Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, do katere je delavec oziroma javni uslužbenec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji, ne predstavlja plače. Javni uslužbenec je namreč do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
ZDR-1 člen 34, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 33, 93.. KZ-1 člen 26, 183, 183/1, 183/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - huda malomarnost - delo policista
Za presojo pravočasnosti odpoved je ključno dejansko vprašanje, kdaj je bil generalni direktor Policije obveščen o kršitvah tožnika oziroma, kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved, ne pa kdaj bi po tožnikovi oceni moral biti obveščen o kršitvah. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak, kdaj je o tem dejansko bil obveščen.
Tožnik je dajal v promet Kamagro, zato je izpolnil znake kaznivega dejanja proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po tretjem odstavku 183. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je očitano ravnanje pravilno kvalificiralo kot kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Zato je bil podan razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Od odločitve, ali gre za samostojno tožbo (v posledici odločitve, da se ne dovoli nasprotna tožba) ali za nasprotno tožbo, je odvisno, ali so podani pogoji za to, da se sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno po drugem odstavku 22. člena ZPP. Pritožba namreč utemeljeno navaja, da pri nasprotni tožbi pride do atrakcije krajevne pristojnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00002899
OZ člen 635, 635/1, 636. ZPP člen 2, 285.
podjemna pogodba - stvarne napake - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - odprava napake po drugem izvajalcu - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - prenehanje pravice - zavajanje - materialno procesno vodstvo - stroški odprave napak - vezanost na zahtevek - prekluzija - stroški postopka - načelo končnega uspeha
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je skladno z napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa tožečo stranko na naroku v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo na razjasnitev njenih trditev. Navedbe o odzivu na notifikacijo, podane na tem naroku, zato niso prepozne.
Naročnik lahko sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska, v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil.
Ker revizija ni bila vložena po odvetniku, tožnik pa tudi ni predložil dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno zavrglo.
izbris subjekta vpisa iz sodnega registra - izbris subjekta iz sodnega registra brez likvidacije - pravica do zasebne lastnine
Domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP se po oceni pritožbenega sodišča nanaša zgolj na tiste subjekte vpisa, ki so dosegli vpis poslovnega naslova v sodni register na naslovu, na katerem je objekt, katerega lastnik jim sploh ni dal dovoljenja za poslovanje na tem naslovu.
Pokojninska doba je bila tožniku priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015 in ne na podlagi ZPIZ-2 in je po svoji vsebini konstitutivna odločba. Ob upoštevanju prvega odstavka 108. člena ZPIZ-2, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, je tožnik pogoje po 5. členu 37. člena ZPIZ-2 izpolnjeval že ob vložitvi zahteve za vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo z dnem 11. 2. 2015. To je z dnem, ko je tožnik vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZPIZ-2 gre zavarovancu pravica do odstotno povečane pokojnine od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Posledično je tožnik od dneva vložitve zahteve (11. 2. 2015) upravičen tudi do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00004229
ZOR člen 600., 606., 606/3., 616., 620., 644., 644/3., 645., 645/1., 647. OZ člen 1060.
podjemna pogodba - projektantska pogodba - odškodninska odgovornost projektanta - notifikacija napak - jamčevalni zahtevki pri pogodbi o delu - jamčevalni zahtevki pravica do povračila škode - refleksna škoda - enoletni rok za sodno uveljavitev zahtevka - pojasnjevalna dolžnost projektanta - napake v projektu - pomanjkljiva projektna dokumentacija - škoda zaradi zaupanja
Pri napakah iz projektantske pogodbe, kot je obravnavana, je namreč značilno, da se pokažejo šele pri zgrajenem objektu, kjer je vedno lahko odgovoren tudi izvajalec. Za uveljavljanje napake zoper projektanta pa je na naročniku dokazno breme, da gre za projektantsko napako. Kot je pravilno zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče, potrebuje zato naročnik več časa - sploh, kadar projektant "sodeluje" pri ugotavljanju vzrokov za napako in jo pripiše v celoti izvajalcu.
V skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako, kakor tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka s strani pritožnika ni bil vložen v roku 3 let od dokončnosti odločbe, saj je odločba katere obnova se predlaga postala dokončna 18. 7. 2009, predlog pa je tožnik podal 22. 9. 2009.
sprememba odločitve o stikih - začasna odredba o stikih
Po presoji pritožbenega sodišča je za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti odločilen obstoj okoliščin, ki so za mld. S. tako ogrožajoče, da je treba še pred odločitvijo o predlogu začasno spremeniti že pravnomočno določen način izvrševanja stikov, in da so te nastale v času po pravnomočno določenem načinu izvrševanja stikov.
OZ člen 3, 107, 239, 239/2, 247, 253.. ZDR člen 38, 38/1.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula
Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženka pri njej pridobila, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženka s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki.
Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženka za neizpolnitev obveznosti toženke iz konkurenčne klavzule dogovorili ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ.
ZPIZ-2B člen 18, 39a, 39a/1.. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 38, 38/3, 399.
starostna pokojnina
Po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2 je za leto 2016 določen splošni pogoj za upokojitev, če zavarovanec izpolnjuje starost 59 let in 4 mesece ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na to, da tožnikova povečana zavarovalna doba znaša 5 let in 10 mesecev, se skladno z drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2 starostna meja 59 let in 4 mesece tožniku lahko zniža za 5 let in 10 mesecev na račun benifikacije, in sicer na starost 53 let in 6 mesecev. Tožnik je na dan vložitve zahteve 18. 2. 2016 dopolnil 51 let, 4 mesece in 27 dni starosti in 38 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe brez dokupa. To pa pomeni, da tožnik na dan 18. 2. 2016 ne izpolnjuje niti pogoja pokojninske dobe brez dokupa niti starosti za pridobitev pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za izplačilo 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2B.
Določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla, pravilno.
Tožeča stranka je kot naročnik bančne garancije aktivno legitimirana za zahtevek na prepoved unovčitve garancije ter za zahtevek, da se že podani zahtevek za unovčitev umakne. Na to okoliščina, da je bila bančna garancija izdana v zavarovanje dolga družbe R. d. o. o., ne vpliva.
Ni nujno, da bi tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja pravnega razmerja med njo in toženo stranko, temveč lahko z ugotovitveno tožbo zahteva tudi ugotovitev pravnega razmerja do tretje osebe; nujno pa je, da tožeča stranka izkaže pravni interes, da se to razmerje ugotovi prav v pravdi med njo in toženko.
Če pogodbena obveznost ni izpolnjena, ima pogodbi zvesta stranka bodisi izpolnitveni interes bodisi interes, da pride do prenehanja pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je prva toženka s sklenitvijo Aneksa 3 izkazala interes vztrajati pri izpolnitvi Pogodbe z znižanim zneskom sofinanciranja. Zato prva toženka zaradi uveljavljanja istih napak ne more doseči drugačne pravne posledice od tiste, ki si jo je že izbrala. To bi bilo namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj velja prepoved nasprotovanja poprejšnjemu ravnanju.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.. KZ-1 člen 26.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - opozorilo pred odpovedjo - huda malomarnost
S kasnejšimi prihodi na delo, za kar ni imela dovoljenja, je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja.
Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Citirano določilo ni relevantno za presojo tožničine krivde glede izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost.
postopek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve - vsebina prijave terjatve - sklep o pravdnih stroških - potrebni stroški postopka
Če bi tožeča stranka vse, kar je bilo ugotovljeno v tem gospodarskem sporu, navedla popolno v prijavi terjatve, bi upravitelj imel možnost preizkusiti popolno in z dokazi podprto terjatev. Ker pa tega ni storila, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno odločilo glede stroškov postopka in jih naložilo v plačilo tožeči stranki v skladu s posebno določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, Zato tudi pravilno ni uporabilo splošne določbe prvega odstavka 154. člena ZPP o povračilu stroškov glede na uspeh tožeče stranke v sporu.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno pravno podlago, da je pri tožniku ugotovilo lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje. Tožnik je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imel dvojni status, in sicer uživalca pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladil svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.
poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - učinkovanje poenostavljene prisilne poravnave na terjatve, ki niso navedene v posodobljenem seznamu terjatev - dopustni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti
Ker poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev, se pritožnik neutemeljeno sklicuje na prenehanje tožnikove pravice uveljavljati plačilo terjatve v sodnem postopku.
Sporna pogodba v času sklenitve ni nasprotovala prisilnim predpisom (sprememba ZGD-1, to je člen 38.a, je začela veljati kasneje), zato samo dejstvo, da naj bi bil direktor tožene stranke najmanj 10 % lastnik tožeče, še ne zadošča za ničnost posla. Lahko pa tak posel nasprotuje moralnim načelom in v zvezi s tem je tožena stranka ustrezne navedbe podala (direktor tožene stranke je zlorabil svoj položaj za zagotovitev premoženjske koristi toženi stranki, storitev oglaševanja se pri prevoznih pogodbah običajno ne zaračunava posebej in je cena oglaševanja všteta že v ceno prevozov, tožeča stranka plačanih storitev oglaševanja ni naprej plačevala podprevoznikom, ki so oglaševali na svojih vozilih, tožeča stranka je za vse našteto ves čas vedela). Pritožbeno sodišče v zvezi z očitano kršitvijo skrbnosti dobrega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1 pojasnjuje, da ta določba sama po sebi ne predstavlja podlage za ničnost pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, temveč zgolj za odškodninsko odgovornost poslovodstva. Seveda pa lahko ta kršitev pomeni tudi ničnost pogodbe, če se je tretji zavedal, da do pogodbe brez kršitve dolžne skrbnosti ne bi prišlo in da je s to kršitvijo pridobil zase ali za koga drugega protipravno premoženjsko korist, oziroma povzročil svojemu sopogodbeniku škodo.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da kljub temu, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poleg svojih delavcev kot tretje toženo stranko tožila tudi zavarovalnico, pristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša nanjo, ni podana. Tožeča stranka namreč tretje toženi stranki v tožbi očita, da je v pravdnem postopku, v katerem je prvo toženec kot delavec, ki se je poškodoval na delu, od nje kot zavarovalnice zahteval povračilo nastale škode, kršila skrbnost dobrega gospodarja iz 6. člena OZ. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odgovornost vseh toženih strank povezana z istim historičnim dogodkom. Tožeča stranka namreč odgovornosti tretje tožene stranke ne utemeljuje z nepravilnim ravnanjem v zvezi s škodnim dogodkom, temveč z navedbami, da je ni obvestila o poteku zgoraj omenjenega spora ter da je ravnala malomarno, ker v tem sporu ni ugovarjala delavčevega soprispevka k nastali škodi. Glede na navedeno spor med tožečo in tretje toženo stranko ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o tem delu tožbe ni stvarno pristojno, materialnopravno pravilna.
Glede na dejanske ugotovitve, da je bil način dela, na katerega sta delo opravljala obravnavanega dne, običajen in da je tožeča stranka kot delodajalec takšno nepravilno prakso svojih delavcev dopuščala, čeprav je bila z njo seznanjena, prvo in drugo tožencu ni mogoče očitati, da sta pri delu ravnala hudo malomarno, ravnanje z naklepom oziroma hudo malomarnostjo pa je v skladu z določbo drugega odstavka 182. člena ZDR predpostavka za odškodninsko odgovornost delavcev.