Res je sicer, da se je sodišče druge stopnje v prvem sojenju v razveljavitvenem sklepu opredelilo do materialno pravnih izhodišč sodišča prve stopnje, ki jih je že takrat štelo za pravilne, vendar pa slednje ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem bilo razrešeno dolžnosti, da se v novem sojenju (ponovno) izreče o uporabi materialnega prava (sodišče prve stopnje sicer na materialno pravna izhodišča sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu ni vezano, vezano je zgolj na dane napotke sodišča druge stopnje, kar pomeni, da mora opraviti vsa pravdna dejanja, ki mu jih nalaga razveljavitveni sklep in obravnavati vsa vprašanja, na katera ta sklep opozarja). Na ta način je bila dana strankam možnost uveljavitve pravice do učinkovitega pravnega varstva tudi glede materialno pravnih izhodišč (25. člen Ustave RS), sodišču druge stopnje pa možnost pritožbenega preizkusa. Razveljavljena sodba v prvem sojenju pomeni, da ne obstaja več, zato se je potrebno v novem sojenju, z izdajo nove sodbe opredeliti do vseh pravnih in dejanskih vidikov spora, na podlagi katerih je bila odločitev v novem sojenju sprejeta.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravočasnost predloga - tek rokov - pravnomočnost odločitve - namenska razlaga zakonske določbe - metode razlage pri odločanju - fikcija vročitve odločbe - pravica do pravnega sredstva - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje
Ker je v obravnavani zadevi pravnomočnost EPVD sklepa sodišča prve stopnje nastopila na podlagi odločitve pritožbenega sodišča, storilcu pa so na tej podlagi tekli procesni roki za nadaljnja dejanja v postopku, je ob namenski, sistemski in logični razlagi določbe drugega odstavka 202.d člena ZP-1 potrebno šteti, da je 15-dnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pričel teči z dnem vročitve sklepa sodišča druge stopnje storilcu, čeprav je bil sklep sodišča prve stopnje v tistem času že pravnomočen.
ZDavP-2 člen 126a, 126a/1. OZ člen 335, 335/1. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3, 56, 56/1, 56/2, 59, 59/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
ugovor po izteku roka - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - zastaranje - zavrnitev predlaganih dokazov - materialnopravno vprašanje - izvedenec finančne stroke - razlogi sodne odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razumljivost obrazložitve - nepremičninska izvršba - davčna izvršba - napotitev na pravdo - razlogi o odločilnih dejstvih - nov ugovor po izteku roka
Nepremičninsko izvršbo namreč opravlja sodišče, medtem ko izvršbo na ostale predmete opravlja davčni organ po določbah ZDavP-2, postopka pa lahko tečeta vzporedno. Ker za davčne obveznosti, ki se izterjujejo z davčno izvršbo, ni predpisana izjema od prenehanja pravice do izterjave, mora davčni organ ob vsakokratni uvedbi davčne izvršbe upoštevati zastaranje in v seznam izvršilnih naslovov, ki je podlaga davčne izvršbe, zastaranih terjatev ne sme vključiti. Posledica tega so "ažurirane" terjatve v sklepih, na katere je dolžnik opozoril tudi v ugovoru po izteku roka. Vendar si dolžnik napačno tolmači, da se je iz tega razloga davčna obveznost zmanjšala zgolj na 1.092,74 EUR. Kot že pojasnjeno, podlago predmetni izvršbi predstavlja seznam izvršilnih naslovov z dne 4. 9. 2017, v njem navedene terjatve pa so zavarovane s hipoteko, kar pomeni izjemo od prenehanja pravovarstvenega zahtevka za njihovo izterjavo iz dolžnikove nepremičnine.
Šesti odstavek 3. člena ZGD-1 določa, da je podjetnik po ZGD-1 fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Nadalje prvi odstavek 7. člena ZGD-1 določa, da sta podjetnik in družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Samostojni podjetnik je torej fizična oseba in ne pravna oseba (kot napačno tolmači sodišče prve stopnje), zaradi česar nima lastne pravne subjektivitete. Navedeno pomeni, da dolžnik - samostojni podjetnik (celo) po izbrisu iz Registra (75. člen ZGD-1) preneha obstajati le kot nosilec samostojne dejavnosti, deluje pa še naprej kot fizična oseba. Kot fizična oseba še naprej (osebno) odgovarja z vsem svojim (osebnim) premoženjem za svoje obveznosti iz naslova opravljanja dejavnosti kot samostojni podjetnik. Prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika tako ne pomeni tudi prenehanja stranke, saj je ta že od vsega začetka le fizična oseba.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/3. ZPP člen 211. ZS člen 113a, 113a/3. ZUstS člen 23, 23/3.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - kondikcijski zahtevek - predhodno vprašanje države članice - prekinitev postopka
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - izvedensko mnenje kot dokaz - intenziteta in trajanje strahu - strah za življenje - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti
Toženka v pritožbi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi se sodišče prve stopnje moralo (v celoti in nekritično) opreti na izvedensko mnenje in mu brezpogojno slediti. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kritično, skladno z načelom proste presoje dokazov, presodilo izvedensko mnenje ter pravilno sledilo njegovi vsebini v delih oziroma glede vprašanj, (i) o katerih so izvedenci lahko podali izvid in mnenje in, (ii) ki ne pomenijo subsumpcijskih zaključkov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00090232
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3(1). ZPP člen 211. ZS člen 113a, 113a/3, 113a/6. ZUstS člen 23, 23/3. ZVPot člen 23, 24.
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
URS člen 25. ZPP člen 105a, 105a/3. ZST-1 člen 6, 6/2.
plačilo sodne takse za pritožbo - plačnik - taksni zavezanec - pritožba se šteje za umaknjeno - pravica do pritožbe
Res je, da sta taksna zavezanca pritožnika, vendar navedeno ne izključuje možnosti, da sodno takso za taksnega zavezanca plača kdo drug (kar je treba preveriti v vsakem posameznem primeru). Druga in peto toženi stranki zgolj zaradi tega, ker je sodno takso ob pravilnem sklicu in navedbi opravilne številke zadeve plačala zanjo druga oseba, ni mogoče naprtiti posledic umika pritožbe v primeru neplačila sodne takse, določenih v tretjem odstavku 105. a člena ZPP, saj slednje iz besedila navedenega člena ne izhaja. Za takšno rešitev govori tudi ustavnoskladna razlaga. Pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva je pravica, ki je določena v sami Ustavi (in sicer 25. členu Ustave), zaradi česar je treba omejitve te pravice ozko razlagati. Glede na to, da izrecne zakonske podlage za umik pritožbe v primeru, ko sodno takso za taksnega zavezanca plača kdo drug, ni, pritožbeno sodišče meni, da bi sankcija umika pritožbe v takih situacijah predstavljala pretiran poseg v pravico iz 25. člena Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00091006
DZ člen 7, 134, 134/4, 141, 141/1, 141/2, 141/7. ZPP člen 253, 253/2, 254, 254/3, 340, 341. ZNP-1 člen 42.
predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - dodelitev otroka očetu - varstvo koristi otroka - izvid in mnenje izvedenca o strokovnih vprašanjih - dokazna ocena izpovedbe strank in priče - bistveno spremenjene okoliščine - pravica do stikov otroka s starši - izvajanje stikov - skupno varstvo in vzgoja otroka - strokovna pomoč - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - konkretizacija pritožbenih očitkov - zavrnitev dokaznih predlogov
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ne le ali nasprotna udeleženka onemogoča stike otroka s predlagateljem, ampak je tudi ocenjevalo, ali bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal, prav tako je pri tem ocenjevalo še, ali je na tak način mogoče varovati otrokovo korist.
Nikakor pa nima starš kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, mino dogovora z drugim staršem, pravice odločati kdaj in na kakšen način se bodo stiki izvajali in pri tem drugega starša zgolj obveščati, da se stik zaradi bolezni ne bo izvedel, za več informacij pa se naj slednji obrne na otrokovega zdravnika.
Za reivindikacijsko tožbo, ki se obravnava v predmetni zadevi pa je bistveno, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe s Skladom, raba ali najem (zakup) konkretne nepremičnine pa z Dogovorom nista bila izrecno dogovorjena. Zato za obravnavano zadevo niti ni bistveno, kako je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino Dogovora.
Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da pravico do posesti toženki daje odškodninsko pravo, saj kot je bilo obrazloženo, bi morala toženka svojo pravico do posesti utemeljevati na morebitnem užitku, zastavi, ročni zastavi, služnostni pravici rabe, fiduciji, pridržku lastninske pravice ipd. Kaj takega pa toženka v postopku niti ni zatrjevala.
Tožnik je sodno varstvo uveljavljal z ugotovitveno tožbo, zanjo pa 181. člen ZPP kot predpostavko določa "pravno korist" oziroma pravni interes. Gre za procesno predpostavko, s katero se omejuje uporaba ugotovitvene tožbe kot procesne oblike uveljavljanja materialnih pravic, zaradi njene posebne narave in omejenih učinkov. S to tožbo pa tožnik zahteva ugotovitev, da je v tožbenem zahtevku določno opredeljeno pravno razmerje nično. Za to vrsto sankcije pa OZ v 92. členu določa, da se na to vrsto sankcije lahko "sklicuje vsaka zainteresirana oseba". Ta predpostavka je širše opredeljena v smislu, da ni vezana na vrsto oziroma procesen način uveljavljanja sankcije ničnosti, kajti nanjo mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, torej tudi v primerih, ko se ta sankcija ne uveljavlja s tožbenim zahtevkom temveč kot predhodno vprašanje (ali tudi z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom). Čeprav torej po kriteriju funkcionalnosti med njima ("interesoma") ni moč postaviti enačaja (različnost pogojev, po katerih se "interes" ugotavlja), pa je njuno skupno pomensko jedro objektivno pridobljena možnost uveljavljati lastno konkretno pravico (upravičenje). Ničnost mora torej osebi odpreti stvarne, objektivne možnosti, da po odpravi obstoječega pravnega razmerja sama uveljavlja lastno pravico (upravičenje) materialnega prava.
Pogoje za javno dražbo, ki jo je kot metodo razpolaganja s stvarnim premoženjem izbrala prvotoženka, določa 50. člen ZSPDSLS-1. Pogodbeno razmerje, z bistvenimi elementi (predmet in cena) je bilo sklenjeno izključno in samo z drugotožencem, ki je moral v skladu s pogoji javne dražbe v roku 15 dni skleniti pogodbo v pisni obliki in plačati v roku 30 dni po sklenitvi prodajne pogodbe celotno kupnino. Kljub temu pa je nato toženka pisne pogodbe, ki vsebujejo tudi razpolagalni pravni posel z zemljiškoknjižnim dovolilom (23. člen SPZ), sklepala tudi z osebami, ki sploh niso podale nobene izjave volje, sploh niso sodelovale na javni dražbi, z drugotožencem pa s povsem spremenjenimi bistvenimi elementi zavezovalnega posla, z drugačnim predmetom pogodbe in ceno. Kršene so torej določbe, ki vsebujejo osnovna pravila o pravnih poslih in prenosih lastninske pravice, o metodah upravljanja s premoženjem (javna dražba) in postopkih povezanih z njimi. Da so ugotovljene kršitve takšne narave, da so z njimi bili kršeni prisilni predpisi in je zato posledica teh kršitev njihova ničnost, pa je ustaljena razlaga tudi v sodni praksi.
Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiscontestacije, na podlagi katere se vzpostavlja absolutna domneva, da tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katere opira zahtevek.
nagrada in stroški izvedenca za opravljeno izvedensko delo - pravica do plačila
Drži, da se dokazovanje z izvedencem šteje za zaključeno šele takrat, ko izvedenec odgovori tudi na morebitne pripombe pravdnih strank in sodišča, bodisi pisno, bodisi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi, vendar pa izvedenec v tej fazi praviloma le še dodatno pojasnjuje in obrazlaga svoje že izdelano pisno izvedensko mnenje in je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je izvedenec v obravnavani zadevi pridobil pravico do plačila s trenutkom, ko je pisno izvedensko mnenje vložil v predmetni spis.
krajevna pristojnost - sklep o začasni odredbi - sprememba odločbe o dodelitvi otroka - delegacija pristojnosti na drugo okrožno sodišče
Že iz predloga za izdajo sklepa o začasni odredbi vloženega na Okrajno sodišče v Murski Soboti dne 1. 4. 2025 izhaja, da med strankama pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II N 1085/2024 že teče postopek zaradi spremembe odločbe o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine. Že na podlagi navedene okoliščine je na podlagi tretjega odstavka 266. člena ZIZ krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Do enakega zaključka privede določba drugega odstavka 266. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ker ima otrok nesporno stalno prebivališče na naslovu matere v Ljubljani, začasnega prebivališča pa nima določenega.
stroški pravdnega postopka - delni uspeh v pravdi - ugotovitev obstoja služnostne pravice
Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu s 154. členom ZPP, ki določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške.
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločbo o prej izdanih ukrepih. Za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, mora biti s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ), zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča (zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ker je bivanje v zavodu mld. A. A. še vedno v korist).
Po drugi strani bo v novem postopku preverilo, ali je izrečen ukrep še vedno primeren ali pa je treba izreči drug ukrep ali kombinacijo ukrepov. Glede na to, da je mld. A. A. nedvomno ogrožena iz razlogov, pojasnjenih zgoraj (samopoškodovalno vedenje, poskusi samomorov, ki so se začeli šele po namestitvi v zavod), je potrebno proaktivno ravnanje sodišča. Reevalvacija izrečenega ukrepa odvzema otroka, zlasti presoja primernosti izrečenega ukrepa, je nujna z ozirom na to, da poskusov samomora, kot izhaja iz podatkov spisa, pred izdajo začasne odredbe o namestitvi v zavod (decembra 2024) ni bilo.
Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju nadalje upošteva, da je treba določbo 161. člena DZ razlagati tudi ustavno in konvencijsko skladno. Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sta v številnih primerih podali razlago, pod kakšnimi pogoji pogoji je dopusten poseg države v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave oziroma iz 8. člena EKČP). Med te stroge standarde spada zlasti ugotovitev, da je otrok ne le ogrožen, temveč tako hudo ogrožen, da je potreben takojšnji odvzem otroka staršem, še preden sodišče odloči o odvzemu otroka kot o glavnem vprašanju (stopnjevana ogroženost). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da spada začasna odredba med ukrepe za varstvo koristi otroka (153. do 182. člen DZ), za katere velja načelo najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ, ki je odraz načela sorazmernosti, slednje pa je posebej poudarjeno v postopkih za varstvo koristi otrok. Odvzem otroka je eden najhujših ukrepov za varstvo koristi otroka (hujši je zgolj še odvzem starševske skrbi), zato lahko v skladu z načelom sorazmernosti traja le toliko časa, kot je nujno potrebno za odpravo hude ogroženosti otroka. Ravno s tem namenom določba 160. členu DZ sodišču omogoča in nalaga, da redno spremlja izvajanje ukrepa in ga po potrebi ukine ali spremeni.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da večina pritožbenih navedb očeta, za odločitev o predlogih za izdajo začasnih odredb, ni pravno relevantnih, zato sodišče prve stopnje nanje ni bilo dolžno odgovarjati. Sodišče jih bo presojalo ter na bistvene odgovorilo v rednem postopku. Takrat bo opravilo skupno dokazno oceno, ki bo omogočala prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mladoletnima sinovoma. Največjo otrokovo korist bo sodišče zasledovalo v rednem postopku, ko bo odločalo o dodelitvi v vzgojo in varstvo ter o času, ki ga bosta otroka preživljala z vsakim od staršev.
razveljavitev zakonske zveze - civilna oseba - zmota - razveza zakonske zveze
V skladu z 51. členom DZ lahko zakonec, ki je bil prisiljen ali je v zmoti privolil v zakonsko zvezo, zahteva njeno razveljavitev.
Da so osebne lastnosti pri nasprotnem udeležencu, ki jih je predlagateljica ugotovila kmalu po sklenitvi zakonske zveze, torej okoliščine, katerim nasprotni udeleženec niti obrazloženo ne nasprotuje, in sicer, da je bil pred poroko s predlagateljico, v številnih spolnih zvezah v zameno za denar, darila, luksuzno življenje itd., kar izhaja iz obsežne pisne komunikacije, ki jo je predložila predlagateljica in za katero je nasprotni udeleženec sam pojasnil, da izvira iz leta 2015 oz. 2016, za slednjo pa je predlagateljica izvedela štiri mesece po poroki ter je po njenem mnenju v popolnem nasprotju z njenimi temeljnimi moralnimi vrednotami in prepričanji, takšne, da predstavljajo zmoto o osebnostnih lastnostih nasprotnega udeleženca oz. za zmoto v civilni osebnosti, saj nasprotni udeleženec nikakor ni oseba, za katero se je pred sklenitvijo zakonske zveze predlagateljici izdajal.
Po oceni sodišča druge stopnje so s strani nasprotnega udeleženca zamolčana dejstva, glede načina zagotavljanja materialnih dobrin oziroma načina življenja pred sklenitvijo zakonske zveze - ukvarjanje z moško prostitucijo, pošiljanje in prejemanje golih fotografij žensk, o lastnostih osebe, ki nesporno vplivajo na odločitev za (ne)sklenitev zakonske zveze in zamolčanje takšnih lastnosti predstavlja zmoto glede osebe zakonca.
prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih - po krivdi ali naključju nastali stroški postopka
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je predmetni postopek tekel izključno kot posledica ravnanja prvega in druge nasprotne udeleženke, ki sta v zapuščinskem postopku nasprotovala, da je predlagateljica hči pokojnega in s tem njegova dedinja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00089376
KZ-1 člen 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - kaj so odločilna dejstva - uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Odločilna dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost.