ZZ člen 1, 1/1, 1/2. URS člen 157/1, 58/1, 58/2, 157, 49, 49/3, 58, 157/1, 58/1, 58/2, 157, 49, 49/3, 58. ZVis člen 24, 24/4, 20/3, 23, 23/1, 6, 6/2, 20, 24, 24/4, 20/3, 23, 23/1, 6, 6/2, 20. ZUP člen 4. ZJU člen 203/2, 22, 203, 203/1, 1, 1/1, 1/2, 203/2, 22, 203, 203/1, 1, 1/1, 1/2. ZRRD člen 33, 34, 33, 34. Statut Univerze na Primorskem člen 28, 28.
imenovanje - enako varstvo pravic
Ker zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v fazi predloga znanstvenega sveta rektorju, koga naj imenuje za direktorja, je možno nezakonit, a pravočasen predlog znanstvenega sveta (4. alineja 88. člena Statuta) popraviti bodisi s tem, da rektor imenovanje zadrži po 83. členu Statuta in znanstveni svet v ponovnem postopku napako v predlogu odpravi, bodisi s tožbo v upravnem sporu, ki jo na podlagi akta o imenovanju sproži prizadeta stranka, ki uveljavlja nezakonitost imenovanja. Edina izjema, ki jo predvideva Statut, je v primeru, če znanstveni svet predlog, ki naj bi bil nezakonit, poda prepozno glede na določilo 2. odstavka 85. člena Statuta. To pomeni, da rektor po navedenih predpisih ni pristojen s posamičnim aktom oziroma v posamičnem aktu presojati (tudi), ali je predlog zakonit ali ne in na podlagi negativne presoje opraviti imenovanje mimo predloga znanstvenega sveta.
URS člen 25, 156, 25, 156. ZUS člen 30, 30/1, 30/2. ZAzil člen 40/2, 41, 29, 40, 40/1, 13, 15, 15/2, 40/2, 41, 29, 40, 40/1, 13, 15, 15/2.
učinkovito pravno sredstvo - prekinitev postopka - začasna odredba
Direktiva št. 2005/85/EC, ki jo mora Slovenija implementirati do 1. 12. 2007, določa le minimalne standarde, ki jim Slovenija ni zavezana, zato mora pri implementaciji Direktive št. 2005/85/EC upoštevati tudi ustavno-pravne standarde. Na ta način se zagotavlja skladno razmerje med evropskimi predpisi in ustavnimi določbami. Zadržanje upravne odločbe do pravnomočne sodne odločitve pomeni, da tožnikom ni poseženo v njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in zato v konkretni zadevi ni bilo treba prekiniti postopka po 156. členu Ustave, kajti če ni posega v ustavno pravico, tudi ne more biti njene kršitve.
omejitev gibanja - zaslišanje stranke - res iudicata
Procesno dejanje zaslišanja je namenjeno temu, da sodišče kot tradicionalni varuh osebnih svoboščin preveri zakonitost posega v osebno svobodo oziroma svobodo gibanja, kar zahteva tudi določilo 23. člena Ustave ne samo na podlagi podatkov v spisu, ampak da sodišče z zaslišanjem prosilca za azil preveri tudi pravilnost ugotovljenih ključnih dejstev, na katera je tožena stranka oprla odločitev. Specifičnost konkretnega primera pa je v tem, da je oba sklopa ključnih dejstev preverilo že Upravno sodišče v sodbi z dne 1. 2. 2006 in Vrhovno sodišče v sodbi z dne 8. 3. 2006. To pomeni, da glede subsumcije relevantnih dejstev pod zakonski dejanski stan iz določila 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil že obstaja pravnomočna sodba (res judicata) ne samo glede suma, da je tožnik zlorabljal postopek, kar naj bi sicer preverjalo sodišče v tem upravnem sporu, ampak je ugotovljeno, da je tožnik zlorabljal postopek v navedenem smislu. Če je sodba Vrhovnega sodišča vročena toženi stranki prej kot tožeči stranki, ukrep podaljšanja omejitve gibanja na podlagi izpodbijanega sklepa preneha z vročitvijo sodbe toženi stranki.
ZTuj člen 28, 28. URS člen 120/2, 125, 155, 3, 3/2, 120, 120/2, 125, 155, 3, 3/2, 120. ZUS člen 61/1, 26, 26/1, 61. ZAzil člen 39, 39/2, 39/6, 39, 39/2, 39/6.
prepoved retroaktivnosti
Pojma dovoljenja iz 16(1)(e) člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 po mnenju sodišča ni pravilno interpretirati izključno preko določb Uredbe, to pa izhaja tudi iz Uredbe, ker v določilu 2. odstavka 3. člena Uredba daje t.i. klavzulo suverenosti. Nedvomno temu evropskemu predpisu ni bilo treba upoštevati specifičnosti pravne situacije v Republiki Sloveniji glede nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in na to dejstvo vezana stališča Ustavnega sodišča RS iz odločb v zadevah U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999. Zato pa je obstajala obveznost slovenskega upravnega organa v času odločanja na prvi stopnji, da Uredbo uporabi skupaj z upoštevanjem Ustave RS oziroma navedenih delov odločb Ustavnega sodišča RS, ki imajo jasno regulatorno naravo in posledično pomen za odločanje v posamičnih upravnih postopkih. Če je sklep o ustavitvi postopka postal pravnomočen, postopka v zvezi s prošnjo za azil Sloveniji ni več, kar pa pomeni, da tudi ni več okoliščin, zaradi katerih bi bilo potrebno ugotavljanje izpolnjevanja meril in mehanizmov za določitev, katere izmed dveh držav je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, kar je bistveni namen Uredbe.
Določilo 4. odstavka 99. člena ZUP pravi, da zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe, kar pomeni, da mora uradna oseba o prošnji za podaljšanje roka odločiti s sklepom. To izhaja tudi iz 226. člena ZUP, po katerem se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka, pa tudi o vprašanjih, ki se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka. Ker je med strankama sporna ravno okoliščina, ali je tožena stranka od tožnice zahtevala predložitev listin, ki jih po 3. odstavku 66. člena ZUP (Uradni list RS, št. 22/2005) stranki ni treba prilagati, če se postopek začne na zahtevo stranke, ali je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala tudi druge listine, ki ne spadajo v okvir določila 3. odstavka 66. člena ZUP, in ali je tožena stranka tožeči stranki naložila dopolnitev vloge v nasprotju z ZBPP, je po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe do tolikšne mere pomanjkljiva, da sodišče ne more presoditi, ali je tožena stranka (ne)pravilno uporabila določili 32. in 33. člena ZBPP glede na 3. odstavek 66. člena ZUP. Ker vpogled v podatke o dejstvih iz uradnih evidenc s strani pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč lahko dejansko pomeni podaljševanje postopka ugotavljanja pogojev za brezplačne pravne pomoči v primerjavi s situacijo, če s temi podatki oziroma listinami razpolaga stranka in jih lahko brez težav predloži pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč, je treba v skladu z uveljavljeno metodo razlage predpisa, ki zahteva, da se pravne določbe razlagajo tako, da je omogočeno čim bolj učinkovito uresničevanje pravice - v tem primeru pravice do brezplačne pravne pomoči, kot elementa ustavne pravice do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave - šteti, da pristojni organ za odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč sme pozvati prosilca, da predloži listine, četudi gre za listine iz 3. odstavka 66. člena ZUP, če bi na ta način postopek odločanja o brezplačni pravni pomoči hitreje stekel, če je stranka pripravljena oziroma lažje in hitreje pridobi in predloži manjkajočo listino o dejstvih iz uradnih evidenc pristojnemu organu.
URS člen 14, 14/2, 22, 14, 14/2, 22. ZUS člen 59, 59/2, 59, 59/2. ZAzil člen 39, 39/2, 35/2-2, 36, 36/2-5, 1, 1/2, 35, 39, 39/2, 35/2-2, 36, 36/2-5, 1, 1/2, 35. ZUP člen 9, 9/3, 9, 9/3.
preganjanje zaradi narodnosti in vere - enako varstvo pravic
V ponovnem postopku je tožena stranka imela zakonito podlago, da ni uporabila poročil o stanju v izvorni državi, ki jih je sicer uporabila v prvotnem postopku, ker Upravno sodišče v sodbi v zadevi U 2664/2005 ni zavzelo stališča, da so dejstva iz predmetnih poročil objektivno pomembna za odločanje v zadevi, ampak je zavzelo stališče, da so ta poročila s procesnega vidika pomembna, ker jih je v konkretnem primeru tožena stranka uporabila. Ker vzdrži presojo zakonitosti tisti del dokazne ocene tožene stranke, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnik očitno ni preganjan v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, za kar se je tožena stranka lahko oprla tudi na izjavo tožnika pred prekrškovnim organom, kjer je tožnik povedal, da je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov, je sodišče tožbo zavrnilo.
Na podlagi pozitivno-pravne ureditve po 1. odstavku 48. člena ZUstS stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 in prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996 in Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996 sodišče izpeljuje, da je od okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali je posamičen akt, izdan na podlagi zakonske odločbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, nezakonit ali ne. V vsakem takem primeru je ključna relevantna okoliščina za presojo tega vprašanja razlog, zaradi katerega Ustavno sodišče določbe ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo njeno neskladje z Ustavo, in vprašanje, v katerem delu oziroma v katerem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe. Iz tega stališča Ustavnega sodišča nedvoumno izhaja, da bi morala odločba o razrešitvi vsebovati t.i. nekrivdne razloge, ki so v zagotavljanju teamskega dela in izogibanju konceptualnih neskladij med ministrom in položajnim uradnikom ter v vzpostavljanju odgovornosti ministra za stanje na predmetnem področju.
Ker po ZAzil velja, da mora tujec, ki nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu, in tožnik je nezakonito vstopil v Slovenijo, tožnik ni imel upravičenega razloga, če je bil glavni razlog prebega iz izvorne države res v tem, da se izogne preganjanju, da za azil ni zaprosil že ob prihodu v Slovenijo, četudi ima sestro v Italiji. Ta obveznost ne velja samo za tiste prosilce za azil, ki nezakonito vstopijo v Slovenijo, ampak tudi za tiste, ki vstopijo na zakonit način, kajti okoliščina, kdaj prosilec za azil zaprosi za azil oziroma izkaže namero zaprositi za azil, je relevantna za celostno presojo verodostojnosti tožnikove izpovedbe o preganjanju po 1(A)(2) členu Konvencije o statusu beguncev. ZAzil sicer res ne določa roka, v katerem mora prosilec za azil vložiti prošnjo za azil oziroma izraziti namero vložiti prošnjo za azil. Vendar zakonodajalec tega roka glede na 8. člen Ustave in opredelitev preganjanja po 1(A)(2) členu Ženevske konvencije niti ni smel predpisati, ker mora biti to vprašanje stvar celovite ocene verodostojnosti tožnika, ob upoštevanju upravno-sodne prakse na tem področju.
Na podlagi ustavi-skladne interpretacije ZZasV glede na splošno načelo enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave) in iz tega izpeljano specialno ustavno pravico do prepovedi diskriminacije pri kandidiranju na delovno mesto (3. odstavek 49. člena Ustave) po mnenju sodišča ni nobene objektivne in upravičene podlage za razlikovanje, ki izhaja iz tožnikove razlage predpisa, da bi oseba lahko pridobila licenco za opravljanje določene dejavnosti zasebnega varovanja, četudi bi bil zoper njo uveden postopek prisilne poravnave ali stečaja, med tem ko bi pri opravljanju iste dejavnosti oseba po zakonu izgubila licenco, če je zoper njo uveden postopek prisilne poravnave ali stečaja. Poleg tega pa za omenjeno razlago predpisa, ki jo je zavzelo sodišče v tem upravnem sporu, govori tudi metoda razlage "z večjega na manjše". Neskladje med dvema zakonoma ne more biti razlog za prekinitev postopka po določilu 156. člena Ustave, ker je v takem primeru treba uporabiti metode razlage predpisa in je treba zakonskim določbam dati ustavi skladne interpretacije, razen če neskladje med dvema zakonoma ni takšno, da krši načela pravne varnosti kot sestavnega dela načela pravne države (2. člen Ustave). Takšnega neskladja v konkretnem primeru po mnenju sodišča ni. Sodišče tudi z vidika svobodne podjetniške pobude ni našlo podlage za prekinitev postopka po 156. členu Ustave, ker je po določilu 2. odstavka 74. člena Ustave svobodna gospodarska pobuda omejena oziroma se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo ob kriteriju načela suverenosti. Ureditev po mnenju sodišču ni neustavno diskriminatorna glede na druga gospodarska podjetja, saj druga gospodarska podjetja ne delujejo na področju varovanja premoženja in zato ne gre za dve enaki dejanski situaciji.
URS člen 153/4, 120, 120/2, 153, 153/4, 120, 120/2, 153. ZVO člen 15/1, 9, 9/2, 15, 15/1, 9, 9/2, 15. ZRud člen 107, 107.
načelo legalitete
ZRud nima niti v poglavjih do prehodnih in končnih določb niti v poglavju XIII. o prehodnih in končnih določbah določbe o tem, kakšna so pravila sanacije zaprtih rudarskih objektov za čas, ko so potekala zapiralna dela za predmetni rudnik. Izjema je določilo 107. člena ZRud iz prehodnih določb, ki pa ne daje rudarskemu inšpektorju pristojnosti, kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, ampak ureja drugačen postopek sanacije vrtin in opuščenih objektov. Upravnega odločanja v predmetni zadevi tudi ni mogoče izpeljati iz ZVO, to je 1. odstavka 15. člena in 2. odstavka 9. člena ZVO.
Za rešitev obravnavanega spora je ključno vprašanje, ali je tožena stranka s svojimi dejanji posegla v tožnikovo pravico uveljavljati povrnitev škode iz 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP. To dejanje pa lahko tožena stranka naredi samo, če bi tožena stranka s svojimi ravnanji (dejanji) ovirala izvedbo predhodnega postopka po 2. odstavku 539. člena ZKP. V zvezi z zahtevkom zaradi nesklenitve sporazuma tožene stranke in oškodovanca po 540. členu ZKP pa tožnik sploh nima sodnega varstva v upravnem sporu, kajti ravnanja oziroma navedeni akti tožene stranke niso akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu.
kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Postopek je v navedeni zadevi od vložitve tožbe do odločitve višjega sodišča potekal hitro, čeprav tovrstne tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati. Od novega vpisa zadeve v vpisnik do vložitve tožbe v upravnem sporu je preteklo dobro leto, kar pa je glede na trajanje pravdnih postopkov, tako po določbah Sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje "brez nepotrebnega odlašanja".
URS člen 22. ZAzil člen 1, 1/2, 24, 29, 29/1, 29/2-2, 33, 35, 35/2, 39, 39/1, 39/3, 39/6, 63b. Direktiva št. 2004/83/EC o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakor koli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini priznane zaščite (OJ L 304/12) člen 1, 3, 9, 9/1. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah člen 2.
preganjanje - begunec - prevedba direktive v notranji pravni red
Iz sodne prakse Evropskega sodišča izhaja, da transpozicija določb direktive samo prek upravne politike ali sodne prakse ne zadošča. Dokler zakonodajalec opredelitve pojma preganjanja ne bo vnesel v ZAzil, je zato nujno, da tožena stranka v azilnih postopkih uporablja opredelitev pojma preganjanja, kot ga je sodišče, sklicujoč se na Direktivo št. 2004/83/EC, navedlo v tej sodbi in citirani sodni praksi. Kajti brez pravilne opredelitve in uporabe pojma preganjanja tudi ni mogoče na pravilen način ugotavljati pravno relevantnega dejanskega stanja in napraviti pravilne dokazne ocene.
URS člen 156. ZAzil člen 1, 7, 7/1, 8, 8/1, 39, 39/2. Direktiva št. 2004/83/EC o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakor koli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini priznane zaščite (OJ L 304/12) člen 4, 4/1, 8, 8/1, 23, 23/4(i)(1).
čas vložitve prošnje za azil - ocena verodostojnosti
Pristojni organ čas vložitve prošnje za azil glede na prihod prosilca za azil v državo ugotavlja kot eno od pomembnih okoliščin, na podlagi katere se presoja verodostojnost izpovedbe prosilca za azil.
URS člen 27, 27. ZUS člen 62, 62/1, 34/1-3, 38, 38/2, 28/3, 34, 34/1, 1, 1/3, 28, 62, 62/1, 34/1-3, 38, 38/2, 28/3, 34, 34/1, 1, 1/3, 28. ZPP člen 101, 101. OZ člen 177, 178, 177, 178.
sodno varstvo
V obravnavani zadevi ni pogojev za to, da bi se sodišče izreklo za nepristojno v skladu s kriteriji, ki jih je postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-547/2004. Pri vprašanju, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, je po mnenju sodišča treba izhajati iz vsebine zahtevka tožeče stranke; bistveno je torej, kaj od sodišča zahteva tožeča stranka, pomembno pa je tudi, kakšen je status tožene stranke. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS v zvezi z pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena in iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pravico do domneve nedolžnosti iz 2. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa izhaja, da mora biti uveljavljanje domneve nedolžnosti vedno vezano na nek sodni postopek, ki sicer ni nujno postopek ugotavljanja kazenske odgovornosti v kazenskem postopku.
Glede na to, da iz podatkov v spisu in iz prvega odstavka izpodbijanega akta izhaja, da so bili tožniki pred izdajo izpodbijanega akta nastanjeni drugje, ne v Azilnem domu, in ker je izpodbijani akt naslovljen kot "preklic odobritve bivanja na zasebnem naslovu", zadnji del stavka v drugem odstavku, da bodo tožniki nastanjeni v Azilni dom v povezavi z naslovom izpodbijanega akta pomeni odločitev o bivališču tožnikov. Uresničevanje pravice do izbire prebivališča za prosilce za azil je urejeno v ZAzil, vendar na tak način, da je za njeno opredelitev potrebno uporabiti uveljavljene metode interpretiranja pravnih predpisov, zlasti jezikovno, sistematično in logično metodo razlage. Določila 2. odstavka 45. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da tožena stranka (lahko) naloži obveznost prosilcu za azil, da prebiva v Azilnem domu oziroma tega določila ni mogoče razlagati tako, da je s tem določilom zakonodajalec v skladu z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, 2. odstavka 32. in 13. člena Ustave omejil pravico do izbire prebivališča prosilcem za azil oziroma da jim je to pravico do izbire prebivališča odvzel. Takšna razlaga ne bi bila zakonita zato, ker je zakonodajalec sam v ZAzil predvidel možnost, da prosilci za azil ne prebivajo v Azilnem domu oziroma v njegovi izpostavi, poleg tega bi bilo za omejitev pravice do izbire prebivališča nujno, da ZAzil to omejitev ureja na dovolj določen in jasen način, ki onemogoča arbitrarno odločanje in bi šele na takšni zakonski podlagi (skladno z določili 3. odstavka 15. člena, 2. odstavka 32. člena in 13. člena Ustave) tožena stranka lahko izdala upravni akt, ki bi pomenil poseg oziroma odvzem pravice do izbire prebivališča. Tudi iz določila 6. odstavka 7. člena Direktive izhaja, da prosilci za azil lahko izbirajo prebivališče, vendar pa po določilu 2. odstavka 7. člena Direktive države članice lahko prosilcu za azil določijo bivališče iz razlogov v javnem interesu, zaradi javnega reda, ali če je potrebno, za hitro obdelavo in učinkovito spremljanje vloge za azil. Vendar je koncept Direktive določiti minimalne standarde, države članice pa lahko uvedejo ali ohranijo bolj ugodne določbe za prosilce za azil (15 točka preambule Direktive in 4. člen Direktive), zato je z vidika obstoja zakonite možnosti omejevanja pravice do izbire prebivališča za obravnavani spor bistvena vsebina ZAzil v povezavi z že navedenimi določbami Ustave in ne Direktiva, ker zakonodajalec očitno ni implemenitral možnosti, ki jo državam članicam daje Direktiva v določilu 2. odstavka 7. člena. Tudi direktiva pa pomeni pravno podlago za to, da bi tožena stranka v konkretni zadevi morala izdati upravni akt.
Sodelovanje prosilca za azil v postopku podaje prošnje za azil je po 1. odstavku 63.b. člena ZAzil vezano na obrazec, ki je predpisan s podzakonskim predpisom, in obveznost, da organu poda podatke, ki so navedeni v 33 alinejah 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. Tožena stranka torej ne sme odločati v pospešenem postopku, če je za ugotovitev dejanskega stanja potreben vpogled in ocena dejstev v številna poročila o stanju v izvorni državi, kajti v tem primeru tožena stranka z izjavo prosilca ob podaji prošnje za azil dobi le najbolj osnovna pojasnila prosilca za azil, brez da bi prosilec za azil imel možnost dokazovanja ali natančnejšega utemeljevanja in pojasnjevanja. - Sklicevanje tožene stranke na delo J. C. Hathawaya je dejansko nepravilno, sklicevanje na delo omenjenega avtorja skupaj s sklicevanjem na Direktivo pri opredeljevanju pojma preganjanjaje tudi nekonsistentno, ker je opredelitev pojma preganjanja po Hathawayu očitno bistveno bolj široka, kot je opredelitev preganjanja po Direktivi. Sklicevanje na Direktivo, tako kot besedilo Direktive povzema tožena stranka, in sklicevanje na omenjeno teoretično delo pa je nezakonito tudi z vidika prava EU. Ker Direktiva v 1. odstavku 9. člena uporablja pojmovno zvezo "dejanja preganjanja morajo", (acts of persecution must) je na podlagi sodne prakse ESP sodišče v upravnem sporu bistveno bolj striktno vezano na besedilo Direktive, četudi je le-ta koncipirana tako, da naj bi postavila le minimalne standarde. To pomeni, da tožena stranka sicer lahko še naprej vzdržuje v upravno-sodni praksi že vzpostavljeno dejansko raven zaščite beguncev v smislu opredelitve dejanj preganjanja, vendar se mora ob tem striktno držati besedila Direktive, ki je v določilu 9. člena določna in jasna.
ZUS člen 34, 34/1, 34/1-3, 59, 59/1. URS člen 3, 14, 74, 157. ZUP člen 214.
subvencije - načini presoje zakonitosti aktov, ki imajo ekonomsko politično vsebino - enakopravnost pri konkuriranju za državne subvencije
V zadevah presoje zakonitosti odločitev o sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu na podlagi javnega razpisa gre za specifičen tip upravnega spora, ki je v temeljnem načinu presoje zakonitosti izpodbijane ga akta primerljiv z upravnimi spori, ko gre za podeljevanje koncesij. Po mnenju sodišča tudi pri sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu, kjer gre za čiste finančne subvencije, mora upravno odločanje tako kot pri koncesiji upoštevati načelo enakih možnosti ponudnikov, da konkurirajo za javna sredstva, kar ponudnikom predstavlja tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo. Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava tovrstnega odločanja v pretežni meri strokovno-tehnična in v številnih elementih, tako kot v obravnavani zadevi, ima upravna odločitev tudi ekonomsko-razvojne implikacije. Pri strokovno-tehničnih vprašanjih in v zadevah, ki pomenijo tudi ekonomsko-razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil, pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov zlasti glede na vsebino pritožbenih ugovorov. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti. Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna.
ZAzil izjave tujca "o seznanitvi z dejstvom, da zapustitev prostorov Sektorja za azil pred sprejemom prošnje za azil, pomeni odstop od želje in namena zaprositi za azil v Sloveniji" ZAzil ne predvideva. Tega v skladu z načelom legalitete (2. odstavek 120. člena, 3. odstavek 153. člena in 2. odstavek 3. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 66/2000, 24/2003, 69/2004) ne predvideva tudi noben podzakonski predpis za ureditev postopka in načina ravnanj z osebami, ki izrazijo namero v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, ki naj bi bil sprejet na podlagi zakonskega pooblastila iz določila 2. odstavka 7. člena ZAzil. Zato tovrstni izjavi tujca in ravnanju zapustitve Azilnega doma pred vložitvijo prošnje za azil v dokazni oceni v azilnem postopku ni mogoče dati absolutnega pravnega učinka v tem smislu, da čim prosilec za azil zapusti azilni dom, kljub podpisani izjavi, preden poda prošnjo za azil, se šteje prošnja za umaknjeno; prošnja se namreč ne more šteti za umaknjeno, če sploh še ni vložena. In ob upoštevanju določil 2. odstavka 120. člena, 3. odstavka 153. člena in 2. odstavka 3. člena Ustave RS tudi ni mogoče šteti, da takšna izjava, če ji sledi zapustitev prostorov omenjenega centra pred vložitvijo prošnje za azil, avtomatično pomeni odstop od namere vložiti prošnjo za azil, zaradi česar je treba prosilca za azil obravnavati kot tujca - tudi zato, ker v zvezi z navedeno izjavo lahko pride do nesporazumov (tudi) zaradi uporabe jezika, saj v tej fazi prosilec za azil še nima zagotovljenih vseh procesnih standardov, kot mu gredo v trenutku sprejemanja prošnje za azil. To ne pomeni, da tožena stranka ne sme prosilcem za azil ponujati v podpis takšne izjave, ampak je treba to izjavo šteti kot dovoljeno dejanje, katerega cilj je zagotoviti dolžnost sodelovanja prosilca za azil s pristojnimi državnimi organi (2. odstavek 17. člen ZAzil) in še zlasti dolžnost aktivnega sodelovanja z organom, pristojnim za sprejem prošnje in odločanje o prošnji za azil (3. odstavek 24. člena ter 2. in 3. alineja 1. odstavka 44. člena ZAzil). Če prosilec za azil po podpisu izjave zapusti Azilni dom pred sprejemom prošnje za azil, pristojni organ to dejstvo lahko upošteva v celoviti oceni verodostojnosti prosilca za azil o tem, ali je dokazal utemeljen strah pred preganjanjem (1. člen ZAzil).
ZUP (1986) člen 66, 66/4, 225, 66, 66/4, 225. URS člen 22, 22, 22, 22. Uredba o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov člen 15, 15.
molk organa
Tožena stranka je nezakonito posegla v ustavno pravico tožeče stranke iz 22. člena Ustave RS s tem, da ni odločila o tožnikovi pritožbi v času, ko je še obstajala možnost za pridobitev lastninskega certifikata ob izpolnjenem pogoju državljanstva RS.