudi podatek o obrestni meri teh pogodbenih obresti in začetek teka teh obresti; zapadlost glavnice terjatve. ZZK-1 torej ne določa, da je potrebno podrobno vpisovati vse podatke o terjatvi, zavarovani s hipoteko, saj bi to v praksi ustvarjalo nepotrebno zmedo in nejasnosti.
Temeljno pravilo je, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne odloča o pravicah na zemljiškoknjižno že vpisanih posameznih delih stavbe, ki v naravi dejansko obstajajo. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila 32. člena ZVEtL-1 pravilno ohranilo zemljiškoknjižno stanje teh posameznih delov.
Pri položaju vpisane nedokončane etažne lastnine je treba upoštevati, da so v zemljiški knjigi že vpisana stvarnopravna razmerja glede tistih posameznih delov v etažni lastnini, ki so že vpisani v zemljiški knjigi. Ta stvarnopravna razmerja med drugim vključujejo tudi vknjiženo lastninsko pravico. O tej pravici pa sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne sme odločati zato, ker za njihovo pridobitev, omejitev oziroma prenehanje, veljajo splošna pravila SPZ in ZZK-1. Če torej med zemljiškoknjižnim lastnikom vpisanega posameznega dela in dejanskim lastnikom ni spora o lastninski pravici na tem delu, lahko pravilno pravno stanje uskladita tudi zunaj postopka po ZVEtL-1, v rednem zemljiškoknjižnem postopku. Takšno postopanje navsezadnje zasleduje tudi samo načelo ekonomičnosti.
Začetek stečajnega postopka ni ovira za dovolitev vpisa lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe, na kateri je bil podpis prodajalca overjen pred dnevom začetka stečajnega postopka. Tako izrecno določa ZZK- 1 v tretjem odstavku 94. člena ZZK-1. Tudi ZFPPIPP ne določa, da bi bil v takšnem primeru pogoj za dovolitev vpisa prijava ločitvene pravice v stečajnem postopku ali dejstvo, da še ni prišlo do prodaje nepremičnin.
Tožnica lahko vknjižbo izbrisa na parcelah, ki so nastale s parcelacijo po pravnomočnosti sodbe, doseže s pravnomočno sodbo, čeprav je v njej navedena parcela, kakršna je bila v času pravnomočnosti sodbe, torej pred parcelacijo.
Za posameznika, ki je pogodbena stranka nične pogodbe, zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
Če bi se kreditni instituciji v primeru, ko je kreditna pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13.
Banka se je že ob sklenitvi pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe, kakor tudi tega, da je na podlagi tako hibne pogodbe upravičena zahtevati, kot je bilo to pojasnjeno že zgoraj, le vračilo posojenega kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačilo zamudnih obresti. V smislu 193. člena OZ je tako banka nepoštena že vse od trenutka, ko začne pridobivati denarne zneske, ki presegajo denarni znesek, do katerega je upravičena. Posledica bankine nepoštenosti je plačilo zamudnih obresti od trenutka, ko je take (presežne) denarne zneske prejela.
Zaradi neobstoja s hipoteko zavarovane terjatve, je neveljavna vknjižba hipoteke, ločitvena pravica toženke kot ločitvene upnice na nepremičninah prvega tožnika, ki je stečajni dolžnik, pa ne obstoji.
Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju jasno opredeliti, upoštevajoč tudi skico izmere terenskih ugotovitev, ogleda, izpovedi strank in prič ter trditev tožnika na naroku dne 7. 11. 2024 (v skladu z napotki 8. člena ZPP), kje naj bi sporna služnostna pot potekala, ali je bila zatrjevana trasa poti ves čas enaka (pred in po nasutju) in ali je pretekla 20 letna priposestvovalna doba za priposestvovanje služnosti po določeni trasi poti.
Tožbeni zahtevek, ki meri na ugotovitev pridobitve lastninske pravice zapustnice v njeno korist po pravilih skupnega premoženja, mora ustrezati zahtevam zapuščinskega postopka. Zato se glasi na ugotovitev, da nepremičnine sodijo v zapuščino po zapustnici. Čeprav se kot tak, strogo formalistično gledano, ne prilega povsem 79. členu ZZK-1, njegova narava ostaja enaka. Zahteva se ugotovitev izvirno pridobljene lastninske pravice zapustnice, tožbo pa je vložila predlagateljica, kot njena dedinja. Stališče sodišča, da se predlagani vpis ne dovoli, ker glede na zahtevek, ki ga predlagateljica uveljavlja v pravdi, niso izpolnjeni pogoji za zaznambo spora, je zato po presoji pritožbenega sodišča prestrogo.
Sodišče si napačno razlaga določbe Sodnega reda. Sodni red ne zahteva, da se na odpravku sodne poravnave nahaja tudi lastnoročni podpis strank in sodnika. Podpise mora vsebovati izvirnik sodne poravnave, izvirnik pa se nahaja v spisu zadeve, v kateri je bila sodna poravnava sklenjena. Nepravilno je stališče sodišča, da bi moralo biti v odpravku sodne poravnave zapisano, da so stranke sodno poravnavo prebrale in jo podpisale.