Ni odločilno, ali je bil profil tehnično nastavljen kot javen ali zaseben v smislu posameznih nastavitev aplikacije. Za presojo v aktualnem stadiju postopka je bistveno, da je mladoletnik vsebino posnetka aktivno posredoval tretjim osebam in s tem izgubil izključno oblast nad nadaljnjo uporabo oziroma posredovanjem vsebine. Zato tudi morebitna subjektivna predstava o tem, da bo vsebina ostala znotraj določenega kroga uporabnikov, sama po sebi ne vzpostavlja ustavno varovanega upravičenega pričakovanja zasebnosti v razmerju do nadaljnjega posredovanja s strani prejemnika.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo obširne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o pritožbeno izpostavljenem vprašanju, zakaj šteje, da obdolženka pri neizvršitvi stikov ni ravnala zlonamerno.
Na podlagi drugega odstavka 11. člena SPZ velja za premične stvari domneva, da je njen lastnik tisti, ki ima premično stvar v posesti, in če ima nekdo v posesti tujo stvar, ima njen lastnik na podlagi prvega odstavka 92. člena SPZ pravico zahtevati, da mu stvar vrne. Slednje je opredeljeno v 1. točki prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP, ki daje lastniku premične stvari pravico od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar v njegovi posesti.
Za presojo zakonitosti hišne preiskave (ter v njeni posledici pridobljenih dokazov) je bistvena presoja ustrezne obrazloženosti odredbe, s katero je bila hišna preiskava odrejena, in nadalje sama izvedba le-te, medtem ko morebitna nevročitev odredbe obdolžencu na samo zakonitost hišne preiskave nima vpliva.
Učinki litispendence se nanašajo na vprašanje, kje in pod kakšnimi pogoji je mogoče o istem zahtevku odločati, in ne na vprašanje, koliko časa lahko traja začasni poseg v premoženje obdolženca. Okoliščina, da oškodovana družba zaradi uveljavitve zahtevka v kazenskem postopku istega zahtevka ne more hkrati uveljavljati v pravdi, zato ne more podaljšati oziroma zaobiti zakonsko določenega maksimalnega časa trajanja zavarovanja v kazenskem postopku.
Razveljavitev pravnomočne sodbe namreč ne pomeni, da je s tem začel teči nov kazenski postopek oziroma da so se ponovno vzpostavili pogoji za časovno neomejeno uporabo ukrepov, ki so bili v istem postopku že odrejeni in so prenehali zaradi izteka zakonskega roka.
Vendarle pa je jasno določilo 454. člena ZPP, po katerem sodišče odloči o sporu brez razpisa naroka le, kadar izvedbe naroka nobena stranka ni predlagala, med strankami pa dejansko stanje ni sporno oziroma je o njem mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Ta določba pomeni, da mora stranka, ki želi, da sodišče narok izvede, to zahtevati. Toženec v pritožbi navaja in to je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da je izvedbo naroka pravočasno predlagal.
Dejstvo, da se je po škodnem dogodku izogibal določenim krajem in je imel motnje spanja ter trajnejši občutek ogroženosti, sploh ob nenadnih zvokih ter približevanju neznanih oseb, kot je podrobno zatrjeval že v tožbi, namreč kaže na to, da je ravnanje toženca tudi sicer pomembneje poseglo v duševno integriteto tožnika. Duševno trpljenje tožnika, ko se je bal za osebno varnost, ki je tudi ustavno varovana osebnostna pravica (34. člen URS), se je intenzivneje odražalo predvsem v obdobju prvih štirinajst dni po škodnem dogodku, nato pa je postopoma pojenjalo, tako da je tesnobnost dva meseca po napadu izzvenela.
Kot pravilno ugotavlja toženka v pritožbi, podaljšanje jamčevalnih rokov za stvarne stvarne napake kljub navedbi v pogodbi, da gre za "garancijske roke", ne predstavlja pogodbeno dogovorjene garancije v smislu odgovornosti za brezhibno delovanje stvari.
Za uspešno sodno uveljavljanje jamčevanja (odgovornosti) za stvarne napake v primerih, ko gre za potrošniško pogodbo o opravljanju gradbenih del, kot je bila sklenjena v obravnavani zadevi, morajo tako biti izpolnjene naslednje predpostavke: 1. da se je napaka pokazala v desetletnem jamčevalnem roku, ali če ne gre za napako v solidnosti gradnje v dveletnem jamčevalnem roku, oziroma v pogodbeno dogovorjenem daljšem jamčevalnem roku, 2. da je naročnik izvajalca pravočasno obvestil o tej napaki (v dveh mesecih, ko je zanjo izvedel, če gre za ostale napake, in v roku šest mesecev, če gre za napake v solidnosti gradnje), 2. in 3. da je naročnik sodno uveljavljal svoj zahtevek v dveh letih od obvestila o napaki.
Za nastanek zamude ni potreben poziv upravnika k plačilu prispevka v rezervni sklad, saj zamuda nastane po poteku roka, ki je določen za plačilo.
Z obravnavanim sklepom je sodišče odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških tožnice, ki jih je ta pravočasno, to je v roku 15 dni od prejema sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, P 75/2025 z dne 1. 12. 2025, priglasila kot dodatne pravdne stroške. Sodišče je namreč s citirano sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, odločilo brez glavne obravnave.
Izključitev družbenika (tožnice) iz družbe (prve toženke) ne pomeni, da vprašanje zakonitosti sklepa skupščine z dne 23. 5. 2022 o povečanju osnovnega kapitala (sklep je bil sprejet pred začetkom postopka na izključitev) ni več pravno odločilno. Še več, od njegove veljavnosti je odvisno, kakšen poslovni delež je imela tožnica v prvi toženki pred njeno izključitvijo (ali 50 % ali 5,69 %). Gre za presojo, od katere je odvisen obseg premoženjskih (in z njimi povezanih korporacijskih) pravic, ki izhajajo iz imetništva originarno pridobljenega poslovnega deleža. Ugotovljen obseg pravic pa bo seveda vplival na višino odmene, ki pripada tožnici z naslova ocenjene vrednosti poslovnega deleža po stanju ob izključitvi iz šestega odstavka 502. člena ZGD-1.
Res je, kar zatrjuje pritožba, da z izključitvijo družbenika preneha poslovni delež tega družbenika in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti (prvi odstavek 502. člena ZGD-1) in da ima pravnomočna sodba oblikovalni učinek (z njeno pravnomočnostjo družbenik izgubi status družbenika), kar pa ne pomeni, da postanejo pravno nepomembna vsa predhodna pravna razmerja v družbi in da ni več mogoče presojati (ne)zakonitosti ravnanj, ki so vplivala na velikost poslovnega deleža tožnice ob njeni izključitvi. Nesprejemljivo je sprejeti stališče, da je mogoče najprej s povečanjem osnovnega kapitala z vstopom novega družbenika vplivati na velikost poslovnega deleža tožnice (ga zmanjšati), nato doseči njeno izključitev iz družbe, nazadnje pa ji v posledici tega (ker ni več družbenica) odreči sodno varstvo v zvezi s sklepom skupščine o povečanju osnovnega kapitala in vsemi nadaljnjimi, na tej podlagi sprejetimi sklepi.
Kot je že bilo povzeto, je v zvezi s tem bistveno, da je bila družba seznanjena z dejstvom, da ima dva družbenika in da sta slednja v sporu. V takšnem primeru bi bilo po stališču sodne prakse, ki ga v točki 49 obrazložitve citira že sodišče prve stopnje, sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja ter pravno nevzdržno. O tem, da legitimacijski učinek iz prvega odstavka 482. člena ZGD-1 ni absoluten, je stališče zavzelo že VSRS v odločbi III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021.
Popravilo poškodovane stvari ima značilnost vzpostavitve prejšnjega stanja, in sicer ne glede na to, ali ga opravi odgovorna oseba ali pa oškodovanec zagotovi, da popravilo opravi druga oseba. Navadno bo oškodovanec popravilo zaupal drugi osebi, ki ima ustrezno znanje in izkušnje, da lahko takšno popravilo ustrezno opravi. V takšnem primeru bo oškodovančev premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo, samo če prejme denarno odškodnino, ki je enaka višini dejanskih stroškov popravila stvari in denarne odškodnine za škodo zaradi morebitne manjvrednosti (popravljene) stvari.
Zagovornika brez osnove zožujeta prvostopenjske razloge za izrek izgona tujcev iz države na zgolj premoženjske razmere obdolženih. Sodišče prve stopnje namreč revščine ni obravnavalo kot samostojne podlage za sklep o ogrožanju javnega reda in javne varnosti, temveč jo je pravilno presojalo v povezavi z načinom in motivom storitve kaznivega dejanja ter z oceno njunega prihodnjega ravnanja.
Neugodne posledice izgona zaradi razmer v njuni domovini same po sebi ne morejo prevladati nad javnim interesom, ki ga ta kazenska sankcija zasleduje, pri čemer je izgon časovno omejen na tri leta in zato ne predstavlja trajnega posega v njuno možnost vrnitve v Republiko Slovenijo.
Zakonodaja omogoča odstranitev stranke iz razpravne dvorane sodišča, če ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda (304. člena ZPP). Iz stališč pravne teorije izhaja, da je sankcija odstranitev osebe iz sodne dvorane, ki ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, podvržena načelom kontradiktornosti, javnosti in materialne resnice, sankcija pa mora biti zlasti pri strankah (udeležencih postopka) sorazmerna, zlasti je treba paziti, da sodišče ne bi nedopustno omejilo njihove pravice do izjavljanja v postopku, kar narekuje določeno mero tolerantnosti. Zaradi tega je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti in pretehtati, ali je treba dati večjo prednost načelu procesne discipline in za neoviran potek postopka preprečiti ravnanja, zaradi katerih je oteženo uresničevanje funkcije sodišča, ali morda načelu kontradiktornosti, v skladu s katerim ima stranka pravico sodelovati v postopku in se izjavljati o dokazih.
V obravnavani zadevi je pritožbeno nesporno, da je nasprotna udeleženka medtem, ko je izvedenka psihiatrične stroke podajala ustno izvedeniško mnenje, večkrat zmotila red na naroku s tem, da je izvedenki vpadala v besedo in včasih glasno zamrmrala, čeprav je bila s strani razpravljajočega sodnika že pri prvem takšnem motenju in tudi pri vsakem nadaljnjem motenju opozorjena, naj tega ne počne. Glede na navedeno in upoštevaje, da je bila nasprotna udeleženka pred odstranitvijo z naroka že zaslišana, da je bila na naroku ves čas prisotna njena, po uradni dolžnosti postavljena, odvetnica in upoštevaje, da zakon preložitev naroka predvideva zgolj v primeru odstranitve pooblaščenca stranke (tretji odstavek 304. člena ZPP), ne pa v primeru, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane (v takem primeru se po drugem odstavku 304. člena ZPP opravi narok tudi brez njene navzočnosti), sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je udeleženko odstranilo z naroka za daljši čas med ustnim podajanjem izvedenskega mnenja, ker ni bilo več mogoče vzdrževati reda na naroku in učinkovito pripeljati narok do konca, pravilno uporabilo pooblastilo iz 304. člena ZPP in pri tem ustrezno uravnotežilo potrebo po zagotavljanju reda na glavni obravnavi in s tem povezano potrebo po učinkovitem vodenju postopka na eni strani ter strankino pravico do izjave in sodelovanja v postopku na drugi strani.
Zagovornik zmotno enači ugotovljeno zmanjšano sposobnost razumevanja kompleksnejših procesnih situacij z nezmožnostjo uspešne obrambe. Dejstvo, da obdolženi nekaterih kompleksnejših procesnih dejanj ne more v celoti razumeti, samo po sebi ne pomeni, da ni sposoben učinkovito sodelovati v (pred)kazenskem postopku in uveljavljati svoje pravice do obrambe.
Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
Kot utemeljeno navaja pritožnik, je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedena pravdna zadeva, v kateri naj bi obdolženec krivo izpovedoval, jasno pa so navedene tudi vloge oseb v pravdni zadevi: obdolženec v vlogi priče, ki je krivo izpovedovala, oškodovanec kot tožilec pa v vlogi tožene stranke. Ravno iz te navedbe, da je obdolženec kot priča krivo izpovedoval v pravdni zadevi, v kateri je oškodovanec kot tožilec nastopal kot tožena stranka, je razvidna vzročna zveza med krivo izpovedbo in (potencialnim) posegom v pravice oškodovanca kot tožilca, saj omogoča sklep, da je obdolženec krivo izpovedoval prav na škodo oškodovanca kot tožilca. Ni pa potrebno v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 konkretizirati škode, ki naj bi obdolžencu nastala in navajati, v čem se kaže kršitev njegovih pravic.
Stališče zagovornice, da je bil konkretni prekrškovni postopek zoper obdolženca že pravnomočno zaključen, ker naj bi tek roka lahko prekinilo zgolj vloženo pravno sredstvo upravičenega predlagatelja, je napačno. Namreč: skladno z določbo tretjega odstavka 11.a člena ZP-1 lahko postopek prekrška prekine tudi prekrškovni organ, in sicer to stori v primeru vložene kazenske ovadbe zoper storilca zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, in se tako prekinjeni postopek prekrška ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno zaključen. Postopek prekrška lahko prekrškovni organ prekine kadarkoli do njegovega pravnomočnega zaključka, to je do trenutka, ko plačilnega naloga ni več možno izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 199. člena ZP-1).
Tožničin mož je s hipotekarno obremenitvijo skupne nepremičnine brez soglasja tožnice sicer ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 69. člena DZ. Vendar sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da tožnica kljub temu, da je vedela, da sporna nepremičnina predstavlja njuno skupno premoženje, ni ravnala skrbno, saj ni poskrbela, da bi bila njena, na originarni način pridobljena lastninska pravica, tudi vpisana v zemljiško knjigo. V tem primeru bi bila zaradi publicitetnega učinka vpisa varovana, saj so vpisani podatki javni in vsakomur znani (prvi odstavek 1. člena ZZK-1).
Kupoprodajna pogodba se je torej pojavila tekom sojenja, ko se je tudi dopolnila z žigom poljskega uradnega organa z dne 1. 4. 2026, kar ob hkratnem dejstvu, da je prikazovala prenos lastninske pravice na sina obdolženca, torej ožjega družinskega člana, ki je tudi osebno zainteresiran, da se osebno vozilo obdolžencu ne odvzame po oceni pritožbenega sodišča jasno kaže, da je bila sklenjena tekom kazenskega postopka in z namenom izognitve izreku obligatornega varnostnega ukrepa obveznega odvzema vozila kot to pravilno izpostavlja okrožna državna tožilka. Kot taka pa ne more izpodbiti navedbe v javni listini, iz katere izhaja, da je lastnik vozila obdolženi. Dodatno okoliščino za tak zaključek predstavlja dejstvo, da je omenjeno vozilo s ključi vred imel v posesti obdolženi in ga je, kot je sam navedel v svoj zagovor, hotel uporabljati za opravljanje prevoznih storitev, pa tudi kontradiktornost med navedbami obdolženca in vsebino pogodbe. Obdolženi je navajal, da je prenos lastništva opravil, ker mu je sredstva za omenjeno vozilo dal sin iz naslova vzetega kredita, ki ga je nato on odplačeval dokler je zmogel (glede obstoja kreditne pogodbe ni bilo nobenih listinskih dokazov), ko pa tega več ni zmogel ga je sin zahteval nazaj, iz pogodbe pa izhaja, da je kupec (sin) prodajalcu ob podpisu pogodbe izročil 44.000 zlot kot kupnino (4. člen pogodbe).