Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe ne zahteva ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba, saj s slednjo zahteva zgolj odstranitev ključa iz ključavnice. V kolikor bi sodišče prve stopnje sedanjemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, bi tožnik preko nje dobil več (čeprav le začasno), kot bi sicer lahko dobil s končno odločitvijo v sporu o motenju posesti.
Pri tem je v točki 32 že odgovorilo na pritožbene navedbe matere, z argumentacijo, da korist otroka in njegova želja, kot tudi želja nasprotne udeleženke, niso sopomenke. Tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da je 14 letni sin udeležencev v postopku bil slišan ter njegovo mnenje pravilno ovrednoteno.
V skladu z 200. členom ZD lahko zapuščinsko sodišče vsak čas odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine, med katerimi so tudi začasne odredbe.
V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.
Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
Ker svojih tovrstnih trditev niso ustrezno dokazali, je sodišče prve stopnje nato sporni prostor razdelilo po pravični oceni. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da v obravnavanem postopku niso podane okoliščine, ki bi narekovale presojo, po kateri bi bil tudi skupne stroške postopka dolžan kriti predlagatelj sam, čeprav s svojim predlogom dejansko ni uspel.
Tudi po presoji sodišča druge stopnje, ko je skrbnik s svojim ravnanjem ravnal v izrecnem nasprotju z odločbami CSD in Ministrstva, pri ravnanju v korist nasprotne udeleženke ni izkazal potrebne skrbnosti, saj je pri upravljanju njenega premoženja ravnal kot s svojim lastnim premoženjem.
V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati, da je oče krajši delovni čas zaposlen zaradi svoje invalidnosti, medtem ko mati zaposlitev za krajši delovni čas utemeljuje z nezmožnostjo se kot učiteljica zaposliti za polni delovni čas. Ker so nujne potrebe mladoletnih otrok udeležencev nezadovoljene, je sodišče v okviru delovne zmožnosti matere oziroma v okviru presojanja spremembe njene preživninske zmožnosti pravilno upoštevala, da bi lahko oziroma se bo morala zaposliti za polni delovni čas.
Sodišče prve stopnje je sledilo stališču tožnikov in kot nosilni razlog navedlo, da toženka nosi (materialno) trditveno in dokazno breme za dejstva, s katerimi utemeljuje zmanjšanje zavarovalne vsote, ki ga ni izpolnila, ker sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti zatrjevanega aktuarskega izračuna. Nadalje je obrazložilo, da toženka ni uspela dokazati pravilnosti zatrjevanega sorazmernega zmanjšanja zavarovalne vsote, ker ni predložila konkretnega matematičnega izračuna, formule ali podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti razmerje med dejansko plačano premijo in premijo, ki bi morala biti plačana glede na zatrjevano resnično nevarnost (13. točka obrazložitve).
Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da izpodbijani sklep temelji na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno in v kasnejših sodnih odločbah ni bilo sprejeto. Izpostaviti je treba, da je bila zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju predmetne pritožbe že odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena.
Neutemeljeno sklicevanje toženke na dokazno stisko na njeni strani in potrebo po (še dodatnem) znižanju dokaznega standarda (pod prag verjetnosti), ker se je pojasnilna dolžnost ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zagotavljala ustno, brez evidentiranja le-te, njena bančna uslužbenka A. A., ki je bila zraven tožnikov edina prisotna, pa zaradi časovne oddaljenosti o podanih pojasnilih več ne more precizno izpovedati. Sodišče druge stopnje v zvezi z izpostavljenimi navedbami ugotavlja, da se toženka v predmetnem postopku ne more sklicevati na dokazno stisko, saj je v skladu z Direktivo 93/13 dokazno breme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na njej.
Izjava kreditojemalca o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja v 20. členu sporne kreditne pogodbe (priloga B6) pa je brez podanih podrobnejših opozoril v zvezi z valutnim tveganjem presplošna in nezadostna, da bi lahko prvi tožnik kot potrošnik na njeni osnovi ocenil tudi potencialne znatne ekonomske posledice nihanja tečaja CHF na njegov finančni položaj.
Začasni ekstradicijski pripor je namenjen zagotovitvi navzočnosti zahtevane osebe do prejema formalne prošnje in dokumentacije države prosilke ter do nadaljnjega odločanja v izročitvenem postopku. Zato je preizkus v tej fazi omejen na pogoje za obstoj in nadaljnje trajanje začasnega pripora, zlasti na obstoj ustrezne podlage v mednarodni tiralici oziroma zaprosilu, istovetnost zahtevane osebe, obstoj pripornega razloga, neogibnost in sorazmernost ukrepa ter vprašanje, ali rok za predložitev dokumentacije še teče.
Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni. Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.
Predlagateljica pa je v pritožbi opozorila še, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ima parcela predlagateljice, zgolj zaradi neposrednega stika z eno od parcel v lasti občine, zagotovljen dostop do javne ceste in zato po 88. členu SPZ ni pogojev za določitev nujne poti.
V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.
Da upnik zadosti zakonski zahtevi po takojšnji priglasitvi stroškov, ki so mu nastali z delom izvršitelja, jih mora priglasiti takoj po dokončnosti obračuna plačila za delo in stroškov izvršitelja. Obračun izvršitelja postane dokončen, če upnik v roku 8 dni od prejema obračuna ne zahteva, da o njem odloči sodišče (38.c člen ZIZ). V obravnavani zadevi je izvršitelj A. A. izdal Poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja dne 23. 1. 2026. Upnik je bil šele z vročitvijo obračuna, ki mu je bil po lastnih navedbah vročen 23. 1. 2026, seznanjen z nastalimi stroški izvršitelja in njihovo višino, te stroške pa je pri sodišču prve stopnje priglasil še isti dan, kar pomeni, da so bili navedeni stroški priglašeni pravočasno, pred iztekom subjektivnega roka. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral upnik stroške priglasiti najpozneje v 30 dneh od rubeža, opravljenega 19. 9. 2025, ker se po tem dejanju ni opravilo več nobeno izvršilno dejanje, dolžnik pa je svojo obveznost izpolnil prostovoljno. Kot izhaja iz vloge dolžnika z dne 12. 1. 2026, je namreč dolžnik plačila na račun upnikove terjatve opravil 8. 1. 2026 in 9. 1. 2026, upnik pa je v obsegu teh plačil z vlogo, vloženo 25. 2. 2026 delno umaknil predlog za izvršbo, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom I 1647/2025 z dne 4. 3. 2026. V času, ko je upnik zahteval povrnitev stroškov, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom (tj. 23. 1. 2026), izvršilni postopek torej še ni bil ustavljen ali končan, dne 19. 9. 2025 opravljeni rubež, ki je šele prvo izvršilno dejanje v okviru izvršbe na premičnine, pa tudi ne predstavlja zadnjega izvršilnega dejanja v smislu osmega odstavka 38. člena ZIZ, s katerim bi bil izvršilni postopek končan in od katerega bi tekel objektivni rok za vložitev zahteve za povrnitev izvršilnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zato 23. 1. 2026 vloženi zahtevek upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov utemeljeno štelo kot pravočasen in o njem vsebinsko odločilo.
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnica kot prejemnica denarne socialne pomoči oproščena plačila sodnih taks. Prav tako ni sporno, da je v postopku delno uspela. Sporno pa je, ali je na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobila premoženje, kar četrti odstavek 15. člena ZST-1 določa kot pogoj za njeno taksno obveznost.
V obravnavani procesni situaciji, ko je dolžnik sodišče prve stopnje z vlogo z dne 6. 3. 2026, ki je po vsebini ugovor po izteku roka, obvestil o plačilu stroškov izvršilnega postopka v znesku 37,33 EUR, ki so bili dolžniku v plačilo naloženi s sklepom z dne 4. 3. 2026, in svojo navedbo o plačilu dokazno podprl tudi s predložitvijo potrdila o plačilu, upnik pa je v vlogi z dne 19. 3. 2026 potrdil prejem navedenega plačila in za prejeto plačilo umaknil predlog izvršbo, upniku ni mogoče priznati pravice do povrnitve stroškov vloge z dne 19. 3. 2026. Upnik je namreč umik predloga za izvršbo v obsegu plačanega zneska podal šele po prejemu zgoraj navedenega poziva sodišča in vloge dolžnika. V takšnem procesnem položaju pa mora po oceni sodišča druge stopnje vsaka stranka sama kriti stroške, ki jih je imela s svojo vlogo, podano v zvezi z dolžnikovo prostovoljno izpolnitvijo dolgovane obveznosti, in upnikovih stroškov delnega umika predloga za izvršbo ni mogoče šteti kot za postopek potrebnih stroškov v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ki bi jih bil dolžnik upniku dolžan povrniti.
Iz navedenih podatkov, glede katerih je izkazana zadostna stopnja zanesljivosti, izhaja dalj časa trajajoča konkretna aktivnost določljive osebe, identificirane z IP naslovom, ki jo dodatno identificira GUID številka, v smeri kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ponavljajoče zaznave, ki so potrjene z več medsebojno povezanimi istimi identifikatorji, predstavljajo ustrezno podlago, ki je utemeljevala izdajo odredbe, saj izkazujejo konkretno povezavo med kaznivim dejanjem in individualiziranim komunikacijskim sredstvom, in zadoščajo za utemeljevanje dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum.
Pritožbeni pregled zadeve v zvezi s pritožbenim očitkom zagovornika o podani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se odražala v tem, da izrek nasprotuje razlogom sklepa in je tudi glede razlogov notranje neskladen, pokaže, da je zagovornik v predmetni zadevi podal več vlog, ki jih je naslovil kot "zahtevo za razkritje dokazov" in se pri njih skliceval na pravno podlago iz 3. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP v zvezi s 128. členom ZKP. V omenjenih vlogah je predlagal neomejen vpogled in kopiranje vsega dokaznega gradiva iz "policijskega in tožilskega spisa", saj bi v njima lahko bili razbremenilni dokazi, pomembni tudi v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za izločitev dokazov. Pojma "razkrije dokazov" ZKP ne opredeljuje, niti ne predvideva takšnega zahtevka. Omenjene vloge je tako bilo treba presojati po vsebini in jih opredeliti v skladu z določbami ZKP.
ZIZ hipotekarnemu upniku sicer daje določena upravičenja v izvršilnem postopku in v določenih fazah izvršilnega postopka predvideva njegovo sodelovanje v postopku ter vročanje pisanj, ki se nanašajo na postopek cenitve in nato prodaje nepremičnine, ki je predmet izvršbe in na kateri ima hipotekarni upnik vknjiženo hipoteko v svojo korist (prim. določbe 179., 180., 181., 189., 190., 192., 207., 208. člen ZIZ). Vendar pa to ne pomeni, da lahko hipotekarni upnik sodeluje v vseh fazah izvršilnega postopka in da ima pravico vlagati pravna sredstva zoper vse v tem postopku izdane sklepe. To pravico ima namreč le glede sklepov, s katerimi se (lahko) poseže v njegov položaj hipotekarnega upnika kot upravičenca do poplačila s hipoteko zavarovane terjatve iz nepremičnine, ki je predmet prodaje v izvršbi (torej zlasti sklepov, ki se nanašajo na cenitev in prodajo nepremičnine ter razdelitev dobljene kupnine). Hipotekarni upnik pa nima pravice do vlaganja pravnih sredstev zoper sklepe, ki se nanašajo izključno na razmerje med upnikom in dolžnikom in na vprašanje dovoljenosti izvršbe za izterjavo upnikove terjatve zoper dolžnika. Prav v tej zvezi pa je bila sprejeta odločitev sklepu z dne 1. 12. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo predlog dolžnice za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi in predlog dolžnice za obnovo postopka. Pravice do pritožbe zoper sklep z dne 1. 12. 2023 pa pritožniku ne daje niti njegov položaj imetnika neodplačne osebne služnosti užitka na navedeni nepremičnini niti položaj imetnika predkupne pravice, prav tako pa tudi ne dejstvo, da v nepremičnini dejansko živi. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno, ko je pritožbo A. A. . kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP, 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).