Gre torej za uporabo italijanskega Civilnega zakonika (Codice civile), ki je materialno pravni predpis in ne procesni. V okviru tega materialnopravnega predpisa so določeni pojmi obličnosti oziroma neobličnosti pogodbe, omejitve pri dokazovanju obstoja pogodbe, dokaznega bremena itd., kar je razvidno tudi iz priložene (in citirane) italijanske sodne prakse in je potrebno upoštevati za pravilno uporabo tega materialno pravnega predpisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VSL00089583
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 99, 99/10, 99/10-2, 241, 241/1, 241/2, 241/4. KZ člen 126, 126/5, 126/5-2, 247, 247/2. ZZDej člen 3, 3/2. ZKP člen 33, 39, 39/1, 39/1-6, 371, 371/1, 371/1-11.
nedovoljeno sprejemanje daril - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - izločitev sodnika - dvom o nepristranskosti sodnika - videz nepristranskosti - prejudiciranje kazenske odgovornosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - kraj storitve kaznivega dejanja - opravljanje gospodarske dejavnosti - zdravstvena dejavnost - zdravnik - sklenitev oziroma ohranitev posla - obstoj kaznivega dejanja - zaslišanje soobdolženca - zaslišanje soobdolženca kot priče - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - dokazni predlog za zaslišanje priče - zavrnitev dokaznega predloga - pravna jamstva v kazenskem postopku - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Ustava RS v določbah 29. člena vsebuje minimalne pravice, ki gredo vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi je v 3. alineji določena pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Kot izhaja iz ustaljene (ustavno)sodne presoje, ta pravica ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz ki ga predlaga obdolženec, je pa v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in mora sodišče predlagani dokaz izvesti, razen, če je očitno, da ne bo uspešen. Upoštevaje izpoved J. J., da je obtoženec dejansko opravljal izobraževalne storitve za družbo B. in zanje od družbe C. v obliki bančnih nakazil tudi prejemal plačila, pa se izkaže kot utemeljen dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče R. R., ki bi po navedbah pritožnikov lahko izpovedala o tem, da je obtoženčeva izobraževanja do leta 2012 plačevala družba B. (pravilno: C.). Gre namreč za osebo, ki je bila v kritičnem obdobju glavni predstavnik proizvajalca medicinskega materiala O. za balkansko regijo in ki v obravnavano dogajanje ni bila neposredno vpletena. S svojo izpovedjo bi ta priča lahko pripomogla k razjasnitvi okoliščin v zvezi z izobraževalno dejavnostjo obtoženca, predvsem glede vprašanja, ali je obtožencu edukacijske operacije in predavanja povezana z medicinskim materialom proizvajalca O. plačevala družba C., kot to zatrjuje v svojem zagovoru in pritožbenih navedbah, ali pa morebiti sam proizvajalec. Z zaslišanjem R. R., kar izpostavljata pritožnika, bi se lahko nadalje razjasnila verodostojnost izpovedbe komercialista Z. Z., da je bilo plačevanje izobraževalne dejavnosti stvar dogovora med principalom (O.) in distributerjem (družba B. oziroma C.), ter dejstvo, ki ga je prvostopenjsko sodišče izpostavilo v točki 505 obrazložitve sodbe, da je dr. Ž. Ž., ki je bil demonstracijski ortoped v Belgiji, plačevala neposredno družba O., medtem ko obtoženca, ki je izobraževanja prav tako izvajal z O. izdelki, čeprav z njo ni imel sklenjene pogodbe, ni plačevala. Gre torej za dokazni predlog v korist obtoženca, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo izvesti, ne pa da ga je zavrnilo z utemeljitvijo, da ni bil zaposlen v družbi B. in zato ne more ničesar vedeti o dajanju nedovoljenih denarnih nagrad obtožencu s strani predstavnikov družbe B. in z njo povezane družbe C.
Pritožnika nadalje pravilno zatrjujeta, da v dokaznem gradivu ni podlage za zanesljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da so bili (tudi) zneski 3.500,00 EUR navedeni pod zap. št. 11, 12, 13, in 14 tabele izračunani na podlagi števila dejansko dobavljenega posameznega medicinskega materiala (O.) v tem obdobju. Utemeljene so pritožbene navedbe, da so okoliščine v zvezi s temi nakazili oziroma plačilom pod zap. št. 14 povsem drugačne kot pri ostalih nakazilih, saj v teh primerih v listinski dokumentaciji spisa ni lastnoročnih izračunov obtožencu plačanih zneskov, časovna obdobja dobave medicinskega material SB so pod zap. št. 12, 13 in 14 določena mesečno, poleg tega gre za štiri zaporedna plačila enakih "okroglih zneskov" v višini 3.500,00 EUR, medtem ko so se prejšnji zneski med seboj razlikovali. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da dokazni zaključki izpodbijane sodbe, da gre tudi v teh primerih izključno za plačilo nedovoljenih denarnih nagrad, temeljijo na podatkih o namenu nakazil, ki po oceni prvostopenjskega sodišča, enako kot pri predhodnih nakazilih, predstavljajo obdobje dobave medicinskega materiala, nadalje na enakem načinu knjiženja na konto 489900, ki po seznamu kontov družbe C. predstavlja "marketing commissions" (marketinške provizije), pri nakazilih pod zap. št. 12, 13 in 14 tabele pa je izpostavilo še t. i. "invoice", ki so bili izdelani v družbi B. zaradi zniževanja davčne osnove družbe C. v Avstriji in zaradi evidentiranja odliva sredstev iz družbe. Kljub temu, da v zvezi s plačili denarnih zneskov pod zap. št. 11 do 14 tabele v listinskih dokazih ni t. i. obračunov dobave in konkretnih izračunov nedovoljenih denarnih nagrad v povezavi z dobavo medicinskega materiala O. SB (kot so pri nakazilih pod zap. št. 1 do 3 in 5 do 9 tabele) in ne glede na že navedene razlike od predhodnih plačil, je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni zaključek, da so tudi ti zneski (3.500,00 EUR) izračunani na podlagi števila dejansko dobavljenega posameznega medicinskega materiala O. v tem obdobju. Takšne presoje pa ni pojasnilo s konkretnimi razlogi, ampak se je le posplošeno sklicevalo na predhodne dobave ("tako kot v predhodnih obdobjih dobav"), zato sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe v tem delu niti ne more preizkusiti oziroma se opredeliti do pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar narekuje njeno razveljavitev.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00057757
URS člen 156. ZUstS člen 23. ZPP člen 338. ZBan-1 člen 261e.
prekinitev postopka - zavrnitev predloga za prekinitev postopka - postopek za oceno ustavnosti zakona - postopek pred Ustavnim sodiščem - protiustavnost - imetniki podrejenih obveznic - procesni sklep
Iz 156. člena Ustave RS in 23. člena ZUstS izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z Ustavo RS. Dolžno pa je resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost.
Šele ko bo sodišče uporabilo za tožnika sporne določbe zakonov (ZBan-1, ZPSVIKOB) in šele ko bo razvidna njihova materialnopravna razlaga in če bo ta taka, da bo pritožbeno sodišče presodilo, da posega v ustavnopravne pravice tožnika, bo lahko postopek prekinilo in sprožilo postopek pred ustavnim sodiščem.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka samovoljno presodila, da se mora tožnik z 11. 4. 2016 vrniti na delo. Ali so podani razlogi, zaradi katerih je utemeljena začasna nezmožnost za delo, sta odločala imenovani zdravnik in po pritožbi tožnika tudi zdravstvena komisija. Oba organa sta pristojna za odločanje o začasni nezmožnosti za delo po določbah ZZVZZ in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. V tem primeru nikakor ni mogoče govoriti o samovoljnosti ravnanja organov tožene stranke.
spor majhne vrednosti - upravljanje večstanovanjske zgradbe - načrt vzdrževanja - posel, ki presega okvir rednega upravljanja - nujna vzdrževalna dela - rezervni sklad - povišanje prispevka etažnih lastnikov v rezervni sklad
Skladno z določilom prvega odstavka 29. člena SZ-1 etažni lastniki o poslih, ki presegajo redno upravljanje stanovanjske hiše, odločajo s 75 % solastniških deležev. Kot je zgoraj pojasnjeno, je predmet vzdrževanja v tej pravdi energetska prenova večstanovanjske stavbe, ki pred tem ni imela toplotne izolacije fasade. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so etažni lastniki skladno z zakonom z navadno večino izposlovali sklep o povečanju sredstev za posle rednega vzdrževanja, vendar so ti posli presegali okvir rednega vzdrževanja.
Odločanje o načrtu vzdrževanja šteje za posel rednega upravljanja (tretji odstavek 26. člena SZ-1) le, če gre dejansko za zadeve, ki se nanašajo na redno vzdrževanje. Torej za posle, ki se skladno z veljavnimi predpisi štejejo za redno vzdrževanje. Drugačno razlaganje tega določila bi pomenilo obid zakona, saj bi omogočalo, da se za navadno solastniško večino sprejme tudi odločitev o povišanju plačil v rezervni sklad zaradi izvedba poslov, ki ne predstavljajo rednega vzdrževanja. To pa ni skladno z naravo in namenom rezervnega sklada.
protipravnost ravnanja - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - okoljska škoda - lastninsko preoblikovanje
Tožnica, ki je sicer občina, v predmetnem gospodarskem sporu ne vtožuje okoljske škode v smislu ZVO-1 in ZVO za čezmerno obremenitev okolja (glej 9. člen ZVO) oziroma škode, ki v primeru dovoljenega obrata presega krajevno običajne meje. Ne gre za škodo zaradi onesnaževanja okolja. Že zaradi navedenega je treba zavrniti vse tožničine pritožbene očitke, ki se nanašajo na zatrjevano odškodninsko odgovornost toženke na tej podlagi.
Tožnica vtožuje škodo (strošek), ki ji je nastala na lastnih (prej s strani toženke pogodbeno in neodplačno na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) prenesenih) nepremičninah zaradi izvršitve investitorju (tožnici) izrečene inšpekcijske odločbe. Tožnici je bila naložena ustrezna oddaja oziroma sanacija pri gradbenem posegu izkopane zemljine (nevarnega gradbenega odpadka). Za gradbeni poseg, s katerim so nastali nevarni odpadki, se je odločila tožnica sama in ob poznavanju dejstev o onesnaženosti zemljine. Rezultat oziroma vtoževana škoda ni nastala zaradi spornega delovanja toženke do leta 1970, ampak zaradi delovanja same oškodovanke, ki je z opisanim ravnanjem (izkopom zemljine kljub vedenju o njeni onesnaženosti in posledično povzročitvijo nevarnih gradbenih odpadkov) v vsakem primeru prekinila pravno relevantno vzročnost in je neutemeljeno sklicevanje na nekakšno zatrjevano naravno vzročnost (na obstoj težkih kovin v zemljini zaradi toženkine industrije). Nevarne gradbene odpadke je povzročila sama tožnica.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057488
DZ člen 67, 68. Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 17.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje bivših zakoncev - spor o obsegu skupnega premoženja - določitev deleža na skupnem premoženju - zakonska domneva - prispevek k nastanku skupnega premoženja - skrb za dom in družino - dohodek - okoliščine konkretnega primera - nepremičnina v tujini - spori o stvarnih pravicah na nepremičninah v tujini - (ne)pristojnost slovenskih sodišč
Spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda, kar z drugimi besedami pomeni, da ni namen takšne pravde, da bomo iskali prav vsak znesek dohodka pravdnih strank in v podrobnosti natančno ugotavljali vrednosti premoženja, itd.
Pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje o skupnem premoženju na Hrvaškem izvira iz Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema. Ta je sicer začela veljati 29. 1. 2019, a v prehodnih določbah določa, da se, če je bil postopek začet v državi članici izvora pred tem datumom odločbe, izdane po tem datumu, priznajo in izvršijo v skladu s poglavjem IV, če je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz poglavja II. Pravdni stranki sta bivša zakonca, slovenska državljana, s prebivališčem v Sloveniji, zato je sodišče prve stopnje previlno zaključilo, da je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije.
Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, lahko tožnik uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno opozorilo na restriktiven pristop pri presoji pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe. Kot je pravilno zapisalo, se lahko izda le, če se izkaže, da bi brez nje pravno varstvo po tožbenem zahtevku izgubilo smisel. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa odgovarja na posamezne pritožbene navedbe.
Naloga izvedenskega organa je, da vsak član komisije preuči medicinsko dokumentacijo s svojega specialističnega področja, zavarovanca osebno pregleda, poda ločeno mnenje, nato pa ob upoštevanju posameznih mnenj sodelujočih specialistov izvedenski organ poda skupno mnenje o vprašanju, ki mu ga je zastavilo sodišče. Po dosedanji sodni praksi se v teh primerih vsakemu izvedencu posebej priznava nagrada po 40. členu Pravilnika, saj se delo članov izvedenskega organa v ničemer ne razlikuje od dela izvedencev posameznikov. To velja toliko bolj za konkretni primer, ko je bilo z mnenjem Fakultetne komisije razčiščevano in odgovorjeno na eno najbolj zahtevnih strokovno medicinskih vprašanj in sicer, ali je bilo že leta 2008 tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da je zaradi shizofrenije bila pri njem podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (tako za šolanje, ki je bilo prekinjeno, kot tudi za krajšo zaposlitev nekaj mesecev, do katere kasneje ni nikoli več prišlo).
odvzem predmetov - odvzem avtomobila - razlogi za odvzem - pravica do zasebne lastnine - tehtanje pravic
Obdolženi je storil enaka prekrška že v letu 2021, pri čemer je šlo za isto vozilo. Očitno torej takrat izrečena kazen na obdolženca ni vplivala tako, da ne bi več ponavljal istovrstnih prekrškov, prav tako pa je očitno tudi, da je lahko ponovno vozil isto vozilo, čeprav lastnica, ki je njegova žena, ve, da nima vozniškega dovoljenja. Ob povedanem je nevarnost, da bi istovrstne prekrške ponavljal, tudi po mnenju pritožbenega sodišča realna. Vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kombinirana še s prekrškom po 107. členu ZPrCP, predstavlja resno nevarnost za ostale udeležence v cestnem prometu. Na ta zaključek ne vpliva dejstvo, da doslej obdolženi k sreči še ni povzročil prometne nesreče. Na drugi strani tehtnice pa je zgolj dejstvo, da odvzem avtomobila osebi, ki ni storilec prekrška, že na splošno pomeni poseg v njeno lastninsko pravico. Niti obdolženi niti lastnica nista v postopku (čeprav sta oba to možnost imela) navajala nobenih drugih okoliščin, ki bi terjale dodatno presojo sodišča prve stopnje glede teže posega v lastninsko pravico. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato odvzem avtomobila ni pretiran poseg v lastninsko pravico lastnice avtomobila glede na nevarnost, ki jo za varnost cestnega prometa predstavlja obdolženi.
ugovor zoper obtožnico - pravnomočna obtožnica - stvarna pristojnost
Ob odločanju o ugovoru senat sicer lahko odloči tudi o stvarni pristojnosti, vendar mora takšno odločitev sprejeti še preden ugovor zavrne kot neutemeljen.
ZIZ člen 178, 178/2, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
ugotovitev vrednosti nepremičnine s sodnim cenilcem - cenilno poročilo - obrazložene pripombe na izvedensko mnenje - pravica do izjave
Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se cenilka v svojem odgovoru ni obrazloženo opredelila do njegovih pripomb. Opredelitev do dolžnikovih pripomb in obrazloženi razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje kljub dolžnikovih obrazloženim in dokazno podprtim pripombam mnenju cenilke v celoti sledilo, so izostali tudi v izpodbijanem sklepu. Drži sicer, da dolžnik na odgovor cenilke ni podal dodatnih pripomb, vendar glede na povsem pavšalno vsebino tega odgovora, s katerim na dolžnikove pripombe ni bilo niti delno odgovorjeno, to dejstvo samo po sebi ne utemeljuje zaključka, da je cenilka izdelano cenitev nepremičnin zadostno utemeljila.
Ker se dolžnik na podlagi izpodbijanega sklepa ni mogel seznaniti z razlogi, iz katerih sodišče prve stopnje njegovim pripombam na cenitev ni sledilo in je kljub pripombam ugotovitev vrednosti nepremičnine v celoti oprlo na izdelano cenitev, je bila s tem kršena njegova pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), kar je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
ugovor tretjega - obrazloženost ugovora - izvršba na nepremičnino
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je predmet prodaje lastniški delež na nepremičninah in da zato ne more biti obrazložen ugovor tretje na premičnine, ki naj bi se domnevno nahajale v nepremičninah.
KZ-1 člen 75, 75/1, 75/2. ZDavP-2 člen 113, 125, 125/3, 126, 126/2, 126/4, 144, 208, 208/2. ZKP člen 131, 131/1. ZIZ člen 17, 17/2, 55.
zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - ugovor zoper sklep o zavarovanju - kazenska sodba - izvršilni naslov - odvzem premoženjske koristi - zastaranje - način odvzema premoženjske koristi - pristojnost davčnega organa - sodna pristojnost - pretrganje zastaranja
Čeprav je v prvem odstavku 131. člena ZKP določeno, da glede odvzema premoženjske koristi izvrši sodbo pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, navedeno določilo ne izključuje sodne pristojnosti. Dolžnik spregleda, da je davčni organ pristojen za izvršbo le v omejenem obsegu izvršilnih sredstev, za izvršbo na nepremičnine pa je izključno pristojno sodišče. Tudi davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2). Enako velja tudi glede zavarovanja, saj davčni organ ni pristojen za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini, ampak sodišče (113. člen ZDavP-2).
postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - pogoji za izrek ukrepa - sodni izvedenec - potrebnost in sorazmernost ukrepa - namestitev v varovani oddelek - odprti oddelek - milejši ukrep - obrazložitev neuporabe milejših ukrepov - duševna motnja
Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni naredilo nič narobe, ko se je oprlo na ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, saj samo nima strokovnega znanje, da bi lahko ugotovilo, če bi bilo mogoče zasledovani cilj doseči z milejšim ukrepom. Obrazložitev potrebe po namestitvi pridržane osebe na odprt oddelek socialno varstvenega zavoda je temeljita in prepričljiva ter povsem v zadostni meri pojasni, da vzrokov in ogrožanja iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr v konkretnem primeru ni mogoče odvrniti z milejšimi oblikami pomoči.
spor zaradi motenja posesti - sodno varstvo posesti - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - pravočasnost tožbe - prekluzivni rok - posest - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - postavitev ograje - obrazložitev zavrnitve dokaza - pritožbene novote
Za posestno varstvo je relevantno le posestno stanje pred očitanim motilnim ravnanjem, ne pa tudi pravica do te posesti. Razpravljanje o tem, da tožeča stranka ni lastnik niti najemnik spornega zemljišča zato za odločitev nima nobenega pomena, saj je pomembna samo posest, torej dejanska oblast nad spornim delom zemljišča. Obstoj tožnikove posesti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo.
Ni pomembno, kdaj točno je bilo izvedeno motilno dejanje, ampak kdaj je tisti, ki je bil moten v svoji mirni posesti, izvedel za motenje.
Varstvo posesti je namenjeno le začasni ureditvi razmerji in vzpostavitvi zadnjega mirnega posestnega stanja pred motenjem. Trajno se razmerja med strankami uredijo v petitorni pravdi, v kateri pa se razpravlja in ugotavlja stvarne pravice strank na spornem zemljišču.
ZDR-1 člen 137, 137/3.. ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 81/2-2, 81/3, 81/5, 82.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 137/1, 137/1-1, 229, 229/1, 229/2, 229/5.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - COVID-19 - odškodninska odgovornost zdravstvenega zavoda
Ker osebni zdravnik kot razlog za začasno nezmožnost za delo ni navedel izolacije, tožnik kot delodajalec do povračila nadomestila ne more biti upravičen že od prvega dne bolniške odsotnosti zavarovanke, kot je določeno v 1. točki prvega odstavka 137. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
ugovor tretjega - predlog za odlog izvršbe - javna dražba nepremičnin - preklic javne dražbe - nesuspenzivno pravno sredstvo - izpraznitev in izročitev nepremičnin - rok za izselitev - primeren rok
Ne drži bistvena pritožbena teza, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o pravnih sredstvih tretje pred javno dražbo. Tako bi veljalo, če bi imela suspenzivni učinek. Vendar za ugovor in pritožbo določa šesti odstavek 9. člena ZIZ, da ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno. Prav tako predlog za odlog izvršbe v nobenem primeru ne zadrži postopka, zadržanje lahko povzroči le morebitna izdaja odločbe sodišča.
Sodišče stranke ni dolžno obvestiti o tem, da njenemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo; če stranka ne prejme obvestila sodišča, to pomeni, da bo narok opravljen. Stranka nima zahtevka za preložitev naroka.
Izrek nima dikcije ″vseh z dolžnikom živečih oseb″, zato učinkuje le zoper dolžnika. Morebitne tretje osebe, ki živijo z dolžnikom v stanovanjski hiši, bodo lahko uveljavljale ugovor v morebitni kasnejši izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.
Oba izvedenca sta prepričljivo pojasnila vpliv tožničinega zdravstvenega stanja na njeno delazmožnost, pri čemer sta vsak s svojega medicinskega področja enotna v tem, da tožničino zdravstveno stanje ni takšno, ki bi utemeljevalo popolno izgubo delazmožnosti. S pomočjo obeh izvedencev je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnica še vedno sposobna za delo z že priznanimi omejitvami. Drugače kot sta ugotovila izvedenca niti ne izhaja iz tožničinih izvidov. Mnenji izvedencev pa sta skladni tudi z mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje.
odlog izvršbe - ugovor tretjega - obrazloženost ugovora tretjega
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so bile ugovorne trditve pavšalne. Zgolj navedba poteka priposestvovalne dobe dvajset let brez konkretnih dejanskih okoliščin v zvezi s priposestvovanjem nepremičnin ne zadošča.
Nobeno od pravnih sredstev tretje ni zadržalo teka izvršilnega postopka in je sodišče prve stopnje lahko z njim nadaljevalo. Za ugovor in pritožbo določa šesti odstavek 9. člena ZIZ, da ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno. Prav tako predlog za odlog izvršbe v nobenem primeru ne zadrži postopka, zadržanje lahko povzroči le morebitna izdaja odločbe sodišča. Sodišče stranke ni dolžno obvestiti o tem, da njenemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo; če stranka ne prejme obvestila sodišča, to pomeni, da bo narok opravljen. Stranka nima zahtevka za preložitev naroka.