ZDR-1 člen 137, 137/3.. ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 81/2-2, 81/3, 81/5, 82.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 137/1, 137/1-1, 229, 229/1, 229/2, 229/5.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - COVID-19 - odškodninska odgovornost zdravstvenega zavoda
Ker osebni zdravnik kot razlog za začasno nezmožnost za delo ni navedel izolacije, tožnik kot delodajalec do povračila nadomestila ne more biti upravičen že od prvega dne bolniške odsotnosti zavarovanke, kot je določeno v 1. točki prvega odstavka 137. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
ugovor zoper obtožnico - pravnomočna obtožnica - stvarna pristojnost
Ob odločanju o ugovoru senat sicer lahko odloči tudi o stvarni pristojnosti, vendar mora takšno odločitev sprejeti še preden ugovor zavrne kot neutemeljen.
ZD člen 141, 220, 223, 224. ZPP člen 184, 184/2, 185, 185/1, 394, 394-2, 394-5, 394-6, 394-7, 394-10. ZUP člen 260, 260/1-2.
ničnost oporoke - tožba za ugotovitev ničnosti - sprememba tožbe - razširitev tožbe - uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega - dopustnost spremembe tožbe - pravni interes (pravna korist) za tožbo - ponarejen podpis - ponarejena oporoka - drugačno dejansko stanje - aktivna legitimacija za tožbo - sklep o dedovanju - pravnomočnost sklepa o dedovanju - učinek pravnomočnosti sklepa o dedovanju - oprava zamujenega procesnega dejanja - nov dedič - pravda ob pogojih za obnovo postopka - dediščinska tožba - uveljavljanje procesnih kršitev pred sodiščem prve stopnje
Uveljavljanje zahtevka, poleg obstoječega zahtevka, je sprememba tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Tudi če tožena stranka ne soglaša, lahko sodišče spremembo tožbe dovoli, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče soglaša, da dodan tožbeni predlog (razširitev tožbe) temelji na drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega in ni v kakršnikoli povezavi z obravnavanim zahtevkom (ugotovitev ničnosti oporoke). V pritožbi je argumentirano, da bi se tudi očitki o ponarejeni oporoki potrdili, če bi bila ugotovljena toženčeva nepoštenost in ponarejanje podpisov v upravnem postopku. Pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi, saj gre za dvoje samostojnih, krajevno in časovno ločenih razmerij in dvoje krajevno in časovno ločenih dejanj, ki naj bi izkazovali toženčevo nepoštenost. Iz splošne ocene o ne/poštenosti osebe ni mogoče sklepati na ravnanje v konkretnem primeru.
Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič zapustnikovega premoženja. Po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju lahko udeleženci zapuščinskega postopka vlagajo zgolj tožbe, s katerimi uveljavljajo svojo lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem. Izjema velja – glede na načelo ipso uire dedovanja – le za primere, ko zakon to dopušča. To je možno v primerih, ko obstajajo razlogi za obnovo postopka; takrat lahko dedič, ki je sodeloval v postopku, uveljavlja svoje pravice v pravdi.
Dedinja B. B. je sodelovala v zapuščinskem postopku po svoji pok. sestri – zapustnici A. A. Torej je bila z odločitvijo o dedovanju seznanjena. Če z zapuščinsko obravnavo ne bi bila seznanjena in če sklepa o dedovanju, zaradi ravnanja drugih oseb, ne bi prejela, kar zatrjuje pritožba, bi iz opravičenega razloga – v zapuščinskem postopku – lahko predlagala vrnitev v prejšnje stanje ter uveljavljala kršitev načela kontradiktornosti in drugih procesnih pravic. Iz podatkov spisa je razvidno, da ničesar od tega ni storila. Zamujenega procesnega dejanja ni mogoče nadomestiti v pravdnem postopku, z vložitvijo tožbe. S tožbo ni mogoče uveljavljati pravice, ki bi jo stranka lahko uveljavljala v zapuščinskem postopku. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z 220. členom ZD.
Zahtevek iz točke III.3 je dajatveni zahtevek. Ker ga vlaga tožnik, ki ni dedič po zapustnici A. A., ne gre za dediščinsko tožbo. Z dediščinsko tožbo (141. člen ZD) namreč – od tistega, ki ima zapuščino na podlagi oporočnega dedovanja – zgolj zapustnikov dedič lahko zahteva, da stori tisto, kar je potrebno, da bo vzpostavljeno stanje, kakršno je pridobil s smrtjo zapustnika. Premoženje, katerega izročitev tožnik zahteva, je toženec pridobil od zapustnice A. A. na osnovi dedovanja. Na dednopravnem temelju tožnik od toženca ni upravičen karkoli zahtevati, ker ni dedič zapustnice A. A.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka samovoljno presodila, da se mora tožnik z 11. 4. 2016 vrniti na delo. Ali so podani razlogi, zaradi katerih je utemeljena začasna nezmožnost za delo, sta odločala imenovani zdravnik in po pritožbi tožnika tudi zdravstvena komisija. Oba organa sta pristojna za odločanje o začasni nezmožnosti za delo po določbah ZZVZZ in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. V tem primeru nikakor ni mogoče govoriti o samovoljnosti ravnanja organov tožene stranke.
pretrganje zastaranja - umik predloga za izvršbo - neuspešna izvršba
Pretrganja zastaranja ob umiku predloga za izvršbo ni le tedaj, ko je ta podan z namenom, da se odstopi od izterjave obveznosti, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se upnik ni odpovedal svojemu varstvu v izvršilnem postopku, ampak je podal umik v posledici neuspešne izvršbe (odsotnost rubljivih izvršilnih predmetov). Umik v navedenem položaju nima vpliva na učinek pretrganja zastaranja.
spor zaradi motenja posesti - sodno varstvo posesti - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - pravočasnost tožbe - prekluzivni rok - posest - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - postavitev ograje - obrazložitev zavrnitve dokaza - pritožbene novote
Za posestno varstvo je relevantno le posestno stanje pred očitanim motilnim ravnanjem, ne pa tudi pravica do te posesti. Razpravljanje o tem, da tožeča stranka ni lastnik niti najemnik spornega zemljišča zato za odločitev nima nobenega pomena, saj je pomembna samo posest, torej dejanska oblast nad spornim delom zemljišča. Obstoj tožnikove posesti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo.
Ni pomembno, kdaj točno je bilo izvedeno motilno dejanje, ampak kdaj je tisti, ki je bil moten v svoji mirni posesti, izvedel za motenje.
Varstvo posesti je namenjeno le začasni ureditvi razmerji in vzpostavitvi zadnjega mirnega posestnega stanja pred motenjem. Trajno se razmerja med strankami uredijo v petitorni pravdi, v kateri pa se razpravlja in ugotavlja stvarne pravice strank na spornem zemljišču.
Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, lahko tožnik uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno opozorilo na restriktiven pristop pri presoji pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe. Kot je pravilno zapisalo, se lahko izda le, če se izkaže, da bi brez nje pravno varstvo po tožbenem zahtevku izgubilo smisel. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa odgovarja na posamezne pritožbene navedbe.
odvzem predmetov - odvzem avtomobila - razlogi za odvzem - pravica do zasebne lastnine - tehtanje pravic
Obdolženi je storil enaka prekrška že v letu 2021, pri čemer je šlo za isto vozilo. Očitno torej takrat izrečena kazen na obdolženca ni vplivala tako, da ne bi več ponavljal istovrstnih prekrškov, prav tako pa je očitno tudi, da je lahko ponovno vozil isto vozilo, čeprav lastnica, ki je njegova žena, ve, da nima vozniškega dovoljenja. Ob povedanem je nevarnost, da bi istovrstne prekrške ponavljal, tudi po mnenju pritožbenega sodišča realna. Vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kombinirana še s prekrškom po 107. členu ZPrCP, predstavlja resno nevarnost za ostale udeležence v cestnem prometu. Na ta zaključek ne vpliva dejstvo, da doslej obdolženi k sreči še ni povzročil prometne nesreče. Na drugi strani tehtnice pa je zgolj dejstvo, da odvzem avtomobila osebi, ki ni storilec prekrška, že na splošno pomeni poseg v njeno lastninsko pravico. Niti obdolženi niti lastnica nista v postopku (čeprav sta oba to možnost imela) navajala nobenih drugih okoliščin, ki bi terjale dodatno presojo sodišča prve stopnje glede teže posega v lastninsko pravico. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato odvzem avtomobila ni pretiran poseg v lastninsko pravico lastnice avtomobila glede na nevarnost, ki jo za varnost cestnega prometa predstavlja obdolženi.
postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - pogoji za izrek ukrepa - sodni izvedenec - potrebnost in sorazmernost ukrepa - namestitev v varovani oddelek - odprti oddelek - milejši ukrep - obrazložitev neuporabe milejših ukrepov - duševna motnja
Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni naredilo nič narobe, ko se je oprlo na ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, saj samo nima strokovnega znanje, da bi lahko ugotovilo, če bi bilo mogoče zasledovani cilj doseči z milejšim ukrepom. Obrazložitev potrebe po namestitvi pridržane osebe na odprt oddelek socialno varstvenega zavoda je temeljita in prepričljiva ter povsem v zadostni meri pojasni, da vzrokov in ogrožanja iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr v konkretnem primeru ni mogoče odvrniti z milejšimi oblikami pomoči.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00057757
URS člen 156. ZUstS člen 23. ZPP člen 338. ZBan-1 člen 261e.
prekinitev postopka - zavrnitev predloga za prekinitev postopka - postopek za oceno ustavnosti zakona - postopek pred Ustavnim sodiščem - protiustavnost - imetniki podrejenih obveznic - procesni sklep
Iz 156. člena Ustave RS in 23. člena ZUstS izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z Ustavo RS. Dolžno pa je resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost.
Šele ko bo sodišče uporabilo za tožnika sporne določbe zakonov (ZBan-1, ZPSVIKOB) in šele ko bo razvidna njihova materialnopravna razlaga in če bo ta taka, da bo pritožbeno sodišče presodilo, da posega v ustavnopravne pravice tožnika, bo lahko postopek prekinilo in sprožilo postopek pred ustavnim sodiščem.
sklep o ustavitvi postopka - ustavitev postopka zaradi umika tožbe - umik tožbe - privolitev tožene stranke - domnevna privolitev - rok za izjavo - nasprotovanje umiku - razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje
Če je vloga vezana na rok in se pošlje po pošti priporočeno, se po drugem odstavku 112. člena ZPP šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Tako se pokaže, da je tožena stranka pravočasno podala izjavo o nestrinjanju z umikom tožbe, zato je zmotna nasprotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča o podanem soglasju k umiku tožbe. Posledično ni bil izpolnjen zakonski pogoj za ustavitev postopka po tretjem odstavku 188. člena ZPP.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057488
DZ člen 67, 68. Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 17.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje bivših zakoncev - spor o obsegu skupnega premoženja - določitev deleža na skupnem premoženju - zakonska domneva - prispevek k nastanku skupnega premoženja - skrb za dom in družino - dohodek - okoliščine konkretnega primera - nepremičnina v tujini - spori o stvarnih pravicah na nepremičninah v tujini - (ne)pristojnost slovenskih sodišč
Spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda, kar z drugimi besedami pomeni, da ni namen takšne pravde, da bomo iskali prav vsak znesek dohodka pravdnih strank in v podrobnosti natančno ugotavljali vrednosti premoženja, itd.
Pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje o skupnem premoženju na Hrvaškem izvira iz Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema. Ta je sicer začela veljati 29. 1. 2019, a v prehodnih določbah določa, da se, če je bil postopek začet v državi članici izvora pred tem datumom odločbe, izdane po tem datumu, priznajo in izvršijo v skladu s poglavjem IV, če je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz poglavja II. Pravdni stranki sta bivša zakonca, slovenska državljana, s prebivališčem v Sloveniji, zato je sodišče prve stopnje previlno zaključilo, da je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije.
ugovor tretjega - obrazloženost ugovora - izvršba na nepremičnino
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je predmet prodaje lastniški delež na nepremičninah in da zato ne more biti obrazložen ugovor tretje na premičnine, ki naj bi se domnevno nahajale v nepremičninah.
protipravnost ravnanja - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - okoljska škoda - lastninsko preoblikovanje
Tožnica, ki je sicer občina, v predmetnem gospodarskem sporu ne vtožuje okoljske škode v smislu ZVO-1 in ZVO za čezmerno obremenitev okolja (glej 9. člen ZVO) oziroma škode, ki v primeru dovoljenega obrata presega krajevno običajne meje. Ne gre za škodo zaradi onesnaževanja okolja. Že zaradi navedenega je treba zavrniti vse tožničine pritožbene očitke, ki se nanašajo na zatrjevano odškodninsko odgovornost toženke na tej podlagi.
Tožnica vtožuje škodo (strošek), ki ji je nastala na lastnih (prej s strani toženke pogodbeno in neodplačno na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) prenesenih) nepremičninah zaradi izvršitve investitorju (tožnici) izrečene inšpekcijske odločbe. Tožnici je bila naložena ustrezna oddaja oziroma sanacija pri gradbenem posegu izkopane zemljine (nevarnega gradbenega odpadka). Za gradbeni poseg, s katerim so nastali nevarni odpadki, se je odločila tožnica sama in ob poznavanju dejstev o onesnaženosti zemljine. Rezultat oziroma vtoževana škoda ni nastala zaradi spornega delovanja toženke do leta 1970, ampak zaradi delovanja same oškodovanke, ki je z opisanim ravnanjem (izkopom zemljine kljub vedenju o njeni onesnaženosti in posledično povzročitvijo nevarnih gradbenih odpadkov) v vsakem primeru prekinila pravno relevantno vzročnost in je neutemeljeno sklicevanje na nekakšno zatrjevano naravno vzročnost (na obstoj težkih kovin v zemljini zaradi toženkine industrije). Nevarne gradbene odpadke je povzročila sama tožnica.
ugovor tretjega - predlog za odlog izvršbe - javna dražba nepremičnin - preklic javne dražbe - nesuspenzivno pravno sredstvo - izpraznitev in izročitev nepremičnin - rok za izselitev - primeren rok
Ne drži bistvena pritožbena teza, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o pravnih sredstvih tretje pred javno dražbo. Tako bi veljalo, če bi imela suspenzivni učinek. Vendar za ugovor in pritožbo določa šesti odstavek 9. člena ZIZ, da ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno. Prav tako predlog za odlog izvršbe v nobenem primeru ne zadrži postopka, zadržanje lahko povzroči le morebitna izdaja odločbe sodišča.
Sodišče stranke ni dolžno obvestiti o tem, da njenemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo; če stranka ne prejme obvestila sodišča, to pomeni, da bo narok opravljen. Stranka nima zahtevka za preložitev naroka.
Izrek nima dikcije ″vseh z dolžnikom živečih oseb″, zato učinkuje le zoper dolžnika. Morebitne tretje osebe, ki živijo z dolžnikom v stanovanjski hiši, bodo lahko uveljavljale ugovor v morebitni kasnejši izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.
Oba izvedenca sta prepričljivo pojasnila vpliv tožničinega zdravstvenega stanja na njeno delazmožnost, pri čemer sta vsak s svojega medicinskega področja enotna v tem, da tožničino zdravstveno stanje ni takšno, ki bi utemeljevalo popolno izgubo delazmožnosti. S pomočjo obeh izvedencev je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnica še vedno sposobna za delo z že priznanimi omejitvami. Drugače kot sta ugotovila izvedenca niti ne izhaja iz tožničinih izvidov. Mnenji izvedencev pa sta skladni tudi z mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje.
odlog izvršbe - ugovor tretjega - obrazloženost ugovora tretjega
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so bile ugovorne trditve pavšalne. Zgolj navedba poteka priposestvovalne dobe dvajset let brez konkretnih dejanskih okoliščin v zvezi s priposestvovanjem nepremičnin ne zadošča.
Nobeno od pravnih sredstev tretje ni zadržalo teka izvršilnega postopka in je sodišče prve stopnje lahko z njim nadaljevalo. Za ugovor in pritožbo določa šesti odstavek 9. člena ZIZ, da ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno. Prav tako predlog za odlog izvršbe v nobenem primeru ne zadrži postopka, zadržanje lahko povzroči le morebitna izdaja odločbe sodišča. Sodišče stranke ni dolžno obvestiti o tem, da njenemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo; če stranka ne prejme obvestila sodišča, to pomeni, da bo narok opravljen. Stranka nima zahtevka za preložitev naroka.
Naloga izvedenskega organa je, da vsak član komisije preuči medicinsko dokumentacijo s svojega specialističnega področja, zavarovanca osebno pregleda, poda ločeno mnenje, nato pa ob upoštevanju posameznih mnenj sodelujočih specialistov izvedenski organ poda skupno mnenje o vprašanju, ki mu ga je zastavilo sodišče. Po dosedanji sodni praksi se v teh primerih vsakemu izvedencu posebej priznava nagrada po 40. členu Pravilnika, saj se delo članov izvedenskega organa v ničemer ne razlikuje od dela izvedencev posameznikov. To velja toliko bolj za konkretni primer, ko je bilo z mnenjem Fakultetne komisije razčiščevano in odgovorjeno na eno najbolj zahtevnih strokovno medicinskih vprašanj in sicer, ali je bilo že leta 2008 tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da je zaradi shizofrenije bila pri njem podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (tako za šolanje, ki je bilo prekinjeno, kot tudi za krajšo zaposlitev nekaj mesecev, do katere kasneje ni nikoli več prišlo).
KZ-1 člen 75, 75/1, 75/2. ZDavP-2 člen 113, 125, 125/3, 126, 126/2, 126/4, 144, 208, 208/2. ZKP člen 131, 131/1. ZIZ člen 17, 17/2, 55.
zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - ugovor zoper sklep o zavarovanju - kazenska sodba - izvršilni naslov - odvzem premoženjske koristi - zastaranje - način odvzema premoženjske koristi - pristojnost davčnega organa - sodna pristojnost - pretrganje zastaranja
Čeprav je v prvem odstavku 131. člena ZKP določeno, da glede odvzema premoženjske koristi izvrši sodbo pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, navedeno določilo ne izključuje sodne pristojnosti. Dolžnik spregleda, da je davčni organ pristojen za izvršbo le v omejenem obsegu izvršilnih sredstev, za izvršbo na nepremičnine pa je izključno pristojno sodišče. Tudi davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2). Enako velja tudi glede zavarovanja, saj davčni organ ni pristojen za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini, ampak sodišče (113. člen ZDavP-2).
ugovor tretjega - obrazloženost ugovora - izvršba na nepremičnino
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je predmet prodaje lastniški delež na nepremičninah in da zato ne more biti obrazložen ugovor tretje na premičnine, ki naj bi se domnevno nahajale v nepremičninah.