pravica uporabe - lastninjenje - sklepčnost tožbe - originarna pridobitev lastninske pravice - konstitutivnost vpisa v zemljiško knjigo - vpis pravice v zemljiško knjigo - deklaratornost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo
V skladu z utrjeno sodno prakso, ki jo ponudi tudi pritožba, je izbira pravnega varstva prepuščena tožniku. Ni razloga, da tožnica – še posebej v konkretnem primeru, ko zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice – svoje pravice ne bi mogla varovati (le) z ugotovitveno tožbo. Če se pridobi pravica originarno oz. na podlagi zakona, dajatveni zahtevek ni potreben. Zato je stališče sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe zmotno.
vzpostavitev etažne lastnine - vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - skupni deli stavbe - navidezna solastnina - prodajna pogodba za nepremičnino - prodaja poslovnih prostorov - dodatni sklep o dedovanju
Sodišče prve stopnje je o lastništvu odločilo na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe ZVEtL-1.
Ker je izkazano, da je bila lastninska pravica na obeh poslovnih prostorih prenesena že pred smrtjo E. E., dodatni sklep o dedovanju nima pravnega učinka za kakršnega se zavzema pritožnik. Ta ni mogel dobiti več pravic, kot jih je imel zapustnik ob smrti.
spor o obsegu zapuščine - dediči kot enotni in nujni sosporniki - pridobitev lastninske pravice - stanovanjska pravica - najemna pogodba za poslovni prostor - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - priposestvovanje nepremičnine v družbeni lastnini
V sporu o obsegu zapuščine morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. Spor o tem, ali določena stvar spada v zapuščino, je zato mogoče rešiti samo na enak način za vse sodediče. To velja tako v primeru, ko je spor med sodediči na eni ter tretjimi na drugi strani, kot v primeru, ko je spor med samimi sodediči.
Bistveno je, da je bil zapustnik imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, to pravico pa je izgubil, ko je to stanovanje na podlagi pogodbe zamenjal za drugo stanovanje, na katerem je s tem pridobil stanovanjsko pravico. Na spornih prostorih, ki so prej predstavljali del stanovanja in jih je obdržal v uporabi za opravljanje odvetniške dejavnosti, zapustnik ni več imel stanovanjske pravice. Te prostore je imel v „trajnem“ najemu, kar je pomenilo, da je omenjena pogodba imela v tem pogledu naravo najemne pogodbe, na podlagi katere je imel pravico uporabljati te prostore. Pri tem je šlo za pravico uporabe iz obligacijskega razmerja, kar pomeni, da zapustnik ni bil nosilec pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini, ki se je v stvarnopravnem pomenu transformirala v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ki je bil uveljavljen v letu 1997. Zapustnik kot najemnik spornih prostorov ni mogel biti v dobri veri, zato od leta 1997 dalje tudi ni mogla teči priposestvovalna doba, ki bi lahko vodila (ob izpolnjenih ostalih pogojih) do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00052032
ZVEtL člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1.
skupno pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - ugovor javnega dobra - grajeno javno dobro - izvedensko mnenje
Postopek, kot ga predvideva ZVEtL-1, je poseben postopek za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih funkcionalnih zemljišč, kriterije za ugotovitev pa določa 43. člena ZVEtL-1, ki jih sodišče pri ugotovitvi obsega upošteva enakovredno, saj jih zakon primeroma našteva, kar sodišču omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče.
Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.
Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 38, 39, 58. ZSZ člen 13, 22, 64. ZLNDL člen 2, 2/1.
pridobitev lastninske pravice - denacionalizacija - nacionalizirana nepremičnina - priposestvovanje nepremičnine - pravica brezplačnega uživanja - pravica uporabe - preoblikovanje družbene lastnine v lastninsko pravico
Pravica brezplačnega uživanja je bila po svoji vsebini istovrstna pravici uporabe in je bila tako kot pravica uporabe, pridobljena po drugih predpisih, podlaga za preoblikovanje v lastninsko pravico po prvem odstavku 2. člena ZLNDL.
ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine - lastninska pravica na stavbi - dokazna ocena - izvedenec geodetske stroke - dejanska etažna lastnina - pravica uporabe - dogovor o uporabi solastne nepremičnine - lastninjenje družbene lastnine - prenos lastninske pravice na delu nepremičnine
Z opredelitvijo posameznih delov in skupnega dela stavbe z darilno pogodbo je bila vzpostavljena dejanska etažna lastnina in lastninsko razmerje na vtoževanem (funkcionalnem) zemljišču. Spričo jasnega zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo podlaga za vpis lastninske pravice toženke na spornih nepremičninah v zemljiški knjigi, je zmotno pritožbeno naziranje, da je šlo zgolj za dogovor o uporabi. Dodatni dogovor o začasnem načinu uporabe funkcionalnega zemljišča ob jasnem zemljiškoknjižnem dovolilu ne vpliva na vzpostavitev dejanske etažne lastnine in lastninska razmerja na stavbi in funkcionalnem zemljišču.
(So)lastnik stavbe v dejanski etažni lastnini s skupnim delom stavbe oziroma funkcionalnim zemljiščem ni mogel razpolagati drugače kot s stavbo. Tako zemljišče je bilo namreč izven pravnega prometa, pogodbena določila o razpolaganju s takim zemljiščem bi bila nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00047725
ZVEtL-1 člen 43. ZGJS člen 76. ZPP člen 243.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k stavbi - pogoji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - zelenica - ugovor javnega dobra - obseg pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje - družbeno premoženje - lastninjenje družbene lastnine - infrastrukturni objekt
Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno premoženje pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, je odgovor na vprašanje, ali je to zemljišče v času družbene lastnine pomenilo njeno funkcionalno zemljišče, ki je kot kategorija družbene lastnine zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo (rabo) stavbe oziroma objekta.
Ob dejstvu, da pritožnica, na kateri je dokazno breme, ni ponudila dokazov, da so se navedene nepremičnine olastninile po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, ob prepričljivi in strokovno utemeljeni razlagi dosegljive dokumentacije s strani urbanističnega vidika ter po ugotovitvah o dejanski rabi površin, je pravilna ugotovitev, da tudi sporni del zemljišča 780/57, ki v naravi predstavlja zelenico, predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi in ne javnih površin.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00048497
ZLNDL člen 2, 2/1, 7. SPZ člen 9, 43, 43/2.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - družbena lastnina - pravica uporabe - garaža na zemljišču v družbeni lastnini - dovoljenje za uporabo zemljišča za gradnjo garaže - gradbeno dovoljenje - provizorij - gradnja garaže - garaža kot pomožni objekt - prenos pravice uporabe - imetništvo pravice uporabe pred lastninjenjem - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - originaren način pridobitve - vpis v zemljiški knjigi - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - prenos lastninske pravice - domneva dobre vere - dokazno breme - priposestvovanje - dobroverni lastniški posestnik - nedovoljene pritožbene novote - funkcionalno zemljišče k stavbi
Ker gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, odsotnost vpisa v zemljiški knjigi ni relevantna. Ključno je, kdo je bil v trenutku uveljavitve ZLNDL dejanski imetnik pravice uporabe. Pravica uporabe se je ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico, zato je lahko z garažo prosto razpolagala in jo prodala.
Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 39, 40. ZLNDL člen 2, 3.
pravica uporabe - lastninjenje po ZLNDL - brezplačno uživanje - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - nacionalizacija stavbnega zemljišča - nacionalizacija zemljišč
Ključno vprašanje v predmetni zadevi je bilo, katera od pravdnih strank (oziroma njunih pravnih prednic) je imela v času uveljavitve ZLNDL pravico uporabe na obeh spornih parcelah.
Pritožba ne upošteva, da je do nacionalizacije (lastninjenja) relevantnega zemljišča v konkretni zadevi prišlo na določb ZNNZ, ki je v prvem odstavku 38. člena sam predvidel, da ostane nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler se ta po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali da izvede kakšna druga dela. V prvem odstavku 39. člena istega zakona pa je bilo določeno, da ima prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča pravico brezplačno uživati to zemljišče vse dotlej, dokler je v njegovi posesti. V primerih torej, kot je konkretni, je (že) sam zakon (ZNNZ) predvidel, da ostane zemljišče (dokler se ga ni potrebovalo za gradnjo ali kakšna druga dela) v posesti prejšnjega lastnika. Vendar pa (oziroma zato) okoliščina, da sta toženkini pravni prednici posest zemljišča obdržali oziroma sta imeli na njem pravico brezplačnega uživanja, ne pomeni, da sta imeli na njem tudi pravico uporabe. Pravica uporabe gradbenega (stavbnega) zemljišča (v družbeni lastnini) je namreč, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, pomenila (obsegala) pravico uporabljati to zemljišče na način, da se na njem zgradi stavbo in da se ga uporablja za potrebe te stavbe (glej tudi 40. člen ZNNZ). Tega pa ni moč enačiti s pravico prejšnjega lastnika brezplačno uživati takšno (nacionalizirano nezazidano gradbeno) zemljišče (primerjaj prvi odstavek 39. in 40. člen ZNNZ).
Pravice brezplačnega uživanja ni moč enačiti s pravico uporabe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00045291
ZLNDL člen 3. ZSKZ člen 14. SPZ člen 18, 18/1. ZZK-1 člen 3, 3/1-4. ZPP člen 339, 339/2-12, 350, 350/2.
kumulacija tožbenih zahtevkov - primarni in podredni tožbeni zahtevek - dejanska in pravna podlaga - identiteta tožbenega zahtevka - kršitev načela ne bis in idem - nova dejstva - tožbeni temelj - isti historični dogodek - zamudna sodba - družbena lastnina - zavženje tožbe - lastninjenje - lastnik nepremičnin - vpisi v zemljiško knjigo - imetnik pravice uporabe - priposestovanje lastninske pravice
Ni dopustna tožba, ki bi temeljila na sklopu dejstev iz istega življenjskega dogodka, na katerem temelji pravnomočna sodba, četudi tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, in se morda sklicuje na drugo pravno podlago. Identiteta med zadevama je podana tudi v primeru, ko stranka v kasnejši tožbi uveljavlja zahtevek, ki je v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00044652
ZVEtL-1 člen 18, 24, 25, 25/2, 31, 31/1, 32, 35, 35/1. ZLNDL člen 5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek vzpostavitve etažne lastnine - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - posamezni del stavbe - dejanski lastnik nepremičnine - zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine - zemljiškoknjižni podatki - ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti - nesporno dejstvo - namen postopka - obstoj lastninske pravice na nepremičnini - dokazovanje lastninske pravice - družbena lastnina - univerzalno pravno nasledstvo - pravno nasledstvo občin
Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni dolžno po uradni dolžnosti iskati dokazov, ki bi omogočili spremembo zemljiškoknjižnih podatkov.
Sodišče je pravilno ugotovilo lastništvo zemljiškoknjižnega lastnika, saj nihče drug kljub pozivu ni prijavil in dokazoval lastninske pravice na spornih delih stavbe. ZVEtL-1 ne daje podlage za ugotovitev, da je lastnik posameznega dela stavbe neznan kot tudi ne za izbris vknjižbe lastninske pravice oziroma njeno razglasitev za neučinkovito.
predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - upravičeni predlagatelj - zavrženje predloga - pravni naslov - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - odločba o priglasitvi del - enostaven objekt - povezanost zemljišča in objekta - družbena lastnina - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - zemljišče v družbeni lastnini - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pridobitev lastninske pravice
Odločba o dovolitvi priglašenih del ne predstavlja pravnega naslov v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, saj se z njo ne vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na stavbi (ali posameznem delu stavbe). Predmet omenjene odločbe ni bilo odločanje o (lastninski) pravici, ampak je šlo za presojo skladnosti v odločbi priglašenih del s prostorskimi izvedbenimi akti.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pridobitev lastninske pravice - nepremičnina v družbeni lasti - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - ugotovitev obstoja lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - obseg pripadajočega zemljišča - ugotovitev pripadajočega zemljišča - dejanska raba - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - okoliščine, pomemebne za odločbo sodišča - uporaba ZVEtL - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje
Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 44/2020 pojasnilo, - da sta glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, tožnika lahko pridobila pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini na podlagi samega zakona, tudi če jima pravica uporabe na tem zemljišču ni bila dana z odločbo ali pogodbo, - da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, njihova namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najkasneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamični pristop), s tem, da je pri pravici do uporabe ena izmed odločilnih okoliščin tudi njeno dejansko izvajanje in - da je prenos pravice uporabe proti plačilu bil skladen s starejšo sodno prakso iz časa družbenolastninskih razmerij, po kateri praviloma ni bilo mogoče določiti dodatnega funkcionalnega zemljišča k stavbi, če lastnik stavbe ni izkazal pridobitve pravice uporabe na tem dodatnem zemljišču, vendar je treba v zvezi s tem upoštevati izhodišča, na katerih je zakonodajalec ZVEtL in ZVEtL-1 oprl nova pravila za reševanje sporov, ki so nastali ob lastninjenju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00043022
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42/2, 43, 44, 44/1. ZPDS člen 7. ZPN člen 7. SPZ člen 19. ZPP člen 212.
predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - lastninska pravica na funkcionalnem zemljišču - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - načelo akcesornosti - pridobitev lastninske pravice po samem zakonu - odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča - prostorski akti ali upravna dovoljenja - pretekla raba zemljišča - ugovor javnega dobra - javno dobro - mnenje, pridobljeno izven postopka - del trditvene podlage
Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003.
Etažni lastniki stavb so postali lastniki funkcionalnega zemljišča že ob izgradnji oziroma pridobitvi stanovanj, kar je bilo pred vpisom druge nasprotne udeleženke v zemljiško knjigo. Obseg individualnega (parcela št. 2315/1) in skupnega (parcela št. 2315/2) funkcionalnega zemljišča je sodišče prve stopnje ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku in upoštevaje kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.
Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče.
Ker gre za mnenje pridobljeno izven postopka, ga lahko sodišče upošteva le kot del trditvene podlage stranke in ne kot dokaz o obstoju javnega dobra na obravnavani zemljiški parceli. Pravilnost teh navedb je sodišče prve stopnje preverjalo s pomočjo sodne izvedenke, ki jo je določilo v postopku, in z ostalimi izvedenimi dokazi. Po pripombah udeležencev na izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pridobilo tudi dopolnitev izvedenskega mnenja.
Ugovor javnega dobra bi bil lahko pomemben, vendar bi morala četrta nasprotna udeleženka ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Njeno sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi parcela št. 2321 predstavljala javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno. Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Da bi bila sporna parcela sploh kdaj opredeljena oziroma razglašena za grajeno javno dobro, sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo.
SPZ člen 37, 95, 97. ZZ člen 62, 65. ZLNDL člen 2. ZPP člen 286. ZPP-E člen 125, 125/1.
pridobitev lastninske pravice po samem zakonu - dobroverni lastniški posestnik - lastninska pravica na nepremičnini - neupravičena pridobitev - razpolagalna sposobnost - izvrševanje posesti - posredni posestnik - uporabnina - prodajna pogodba - prodaja tuje stvari - ničnost prodajne pogodbe - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - dobra vera - javni zavod - pravilo o prekluziji
Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik.
Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet). Po stališču VS RS se toženka lahko uspešno brani s tem ugovorom proti tožnici kljub temu, da je njegova stranska intervenientka proti tožnici izgubila obe pravdi, v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Ker torej tožnica ni postala lastnica, so vsi njeni zahtevki iz naslova lastninske pravice neutemeljeni.
dodatni sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - novo najdeno premoženje - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - pravica uporabe - imetnik pravice uporabe - dejansko vprašanje - zapuščinski postopek - pravnomočno končan zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinskega postopka - nova zapuščinska obravnava - lastninska pravica, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - zemljiška knjiga - učinek pravnomočne sodbe - zamudna sodba
Imetniki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL so sicer pridobili lastninsko pravico ex lege, vendar je vprašanje, ali je imel zapustnik na predmetnih nepremičninah pravico uporabe, dejansko vprašanje. V zapuščinskih postopkih pa se ne raziskuje spornih dejstev, prav tako pa je bil predmetni zapuščinski postopek že pravnomočno končan, zato ga ni mogoče več prekiniti (primerjaj 212. člen v zvezi z 221. členom ZD). Glede na navedeno se dodatni sklep o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju izda le v primeru, ko ni dvoma, da gre za novo najdeno premoženje, saj sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave. Posledično je zapuščinsko sodišče pravilno zaključilo, da ni pristojno presojati, ali je zapustnik na predmetnih nepremičninah pridobil pravico uporabe, ne glede na voljo oseb, ki sta v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika navedenih deležev. Vprašanje, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na spornih nepremičninah, torej ni stvar zapuščinskega, temveč (ob odsotnosti soglasja vpletenih) morebitnega pravdnega postopka.
Stališče, da zapuščinsko sodišče v dodatnem sklepu o dedovanju lahko zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika, je skladno s sodno prakso.
družbena lastnina - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastnina občin - avtentična razlaga zakona - prostorski izvedbeni akti - status zemljišča
Neutemeljeni so pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava in sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem pravilno uporabilo 16.a člen ZSKZ. Predmetna določba je kasnejša od 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS) in njegovega naslednika, to je 55. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1), zato velja ne samo pravilo lex posterior derogat legi priori (velja kasnejši zakon), ampak je bil z uveljavitvijo 16. člena ZSKZ (glej novelo ZSKZ-B) celo razveljavljena določba 55. člena ZJS-1, ki je nadomestila določbo 57. člena ZJS. Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke, da bi morali biti za presojo po prvem odstavku 16.a člena ZKSZ izkazani glede spornih nepremičnin še prostorski izvedbeni akti. Predmetno iz omenjene določbe ne izhaja.
ZDru člen 37. ZLNDL člen 1, 1/2, 3. ZSpo člen 64. SPZ člen 42, 43.
ugotovitev lastninske pravice - lastninjenje nepremičnine v uporabi športnega društva - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - originarna pridobitev lastninske pravice - lastninjenje športnega objekta - športno društvo - športni objekti - letališče - družbena lastnina - objekt občinskega pomena - odločba upravnega organa - protiknjižno priposestvovanje - opravičljiva zmota - standard dolžne skrbnosti
Lastninjenje športnih objektov je večplastno, objekt, ki je razglašen za objekt lokalnega pomena, zares in dokončno postane last lokalne skupnosti (šele), če se prizadeti lastnik (društvo ali druga oseba zasebnega prava): 1) lastninski pravici odreče, 2) svojega zahtevka ne priglasi v roku iz drugega odstavka 64. člena ZSpo in 3) po priglasitvi tega zahtevka ne izkaže svoje lastninske pravice na tem objektu.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je priglasitev zahtevka pristojnemu organu lokalne skupnosti (le) procesna predpostavka za poznejše uveljavljanje lastninske pravice v sodnem postopku.
Ne glede na dosledno izpeljavo načela superficies solo cedit in načela konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo v SPZ ter posledično močno omejene možnosti protiknjižnega priposestvovanja, novejša sodna praksa zastopa stališče, da je treba ugotavljati opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika, upoštevaje vse okoliščine primera. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00040837
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/1. ZLNDL člen 2. ZGJS člen 76.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - funkcionalno zemljišče k stavbi - skupni del večstanovanjske stavbe - pripadajoče zemljišče k stavbi - kriteriji za določitev - uporaba meril in kriterijev - načelo akcesornosti - namen uporabe - redna raba - upravni akt - javni interes
Parkirni znak sam po sebi ni dokaz, da gre za pripadajoče zemljišče. Tudi vprašanje javnega interesa je povsem irelevantno. Pomembna je ugotovitev funkcionalne vezanosti zemljišča na stavbo, saj ta glede na nekdanja pravila predtranzicijskega prava, pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine, pravila o akcesornosti pravic na zemljišču in predpisov o lastninjenju praviloma zadostuje za sklep, da je táko zemljišče postalo last lastnika stavbe.
Čeprav je bilo funkcionalno zemljišče k obravnavani stavbi že določeno z upravno odločbo, to ob upoštevanju 43. člena ZVEtL-1 ni razlog, ki bi onemogočal ugotovitev, da je to zemljišče obsežnejše. Sodišče ima možnost, da kljub izdani pravnomočni odločbi o funkcionalnem zemljišču določi pripadajoče zemljišče na podlagi ostalih zakonskih kriterijev.
Sporno zemljišče je bilo ob uveljavitvi ZGJS v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, na njej pa so pravico uporabe izvrševali etažni lastniki, zato ni bil predmet lastninjenja po 76. členu ZGJS, niti predmet lastninjenja po ZLNDL.