ZJRM-1 člen 22, 22/1. ZP-1 člen 11a, 11a/2, 57, 57/1, 57/4, 57/5, 65, 65/5, 66, 66/2, 155, 155/2, 163, 163/8. ZNPPol člen 33, 33/1, 39.
zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - zakonski znaki prekrška - kršitev pravice do izjave - opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu - relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - vpliv na zakonitost sodbe - kršitev pravice do obrambe - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - upoštevni pritožbeni razlogi - neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb - znaki, ukazi in odredbe, ki jih dajejo policisti - uradni preizkus izpodbijane sodbe - kazenska ovadba
Napoved izdaje plačilnega naloga in ustna predstavitev storjenega prekrška storilcu na kraju dejanja v primeru naknadne izdaje plačilnega naloga in vročitve tega naloga po pošti ne more nadomestiti ali preseči zakonske določbe iz četrtega odstavka 57. člena ZP-1, ki kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov določa kot obvezno sestavino oziroma prilogo plačilnega naloga, ki se vroča po določbah ZUP. Storilcu, ki plačilni nalog prejme po pošti, se ne glede na informacije, ki jih je prejel na kraju dejanja, pravica do izjave ob upoštevanju četrtega odstavka 57. člena ZP-1 zagotovi s tem, da skupaj s plačilnim nalogom prejme tudi kratek opis dejanskega stanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088432
KZ-1 člen 122, 122/1, 122/3, 296, 296/1. ZKP člen 354, 371, 371/1, 371/1-11, 392.
kaznivo dejanje nasilništva - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - kvalificirana oblika lahke telesne poškodbe - sprememba pravne kvalifikacije - sprememba opisa kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - izvedensko mnenje - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da ne velja absolutna vezanost sodbe na obtožbo, a je ta odmik dopusten le pri obsodilnih sodbah. Pri oprostilni in zavrnilni sodbi po drugi strani takšen odmik ni niti zakonsko dopusten, niti ga ne dopušča sodna praksa. Obdolženi je lahko oproščen le obtožbe za kaznivo dejanje kot je opisano v obtožbi pristojnega tožilca, tudi obtožbo je mogoče zavrniti le glede kaznivega dejanja kot je opisano v obtožbi pristojnega tožilca. Sodišče namreč ne more "zavrniti obtožbe", ki sploh ni bila vložena oziroma obdolženca "oprostiti obtožbe", ki ni bila vložena in jo je sestavilo oziroma oblikovalo samo.
zavrženje nerazumljive in nepopolne vloge - zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe - določen oziroma določljiv tožbeni zahtevek
Za odločitev v obravnavanem postopku je bistveno, da iz obravnavane vloge vlagatelja ne izhaja jasen, določen in izvršljiv tožbeni zahtevek in da vlagatelj svoje vloge, po pozivu sodišča prve stopnje, v postavljenem roku, ni dopolnil tako kot mu je to naložilo sodišče prve stopnje.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 54. DZ člen 158, 158/1,169. ZPP člen 8.
odvzem otroka staršem - varstvo koristi otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - postopek za oceno ogroženosti otroka - ugoditev pritožbi - pravica do družinskega življenja
169. člen DZ določa, da mora sodišče pri odločitvi o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnega značaja upoštevati mnenje CSD. A to mnenje mora vsebovati vse značilnosti in bistvene sestavine, ki omogočajo preverjanje postopkov in razlogov, na podlagi katerih temeljijo strokovne ugotovitve, zaključki in predlogi. Priporočljivo je, da se delavci CSD pred izdelavo mnenja še enkrat pogovorijo s starši in otrokom, v mnenju pa se nato CSD opredeli tudi do otrokovega mnenja, zlasti ali je otrokovo mnenje podprto z njegovo koristjo.
ZPP člen 160, 165, 165/3. ZIZ člen 15, 38, 38/6, 38/7, 64, 64/1, 64/3, 64/5, 65, 65/1, 65/2, 65/3.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - odločitev o stroških postopka - zmotna uporaba materialnega prava - preuranjena odločitev - stroški ugovora tretjega - pritožbeni stroški
Upnik oziroma tretji sta do povrnitve stroškov, nastalih v postopku odločanja o ugovoru tretjega, upravičena v skladu z določbami šestega in sedmega odstavka 38. člena ZIZ, pri odločanju o teh stroških pa je treba smiselno upoštevati tudi določbo 160. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Tretji mora tako upniku povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (sedmi odstavek 38. člena ZIZ), torej stroške, ki so upniku nastali v posledici ugovora tretjega, ki se je tudi v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe izkazal za vsebinsko neutemeljenega, oziroma če dolžnik tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe sploh ni vložil. Tudi upnik pa mora tretjemu povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ), torej stroške, ki so tretjemu nastali, ker je upnik predlagal oziroma vztrajal pri izvršbi na predmet, na katerem ima tretji pravico, ki preprečuje izvršbo, in v zvezi s katerim se je izvršba v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe izkazala za nedopustno. Vendar pa upnik tretjemu, četudi se izkaže, da izvršba na določen predmet ni dopustna, stroškov ni dolžan povrniti, če sodišče ugotovi, da je upnik utemeljeno mislil, da na tem predmetu ne obstajajo pravice drugih. V takem primeru sodišče namreč ob smiselni uporabi določbe 160. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške.
Glede na pojasnjeno je dokončno odločitev o stroških postopka z ugovorom tretjega mogoče sprejeti šele po pravnomočnem zaključku postopka, ki teče zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe, oziroma, če tretji ne vloži tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, po izteku roka za vložitev takšne tožbe. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - ustavitev izvršilnega postopka - prenehanje pravnega interesa v pritožbenem postopku - umik izvršilnega predloga - podlaga za zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe
Pravni interes za pritožbo mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe, kot tudi v celotnem pritožbenem postopku, enako kot mora obstajati pravni interes za tožbo.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - vožnja pod vplivom alkohola - prekrškovni postopek - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da bi imel obdolženi v prekrškovnem postopku možnost predlagati odložitev izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja ali predčasne vrnitve le-tega, na odločitev v kazenskem postopku ne more vplivati, saj gre za različno naravo in pravne posledice po zagovorniku primerjanih sodnih postopkov. V pritožbenem polemiziranju o možnostih obdolženega v prekrškovnem postopku se oddalji od neizpodbitnega dejstva, da je sodišče prve stopnje po zaključenem kazenskem postopku obdolženemu izreklo kazensko sankcijo po KZ-1, ki ima vsebinsko drugačen namen in posledice kot upravne sankcije v prekrškovnem postopku.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5, 6, 7. ZIZ člen 15, 239, 272, 272/1. ZPP člen 8, 360, 360/1. ZVPot člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1. ZVPot-1 člen 21, 21/3, 22, 23, 24.
ureditvena oz. regulacijska začasna odredba - pogoj reverzibilnosti - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - ničnost - ničnost pogodbenega določila - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - zavrnitev izdaje začasne odredbe - sprememba odločitve
V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.
V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".
V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.
Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).
Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.
Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00087608
ZPSVIKOB-1 člen 11, 12, 20, 48. ZBan-1 člen 350. URS člen 23. ZPP člen 13, 205, 205/1, 205/1-6, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2. ZUstS člen 23, 23/1.
odškodninska odgovornost bank - Banka Slovenije - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - predhodno vprašanje - zakonitost odločbe - nadaljevanje prekinjenega postopka - odločba o izrednih ukrepih
Vprašanje, ali bi toženka z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087992
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - konkretizacija zakonskih znakov - zavrženje obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
Pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, gre za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087594
ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-5, 12/7. ZKP člen 133, 369, 369/4.
izvrševanje kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - zaposlenost - osebnostna urejenost obsojenca - spremenjene okoliščine - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu
Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.
uporaba svojega jezika v postopku - relativna bistvena kršitev določb postopka - takojšnje grajanje procesne kršitve
V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZPP imajo stranke in drugi udeleženci v postopku pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. Prav tako tudi prvi odstavek 102. člena ZPP določa, da smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. V konkretnem primeru toženec tekom postopka na prvi stopnji ni predlagal ustnega prevajanja ali na kakršenkoli način navedel ali izjavil, da ne razume slovenskega jezika. Prav tako je na naroku zaslišan kot stranka odgovarjal v slovenskem jeziku, kot izhaja iz zapisnika. Za absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, bi šlo v skrajnem primeru, če bi sodišče prve stopnje opravilo narok v navzočnosti tujca, ki sploh ne zna slovenskega jezika ali pa bi sodišče zavrnilo izrecno zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik ter v svojem jeziku spremljala postopek, stranka pa bi se zaradi tega pritožila, za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Toženec ima namreč tudi slovensko državljanstvo, izrecne zahteve oziroma predloga, da bi postopek spremljal v drugem jeziku pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Zatrjevana kršitev lahko tako pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo je skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP treba uveljavljati takoj, ko je to mogoče.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 149, 150, 153, 153/2, 179, 180. ZDR-1 člen 179, 179/1.
objektivna odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - vzročna zveza - razbremenitev objektivne odgovornosti - povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - izvršilno dejanje - umor - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca
V obravnavanem primeru ni podane vzročne zveze med opravljanjem službe pomočnika izvršitelja in zatrjevano škodo, ker ne gre za nevarno dejavnost, vzrok za nastalo škodo je kaznivo dejanje umora in ne opravljanje nevarne dejavnosti.
predaja drugi državi članici - pogoji za predajo zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Zagovornik zahtevane osebe namreč v jedru ne upošteva bistvenega, in sicer, da kazenskega pregona v konkretni zadevi ne izvaja Republika Slovenija, ampak Republika Avstrija. Skozi pritožbene poudarke tako ostane povsem prezrto, da utemeljenega suma, da je zahtevana oseba storila določeno kaznivo dejanje, slovenska sodišča ne presojajo, kot tudi ne dokazov v zvezi z obremenilnimi očitki, marveč za odločitev o predaji zadošča (zgolj) pravnomočna odločba tujega pravosodnega organa, v konkretnem primeru ENPP Državnega tožilstva Leoben, št. 11 St 27/25h z dne 29. 4. 2025.
ZPP člen 141, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 104, 104/1, 105, 105/3, 111, 111/2.
pravica do izjave in sodelovanja v postopku - kompenzacija - prodajna pogodba - lastništvo traktorja - ugotovitev lastninske pravice - izročitev motornega vozila - prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve
Pravica do izjave in sodelovanja v postopku je temeljna pravica stranke v postopku, vendar le, če jo stranka izkoristi.
vlaganje v nepremičnino - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - stvarnopravni zahtevek - zastaranje zahtevka
Zaključek sodišča prve stopnje, da je predmetni zahtevek zastaral, je materialno pravno zmoten, saj navedenega denarnega zneska ni mogoče obravnavati kot obligacijskega po takratnem ZOR oz. niti po sedanjem OZ.
Tožnica uveljavlja izplačilo svojega deleža na skupnem premoženju skladu z 59. členom ZZZDR.
Tožnica namreč uveljavlja civilno delitev tega premoženja tako, da ji večinski lastnik izplača delež, ki predstavlja delež na skupnem premoženju. Zgolj zaradi vtoževanja denarnega zneska, ki predstavlja ekvivalent njenega deleža na skupnem premoženju, ki sta ga s tožencem vlagala v premoženje tretje osebe, zahtevek ne izgubi stvarnopravne narave in zaradi tega spor ne postane obligacijski.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00087617
DZ člen 190. OZ člen 197. ZPP člen 8, 212, 353.
plačilo avansa - pogodbena obveznost - dokazna ocena sodišča prve stopnje - pobot - višina dolžnega zneska - obseg preživnine - sporazum o preživnini - odmera NUSZ - stroški ogrevanja - verzijski zahtevek na povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka - procesno trditveno in dokazno breme - pobotni ugovor
Tako nima prav pritožba, da je toženec dolžan nuditi zgolj najosnovnejša sredstva za otrokovo preživljanje. Slednji namreč zajemajo zraven stroškov prebivanja, hrane, oblačil in obutve tudi stroške izobraževanja, vzgoje, oddiha in razvedrila ter drugih potreb, vse z namenom zadovoljevanja otrokovih koristi (27. točka obrazložitve).
Skladno s 737. členom OZ shranjevalec nima pravice do plačila za svoj trud, razen če je bilo plačilo dogovorjeno, če se shranjevalec ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo ali če je bilo plačilo mogoče pričakovati glede na okoliščine posla.
zahteva upnika, da o obračunu odloči sodišče - imenovanje novega izvršitelja - prosta izbira izvršitelja - prevzemnik
Drži sicer, da je v primeru razrešitve izvršitelja treba praviloma ravnati v skladu z 287. členom ZIZ, to je, da predsednik Zbornice, po izdaji odločbe o razrešitvi izvršitelja, določi drugega izvršitelja oziroma izvršitelje kot prevzemnike, ki prevzamejo posle razrešenega izvršitelja. Vendar je uporaba navedene določbe ZIZ po oceni pritožbenega sodišča utemeljena izključno iz razloga kontinuiranega, sistematičnega vodenja postopka premičninske izvršbe in preprečitve nepotrebnih zastojev, kot tudi varstva pravic upnikov, le do trenutka, ko upnik v postopku predlaga (novega) izvršitelja. Ker je v skladu z tretjim odstavkom 44.a člena ZIZ (od uveljavitve novele ZIZ-E) izbira oziroma določitev izvršitelja prepuščena izključno upniku, mora sodišče, če je upnik aktiven in poda predlog za določitev (drugega) izvršitelja, takemu predlogu slediti.