predlog za obnovo postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - obnova postopka, če se sodna odločba opira na ponarejeno listino - kaznivo dejanje - pravnomočna sodba v kazenskem postopku - obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - pravočasnost vložitve predloga za obnovo postopka
Stranka lahko predlaga obnovo postopka, če po pravnomočnosti sodbe izve za nova dejstva in nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, kolikor bi bila ta dejstva znana in dokazi uporabljeni že v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP). V primeru, da stranka izve za taka dejstva in dokaze, mora obnovo postopka predlagati v tridesetih dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila (6. točka prvega odstavka 396. člena ZPP). Pomembno je kdaj bi stranka ob potrebni skrbnosti lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nova dokazila, ne pa kdaj je ta nova dokazila dobila, da bi jih predložila sodišču.
sprememba odločitve o stikih - začasna odredba o stikih
Po presoji pritožbenega sodišča je za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti odločilen obstoj okoliščin, ki so za mld. S. tako ogrožajoče, da je treba še pred odločitvijo o predlogu začasno spremeniti že pravnomočno določen način izvrševanja stikov, in da so te nastale v času po pravnomočno določenem načinu izvrševanja stikov.
V skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako, kakor tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka s strani pritožnika ni bil vložen v roku 3 let od dokončnosti odločbe, saj je odločba katere obnova se predlaga postala dokončna 18. 7. 2009, predlog pa je tožnik podal 22. 9. 2009.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00003998
KZ-1 člen 37, 37/1, 251, 251/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - pravna jamstva v kazenskem postopku - dokazna ocena - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija pritožbenih očitkov - napeljevanje h kaznivemu dejanju - kaznivo dejanje ponarejanja listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov - obseg preizkusa pritožbe
Pritožnik spregleda, da za kaznivost napeljevalčevega ravnanja zadostuje obstoj kaznivega dejanja in ni potrebno da je storilec dejanja kazensko odgovoren, torej kriv. Kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje, pa mora biti konkretizirano.
vzročna zveza - obseg škode - teorija adekvatne vzročnosti
Pravno upošteven vzrok škode je lahko le škodni dogodek, ki mu kot redni učinek ustreza konkretna škoda.Le v primeru, če bi imel tožnik pred škodnim dogodkom že obrabo kolenskega sklepa v delu med golenico in stegnenico, ki mu ne bi povzročala težav (bolečin), bi bilo obravnavani poškodbi kolenskega sklepa pripisati vse nastale težave, torej tudi vse bolečine v posledici obrabe, ki je obstajala že prej, pa ni povzročala bolečin.
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, do katere je delavec oziroma javni uslužbenec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji, ne predstavlja plače. Javni uslužbenec je namreč do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
izvedenina - nagrada za izvedensko delo - dodatna dokumentacija
49. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki nosi naslov dodatna dokumentacija, se uporabi takrat, ko sodni izvedenec oziroma cenilec zbira in proučuje dodatno dokumentacijo. V danem primeru do takšne situacije ni prišlo in v posledici tega je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo 49. člena Pravilnika, ko je izvedencu priznalo za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije 92,00 EUR.
To, da toženec po vzpostavitvi delovnega razmerja dejansko ni opravljal dela, ne pomeni, da delovno razmerje ni obstajalo. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja pa je toženec za čas od reintegracije do prenehanja delovnega razmerja upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi VIII Ips 79/2009). To pomeni, da zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2012, s katero je bila ugodilna sodba spremenjena v zavrnilno, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz tega na novo vzpostavljenega delovnega razmerja.
Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje k tožeči stranki in se je to delovno razmerje izvajalo, je utemeljena pritožbena navedba, da ni nikakršne podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske iz naslova plač za april, maj in junij 2012 ter (glede na bolniški stalež od 26. 6. 2012) zneske iz naslova denarnega nadomestila za čas bolezni. To še toliko bolj velja glede nadomestil za čas bolezni nad 30 dni, ki niti niso več obveznost delodajalca, ampak Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja tudi na možnost refundacijskega zahtevka delodajalca do navedenega zavoda v izogib prikrajšanja na strani tožeče stranke.
Pritožba pravilno razloguje, da ni podlage za vračilo odpravnine, izplačane v posledici redne odpovedi iz poslovnega razloga. Tožeča stranka po vloženi reviziji zoper sodbo Pdp 791/2011 ni počakala na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki bi privedla do posebnega načina prenehanja delovnega razmerja (kot npr. v prej že omenjeni zadevi VIII Ips 79/2009), pač pa je tožencu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi katere je bil tožnik upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR.
Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje - graja dokazne ocene
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni raziskalo tako natančno, izvedenih dokazov in zagovora obdolženca pa ocenilo tako temeljito, da bi odpadli prav vsi pomisleki o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. To pa zahteva razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ponovi dokazovanje, ga dopolni in sprejme novo oceno zbranega dokaznega gradiva, ki bo natančnejša od te, ki jo vsebuje napadena sodba.
Sodišče prve stopnje je v pozivu toženi stranki, naj odgovori na tožbo, resda napačno navedlo, da gre za spor zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar ta okoliščina ne utemeljuje vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 17, 17/1, 17/1-6.. ZSVarPre člen 20, 20/1, 23, 23/1.
varstveni dodatek - dohodkovni in premoženjski cenzus
Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu opozorilo je, da je pri ugotavljanju dohodkovnih in premoženjskih pogojev za priznanje varstvenega dodatka potrebno upoštevati prejemek z dne 20. 9. 2011, torej znesek 2.621,00 EUR, kot pravno relevantni dohodek ali znotraj pravno relevantnega premoženja, ne pa kot eno in drugo.
Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.
V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.
Sporna pogodba v času sklenitve ni nasprotovala prisilnim predpisom (sprememba ZGD-1, to je člen 38.a, je začela veljati kasneje), zato samo dejstvo, da naj bi bil direktor tožene stranke najmanj 10 % lastnik tožeče, še ne zadošča za ničnost posla. Lahko pa tak posel nasprotuje moralnim načelom in v zvezi s tem je tožena stranka ustrezne navedbe podala (direktor tožene stranke je zlorabil svoj položaj za zagotovitev premoženjske koristi toženi stranki, storitev oglaševanja se pri prevoznih pogodbah običajno ne zaračunava posebej in je cena oglaševanja všteta že v ceno prevozov, tožeča stranka plačanih storitev oglaševanja ni naprej plačevala podprevoznikom, ki so oglaševali na svojih vozilih, tožeča stranka je za vse našteto ves čas vedela). Pritožbeno sodišče v zvezi z očitano kršitvijo skrbnosti dobrega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1 pojasnjuje, da ta določba sama po sebi ne predstavlja podlage za ničnost pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, temveč zgolj za odškodninsko odgovornost poslovodstva. Seveda pa lahko ta kršitev pomeni tudi ničnost pogodbe, če se je tretji zavedal, da do pogodbe brez kršitve dolžne skrbnosti ne bi prišlo in da je s to kršitvijo pridobil zase ali za koga drugega protipravno premoženjsko korist, oziroma povzročil svojemu sopogodbeniku škodo.
OZ člen 111., 111/2, 448., 448/1.. ZPP člen 339., 339/2-8,.
prodajna pogodba - izročitev predmeta pogodbe - nova stvar - prodaja rabljene opreme - pravica do izjave - rok za odgovor na pripravljalno vlogo - ponavljanje tožbenih navedb - odstop od pogodbe zaradi kršitve nasprotne stranke - zahtevek za vračilo prejete kupnine
Prodajalec mora kupcu izročiti stvar v brezhibnem stanju (prvi odstavek 448. člena OZ), kar tudi pomeni, da mora biti stvar izročena brez stvarnih ali pravnih napak. Ker v konkretnem primeru tožena stranka tožeči stranki ni hotela (zmogla) izročiti štirih novih (nerabljenih) montažnih hišic, ki so bile dogovorjene s pogodbo, je s tem kršila pogodbeno obveznost, pri čemer je tožeča stranka povsem upravičeno zavračala sprejem montažnih hišic, ki so bile dotlej s strani tožene stranke rabljene kot razstavni eksponat. Nikakor namreč ni mogoče slediti pravnemu naziranju obravnavane pritožbe, da je treba tudi razstavne eksponate, ki so določen čas razstavljeni tako zunaj kot znotraj zaprtih površin (in ki si jih potencialni kupci ogledujejo tudi tako, da vanje vstopajo), šteti kot novo (nerabljeno) stvar.
V predmetni zadevi je tožena stranka štela, da gre v primeru naknadno izplačanih plač in s tem povezanih prispevkov za nova dejstva, torej za novo dejansko stanje. Kot to izhaja iz strokovne literature, pa kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilen datum, ko je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač in s tem v zvezi tudi plačanih prispevkov. Ta vloga pa je bila vložena 21. 3. 2016. Višji znesek tožnici tako ne pripada šele od 1. 4. 2016 dalje, temveč od naslednjega dne po vložitvi zahteve, torej od 22. 3. 2016 dalje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSK00002937
URS člen 34., 35., 39.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.. ZIZ člen 272., 272/1. ZEPT člen 18. ZPP člen 339., 339/2-8, 339/2-14.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - verjeten obstoj terjatve - objava žaljivih vsebin na spletni strani - protipravnost zapisa na blogu - poseg v čast in dobro ime - pravica do svobode izražanja - pravica do varstva časti in dobrega imena - kršitev pravice do izjave - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Pri odgovoru na vprašanje, ali je očitano ravnanje tožene stranke protipravno, je bilo torej sodišče prve stopnje dolžno (glede na presojo predloženega omenjenega procesnega gradiva - predvsem glede na zapise na omenjenem blogu Monitel, ki jih je tožeča stranka ponudila v okviru postopka zavarovanja) vzpostaviti ustrezno ravnovesje med pravico tožnice do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen URS) in pravico tožene stranke do svobode izražanja (39. člen URS).
obstoj dejanskega delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za sodno varstvo - razlog za zavrženje tožbe - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - sodna razveza
S tem ko je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015, je utemeljeno ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2015 dalje. Ugotovljen obstoj elementov delovnega razmerja do 30. 9. 2015 pomeni, da obstaja delovno razmerje za nedoločen čas, ki s 1. 10. 2015, to je z iztekom nezakonito sklenjenih pogodb civilnega prava, ni prenehalo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki s 1. 10. 2015 ni prenehalo.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik za delo na delovnih mestih novinar - urednik in novinar - poročevalec ni izpolnjeval predpisanega pogoja ustrezne izobrazbe. Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah odstopilo od stališča, da je v primeru spora o obstoju delovnega razmerja treba dokazati tudi izpolnjevanje pogojev za opravljanje dela. To stališče je utemeljilo z obrazložitvijo, da je pogoje za opravljanje dela določil delodajalec, ter da se je ta sam odločil, da teh pogojev ne bo upošteval pri razmerju, ki ima sicer vse elemente delovnega razmerja. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS zato ni mogoče šteti, da ne obstoji delovno razmerje le zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da neizpolnjevanje predpisanega pogoja izobrazbe predstavlja oviro za vzpostavitev delovnega razmerja v obdobju, ko stranki nista več pogodbeno sodelovali, in hkrati okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje takšnega delovnega razmerja v prihodnje.