ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - velika tatvina - rok za podajo izredne odpovedi - sostorilstvo
Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je v noči 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 sodeloval pri odtujitvi jeklenega odpadka (slabov) v skupni teži najmanj 60 ton in vrednosti 100.000,00 EUR, pri čemer je bil jekleni odpadek odtujen iz adjustaže 1 obrata jeklarna s pomočjo uporabe interne lokomotive in vagonov ter odpeljan iz varovanega območja delodajalca. V zvezi z očitanim dejanjem je bila tožniku očitana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da ima opisana kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine iz 205. člena KZ-1.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 208, 208/1. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 243, 243/3, 244, 244/1, 244/2, 245.
začetek stečajnega postopka med postopkom - prekinitev postopka - pravne posledice začetka stečajnega postopka - objava oklica o začetku stečajnega postopka - prenos pooblastil na upravitelja - položaj in pristojnosti upravitelja
Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov, prokuristov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika in pooblastila poslovodstva dolžnika za vodenje njegovih poslov. Z začetkom stečajnega postopka upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP.
Če je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa je sodišče znova izdalo sklep o začetku stečajnega postopka, so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka, z dnem ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka.
Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bila pogodbena kazen med pravdnima strankama dogovorjena tako zaradi zamude kot tudi za primer neizpolnitve. Dopustno je namreč, da se pogodbeni stranki dogovorita za pogodbene kazni za več možnih načinov kršitve pogodbenih obveznosti.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pravnomočnost nanaša samo na odločitve v izreku odločbe. Rešitev predhodnega vprašanja ne postane pravnomočna, temveč ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Ugotovitve in razlogi v drugi sodbi sodišča ne vežejo.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da kljub temu, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poleg svojih delavcev kot tretje toženo stranko tožila tudi zavarovalnico, pristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša nanjo, ni podana. Tožeča stranka namreč tretje toženi stranki v tožbi očita, da je v pravdnem postopku, v katerem je prvo toženec kot delavec, ki se je poškodoval na delu, od nje kot zavarovalnice zahteval povračilo nastale škode, kršila skrbnost dobrega gospodarja iz 6. člena OZ. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odgovornost vseh toženih strank povezana z istim historičnim dogodkom. Tožeča stranka namreč odgovornosti tretje tožene stranke ne utemeljuje z nepravilnim ravnanjem v zvezi s škodnim dogodkom, temveč z navedbami, da je ni obvestila o poteku zgoraj omenjenega spora ter da je ravnala malomarno, ker v tem sporu ni ugovarjala delavčevega soprispevka k nastali škodi. Glede na navedeno spor med tožečo in tretje toženo stranko ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o tem delu tožbe ni stvarno pristojno, materialnopravno pravilna.
Glede na dejanske ugotovitve, da je bil način dela, na katerega sta delo opravljala obravnavanega dne, običajen in da je tožeča stranka kot delodajalec takšno nepravilno prakso svojih delavcev dopuščala, čeprav je bila z njo seznanjena, prvo in drugo tožencu ni mogoče očitati, da sta pri delu ravnala hudo malomarno, ravnanje z naklepom oziroma hudo malomarnostjo pa je v skladu z določbo drugega odstavka 182. člena ZDR predpostavka za odškodninsko odgovornost delavcev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00003024
KZ-1 člen 49, 251, 251/1. ZKP člen 344, 344/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
sprememba obtožbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zloraba procesnih pravic - pravica do obrambe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje ponarejanja listin - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - kazenska sankcija - izrek zaporne kazni - odmera kazni
Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bile vse spremembe obtožnega predloga dopustne in v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj je državna tožilka spreminjala obtožni predlog le v tistih delih, v katerih je prilagodila opis spremenjeni oceni dejanskega stanja.
Od odločitve, ali gre za samostojno tožbo (v posledici odločitve, da se ne dovoli nasprotna tožba) ali za nasprotno tožbo, je odvisno, ali so podani pogoji za to, da se sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno po drugem odstavku 22. člena ZPP. Pritožba namreč utemeljeno navaja, da pri nasprotni tožbi pride do atrakcije krajevne pristojnosti.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 259, 259/1.. ZPIZ-2 člen 111, 111/2, 178, 394.
starostna pokojnina
Zavarovanec lahko zahteva neko pravico takrat ko izpolni pogoje, lahko pa neko pravico uveljavi tudi kasneje. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana (kakor je v primeru tožnice), se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev za nazaj. Glede na datum vložitve zahteve (1. 7. 2015) je tožena stranka tožnici pravilno priznala pravico do starostne pokojnine od 1. 2. 2015 dalje.
V zvezi z dokaznim predlogom zagovornika, da se naj zaslišijo zgoraj navedeni kot priče, pa pritožba spregleda določbo prvega odstavka 18. člena ZKP. Ta določa, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Obramba na glavni obravnavi 13. 7. 2017 (list. št. 43) sodišču ni predlagala, da zasliši omenjene priče. Na zadnji glavni obravnavi 10. 4. 2017 (list. št. 52 - 55), ko je bila zaslišana priča B.M., ki je tudi obširno odgovarjal na vprašanja obrambe, obramba ni predlagala zaslišanja prič M. in T.G. in ne D.K.. Je pa obramba predočila priči še vsebino uradnega zaznamka o razgovoru z M.G. (list. št. 10), kar pomeni, da sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo izpovedbo priče B.M., ni kršilo niti načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi in ne načela kontradiktornosti. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sodišču prve stopnje pač ni mogoče očitati, da je izpodbijano sodbo gradilo na uradnih zaznamkih o izjavah prej omenjenih prič.
poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - učinkovanje poenostavljene prisilne poravnave na terjatve, ki niso navedene v posodobljenem seznamu terjatev - dopustni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti
Ker poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev, se pritožnik neutemeljeno sklicuje na prenehanje tožnikove pravice uveljavljati plačilo terjatve v sodnem postopku.
zavrženje vloge - fikcija vročitve - sklep o popravi
Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da je bila vročitev v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP pravilno opravljena in da se je 15-dnevni rok za popravo vlogo iztekel 7. 2. 2017. Vložnik v tem roku vloge ni popravil tako kot mu je sodišče prve stopnje naložilo v sklepu o popravi. V primeru, če naslovnik nima predalčnika, ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz tretjega odstavka 142. člena ZPP opozoriti. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da je poštni delavec tožnika v obvestilu z dne 23. 1. 2017 obvestil, da se pisanje vrača sodišču, ker naslovnik nima hišnega oziroma izpostavljenega predalčnika. Zato je vloga pravilno zavržena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Prva kršitev, ki jo je tožnik storil, je bila v tem, da je službeno elektronsko pošto z dne 20. 7. 2016 (ki ni bila namenjena njemu, priskrbel pa mu jo je njegov sodelavec) uporabil v zasebne namene. Poleg tega je bilo tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano tudi, da naj bi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da naj bi s poslovnimi partnerji komuniciral (po telefonu in preko elektronske pošte) in jim pojasnjeval okoliščine prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in nato najmanj 26. 7. 2016 iz službene elektronske pošte za zasebne namene pošiljal elektronska sporočila in najmanj enemu poslovnemu partnerju sporočil, da ga tožena stranka odpušča zaradi poslovnega razloga in njegovega pogleda glede vodenja projektov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nobena od očitanih kršitev, ki jih je tožnik storil, nima takšne teže, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR je, da delavec huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in da bi bilo tudi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank mogoče delovno razmerje tožnika pri toženi stranki nadaljevati do izteka odpovednega roka. Z zgornjimi ugotovitvami v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.
S tem, ko se je tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za določen čas (za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016) zaposlil pri drugem delodajalcu (za nižjo plačo) je zmanjševal škodo. Iz tega razloga je upravičen do razlike med plačo, ki jo je pri drugem delodajalcu v obdobju od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 prejel in plačo, do katere bi bil upravičen pri toženi stranki, če mu pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - procesna predpostavka - dokončen upravni akt
Tožba je v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan ali vročen v zakonskem roku. Dokončnost upravnega akta je torej procesna predpostavka v socialnem sporu. Takšna procesna predpostavka je bila podana tudi v predmetnem sporu in za takšno procesno predpostavko - izdan dokončni upravni akt, ni potrebnega posebnega pravnega interesa, saj je ta že izkazan z odločanjem pri uveljavljanju določenih pravic v predhodnem upravnem postopku.
Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.
Ker revizija ni bila vložena po odvetniku, tožnik pa tudi ni predložil dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno zavrglo.
OZ člen 3, 107, 239, 239/2, 247, 253.. ZDR člen 38, 38/1.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula
Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženka pri njej pridobila, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženka s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki.
Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženka za neizpolnitev obveznosti toženke iz konkurenčne klavzule dogovorili ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ.
Določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla, pravilno.
Tožeča stranka je kot naročnik bančne garancije aktivno legitimirana za zahtevek na prepoved unovčitve garancije ter za zahtevek, da se že podani zahtevek za unovčitev umakne. Na to okoliščina, da je bila bančna garancija izdana v zavarovanje dolga družbe R. d. o. o., ne vpliva.
Ni nujno, da bi tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja pravnega razmerja med njo in toženo stranko, temveč lahko z ugotovitveno tožbo zahteva tudi ugotovitev pravnega razmerja do tretje osebe; nujno pa je, da tožeča stranka izkaže pravni interes, da se to razmerje ugotovi prav v pravdi med njo in toženko.
Če pogodbena obveznost ni izpolnjena, ima pogodbi zvesta stranka bodisi izpolnitveni interes bodisi interes, da pride do prenehanja pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je prva toženka s sklenitvijo Aneksa 3 izkazala interes vztrajati pri izpolnitvi Pogodbe z znižanim zneskom sofinanciranja. Zato prva toženka zaradi uveljavljanja istih napak ne more doseči drugačne pravne posledice od tiste, ki si jo je že izbrala. To bi bilo namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj velja prepoved nasprotovanja poprejšnjemu ravnanju.
III. kategorija invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa imelo dovolj strokovno prepričljive podlage in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ne svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti, neutemeljene.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora biti podana krivdna odgovornost delavca, ki jo mora v okviru pravila o obrnjenem dokaznem bremenu (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) dokazati delodajalec. Tudi v primeru, če je v pogodbi o zaposlitvi ali internih aktih tožene stranke to določeno, tožnik kot vodja obrata ne more biti objektivno odgovoren za kršitve, do katerih je prišlo v obratih, katerih vodja je bil. Odgovarja lahko le krivdno, če je škoda posledica njegovega naklepnega ali malomarnega ravnanja, kar pa mora zatrjevati in dokazati tožena stranka. Redne odpovedi iz krivdnega razloga ni mogoče zakonito podati delavcu, če njegova krivda ni podana in dokazana v sodnem postopku.