ZPP člen 8, 214, 214/2, 215, 339, 339/2, 339/2-4, 339/2-14, 481. OZ člen 9.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - stvarna pristojnost - izpolnitev pogodbene obveznosti
V obravnavani zadevi gre za spor med tožečo stranko, podjetjem, in tožencem, odvetnikom zasebnikom, zaradi plačila. Toženec je odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, in ni subjekt iz 481. člena ZPP.
izvršilni stroški - odgovor na ugovor - potrebni stroški - napačen poziv sodišča
Upnica se neutemeljeno zavzema za pravno priznanje stroška odgovora s sklicevanjem na poziv sodišča prve stopnje, da poda odgovor na ugovor. Četudi sodišče zmotno pozove upnika, mora pri končni odločitvi o stroških ostati v okviru materialnega prava, ki določa povrnitev stroškov na podlagi presoje vsebine vloge. Siceršnje nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje ne more biti razlog za nadaljnjo kršitev. Če bi bil upnici v pojasnjeni situaciji priznan strošek odgovora le zato, ker je bil poziv upnici napačen, bi sodišče v končni posledici dolžnika obremenilo s povrnitvijo stroška, ki ni bil potreben, kar bi bila nezakonita stroškovna odločitev.
stroškovna odločitev - stroškovna odmera - sklep o nadaljevanju postopka - sklep procesnega vodstva - nagrada za postopek - postopek z rednimi pravnimi sredstvi
Sklep o nadaljevanju postopka je po svoji naravi sklep procesnega vodstva. Iz tega razloga prvo, drugo, tretje, četrto, peto in sedmo toženi stranki za vložitev pritožbe zoper sklep o nadaljevanju postopka nagrada za pritožbeni postopek ne gre v skladu s Tar. št. 3210 (v zvezi s Tar. št. 1200) za to presojo relevantnega ZOdvT, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, ampak (zgolj) nagrada ob upoštevanju Tar. št. 3220 (v zvezi s Tar. št. 1200) istega predpisa.
ZPP člen 142, 142/4, 339, 339/2, 339/2-8, 452, 453, 455, 455/1, 495, 495/1. OZ člen 191, 191/1, 287.
skrbnost dobrega strokovnjaka - nekvalitetno opravljena dela - izpolnitvena zamuda - vrstni red vračunanja izpolnitve - refundacija - nasprotna tožba - pobotni ugovor - pravila vračanja - vročanje v hišni predalčnik - fikcija vročitve - dovoljeni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - zmotno ugotovljeno dejansko stanje - nedovoljen pritožbeni razlog - prepozen predlog za postavitev izvedenca
Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožena stranka na narok pravilno vabljena, saj ji je bilo vabilo vročeno s t.i. fikcijo vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP. Dne 23. 11. 2016 je bilo toženi stranki v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebno pisanje dvigniti. Ker tožena stranka v tem času pisanja ni dvignila, je po poteku tega roka nastopila zakonska fikcija vročitve, na kar je bila tožena stranka v obvestilu opozorjena. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenega izhaja, da je tožena stranka s prejemom obvestila vedela, da jo na pošti čaka pismo sodišča, pa ga kljub temu v roku 15 dni ni dvignila. Ker ne trdi, da obvestila, ki ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku, ni prejela, ali da je njen hišni predalčnik ustrezen, je bila vročitev pravilno opravljena že s potekom 15-dnevnega roka, v katerem bi bilo potrebno pisanje dvigniti. V obvestilu pa je bila opozorjena tudi na to, da bo v primeru neustreznega predalčnika pisanje vrnjeno sodišču. Ker je vročevalec ugotovil, da je hišni predalčnik tožene stranke neustrezen (se odpira), je pismo vrnil sodišču. Naslovnik mora sam poskrbeti za to, da ima ustrezen hišni predalčnik, sicer trpi posledice, ki jih takšna neskrbnost prinese.
Tožena stranka, ki trdi, da jo je tožeča stranka oškodovala, pa tudi ni uveljavljala procesnega pobotnega ugovora niti ni vložila nasprotne tožbe, s katero bi od tožeče stranke zahtevala plačilo zatrjevane škode. Zato tožena stranka izven procesno predvidenih načinov uveljavljanja odškodnine ne more doseči poračunavanja plačanih (a po lastnem mnenju neupravičeno zaračunanih) in neplačanih računov. Tožena stranka pa z navedbo, da se od neplačanih računov odštejejo plačani računi za izdelavo končnih izkazov (t.i. 13. računi) ne more uspeti tudi zato, ker zakon določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice plačanega zahtevati nazaj (prvi odstavek 191. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00001966
OZ člen 287, 288.. ZIZ člen 38, 38/8, 38/9.. ZPP člen 154, 154/2, 212.
izvršilni stroški - načelo uspeha - pravočasna priglasitev stroškov - vrstni red vračunanja izpolnitve - vračunavanje obresti in stroškov - trditveno in dokazno breme
Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku uporabilo merilo uspeha s sklicevanjem na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tak pristop pa nujno vpliva na razlago pravnega standarda takojšnje priglasitve stroškov (osmi odstavek 38. člena ZIZ) na način, da se ne nanaša na posamezni strošek (strošek ugovora, odgovora na ugovor, naroka, pripravljalne vloge), ampak celoto stroškov ugovornega postopka. Stranki ne bosta prepozni, če bosta priglasili stroške takoj, ko bo znan celoten njihov obseg, torej takoj po zadnjem dejanju v ugovornem postopku pred izdajo sklepa o ugovoru.
spor majhne vrednosti - kupoprodajna pogodba - trditveno in dokazno breme - nedovoljen pritožbeni razlog
Ker toženki ni uspelo izpodbiti tožbenih trditev, da ji je bilo blago tudi dobavljeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ga je dolžna tudi plačati.
podjemna pogodba - odločanje sodišča o strokovnih vprašanjih, za katere je potrebno strokovno znanje - vpogled v poslovne knjige - pregled avtomobila - dokazovanje z izvedencem - ponovno odločanje brez nove glavne obravnave - pribava listin - pribava listine s strani sodišča - takojšnje grajanje procesne kršitve - grajanje napak opravljenega dela
Sodišče prve stopnje je jasno pojasnilo, da določenih dokazov (vpogled v poslovne knjige tožeče stranke, pregled avtomobila) ne more opraviti, ker samo nima strokovnih znanj za te preglede. Toženec bi moral substancirano navesti, kaj naj izvedenec ekonomske in avtomobilske stroke ugotovi, za to pravočasno predlagati dokaze in nato po pozivu sodišča tudi založiti predujem za stroške. Tožena stranka v tej pravdi ni substancirano podala ustreznih dokaznih predlogov.
Delni odvzem poslovne sposobnosti predstavlja hud poseg v posameznikovo življenje in njegove pravice, zato ga je potrebno presojati restriktivno in v skladu z načelom sorazmernosti.
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - sodba na podlagi pripoznave
Glede na to, da je bilo zamujeno procesno dejanje opravljeno 28. 1. 2017 in je torej tedaj razlog za zamudo prenehal, bi moral toženec tedaj ali najkasneje v nadaljnjih petnajstih dneh predlagati vrnitev v prejšnje stanje in v njem zatrjevati opravičljiv razlog za zamudo (ter predložiti dokaze za svoje navedbe). V pritožbi, vloženi 22. 2. 2017, podane navedbe, ki bi mogle opravičevati zamudo, so torej prepozne.
Taksna obveznost obstaja. Nasprotna udeleženka je vložila pritožbo, ki ni posebej taksirana in ni takse prosta. S tar. št. 9641 ZST-1 je za táko pritožbo predpisana sodna taksa v višini 30,00 EUR. Pritožnica ne zatrjuje, da bi to sodno takso že plačala; spisovni podatki pa plačila tudi ne potrjujejo.
postopek v sporu majhne vrednosti - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - sodba na podlagi pripoznave
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je (hkrati z opravo zamujenega procesnega dejanja) treba vložiti v petnajstih dneh od prenehanja vzroka za zamudo (drugi odstavek 117. člena ZPP).
ZST-1 člen 3, 3/1, 3/10, 34a, 34a/7. ZPP člen 195.
sodna taksa za ugovor - solidarni dolžniki - navadna sospornika - zavezanec za plačilo sodne takse - začetek teka roka za plačilo sodne takse
Upnik je vložil predlog za izvršbo zoper dva dolžnika, družbo M. d.o.o., in fizično osebo T. P. Vsak od dolžnikov je vložil samostojni ugovor. Tudi če pritožnik trdi, da naj bi bila družba glavni dolžnik, drugodolžnik kot fizična oseba pa porok, je dejstvo, da upnik uveljavlja terjatev zoper oba dolžnika kot solidarna dolžnika. Vsaka od strank je zato v tem postopku samostojna stranka in njegova dejanja ali opustitve ne koristijo ali ne škodijo drugim sospornikom (primerjaj 195. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 3. točko prvega odstavka ZST-1). Ker ZST-1 izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov, kar sta dolžnika v tem izvršilnem postopku, ne vsebuje, je določena taksna obveznost obeh dolžnikov v prvem odstavku 3. člena ZST-1, po katerem mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Izjema, da bi oba dolžnika plačala le eno takso, kar pritožnik sedaj uveljavlja v pritožbi, bi veljala le v primeru, ko bi šlo za nerazdelno taksno obveznost, ki jo ZST-1 določa v devetem odstavku 3. člena. To pa v tem primeru glede na uvodno obrazložitev, ker sta dolžnika navadna sospornika, ne velja.
ZIZ člen 16, 16/1, 32, 32/1, 107, 107/4.. ZZZDR člen 51, 51/2, 56, 56/1, 57, 57/1.. ZPP člen 343, 343/1, 346.
izvršba na denarno terjatev - izvršba na premoženju zakonca - sklep o rubežu - pritožba dolžnikovega dolžnika - nedovoljena pritožba
1. točka 16. člena ZIZ opredeljuje terjatev kot upnikovo pravico zoper dolžnika do denarnega zneska. Držijo navedbe upnika, da sta dolžnik in X. G. zakonca, in da premoženje, ki sta ga zakonca pridobila v času trajajoče zakonske (življenjske) skupnosti z delom, predstavlja skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)), vendar ko gre za rubež terjatve, ki jo ima dolžnik do tretjega, v konkretnem primeru upnik zatrjuje, da ima dolžnik terjatev do X. G., mora biti terjatev konkretizirana in določno opredeljena kot obveznost zakonca drugemu zakoncu plačati denarni znesek oziroma, da obstaja terjatev do drugega zakonca kot dolžnika, temelječa na določeni pravni podlagi z opredelitvijo zneska terjatve v nominalnem ovrednotenju ter njeno zapadlostjo (kot npr. izplačilo deleža prikrajšanega zakonca na denarnih sredstvih, ki so skupno premoženje) in ne zgolj kot splošna deklarirana pravica, ki pripada enemu zakoncu na skupnem premoženju kot skupnih prihodkih od opravljanja dejavnosti.
Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.
V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da kljub temu, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poleg svojih delavcev kot tretje toženo stranko tožila tudi zavarovalnico, pristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša nanjo, ni podana. Tožeča stranka namreč tretje toženi stranki v tožbi očita, da je v pravdnem postopku, v katerem je prvo toženec kot delavec, ki se je poškodoval na delu, od nje kot zavarovalnice zahteval povračilo nastale škode, kršila skrbnost dobrega gospodarja iz 6. člena OZ. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odgovornost vseh toženih strank povezana z istim historičnim dogodkom. Tožeča stranka namreč odgovornosti tretje tožene stranke ne utemeljuje z nepravilnim ravnanjem v zvezi s škodnim dogodkom, temveč z navedbami, da je ni obvestila o poteku zgoraj omenjenega spora ter da je ravnala malomarno, ker v tem sporu ni ugovarjala delavčevega soprispevka k nastali škodi. Glede na navedeno spor med tožečo in tretje toženo stranko ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o tem delu tožbe ni stvarno pristojno, materialnopravno pravilna.
Glede na dejanske ugotovitve, da je bil način dela, na katerega sta delo opravljala obravnavanega dne, običajen in da je tožeča stranka kot delodajalec takšno nepravilno prakso svojih delavcev dopuščala, čeprav je bila z njo seznanjena, prvo in drugo tožencu ni mogoče očitati, da sta pri delu ravnala hudo malomarno, ravnanje z naklepom oziroma hudo malomarnostjo pa je v skladu z določbo drugega odstavka 182. člena ZDR predpostavka za odškodninsko odgovornost delavcev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00003024
KZ-1 člen 49, 251, 251/1. ZKP člen 344, 344/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
sprememba obtožbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zloraba procesnih pravic - pravica do obrambe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje ponarejanja listin - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - kazenska sankcija - izrek zaporne kazni - odmera kazni
Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bile vse spremembe obtožnega predloga dopustne in v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj je državna tožilka spreminjala obtožni predlog le v tistih delih, v katerih je prilagodila opis spremenjeni oceni dejanskega stanja.
odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha
Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da zgolj sprememba izreka v I. točki odločbe tožene stranke z dne 25. 2. 2016, kjer se je beseda zavrne nadomestila z besedo zavrže, ni v ničemer izboljšala pravni položaj tožnice. Pritožba tožnice se je torej zavrgla, ne pa zavrnila. V celoti je tako ostala v veljavi prvostopenjska odločba, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri od 1. 7. 2015 dalje in znesek te pokojnine, ki pa med strankama ni sporen. Spor se je nanašal zgolj na datum začetka ponovne odmere pokojnine. Prav tako se ni spremenila 2. točka izpodbijane dokončne odločbe z dne 25. 2. 2016, s katero je bilo odločeno, da stroške postopka nosi zavarovanka sama. Tožnica tako v svoji pravdi v sodnem postopku ni uspela in tako ni razloga za uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa odmero stroškov v primeru delne zmage stranke v pravdi.
Tožeča stranka je kot naročnik bančne garancije aktivno legitimirana za zahtevek na prepoved unovčitve garancije ter za zahtevek, da se že podani zahtevek za unovčitev umakne. Na to okoliščina, da je bila bančna garancija izdana v zavarovanje dolga družbe R. d. o. o., ne vpliva.
Ni nujno, da bi tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja pravnega razmerja med njo in toženo stranko, temveč lahko z ugotovitveno tožbo zahteva tudi ugotovitev pravnega razmerja do tretje osebe; nujno pa je, da tožeča stranka izkaže pravni interes, da se to razmerje ugotovi prav v pravdi med njo in toženko.
Če pogodbena obveznost ni izpolnjena, ima pogodbi zvesta stranka bodisi izpolnitveni interes bodisi interes, da pride do prenehanja pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je prva toženka s sklenitvijo Aneksa 3 izkazala interes vztrajati pri izpolnitvi Pogodbe z znižanim zneskom sofinanciranja. Zato prva toženka zaradi uveljavljanja istih napak ne more doseči drugačne pravne posledice od tiste, ki si jo je že izbrala. To bi bilo namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj velja prepoved nasprotovanja poprejšnjemu ravnanju.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik za delo na delovnih mestih novinar - urednik in novinar - poročevalec ni izpolnjeval predpisanega pogoja ustrezne izobrazbe. Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah odstopilo od stališča, da je v primeru spora o obstoju delovnega razmerja treba dokazati tudi izpolnjevanje pogojev za opravljanje dela. To stališče je utemeljilo z obrazložitvijo, da je pogoje za opravljanje dela določil delodajalec, ter da se je ta sam odločil, da teh pogojev ne bo upošteval pri razmerju, ki ima sicer vse elemente delovnega razmerja. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS zato ni mogoče šteti, da ne obstoji delovno razmerje le zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da neizpolnjevanje predpisanega pogoja izobrazbe predstavlja oviro za vzpostavitev delovnega razmerja v obdobju, ko stranki nista več pogodbeno sodelovali, in hkrati okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje takšnega delovnega razmerja v prihodnje.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokazno breme - trditvena in dokazna podlaga tožbe
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odreditev opravljanja dela v deljenem delovnem času julija 2010 del sistematičnega ravnanja tožene stranke (oziroma zlasti tožnici neposredno nadrejenih), prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi se taki dogodki ponavljali v naslednjih mesecih do odhoda tožnice v bolniški stalež. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni mogoče govoriti niti o diskriminaciji oziroma nadlegovanju tožnice. Pri tem velja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.