sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - uporaba tuje stvari - plačilo uporabnine - priposestvovanje stvarne služnosti - dobrovernost - ukrepi za odpravo kršitev - izbira ukrepa - dogovor - prekarij - odločanje v mejah zahtevka - izračun nadomestila - nujna pot - časovne meje pravnomočnosti - učinek pravnomočnosti odločbe - zaključek glavne obravnave - relevantno časovno obdobje - pritožbene novote - materialno procesno vodstvo
Ustanovitev nujne poti ne vpliva na izračun uporabnine za obdobje, za katero je bila uporabnina tudi priznana. Prav tako ustanovljena nujna pot ne vpliva na nedenarno obveznost, ki je bila tožencema naložena, saj bosta toženca ustanovitev nujne poti lahko uveljavljala šele v ugovoru v morebitni izvršbi. Gre za vprašanje časovnih mej pravnomočnosti, ki določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost, kar pomeni stanje do katerega trenutka sodišče lahko upošteva, ko odloča v zadevi. Časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar je zadnji trenutek, v katerem stranki še lahko navajata dejstva in dokaze, ki nastanejo še med postopkom, prav tako pa le dejstva, ki so obstajala do tega trenutka, sodnik lahko upošteva pri odločanju v zadevi. Zato je logično, da dejstev, ki se zgodijo kasneje, učinek pravnomočnosti ne zajema. Sodišče lahko torej pri sojenju upošteva le tisto, kar je obstajalo v času sojenja, torej ob koncu glavne obravnave.
določitev sodne takse glede na vrednost zahtevka - odmera sodne takse od primarnega in podrejenega zahtevka - seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov
Veljavni ZST-1 že upošteva in vključuje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15, ki določa maksimalno višino vrednosti spornega predmeta v višini 500.000 EUR, ki predvideva sodno takso v višini 2.175 EUR (količnik 1,0) oziroma 6.525 EUR (količnik 3,0), pri čemer se pri odmeri dolgovane sodne takse upošteva vrednost spornega predmeta za vsak posamezni zahtevek. Vrednosti spornega predmeta se pri primarnem in podrednem tožbenem zahtevku ne seštevajo, prav tako se ne seštevajo za to odmerjene sodne takse. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da ZST-1 na nobenem mestu ne določa maksimalne skupne takse za primarni in podredni zahtevek.
škodni dogodek - prometna nesreča - trk vozila - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - nastanek odškodninske terjatve - vzročna zveza - dokazno breme o vzroku poškodbe - pravnorelevantna škoda - obseg škode - kratkotrajen strah - izvedensko mnenje kot dokaz
Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi zatrjevane poškodbe utrpela v prometni nesreči. Izvedenec cestnoprometne stroke in izvedenec travmatolog sta ugotovila, da tožnica ni utrpela poškodb, ki jih zatrjuje. Dokazala pa je, da je prišlo do trka v prometni nesreči, vendar ta trk ni povzročil tožničine škode. Nekaj ur trajajoča bolečina pa ne pomeni pravnorelevantne škode.
Zgolj dejstvo, da je sedaj tudi začasno postavljen skrbnik zapuščine potencialni dedič po zapustniku, še ne vzpostavlja nujno konflikta interesov med dediči. Tudi skrbnik (kot potencialni dedič) ima enako kot pritožnica interes, da se zapuščina čim bolje ohrani.
ZPP člen 154, 155, 155/1. ZBPP člen 44, 46. ZOdv člen 17, 17/5.
odločitev o stroških pravdnega postopka - potrebni pravdni stroški - odločba o brezplačni pravni pomoči
Če se iz proračuna postavljenemu odvetniku po uradni dolžnosti izplačajo polovični odvetniški stroški, ki so mu nastali z opravljenimi storitvami za upravičenko brezplačne pravne pomoči, potem nasprotna stranka ni dolžna v korist proračuna plačati polno storitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00064807
ZPŠOIRSP člen 5, 5/2. ZOR člen 200. OZ člen 179. ZPP člen 216.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - kršitev pravic osebnosti - podlage odškodninske odgovornosti - obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo - povrnitev premoženjske škode - višina denarne odškodnine - višina dohodkov - izguba dohodka - prikrajšanje - izračun prikrajšanja - denarna socialna pomoč - določanje višine odškodnine po prostem preudarku - članarina - upravna taksa - povrnitev nepremoženjske škode - enotna odškodnina - duševne bolečine - neurejen pravni status - ekonomski položaj - pravno priznana škoda
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da razlog za tožnikovo začasno nezaposlenost ni izbris iz registra stalnega prebivalstva. Ker se je tožnik v času izbrisa kar štirikrat zaposlil, je očitno, da zaradi izbrisa ni bil onemogočen pri zaposlovanju. Dejstev v zvezi z iskanjem zaposlitve in svojo ne/uspešnostjo pri tem tožnik ni navajal, zato konkretnih razlogov za tri krajša obdobja brezposelnosti ni mogoče ugotoviti. Ker je iskanje nove zaposlitve proces, so krajša obdobja tožnikove nezaposlenosti očitno posledica razmer na trgu dela. Upoštevajoč navedena dejstva je očitno, da vzročne zveze med izbrisom in nezaposlenostjo ni mogoče vzpostaviti. Zahtevek za izgubo dohodka zaradi brezposelnosti je zato utemeljeno zavrnjen.
Za čas, ko je bil zaposlen, tožnik ne zatrjuje, da je zaslužil manj, kot je znašala denarna socialna pomoč; njegovega gmotnega prikrajšanja zato ni treba primerjati z višino socialne pomoči.
Utemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo članarin in prostovoljnih prispevkov Helsinškemu monitorju. Za plačilo teh stroškov se je tožnik odločil prostovoljno, njihove potrebnosti in povezave s svojim položajem/statusom pa ni niti zatrjeval niti dokazal.
Tožena stranka neutemeljeno graja odškodnino za – s plačilom upravnih taks – nastalo škodo v višini 347,04 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik poleg plačila upravnih taks, katerih nastanek je dokumentiral z listinami (154,86 EUR), specificirano navedel tudi druge stroške, v nastanek katerih ni mogoče dvomiti. Pritožbeno sodišče soglaša, da bi bilo tožniku naloženo pretežko dokazno breme, če bi po višini in vrsti specificirane stroške moral dokazovati tudi z listinami. Zadostuje tožnikova izpoved o nastanku in plačilu teh stroškov. Iz specifikacije je razvidno, kateri stroški so priznani v zvezi s statusom drugih družinskih članov, zato je izključeno njihovo dvojno uveljavljanje.
Enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo, povzročeno z izbrisom, je prisojena zaradi tožnikove negotovosti in strahu zase in za svojo družino. Z izpovedbami tožnika, njegove žene in hčere je ugotovljeno, da se je življenje odvijalo drugače, kot bi se sicer.
Odločitev, da se v tem postopku ugotovljena odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zmanjša za v upravnem postopku določeno odškodnino (6.050,00 EUR), temelji na drugem odstavku 5. člena ZPŠOIRSP. ZPŠOIRSP ne predpisuje omejitev ali kakšnih pravil pri poračunavanju; kljub temu, da so merila za določitev odškodnine v sodnem in upravnem postopku različna. Merilo za določitev odškodnine v upravnem postopku je obdobje izbrisa, v sodnem postopku pa se odškodnina določa na podlagi zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Tožnik v pritožbenem postopku neutemeljeno opozarja na nujnost ločevanja odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo pri poračunavanju, saj je pomembna zgolj višina – v dveh različnih postopkih – ugotovljene odškodnine.
Možnost presoje odločitev disciplinske komisije v postopku pred sodiščem ne posega ne v samostojnost ne v neodvisnost odvetništva (137. člen Ustave RS), kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč zagotavlja odvetniku pravico do sodnega varstva tako kot je to zagotovljeno drugim subjektom. Nobenega ustavno dopustnega razloga namreč ni za stališče, da odvetniku, ko je ta v sporu z OZS, ne bi bilo zagotovljeno sodno varstvo. Omejitev pravice do sodnega varstva je dopustna le, če prestane strogi test sorazmernosti, torej mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (Up-107/99). Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je to opravilo test sorazmernosti in presodilo, da je dopustna omejitev sodnega varstva v primerih, ko gre za blažje disciplinske kršitve in da je v takšnih primerih predvidena le možnost pritožbe znotraj tožene stranke same na disciplinsko komisijo druge stopnje. Sodišče prve stopnje je določbam ZOdv z razlago dalo takšen omejujoč pomen, kakršnega niti zakon ne bi smel določiti (in ga tudi ne določa).
ZKP člen 5, 498a, 498a/1, 498a/2. KZ člen 244, 254. URS člen 29.
odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora - pravni pouk - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravica do kontradiktornosti - predhodno kaznivo dejanje - davčna zatajitev - zloraba položaja ali pravic
Da bi si obdolženec lahko v postopku po 498.a členu ZKP ustrezno pripravil svojo obrambo, mora natančno vedeti, katerega dejanja je obtožen, kar mu zagotavlja 5. člen ZKP, ki ima podlago v 29. členu Ustave RS, kot tudi EKČP. Pravica do poštenega sojenja se torej nanaša tudi na postopek iz XXVIII. poglavja ZKP za odvzem podkupnin ter denarja ali premoženja nezakonitega izvora po določbi 498.a člena ZKP, pri čemer obdolženec ne more ustrezno zastaviti svoje obrambe, če ne ve, česa se ga bremeni.
V konkretni zadevi bi tudi po presoji pritožbenega sodišča za takšno protipravno pridobitev premoženjske koristi lahko šlo v primeru, če bi obdolženec izvršil dejanje, ki bi ustrezalo zakonskim znakom davčne zatajitve po tedaj veljavnem 254. členu KZ ali zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. V tem primeru bi iz dejanskega opisa obtožnice morali izhajati zakonski znaki takšnega predhodnega dejanja, saj je za obstoj kaznivega dejanja pranja denarja v vsakem primeru treba najprej ugotoviti, katero je predhodno kaznivo dejanje in kdaj je bilo dokončano.
Pomanjkljivosti opisa kaznivega dejanja se ne morejo odpraviti z izvedbo postopka po drugem odstavku 498.a člena ZKP, za kar se neutemeljeno zavzema državni tožilec v pritožbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00056926
ZPP člen 363, 363/3, 447, 447/2. ZIUZEOP člen 101a. ZVPot člen 57f, 57f/6, 57f/8, 57g-1. Direktiva (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS člen 12.
napačen pravni pouk - načelo sorazmernosti - odgovornost organizatorja potovanja - odpoved potovanja - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - odstop od pogodbe - pogodba o paketnem potovanju - izredne razmere - nepredvidljive okoliščine in višja sila - pandemija - COVID-19 - dobropis - vrednotnica - ustavnost zakonske določbe - predhodno vprašanje države članice - pravo EU
Napačen pravni pouk stranki ne more biti v škodo.
Zaradi nastale pandemije je prišlo do tako izrednih okoliščin ter množičnih odpovedi oziroma nemožnosti izvedbe paketnih turističnih potovanj, da je bila potrebna dodatna regulacija za omilitev nastalih posledic in zaščito tako potrošnikov, kot tudi turističnih ponudnikov oziroma gospodarstva.
Namesto povračila vplačanega denarja za potovanje se lahko potrošniku izda dobropis oziroma vrednotnica.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za obstoj nevarnosti povsem dovolj presoja načina storitve očitanega kaznivega dejanja, saj ta v obravnavanem primeru ne omogoča zaključka, da obstajajo pri obdolžencu takšni ustaljeni vedenjski vzorci, ki bi kazali na njegovo ponovitveno nevarnost. Tudi pri začasnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja je treba ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine v zvezi z načinom storitve kaznivega dejanja, osebnostjo obdolženca in njegovim dosedanjim življenjem, ki omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve hujših kršitev cestnoprometnih predpisov.
Glede na izrek izpodbijanega sklepa, v zvezi z izpostavljanjem okoliščin glede prepovedi približevanja obdolženca naslovu v A. je treba pojasniti, da se izpodbijana odločitev nanaša le na prepoved približevanja na naslovu v B. Prepoved približevanja naslovu v A. je bila odpravljena že s sklepom preiskovalnega sodnika, ki je podaljšal ukrep približevanja le osebi in naslovu v B.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - SODNI REGISTER
VSL00056830
ZSReg člen 19, 31, 31/1, 35, 35/4. ZNP-1 člen 41, 42. ZPP člen 354, 354/1. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 43, 43/1, 43/1-1.
postopek vpisa v sodni register - predhodni preizkus predloga - prenos poslovnega deleža družbenika - priloge predloga za vpis pri prenosu poslovnega deleža - odločanje o zahtevku za vpis v sodni register - vpis prenosa poslovnega deleža v sodni register
V konkretnem primeru je šlo za izročitev premoženja, ki ga v stečajnem postopku ni bilo mogoče unovčiti. Zato so tudi vsi pritožbeni očitki, da bi stečajno sodišče moralo upoštevati 9. člen Družbene pogodbe, ki določa, da morajo družbeniki dati soglasje za odsvojitev poslovnega deleža, neutemeljeni. V konkretnem primeru namreč ni šlo za pravno poslovno odsvojitev poslovnega deleža, niti ne v stečajnem postopku, zato sklicevanje na 9. člen Družbene pogodbe ni utemeljeno.
umik tožbe - razlog za umik - povrnitev pravdnih stroškov - ustavitev postopka
Tožnica trditev, da je toženec tožbeni zahtevek izpolnil ni podala.
Smisel zakonske izjeme, ko tožeča stranka takoj umakne tožbo, je v tem, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške, ker je z izpolnitvijo dejansko pripoznala tožbeni zahtevek. Razlog, zaradi katerega je tožnica umaknila tožbo, razen ko torej gre za izpolnitev zahtevka, ni pomemben, posledično pa ni pravno odločilno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen, niti ali je bil pravdni postopek potreben.
neplačilo sodne takse - rok za plačilo sodne takse - fikcija umika pritožbe - posledica neplačila sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka
Ker je pravočasno plačilo sodne takse procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je pritožba tožeče stranke umaknjena, ker se je rok za plačilo sodne takse za pritožbo iztekel, tožeča stranka pa v danem roku takse ni plačala.
Preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je v danem primeru konkretizirana skozi praktično vse stadije obdolženčevih ravnanj, torej že od faze naročila prevozov dalje, dotika pa se vseh tistih dejstev, zaradi katerih B. B. v imenu in za račun C. d.o.o. gotovo svojega dela obveznosti ne bi izpolnila, v kolikor bi zanje vedela. Očitek "lažne obljube", ki ga problematizira pritožba, je treba razumeti v kontekstu celotnega opisa kaznivega dejanja in ne zgolj selektivno, kot to poskuša prikazati pritožba. Slednja povsem zanemari dejstvo, da v danem primeru na preslepitveni namen odkazujejo prav vsa ravnanja obdolženega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076741
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 277/2, 278, 278/1.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kazniva dejanja, storjena s sredstvom javnega obveščanja - žaljiva obdolžitev - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - novinarsko poročanje - zasebna tožba - ugovor zoper zasebno tožbo - zavrženje zasebne tožbe - upravičeni tožilec - obstoj kaznivega dejanja - ugovorni postopek
Res se v okviru inkriminiranih trditev obdolženih A. A. in B. B. v pretežni meri navajajo pravne osebe, ob čemer se zasebni tožilec neposredno omeni le kot avtor trditve, da država ni nič izgubila, ampak pridobila; vendarle pa je povezava med osrednjim sporočilom inkriminiranih delov prispevkov (finančni zlom Y. in obeh holdingov, stečaj omenjenih pravnih entitet, posledice teh stečajev, težave državnih bank in državnih gospodarskih družb, skoraj dvemilijardni primanjkljaj in škoda za davkoplačevalce) in zasebnim tožilcem, ki je znano imel določeno vlogo v lastnici holdingov in družbe X. ter tudi v sami tej družbi, razvidna iz razloga, ker je način poslovanja pravnih entitet vsaj posredno določen z ravnanjem z njimi povezanih fizičnih oseb.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izjave, ki sta jih po opisu v zasebni tožbi dala obdolžena, ne predstavljajo trditev o takšnih dejstvih, ki terjajo zaključek o izpolnitvi zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Ni dvoma, da izjave o finančnem zlomu, stečajnih postopkih, visokem dolgu ter oškodovanosti davkoplačevalcev, kar je po opisu vsaj posredno povezati z ravnanjem zasebnega tožilca, pomenijo negativno konotacijo takšnega ravnanja; vendar pa je kontekst, ki ga zatrjuje sam zasebni tožilec v zasebni tožbi, tak, da se izkaže za pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da gre le za običajno novinarsko poročanje o zadevi javnega pomena. Pojmi, kot so "največja finančna afera, propadla cerkvena holdinga, skoraj dvemilijardna luknja", uporabljeni v povezavi z oškodovanostjo slovenskih davkoplačevalcev, kljub negativni sporočilnosti ne dosegajo kriterija sramotilne izjave, torej take, ki je objektivno sposobna škoditi časti oziroma dobremu imenu zasebnega tožilca, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.. ZDR-1 člen 59 do 63, 200, 200/3.. URS člen 49.
nadaljevanje pravde z dediči - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - samostojni podjetnik - elementi delovnega razmerja - agencijski delavec - solidarnostna pomoč - roki za uveljavljanje sodnega varstva
Ker je tožena stranka organizirala delo na terminalu, delo nadzorovala tako glede izvedbe dela, kot tudi varnosti in zdravja pri delu, prav tako pa je vsakega posameznega delavca IPS podjetij preizkusila, preden je začel opravljati delo, in je na ta način delavce izbirala, je utemeljen zaključek, da so formalni delodajalci pokojnega tožnika kot IPS podjetja po vsebini opravljali dejavnost zagotavljanja dela pokojnega tožnika toženi stranki, čeprav pogojev za to dejavnost po ZDR-1 in ZUTD ne izpolnjujejo. Ob tej ugotovitvi je sodišče, skladno s stališčem VSRS v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021, da je potrebno te delavce obravnavati kot delavce delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja delovne sile uporabniku tudi, če ni registriran za to dejavnost, in jim zagotavljati vse pravice, ki jih imajo delavci, zaposleni pri delodajalcih, ki so registrirani za posredovanje delavcev uporabniku, štelo, da je bil tudi pokojni tožnik agencijski delavec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00057051
DZ člen 4, 4/1. ZD člen 4a. ZPP člen 236a, 236a/5, 339, 339/2, 339/2-14.
ugotovitev obstoja dedne pravice - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - elementi zunajzakonske skupnosti - ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti - obstoj življenjske in ekonomske skupnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - predložitev pisne izjave priče
Glede pisnih izjav prič se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikoma, da naj bi bile te brez veljave zgolj zato, ker niso priložene fotokopije osebnih izkaznic, kot zahteva peti odstavek 236.a člena ZPP. Kopija osebne izkaznice služi zgolj potrditvi identitete priče, ki je dala pisno izjavo (ad probationem), ni pa pogoj za veljavnost pisne izjave priče (ad valorem). Da bi katera od spornih izjav ne izvirala od priče, ki je pod njo podpisana, pritožba konkretizirano ne trdi. Poleg tega je sodišče prve stopnje priče, ki so poprej dale pisne izjave, tudi zaslišalo.
Okoliščine bi utegnile kazati, da med zapustnikom in tožnico ni bilo intimne, čustvene povezanosti in medsebojne navezanosti, ki je potrebna za obstoj zunajzakonske skupnosti. Zato bi moralo sodišče prve stopnje soočiti svoje razloge o tem, da B. B. ni bila »zapustnikova ljubezen«, temveč le dobra prijateljica, z npr. izpovedbami brata ter bivše žene, ki so vlogo B. B. prikazovali drugače.
Navezanost na bivšo ženo pomeni, da po naravi stvari (ker poligamije slovenski pravni red ne priznava) ne more biti navezanosti na partnerko, ali pa, da navezanost ne dosega stopnje, ki je potrebna za obstoj zunajzakonske skupnosti.
Glede na že izpostavljeno kompleksnost zadeve ter njeno zapletenost tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, seveda ob dejstvu, da se na zadevi kontinuirano posluje, zgolj ob dejstvu, da je bila obtožba v tej zadevi vložena 5. 8. 2021 in da se obtoženi A. A. v priporu nahaja že več kot leto dni, torej od 14. 4. 2021, pa v tem trenutku še ni moč nasprotovati zaključku sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega ukrepa v smislu časovnega trajanja osebnega omejevalnega ukrepa.
ZPP člen 213, 213/1, 213/2, 287, 287/2.. ZDR-1 člen 6, 6/1, 8, 154.. ZVarD člen 4, 4/1.. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18, 18/5.
odškodnina za neizkoriščen odmor - diskriminacija - osebna okoliščina - razporeditev časa za odmor
Za kršitev diskriminacije sta značilna dva elementa: neenaka obravnava in nedopusten razlog neenake obravnave, ki ga predstavljajo primeroma naštete osebne okoliščine (spol, narodnost, rasa ali etnična pripadnost, vera ipd.). Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči, ne pa odnosi med posamezniki oziroma njihovo ujemanje. Tako ni osebna okoliščina odnos komandirja do tožnika, niti osebnostno neujemanje med njima oziroma zatrjevano dojemanje tožnika s strani komandirja kot lenega delavca.
Tožnik nikoli ni zahteval zamenjave za čas izrabe odmora. Njegova pritožbena navedba, da zaradi narave dela ni imel zagotovljenega odmora, je neutemeljena.