vezanost na Ustavo in zakon - poprava krivic - upravni spor
Upravno sodišče v upravnem sporu, ki je namenjen presoji zakonitosti posamičnega akta (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1), ne more oziroma ni pristojno, da bi tožeči stranki zagotovilo sodno varstvo zaradi kršitev, ki naj bi jih tožniku povzročil bivši enopartijski sistem, če zakonodajna veja oblasti sodnega varstva in poprave škode, kot jo uveljavlja tožnik, ni uredila v pravnih predpisih.
načelo enakosti pred zakonom - test arbitrarnosti - dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - prepoved diskriminacije
Šele ko državljan tretje države pridobi status rezidenta za daljši čas, pride v poštev prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, pa še takrat pod nadaljnjim pogojem, da gre za vprašanje pogojev prebivanja za državljana tretje države, ki uživa status rezidenta za daljši čas v drugih državah članicah, kot je tista, ki jim je dodelila ta status. Določilo 2. odstavka 14. člena Ustave je splošno pravno načelo, ki ga sodišče uporablja takrat, ko stranka uveljavlja diskriminacijo v zvezi s pravnim upravičenjem, ki ni temeljna človekova pravica v smislu 1. odstavka 14. člena Ustave. Po testu arbitrarnosti je tožnik upravičeno diskriminiran, če za to obstoji objektivna in upravičena podlaga, to pomeni, da mora (zakonodajalec in) tožena stranka bistveno enake primere obravnavati enako, bistveno neenake pa različno. Med državljani ne sme biti nedopustne diskriminacije v zvezi z možnostjo pridobitve neprofitnega stanovanja v najem, ni pa nedopustno razlikovanje glede pravice socialnega varstva med državljani Slovenije in državljani držav, ki niso članice Evropske unije. Splošno ustavno načelo, da je Slovenija socialna država, ki se ne omejuje na državljane Republike Slovenije, ne more vplivati na drugačno sodno presojo v tem upravnem sporu, ker je ta določba tako splošna in pušča tolikšno polje proste presoje zakonodajalcu, da sodišče ni našlo razlogov, da bi postopek prekinilo po določilu 156. člena Ustave. Pravice iz Evropske socialne listine niso iztožljive pravice
nezakonito dejanje - začasna odredba - odstranitev vrtnih lop - upravni spor - posamičen akt - poseg v človekove pravice
Javna obvestila in javni pozivi niso posamična dejanja niti posamični akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1, saj niso naslovljeni na poimensko določene osebe in tožniku ne morejo povzročiti nobene z zakonom (ne)dovoljene posledice, ker pravno ne učinkujejo. Zato tudi ne morejo poseči v posameznikove z ustavo varovane pravice.
drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - odredba preiskovalnega sodnika - zaseg predmetov - predkazenski postopek - upravni spor - varstvo ustavnih pravic - hišna preiskava
Sodno varstvo zoper kršitve človekovih pravic v predkazenskem postopku je tožniku zagotovljeno v kazenskem postopku že ob odločitvi v sodnem preizkusu obtožnice in izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper kazensko sodbo.
Le na kakršen koli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil ni zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 3. člena MKOP je programske narave, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče lahko presodilo, da je odstranitev dveh mladoletnih tožnikov (skupaj z ostalimi člani družine) iz Slovenije in njihova napotitev v BiH "nehumano ravnanje" v smislu točke b. 8 alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil (v zvezi z določilom 2(e) in 15. in 18. člena Direktive št. 2004/83/EC) oziroma v smislu 3. člena MKVČP, če bi slabo zdravstveno stanje mladoletnih tožnikov, nujnost in zahtevnost procesa zdravljenja v Sloveniji, in možnosti za ustrezno nadaljevanje zdravljenja v izvorni državi izkazovale okoliščine, ki bi bile zadosti primerljive z dejanskimi okoliščinami iz citiranih primerov Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane ocene sodišča na podlagi vseh razpoložljivih dejstev, ki so sodišču znana. Pri tem pa mora sodišče zlasti v azilnih zadevah paziti tudi, da dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ne pomeni zlorabe procesnih pravic v smislu izkoriščanja procesnih možnosti zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka, glede na to, da je v azilnih postopkih realno pričakovati, da je velika večina zavrnjenih prosilcev za azil v osebni (čustveni) stiski zaradi obveznosti zapustitve Slovenije po pravnomočno končanem azilnem postopku. Akt odstranitve prosilca za azil iz države lahko pomeni poseg v pravico zasebnosti pod pogojem, da je na podlagi specifičnih dejanskih okoliščin primera možno prosilcem za azil priznati, da so si v Sloveniji ustvarili zasebnost v smislu "doma" in zaznavne socialne integracije v slovensko družbo, četudi v Sloveniji ne bivajo na drugi pravni podlagi, kot na podlagi dejstva, da so prosilci za azil. Če je država bivanje tožnikov tolerirala več let, ko so trajali postopki za izdajo raznih upravnih dovoljenj, in če je azilni postopek brez krivde tožnikov trajal od 23. 12. 2004, pri čemer tožnikom glede na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U ... in Vrhovnega sodišča v zadevi I Up ... ni mogoče očitati, da niso imeli utemeljenih pričakovanj za morebitno dodelitev subsidiarne zaščite, v tem obdobju pa so si ustvarili v Sloveniji dom v smislu varstva njihove zasebnosti, potem je ukrep, da morajo nemudoma zapustiti Slovenijo nesorazmeren oziroma ni nujen in je zato v nasprotju z določilom 8. člena MKVČP in 35. členom Ustave v zvezi z določilom drugega stavka 3. odstavka 34. člena ZAzil.
URS člen 25, 15, 19, 23, 25, 15, 19, 23. ZAzil člen 27, 39, 40a, 27, 39, 40a. ZUS-1 člen 66, 4, 28, 33, 28, 33, 66, 4.
načelo zakonitosti - učinkovito pravno sredstvo - azil - omejitev gibanja - načelo sorazmernosti
Prosilcu za azil se lahko omeji gibanje oziroma osebno svobodo samo v skladu z določilom 27. člena ZAzil. Določilo 40.a člena ZAzil ne daje samostojne - to je od določila 27. člena ZAzil neodvisne - pravne podlage za omejitev gibanja oziroma osebne svobode, saj mora biti po ustavno-pravni praksi in po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (člen 5(1)(f) MKVČP, načelo proporcionalnosti in prepoved arbitrarnega odločanja) omejitev osebne svobode določno opredeljena v zakonu, tako da ureditev ne dopušča samovoljnega poseganja v omenjeno pravico. Iz določila 19. člena Ustave in 3. odstavka 15. člena Ustave izhaja, da je treba pri uporabi določila 19. člena Ustave uporabiti tudi načelo sorazmernosti. To pa izrecno zahteva tudi določilo 1. odstavka 27. člena ZAzil, ki določa, da se gibanje lahko omeji, "če je to potrebno" /.../. Iz tega sledi, da tožena stranka sicer ima možnost, da bodisi omeji gibanje oziroma prostost osebi ali pa ne, čeprav so pogoji za omejitev gibanja oziroma prostosti podani. Vendar pa v primeru, če tožena stranka tak ukrep izda, mora biti iz sklepa razvidno, da je bila takšna odločitev potrebna. Tožena stranka mora načelo sorazmernosti v navedenem obsegu testa "potrebnosti" uporabiti tudi pri izbiri ukrepa po določilu 2. odstavka 27. člena ZAzil, kajti že iz samega ZAzil izhaja, da je prepoved gibanja izven določenega območja milejši ukrep od prepovedi gibanja izven azilnega doma, ki je po splošno znanih dejstvih tudi milejši ukrep od omejitve gibanja izven njegove izpostave, in kamor je zaradi določila 3. odstavka 27. člena ZAzil mogoče šteti Center za tujce v Postojni. Iz besedila določila 1. odstavka 40.a. člena ZAzil ne izhaja, da "nastanitev" v smislu tega določila pomeni omejitev gibanja oziroma poseg v osebno svobodo v bistveno primerljivih okoliščinah, kot je omejitev gibanja oziroma poseg v osebno svobodo po 27. členu ZAzil, čeprav je predmetni spor to dejansko primerljivost izkazal. Ker pa mora biti omejitev osebne svobode določno opredeljena v zakonu, kot to izhaja iz citirane sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča RS, tožena stranka samo na podlagi 1. odstavka 40a. člena ZAzil nima pravne podlage za omejevanje gibanja oziroma osebne svobode tožnika.
ZDRS člen 13, 28, 13, 28. URS člen 154/2, 22, 125, 154/1, 154/2, 22, 125, 154/1. ZS člen 3, 3/1, 11, 3, 3/1, 11.
načelo zakonitosti - objava predpisov
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na mnenje pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS, ki bi bila oprta na predpisana merila v smislu 28. člena ZDrž. Tudi v registru pravnih predpisov Republike Slovenije ni akta Vlade RS, ki bi določal merila iz 28. člena ZDrž za odločanje o državljanstvu po 13. členu ZDrž. Ob tem sodišče pripominja, če je Vlada sprejema merila iz 28. člena ZDrž, morajo biti ta merila sprejeta v obliki predpisa, ki mora biti objavljen v Uradnem listu RS, kajti predpis mora biti objavljen, preden začne veljati (1. odstavek 154. člena Ustave), pri čemer mora biti državni predpis objavljen v državnem uradnem listu (2. odstavek 154. člena Ustave).
ZDPra člen 1, 2, 7. ZUS člen 17, 18, 19, 17, 18, 19. ZDIJZ člen 1, 5, 34, 1, 5, 34. ZZK-1 člen 1982, 1982.
tožnik v upravnem sporu - državni pravobranilec - vezanost na Ustavo in zakon - informacija javnega značaja - upravni spor
V obravnavanem upravnem sporu je sodišče zavzelo manj strogo razlago 2. odstavka 18. člena ZUS, ki se v celoti ujema z jezikovno razlago tega določila, saj to določilo ne pravi, da mora biti zakon kršen v škodo javne koristi, da državni pravobranilec lahko vloži tožbo v upravnem sporu, ampak pravi, da je državni pravobranilec lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Ne gre torej za objektivno presojo, ali je zakon kršen, ali ne, ampak je bistvena subjektivna ocena tožnika, bistveno je torej, ali tožnik meni, da je zakon kršen v škodo javne koristi, za kar pa mora državni pravobranilec navesti razloge oziroma utemeljitev tako kršitve zakona kot škode, ki naj bi nastala za javno korist.
ZIKS člen 79, 79/1, 79, 79/1. URS člen 35, 15, 15/2, 15/3, 35, 15, 15/2, 15/3. ZUP člen 214, 254, 254/2, 214, 254, 254/2.
omejevanje človekovih pravic - prestajanje kazni zapora - pravica do človeškega življenja in zasebnosti - način uresničevanja pravice - izvrševanje kazenskih sankcij
Prestajanje kazni zapora že po svoji naravi pomeni, da obsojenec v času prestajanja kazni uresničuje svoje pravice do zasebnosti, ali družinskega življenja oziroma splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave) na specifičen način, vendar se to ne šteje za omejevanje človekove pravice v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave, ampak za način uresničevanja teh pravic v okoliščinah, ko je obsojencu izrečena kazen zapora (2. odstavek 15. člena Ustave). Še posebej se ne more šteti, da gre za omejevanje navedenih pravic zasebnosti obsojenca, kar bi sicer zahtevalo tehtanje na eni strani pravic obsojenca in javnega interesa oziroma pravic do varnosti drugih zapornikov na drugi strani, v primeru kot je obravnavani, ko obsojenec sam s svojimi ravnanji očitno odločilno vpliva na način uresničevanja pravic, katerih presojo zahteva s tožbo v upravnem sporu.
URS člen 125, 125. ZJF člen 53, 53. ZUP člen 214, 230, 214, 230.
sofinanciranje javnih programov državne pomoči - exceptio illegalis - obrazložitev upravnega akta
Ker je tudi v 2. odstavku 53. člena ZJF izrecno določeno, da se pravila iz tega odstavka uporabljajo samo, če s posebnim zakonom ni drugače določeno (npr. z Zakonom o javnih naročilih-1), mora tudi pri uporabi določila 2. odstavka 53. člena ZJF iz izpodbijane odločbe oziroma prvostopenjskega akta jasno izhajati, zakaj ZJN-1 v tej zadevi ne pride v poštev. V obravnavani zadevi to ni razvidno, je pa to bistvenega pomena za razrešitev med strankama spornega vprašanja, ali bi morala tožena stranka uporabiti določila ZUP o institutu predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Za to govorita dva razloga: eden izvira iz prava EU, drugi pa iz nacionalnih pravil postopka o javnem naročanju (ZJN-1) in o reviziji postopkov javnega naročanja. Brez utemeljitve v izpodbijanem aktu, zakaj predmetna zadeva po naravi posla in višini sredstev sofinanciranja ne spada v okvir ZJN-1 in posledično pod režim ZRPJN oziroma zakaj ne spada pod pravila EU o javnem naročanju storitev za javni sektor, presoja zakonitosti oziroma sodno varstvo pravic oziroma pravnih interesov tožnika ni mogoča.
URS člen 15, 74, 15, 74. ZT člen 12, 22, 12, 22. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59, 59/2.
glavna obravnava v upravnem sporu - inšpekcijsko nadzorstvo - ukrep inšpektorja - načelo sorazmernosti
Po presoji sodišča mora imeti trgovec pri samopostrežnih prodajalnah tehtnico pri oddelku, kjer prodaja kruh. Ustavnim določilom 1. in 3. odstavka 15. člena Ustave - v konkretnem primeru v zvezi z določilom 74. člena Ustave - ni avtomatično zadoščeno že s tem, da je ukrep inšpektorja predpisan z zakonom (22. člen ZT). Tudi upravne organe namreč veže dolžnost, da izberejo, kolikor zakon to dopušča, takšne ukrepe, s katerimi posegajo v ustavne pravice gospodarskih subjektov, ki so v skladu z načelom sorazmernosti.
URS člen 8, 22, 23, 8, 22, 23. ZAzil člen 63b, 35, 36, 39, 25, 29, 33, 1, 23, 24, 63b, 35, 36, 39, 25, 29, 33, 1, 23, 24. ZUP člen 237, 237. ZUS-1 člen 20, 20/3, 20, 20/3.
dokazno breme - razlaga zakona v skladu z mednarodno pogodbo - upravni postopek - pravica do izjave v postopku - pospešeni postopek
Sodišče okoliščine, ki se v konkretni zadevi nanaša na uporabo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena Zazil, ne šteje za absoluten razlog, ki že sam po sebi pomeni, da je tožena stranka imela podlago, da je v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno, ker je treba določilo o pospešenem postopku povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi bila v neskladju s Konvencijo o statusu beguncev, ki implicira pravico zaprositi za azil, nima pa drugih procesnih določb, zato je treba procesne določbe ZAzil razlagati skladno z Ženevsko konvencijo (8. člen Ustave RS in 26., 27. in 1. odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je prosilec za azil imel možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih, tudi v primeru izjave po 32. alineji 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. V azilnem postopku je dokazno breme deljeno že v upravnem postopku, in sicer med organom in stranko, in če ima stranka odvetnika že v upravnem postopku, deljeno dokazno breme pomeni, da mora stranka ob pomoči odvetnika predložiti konkretne dokaze in ne more uspešno predlagati izvedbe določenih dokazov šele v upravnem sporu, če je to možnost imela v upravnem postopku, pa je ni izkoristila in niso podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena ZAzil.
URS člen 23, 23. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4, 34, 34/1, 34/1-4.
upravni spor - pravni interes - izbris iz sodnega registra - pravica do sodnega varstva - sojenje v nerazumnem roku
Pravne posledice pripojitve (družbe, ki so bile pripojene, so zaradi statusnih sprememb v zvezi s pripojitvijo prenehale obstajati) so začele učinkovati že s samim vpisom pripojitve v sodni register. S tem je prišlo do nastanka novega subjekta, ki ga je mogoče izbrisati iz sodnega registra le v primeru njegovega prenehanja na način, kot je predviden v primeru prenehanja gospodarskih družb (stečaj, likvidacija ...). Ker je z izdajo sklepa o pripojitvi odpadla pravna podlaga za odločanje o predlogu tožnika za izbris iz sodnega registra, z ne-ravnanjem toženke ni bilo poseženo v tožnikove pravice ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist, zaradi česar je sodišče tožbo zavrglo.
Sodni svet je vezan na oceno sodniške službe in je ne more spreminjati, le negativna ocena iz 1. točke 32. člena ZSS je podvržena njegovi potrditvi, a tudi te ne more sam spreminjati, kar pomeni, da lahko, če ne ocene ne potrdi, kvečjemu vrne zadevo v ponovni postopek ocenjevanja sodniške službe pristojnemu personalnemu svetu, med tem ko za nobeno od drugih ocen iz 32. člena niti takega zakonskega pooblastila nima in mora pozitivno oceno upoštevati. Z akonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari (kadar gre npr. za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave ali za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike) sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti. Tudi v obravnavani zadevi gre za specifično naravo javno-pravnega odločanja, kjer ima pristojni organ za izdelavo ocene sodniške službe določeno polje proste presoje, kateremu od zakonskih kriterijev bo morda (ni pa nujno), glede na aktualne potrebe v sodstvu, dal večjo težo. To seveda ne pomeni, da je ocenjevanje sodniške službe lahko arbitrarno, saj toženo stranko veže smiselna uporaba določil ZUP in splošna pravna načela, v takšnih zadevah zlasti načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), ter omenjeni test očitne (ne)razumnosti. Iz navedenih razlogov ima določeno polje proste presoje tudi pri izbiri meril, ki jih pristojni organ uporablja za ugotavljanje posameznega kriterija iz 1. odstavka 29. člena ZSS, ki pa je omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 1. odstavka 29. člena ZSS, po drugi strani pa z omenjenim testom očitne (ne)razumnosti; to polje proste presoje je tem bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so (statistično) merljivi. Ker pa gre v tem upravnem sporu za izpodbijanje akta, ki pomeni prenehanje sodniške funkcije (in ne za upravni spor zoper oceno sodniške službe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, kot v zadevi U 450/2004, v kateri je šlo torej za bistveno manjši poseg v zakonske pravice sodnika kot v tem upravnem sporu), sodišče ni uporabilo testa očitne (ne)razumnosti, ampak test, po katerem sodišče presoja uporabo polja proste presoje po tem, ali je odločitvi tožene stranke mogoče odreči oziroma ji priznati razumnost. Zakonodajalec ni predpisal, da mora pristojni organ posebej ugotavljati, ali je sporno ravnanje sodnika tudi resnično vplivalo na zmanjšanje ugleda sodnika in sodišča, ampak je pri oblikovanju tega kriterija predpostavil in določil, da mora ocena o zmanjšanju ugleda sodnika in sodišča izhajati iz ugotovitev o načinu vodenja postopka, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanja zanesljivosti in nepristranosti. Za ugotovitev zakonitosti izpodbijane odločbe ni dovolj, da je iz odločbe, ki potrjuje oceno sodniške službe pristojnih organov, razvidno, da je tožena stranka upoštevala v odločitvi tudi kriterije, ki jih tožnica izpolnjuje. Iz odločbe mora biti razvidna tudi argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da sodnica ne ustreza sodniški službi in ji funkcija zato preneha. Sodnik mora vsaj minimalno izpolnjevati vsakega izmed osmih kriterijev. Nujno varovalo zoper morebitne zlorabe ali arbitrarne negativne ocene sodniške službe, ki bi temeljili zgolj na oceni enega kriterija, kar bi lahko imelo negativni vpliv na varovanje neodvisnosti sodstva (125. člen Ustave) in delitve oziroma prirejenosti treh vej oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave), kar sta tudi dva nepogrešljiva mehanizma za varovanje demokratične družbene ureditve (1. člen Ustave), je v tem, da pristojni organ oceni, ali sodnik izpolnjuje določene kriterij vsaj v minimalni meri tudi v razmerju do dosežene stopnje izpolnjevanja drugih kriterijev iz določila 1. odstavka 29. člena ZSS in ne samo glede na vsa dejstva, ki so relevantna za tisti kriterij, za katerega se postavi dvom o minimalni meri izpolnjevanja kriterija. Sodišče šteje za povsem razumno oceno tožene stranke, da je popolnoma nesprejemljivo, da ima sodnik očitno nekooperativen odnos do oseb, ki sodelujejo v nadzorstvenih postopkih; pri čemer sodišče temu dodaja, da to velja v tistih primerih, ko ni podan nikakršen sum, da je nadzor nad sodnikom izveden na nezakonit način. Odločitev tožene stranke ni nerazumna, ker gola "produktivnost" ne more biti glavni cilj sodne funkcije in je lahko ugled oziroma zaupanje v sodišče, brez katerega sodišče ne more opravljati svoje funkcije, pomembno narušen tudi, če sodnik v eni sami zadevi noče razsoditi in tako ovira opravljanje sodne funkcije, hkrati pa lahko s takim ravnanjem vzbuja utemeljene občutke strank, da gre za pristrano sojenje. Za prenehanje sodniške funkcije ni nujno, da mora biti predhodno izpeljan disciplinski postopek. Toženi stranki ni bilo treba pred sprejemom odločitve o potrditvi ocene sodniške službe odločiti o pritožbi tožnice zaradi kršitve zakonskih pravic tožnice. Prenehanje sodniške službe je na specialen način urejeno v VI. poglavju ZSS, v določbi 74. člena ZSS, pa tudi v poglavju o postopku ocenjevanja sodniškega dela, zato se tudi glede roka za prenehanje službe v povezavi s seznanitvijo razlogov za prenehanje službe uporabljajo določbe ZSS in ne ZDR.
davek na promet nepremičnin - zastaranje pravice do odmere - ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-152/04-13 z dne 26. 10. 2006 med upravnim sporom odločilo, da je bil 196.a člen ZDavP, ki je pravna podlaga izpodbijane odločitve, v neskladju z Ustavo. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno.
ZAzil člen 6, 27, 27/1, 27/1-3, 27/2, 27/3, 27/5, 29, 29/2, 29/4, 29/5, 36, 36/5, 39, 39/6, 43, 57. ZUS člen 67, 67/2. ZS člen 3, 3/1, 11. ZPol člen 29, 35, 35/1, 35/2, 35/3, 35/4. ZTuj člen 3, 3/4, 75. ZUP člen 6. Pravilnik o policijskih pooblastilih člen 22, 23, 24, 24/1, 25. URS člen 15, 15/3, 19, 20, 32, 32/1, 32/2, 35, 120, 120/2, 125, 153, 153/4. Direktiva 2003/9/EC člen 6, 6/2, 6/3, 7, 7/1, 7/2, 13, 15.
prosti preudarek - dokazni standard - azil - omejitev gibanja - ugotavljanje istovetnosti - načelo suverenosti - dokazno pravo
Ni pravilno materialno-pravno stališče tožene stranke, da je omejitev gibanja potrebna zaradi tega, ker šele z izkaznico prosilca za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti po določilu 57. člena ZAzil, prosilec lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz določila 43. člena ZAzil. Ni mogoče sprejeti stališča, da "je mogoče identiteto dokazati le na podlagi uradnega dokumenta s sliko" v azilnem postopku, ker takšen način ugotavljanja identitete tudi ne velja za državljane Slovenije in tujce. Poleg tega analogija tudi ni dopustna ,ker je zakonodajalec v že omenjenem določilu 4. odstavka 3. člena ZTuj določil, da se ZTuj ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil. Stališče, da se identiteta prosilcev za azil ugotovi le z predložitvijo navedenih treh dokumentov tudi ni skladna z naravo azilnega postopka, ker begunec, ki je resnično preganjan v izvorni državi navadno ne more priti iz države z veljavnimi dokumenti in na zakonit način, saj se po mednarodni praksi in usmeritvah Visokega komisariata ZN za begunce posedovanje potnega lista lahko šteje za element, ki govori proti temu, da je prosilec za azil resnično preganjan v izvorni državi. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presojo verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Kadar uradnega dokumenta s sliko ni, se istovetnost ugotavlja z drugimi sredstvi v postopku zaslišanja in na podlagi ocene o verodostojnosti tožnika, kot je to predvideno tudi v določilu 1. alineje 2. odstavka in v 4. odstavku 29. člena ZAzil. Tožena stranka torej ni imela podlage za omejitev gibanja tožniku v 1. alineji 27. člena ZAzil, ker bi za omejitev gibanja na tej podlagi morala utemeljiti dvom v izjavo tožnika o njegovi identiteti. Izkazani (zadosten) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete zahteva pojem "potrebno" v določilu 1. odstavka 27. člena ZAzil; v povezavi z določilom 5. odstavka 27. člena ZAzil to nadalje pomeni, da tožena stranka tak ukrep lahko izreče do prenehanja razloga, to je do ugotovitve njegove identitete, ki pa se, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, ugotavlja v azilnem postopku z zaslišanjem in drugimi dokaznimi sredstvi, ne sme pa se izreči do pravnomočno končanega azilnega postopka, ker je to lahko časovno dalj, kot je določeno v drugem stavku 5. odstavka 27. člena ZAzil. Tožena stranka ima prosti preudarek za omejitev gibanja ne samo glede tega, ali gibanje omeji ali ne, ampak ga ima tudi z vidika vprašanja, ali bo sprejela strožji ali blažji ukrep omejitve gibanja. Če te utemeljitve v tovrstnih izpodbijanih aktih ni, potem sodišče ne more presoditi, ali je intenzivnost ukrepa skladna z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec organu podelil možnost odločanja po prostem preudarku.
roditeljska pravica - stranka v postopku - mnenje otroka - odvzem otroka - oddaja otroka v rejništvo - otrokova korist - zastopanje otrok - kolizijski skrbnik
Upravno sodišče določili 1. odstavka 213. člena ZZZDR in 4. odstavka 409. člena ZPP- tudi v kontekstu MKOP - uporablja v tem smislu, da obstoji obveznost za (upravne organe in) upravno sodišče, da postavi(jo) posebnega kolizijskega skrbnika otroku v primeru, ko na eni strani stojijo interesi staršev skupaj z interesi za uveljavljanje določenega koncepta varovanja otrokovih koristi s strani centra za socialno delo in so ti interesi oziroma koncepti (lahko) v navzkrižju z interesi ali otrokovimi pogledi na njegove koristi na drugi strani. Otrok, čigar eden od staršev živi v tujini in je državljan druge države EU, ne sme biti v slabšem položaju glede procesnih pravic v zvezi z udeležbo tega starša v postopkih, ki zadevajo otroka, glede na položaj drugih otrok, katerih starši ne živijo v drugi državi EU. Vprašanje procesne udeležbe otrokovega očeta v postopku je treba ločiti od instituta privoljenja v oddajo v rejništvo. V primeru oddaje otroka v rejništvo zadošča privoljenje tistega roditelja, pri katerem otrok živi, kar pa ne pomeni, da organ ni bil dolžan poskusiti pritegniti v postopek otrokovega očeta in ugotoviti njegovo voljo, mnenje, prek njega ugotoviti relevantna dejstva, ali pa vsaj nedvoumno ugotoviti, da noče sodelovati v postopku in da ga zadeva ne zanima. Določila 157. člena ZZZDR ni mogoče razlagati tako, da CSD odda otroka v rejništvo, čim oče ali mati v to privolita, ne glede na pogoje iz 157. člena ZZZDR in ne glede na to, kaj je pristojni organ naredil za to, da bi družini pomagal s strokovno pomočjo ali kaj je predlagal, da bi bil poseg v ustavne pravice milejši. Tožena stranka bi morala v postopku preveriti, ali je privoljenje pristno, oziroma bi morala glede na navedbe v pritožbi, da je bil otrok odvzet s prisiljenjem oziroma zvijačo, ugotoviti relevantna dejstva in po vsebini odgovoriti na to pritožbeno navedbo. Ta pritožbeni ugovor bi tožena stranka morala ustrezno obravnavati tudi zaradi določila 279. člena ZUP. Ker se izvršuje izrek upravne odločbe (in mora biti ta jasen in določen), ne pa njena obrazložitev, je prvostopenjski akt, ki ga tožena stranka z izpodbijano odločbo potrjuje, nezakonit, ker bi moralo biti tisto, kar se izvršuje, navedeno v izreku, ne pa v obrazložitvi.
URS člen 11, 25, 62. ZAzil člen 1, 1/2, 3, 9, 9/2, 12, 12/2, 12/5, 24, 24/6, 32, 32/3, 35, 35/2. ZUP člen 207, 207/2. Direktiva Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 člen 7, 7/2, 9, 9/1-a, 9/1-b. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu člen 26, 27, 31, 31/1.
združevanje družine - azil - preganjanje zaradi narodnosti in vere - pospešeni postopek
Sodišče je že v sodbah v zadevah U 2488/05 in U 2558/05 z dne 30. 11. 2005 in U 2706/05 z dne 21. 12. 2005 ter v številnih sledečih sodbah zavzelo stališče, da je interpretacija pojma preganjanjanja netočna z vidika vira J. C. Hathawaya, na katerega se je sklicevala tožena stranka v praksi odločanja, in da je tudi pravno nepravilna z vidika 9. člena Direktive št. 2004/83/EC ter da je tožena stranka zaradi sodne prakse Evropskega sodišča pravice (Case C-106/89 in Case C-129/96) ne sme uporabljati, ampak mora za podlago vzeti usmeritev iz Direktive št. 2004/83/EC. Opredelitev preganjanja, kot jo uporablja tožena stranka, ni v nasprotju le z besedilom 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ampak tudi z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 18. členom Ustave RS, saj je mučenje v navedenih predpisih absolutno prepovedano ne glede na to, ali gre za "nenehno" ali enkratno dejanje. Če tožena stranka procesne določbe pospešenega postopka po ZAzil uporabi v nasprotju z Ženevsko konvencijo, potem sodišče to napako lahko odpravi v upravnem sporu, zato ni potreben postopek po 156. členu Ustave zaradi protiustavnosti ZAzil. Tožnik je zahtevek za združenje družine nedvomno postavil, tožena stranka pa bi morala najprej razčistiti, v kakšnem obsegu tožnik uveljavlja pravico do združevanja družine, in potem odločiti, ali so za to izpolnjeni pogoji.
ZOFVI člen 6, 8, 16, 6, 8, 16. ZGim člen 28, 47, 15, 15/1, 17, 7, 9, 9/1, 28, 47, 15, 15/1, 17, 7, 9, 9/1. ZUS člen 1. ZUP člen 254/2, 214, 214/1, 254, 2, 3, 207, 3, 254, 254/2, 2, 207, 214, 214/1. Pravilnik o vpisu v srednje šole člen 20, 28, 20, 28.
upravni postopek - obrazložitev odločbe - vpis v gimnazijo - status dijaka
Določilo 28. člena Pravilnika o vpisu v srednje šole podpira pravno stališče sodišča, da je treba v obravnavanem primeru uporabiti pravila ZUP in da bi tožena stranka morala glede na pritožbene ugovore ugotoviti, ali je v postopku prišlo do morebitne napačne razvrstitve kandidatke v izbirnem postopku.
URS člen 49, 49. ZN člen 16, 10a, 14, 15, 8, 8/1, 10, 16, 10a, 14, 15, 8, 8/1, 10. ZUS člen 4/1, 31, 3, 3/2, 4, 4/1, 31, 3, 3/2, 4. ZUP člen 214, 214.
načelo zakonitosti - upravni postopek - obrazložitev odločbe - meje presoje zakonitosti akta - notariat
Četudi izpodbijani akt ni upravni akt, mora biti izpodbijana odločba zaradi določila 2. odstavka 10.a člena ZN do tolikšne mere obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti, ker je obrazložitev v funkciji uresničevanja in varstva pravice iz določila 3. odstavka 49. člena Ustave, kot specialne ustavne določbe v razmerju do določil 14., 22. in 25. člena Ustave. Ker gre pri notariatu za javno-pravno službo, ki je ustanovljena in določena z zakonom, je treba uporabiti določilo 4. člena ZUP, ki pravi, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v javno-pravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim zakonom. V zadevah, ki niso upravne stvari, je sodišče zavzelo stališče, da je strogost presoje zakonitosti takih izpodbijanih aktov odvisna od narave stvari in da to strogost presoje sodišče izvaja ob upoštevanju varstva ustavnega načela delitve oblasti. To pomeni, da sodišče v izvajanju presoje zakonitosti teh aktov ne posega v originarno pristojnost tožene stranke, zlasti če gre tudi za odločitve, ki imajo elemente politične narave ali pa gre za vprašanje drugih vidikov "primernosti" odločitev. Vendar pa pri tem sodišče v presoji upošteva splošna pravna načela, zlasti načelo prepovedi diskriminacije, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 962/2006, in načelo sorazmernosti. Standardi obrazlaganja tovrstnih odločb glede na smiselno uporabo določila 214. člena ZUP po presoji sodišča ne zahtevajo, da morajo biti v obrazložitvi odločbe navedeni vsi dokumenti za vsakega kandidata, ki so bili upoštevani v postopku izbire in imenovanja.