LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00065497
ZVEtL-1 člen 43. ZVKD-1 člen 13, 36, 61. ZVKD člen 48, 64. Odlok o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena (2009) člen 1.
pripadajoče zemljišče - kulturni spomenik državnega pomena - občinski prostorski akti - grajeno javno dobro - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - urbanistično arhitekturna zasnova - dvorišče - dovozna pot - redna raba stavbe - izvedensko mnenje - zaznamba
Zaznamba statusa kulturnega spomenika državnega pomena na lastninskopravni položaj predlagateljice ne vpliva in ne predstavlja ovire pri odločanju o obsegu pripadajočega zemljišča.
LASTNINJENJE - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00065758
ZLNDL člen 5, 5/1. ZLPP člen 1, 4, 4/1, 44, 44/1, 44/2. OZ člen 59, 59/2.
družbena lastnina - lastninjenje družbenega premoženja - prenos pravice uporabe družbene lastnine - izvenknjižni prenos pravice uporabe - prodajna pogodba - sklenitev pogodbe pod odložnim pogojem - predhodno soglasje agencije - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - pridobitev lastninske pravice z lastninjenjem po ZLPP - prehodne in končne določbe ZLPP - posest - nepremičnine pravnih oseb javnega prava
Nepremičnine pravne osebe, ki se je lastninila po ZLPP, so se olastninile po ZLNDL. Šele po ZLNDL je lahko preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pred tem pravico uporabe.
Odložni pogoj, pod katerim je bila sklenjena sporna pogodba, se je izpolnil z dnem lastninskega preoblikovanja toženke in je pogodba tedaj začela učinkovati od trenutka sklenitve dalje. Po drugem odstavku 44. člena ZLPP je predhodno soglasje potrebno, vse dokler se podjetje lastninsko ne preoblikuje. Z lastninskim preoblikovanjem je pogoj soglasja odpadel. Prenehala je vezanost začetka učinkovanja pogodbe na izdajo soglasja agencije.
Pri presoji konkretnega posestnega stanja je treba upoštevati tudi pravni status pravdnih strank. Ni sporno, da je bila pravna prednica oziroma toženka organizirana v obliki podjetja, pravni prednik tožnice pa je bil občinski organ oziroma je tožnica kot njena pravna naslednica, občina. Posest nepremičnine, ki je v lasti občine kot osebe javnega prava, ki deluje v javnem interesu in jo po njeni volji lahko uporablja vsakdo, navzven ni enako vidna in izključujoča, kot posest pravne ali fizične osebe, ki jo v naravi uporablja zaključen krog ljudi. Tudi takšna vrsta izvajanja posesti javnega subjekta (javno parkirišče), je eden izmed možnih načinov posesti. Element izključujoče posesti pa se kaže v možnosti spremembe režima uporabe nepremičnine v naravi.
ZGJS člen 2, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/4, 86. ZCes člen 11, 11/2, 11/3. ZZD člen 84, 84/2,184.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - lastninjenje gospodarske infrastrukture
Cestno javno infrastrukturo je na dan uveljavitve ZGJS urejal Zakon o cestah iz leta 1981, po katerem je bila javna cesta prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom (2. člen). Po takratni ureditvi pa so obstajale še druge ceste in poti, ki so bile osnovno sredstvo takratnih organizacij združenega dela in po izrecni določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o cestah niso bile javne ceste v smislu tega zakona. Te ceste in poti zato z uveljavitvijo ZGJS niso postale last občin ali države. Za zaključek, da gre pri posamezni cesti za javno infrastrukturo ni pomembno, kdo je imel vknjiženo pravico uporabe, prav tako ne, ali je bila cesta z oblastvenimi akti določena kot javna cesta. Določbo 11. člena, da ni javna cesta tista cesta, ki je osnovno sredstvo organizacije združenega dela, pa je treba razlagati na način, da ni pomembno, ali je bila kot osnovno sredstvo vpisana v poslovne knjige, ampak, da jo je ta pravna oseba dejansko uporabljala za svoje potrebe. Bistveno torej je, da je v naravi šlo za cesto, ki se je uporabljala za promet in jo je lahko vsakdo uporabljal. Dokazno breme, da je šlo za javno infrastrukturo, je na tožeči stranki, ki to dejstvo zatrjuje.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini - družbena lastnina s pravico uporabe - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - gradnja garaže - dovoljenje za gradnjo - soglasje organa - soglasje za gradnjo
Ob pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da je bila gradnja garaže tožniku dovoljena s strani upravnih organov, nima nobenega pomena okoliščina, da za gradnjo garaže ni obstajalo gradbeno dovoljenje in da ni bila sklenjena pogodba o prenosu pravice uporabe. To je prvo sodišče pravilno obrazložilo. Bistveno je, da je bila tožniku gradnja dovoljena (na podlagi navedenih odločb republiških komitejev) in da je pravni prednik toženke za gradnjo vedel, ker ji ni nasprotoval, v takšnem položaju pa je zato prišlo do prenosa pravice uporabe nepremičnine na tožnika. Pravni prednik toženke bi lahko od tožnika terjal plačilo denarne odmene iz naslova prenosa pravice uporabe; če tega ni storil, to ne vpliva na zaključek, da je do prenosa pravice uporabe na tožnika prišlo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00065193
ZVEtL-1 člen 12, 12/2, 42, 43, 44, 44/3. ZIZ člen 267, 277, 277/1, 278, 278/1. ZPP člen 11, 11/1, 70, 70-6, 213, 213/2, 245, 245/1, 270, 270/3, 300, 300/1. ZNP člen 4, 4/1. Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (1972) člen 3.
skupno pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - originarna pridobitev lastninske pravice - stavbno zemljišče v družbeni lastnini - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - pravni promet s funkcionalnim zemljiščem - dejanska raba - zelene površine - prostori za počitek in rekreacijo - uporaba vrta - prenos pravice uporabe - javne površine - trajanje začasne odredbe - pravni interes v pritožbenem postopku - dokazovanje z izvedencem - naloga izvedenca - združitev dveh postopkov v enotno obravnavanje - sklep procesnega vodstva - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - izločitev sodnika - pravica do izjave - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja
Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima strokovno mnenje izvedenca urbanistične stroke za ugotovitev pripadajočega zemljišča in za odpravo dvomov pritožnikov o strokovni primernosti izvedenca (geodetske stroke) za izdelavo mnenja s področja urbanizma, je sodišče njegovo izvedeniško mnenje dodatno preverilo še z mnenjem izvedenke urbanistične stroke (prvi odstavek 245. člena ZPP). Po ugotovitvi in oceni, da je mnenje obeh izvedencev skladno glede prikazanega obsega skupnega pripadajočega zemljišča znotraj naselja in glede parc. št. 312, ter da so bili obravnavani in upoštevani vsi prostorski dokumenti, na katere se je skliceval drugi nasprotni udeleženec, je predlog za nadaljevanje izvajanje dokaza z izvedenko urbanistične stroke (dopolnitev izvedeniškega mnenja) utemeljeno in obrazloženo zavrnilo.
Izvedenec ne določa obsega pripadajočega zemljišča. Njegova naloga je odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki so pomembna pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni skupaj z drugimi dokazi in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (8. člen ZPP), kar je sodišče tudi storilo.
Etažni lastnik večstanovanjskih hiš v naselju (v delu pa tudi lastniki garaž, ki niso etažni lastniki blokov) so pridobili pravico uporabe na skupnem pripadajočem zemljišču originarno na podlagi zakonskih določb, navedenih v točki 10. obrazložitve, in akcesorno s pridobitvijo lastninske pravice (prej pravico uporabe) na stanovanjih oziroma delih stavb.
Namen zakonodajalca je bil ugotoviti, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno rabi stavbe oziroma se je dejansko uporabljalo za normalno funkcioniranje stavbe, in presoditi, ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico in ali jo je obdržal do trenutka izdaje sodne odločbe, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti.
Funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče stavbam se je vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno. Pogodba s takšnim predmetom je nična, ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja.
Zgolj naknadna sprememba prostorskega akta po stališčih sodne prakse sama po sebi še ne zadostuje za spremembo obsega pripadajočega zemljišča, če pred uveljavitvijo ZLNDL ni bila tudi udejanjena v naravi z dejanskim odvzemom zemljišča lastniku stavbe, s spremembo njegove ureditve oziroma s spremembo rabe.
Ni mogoče slediti naziranju pritožnikov, da vrtički po svoji vsebini ne morejo predstavljati funkcionalnega zemljišča k stavbam v mestnem naselju.
Obravnavano zemljišče vse od izgradnje stavb do lastninjenja družbene lastnine ni bilo namenjeno javni rabi niti stanovalcem sosednjih stavb zunaj naselja oziroma drugim objektom.
ZZK-1 člen 243, 243/1. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 38. ZLNDL člen 2. ZDen člen 3, 3-9, 80. Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (1968) člen 3, 5, 5/4.
izbrisna tožba - ugotovitveni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe - zavrnitev zahtevka - pravica uporabe - prenos pravice uporabe s pogodbo ali dedovanjem - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo
Z uveljavitvijo ZLNDL so vsi imetniki pravice uporabe na zemljiščih postali lastniki teh zemljišč po samem zakonu, če so to pravico imeli ob uveljavitvi zakona (leta 1997). A. A. je takšno pravico imela, saj jo je podedovala leta 1983. Iz sklepa o dedovanju izhaja, da je imela njena mati na nepremičninah pravico uporabe in uživanja, ostali dediči pa so njen delež na teh nepremičninah prepustili svoji sestri A. A.
ZNNZ je v 38. členu določal, da nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Tudi po določbah Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja je imel prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča (glede na določbo četrtega odstavka 5. člena pa tudi oseba, ki je pravico uporabe pridobila od prejšnjega lastnika) pravico uporabljati tako zemljišče do dneva, ko ga je moral po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku (3. člen). Iz tega izhaja, da za pridobitev oziroma ohranitev pravice uporabe odločba občinskega organa ni bila potrebna, saj je bila pravica brezplačnega uživanja pridobljena po samem zakonu s trenutkom podržavljenja zemljišča, torej z uveljavitvijo ZNNZ in ne šele z odločbo, ki je bila zgolj ugotovitvene narave. Vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega, temveč zgolj deklaratornega pomena.
gospodarski spor majhne vrednosti - rezervni sklad - vplačila v rezervni sklad - domneva lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravica uporabe - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - pridobitev lastninske pravice - zaupanje v zemljiško knjigo - pravni promet - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti
Glede na to, da so lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi zakona pridobile tiste osebe, ki so na dan 25. 7. 1997 (na dan uveljavitve ZLNDL) na njej imele pravico uporabe, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, kdo je bil imetnik pravice uporabe na spornem stanovanju na dan 25. 7. 1997.
Investitor gradnje obravnavane stavbe je pridobil pravico uporabe na novozgrajeni stavbi, saj je imel za novogradnjo te stavbe gradbeno dovoljenje in je objekt uporabljal, med drugim tudi na način, da je posamezne dele stavbe prodal končnim kupcem.
Iz besedila 10. člena SPZ izhaja, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje tistega, ki v pravnem prometu pošteno ravna. Z izrazom pravni promet nepremičnin označujemo (zavezovalne in razpolagalne) pravne posle, s katerimi se prenašajo, ustanavljajo ali ukinjajo stvarne pravice glede nepremičnin. Zato že iz besedila "kdor v pravnem prometu pošteno ravna" izhaja, da se načelo zaupanja v zemljiško knjigo uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine. V konkretnem primeru pa tožeča stranka ne trdi, da je sklenila kakšen pravni posel, s katerim se prenaša, ustanavlja ali ukinja stvarna pravica na spornem stanovanju, ampak vtožuje obligacijsko terjatev za plačilo prispevkov v rezervni sklad. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo v konkretnem primeru ne pride v poštev.
lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravica uporabe na stavbi - domneva o lastniku nepremičnine - izpodbijanje domnev - stroški upravljanja in vplačila v obvezen rezervni sklad - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - vknjižba lastninske pravice na občino - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - gradbeno dovoljenje - pridobitev gradbenega dovoljenja - pravica investitorja graditi na zemljišču - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL
Pri lastninjenju nepremičnin je odločilno vprašanje, kdo je bil na dan uveljavitve ZLNDL imetnik pravice uporabe.Tožena stranka pravice do uporabe sporne stavbe (oziroma stanovanja) ni nikoli pridobila, pravico do uporabe zemljišča, ki je sledilo pravicam na zgrajenem objektu, pa je najkasneje z izgradnjo stavbe, izgubila.
ZLNDL člen 1. SPZ člen 43, 43/2, 269, 269/1, 269/2.
tožba na ugotovitev obstoja lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice - družbena lastnina - nepremičnine v družbeni lastnini - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - lastninjenje družbene lastnine - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - izključitev priposestvovanja nepremičnine, ki je predmet lastninjenja - garaža na zemljišču v družbeni lastnini - najemno razmerje - obstoj najemnega razmerja - tipska pogodba - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - prodaja garaže - dobroverna lastniška posest - dobra vera kupca - trditveno in dokazno breme - negativno dejstvo - prevalitev dokaznega bremena - deklaratorni vpis v zemljiško knjigo - preverjanje - veriga prenosov - prevzem posesti
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zgolj zaradi stanja zemljiške knjige in neposedovanja verige pogodb o prenosu razpolagalne pravice ni bila dolžna podvomiti o obstoju svoje lastninske pravice na garaži. Tožnica ob sklenitvi darilne pogodbe v letu 1982 tudi ni bila dolžna preverjati lastninskega stanja sporne garaže, ki jo je pošteno prevzela v posest od svoje pravne prednice, saj v konkretnem primeru ni bilo posebnih okoliščin, ki bi povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da pravna prednica ni lastnica stvari. Glede na navedeno so neutemeljene tudi tovrstne pritožbene navedbe, ki poudarjajo pomen zemljiško knjižnega stanja.
ZLNDL člen 3, 7. ZUreP-1 člen 94, 105. ZUreP-3 člen 205, 216. SPZ člen 11, 11/1. ZPP člen 13, 13/2.
opustitev izvedbe razlastitvenega postopka - denarni odškodninski zahtevek - odškodnina zaradi opustitve razlastitve - družbena lastnina - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pogodba o oddaji mestnega zemljišča v uporabo za zgraditev objektov - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - predhodno vprašanje - imetnik pravice uporabe - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - vknjižba lastninske pravice po uradni dolžnosti na podlagi ZLNDL - narava vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - deklaratorna narava vpisa v zemljiško knjigo - domneva lastninske pravice
Na podlagi ZLNDL, ki je urejal lastninjene nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe, se je lastninska pravica po samem zakonu ob njegovi uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je potrebno določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Narava pravice uporabe je bila namreč drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos, pri čemer vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, temveč deklaratoren. Poleg tega so se vknjižbe po noveli ZLNDL-A izvajale avtomatično in v primeru, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina in pravica uporabe v korist določene pravne ali fizične osebe, se je avtomatično na podlagi tega zakona vpisala lastninska pravica v korist osebe, ki je bila pred tem imetnik pravice uporabe. Ta rešitev je bila enostavna, vendar ne nujno najboljša, saj je privedla do vrste materialnopravno nepravilnih vknjižb, na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. Če je bil upravičenec do lastninske pravice na podlagi specialnega predpisa drug, kot je bil v zemljiški knjigi vpisan imetnik pravice uporabe, je vknjižba lastninske pravice na podlagi ZLNDL nezakonita.
Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni pridobil, čeprav je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana nanj.
V tem gospodarskem sporu je lastništvo spornih nepremičnin predhodno relevantno zato, ker tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi opustitve izvedbe postopka razlastitve. Vprašanje lastninske pravice tožeče stranke na spornih nepremičninah se zato tudi v tem postopku presoja le kot predhodno vprašanje, saj če tožeča stranka ni lastnica spornih nepremičnin (vpis v zemljiško knjigo je namreč v primeru pridobitve lastninske pravice po ZLNDL le deklaratoren), tudi ni bila razlaščena (saj je to lahko le lastnik) in ji materialno pravo ne daje upravičenja do plačila odškodnine, saj ta eventualno pripada le lastniku kot razlastitvenemu zavezancu (94. in 105. člen ZUreP-1, ki je veljal v času vložitve tožbe, enako pa izhaja tudi iz sedaj veljavnih 205. in 216. člena ZUreP-3), hkrati pa tudi ni podane opustitve njene razlastitve in s tem protipravnosti kot osnovnega elementa temelja odškodninske odgovornosti, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje.
ZLNDL člen 5. Zakon o lastnini na delih stavb (1959) člen 2. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (prečiščeno besedilo) (1965) člen 38. SPZ člen 127a. OZ člen 82.
ugotovitev lastninske pravice - darilna pogodba - veljavnost darilne pogodbe - oblika pogodbe - ustna pogodba - izpolnitev pogodbe, ki ji manjka oblika - teorija realizacije - konvalidacija - realizirana ustna darilna pogodba - razpolaganje z nepremičnino - dejanska etažna lastnina - nastanek etažne lastnine - oblikovanje etažne lastnine - posamezen del stavbe - kupoprodajna pogodba za nepremičnino - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - razlaga vsebine pogodbe - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - pomen zemljiške knjige v preteklosti - položaj stranke v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja - lastninjenje nepremičnin - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - imetništvo pravice uporabe pred lastninjenjem - imetništvo pravice uporabe kot kriterij lastninjenja - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - pripadajoče zemljišče - povezane nepremičnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila v spornem času darilna pogodba lahko sklenjena tudi ustno (ni sporno, da tožnica z očetom C. C. ni sklenila pisne darilne pogodbe) in da je lahko z realizacijo konvalidirala, zato je zmotno pravno naziranje toženke, da so bile ustne darilne pogodbe neveljavne.
Tožnica ima prav, da je s pogodbo, katere predmet je bil (le) frizerski salon, torej točno določen prostor v hiši, ki formalno ni bila razdeljena v etažno lastnino, nastala t. i. dejanska etažna lastnina. Tako (formalno neoblikovano in nevknjiženo, a v praksi obstoječo in funkcionirajočo) etažno lastnino pravni red in sodna praksa priznavata in ji nudita pravno varstvo. V času sklepanja sporne darilne pogodbe veljavni Zakon o lastnini na delih stavb (ZLDS) nastanka etažne lastnine ni pogojeval s formalnim aktom ali vknjižbo, temveč je med drugim določal (2. člen), da se etažna lastnina »pridobi« in preneha z naslovi in na način, ki veljajo za pridobitev in prenehanje lastnine na nepremičninah. Nadalje je določeno (36. člen ZLDS), da se »lahko« zahteva vknjižbo lastnine na enem posameznem delu, na več posameznih delih ali na vseh posameznih delih stavbe, ki so lahko predmet etažne lastnine. Dejanska etažna lastnina je lahko nastala s pravnim poslom ali z razdelitvijo stavbe s strani njenega izključnega lastnika, torej je po volji prvotnega lastnika celotne stavbe (C. C.) hkrati z ustno sklenitvijo darilne pogodbe za »salon« nastala tudi dejanska etažna lastnina, saj taka pogodba vsebuje implicitno voljo, da se del poprej enotne stavbe v lasti C. C. pravno »osamosvoji.« Zato ima tožnica prav, da je salon bil lahko samostojen predmet pravnega prometa in tudi, da je salonu pripadala pravica uporabe pripadajočega zemljišča (primerjaj 38. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami).
Ni sporno, da se je toženka vknjižila kot lastnica sporne nepremičnine na podlagi avtomatizma iz 5. člena ZLNDL. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na spornih nepremičninah. Za odgovor na vprašanje, kdo je na podlagi določb ZLNDL postal lastnik nepremičnine, je ključno, kdo je bil na dan njegove uveljavitve upravičen (dejanski) imetnik pravice uporabe družbene lastnine in ne kdo je bil kot njen imetnik vpisan v zemljiško knjigo. Kdor je bil torej ob uveljavitvi ZLNDL (dne 25. 7. 1997) resnični imetnik pravice uporabe, je z dnem uveljavitve ZLNDL originarno (izvirno) pridobil lastninsko pravico še pred in ne glede na vknjižbo v zemljiško knjigo. Naknadni vpisi v korist drugih oseb neposredno niso ustvarili stvarnopravnih posledic.
CESTE IN CESTNI PROMET - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060787
URS člen 70. ZGJS člen 9, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/1-1, 76/1-2, 76/2, 76/3, 76/4. ZLNDL člen 1. ZCes člen 2. ZJC člen 2, 2/2, 3, 3/2, 3/3, 14, 14/1-2. ZZK-1 člen 111. ZFPPIPP člen 342, 342/4, 374, 374/1-1, 374/12. OZ člen 34, 34/2, 35, 37. SPZ člen 19. ZVO člen 9. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 6.
javne ceste - občinska cesta - upravljanje z občinskimi cestami - kategorizacija javnih cest - status javnih cest - status javnega dobra - javno dobro - cestni promet - javna površina - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje po ZGJS - pridobitev lastninske pravice - stečajni postopek - nakup nepremičnine v stečajnem postopku - sklep o končni razdelitvi - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo - zaznamba javnega dobra - dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje
Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene.
Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s tem, ko nastopi in ne šele z zaznambo. Nevpis dejstva o tej pravni lastnosti oziroma značilnosti nepremičnine v zemljiško knjigo, zato ne vpliva na status zemljišča kot javnega dobra.
Prenos lastništva po 374. členu ZFPPIPP je bil neučinkovit oziroma ničen in iz njega v resnici niso nastale pravne posledice. Obravnavane nepremičnine statusa javnega dobra, kljub vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku, niso izgubile.
družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje stanovanj - pridobitev lastninske pravice po zakonu (originarna pridobitev) - izviren način pridobitve lastninske pravice - priposestvovanje
Nima prav pritožnica, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo, ko je svojo odločitev utemeljilo na SZ, ki v 1. členu določa, da ureja vprašanja stanovanjskih stavb in lastninskopravna razmerja ter upravljanje večstanovanjskih stavb. Pritožba sodišču prve stopnje namreč očita, da se ni opredelilo, ali je šlo v spornem objektu za večstanovanjsko ali poslovno stavbo in se tako postavlja vprašanje ali bi sploh smelo uporabiti SZ. Takšni razlogi niso pravno pravilni, saj 111. člen SZ (poglavje 8. - Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij) ureja lastninjenje stanovanj, ne glede na to v kakšnih objektih se nahajajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00061551
ZTLR člen 54, 54/1, 55. SPZ člen 217, 217/1, 217/2. ZLNDL člen 2, 2/1. ZPP člen 185, 185/1.
služnost poti - stvarna služnost vožnje - priposestvovanje služnosti poti - priposestvovanje služnosti vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini - omejitev priposestvovanja - dobra vera - nasprotovanje izvrševanju služnostne pravice po služečem zemljišču - prilagoditev tožbenega zahtevka ugotovitvam izvedenca - smotrnost spremembe tožbe - zahteva za izločitev sodnika
Zaključek sodišča, da sta tožnika priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi osebnimi vozili in za potrebe posebnih prevozov z vsemi tovornimi vozili po poti, opredeljeni v izpodbijani odločbi, temelji na ugotovitvah, da sta toženca oziroma njuni pravni predniki to pot uporabljala od leta 1983 do vložitve tožbe v novembru 2017 in da toženci oziroma njihovi pravni predniki, ki so postali lastniki služečih nepremičnin na podlagi odločbe o denacionalizaciji, pravnomočne v letu 1994, izvrševanju služnosti niso nasprotovali. Odločitev temelji na pravilih ZTLR in SPZ, po katerih stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.
ZPVAS člen 2, 4, 4/2. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 181/3.
agrarna skupnost - pravila agrarne skupnosti - sprejem v članstvo - pogoji za sprejem v članstvo - člani agrarne skupnosti - statut - pogodbena ureditev razmerja - ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - vmesni ugotovitveni zahtevek - prejudicialnost - delno zavrženje tožbe
ZPVAS in statut agrarne skupnosti ne omejujeta članstva na osebe, ki so sodelovale pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ali so podale zahtevo za vračilo premoženja članom ali na osebe, ki imajo lastniški delež v skupnosti, ampak to vprašanje prepušča dogovoru v skupnosti.
Tožnica ima materialno pravno upravičenje zahtevati ugotovitev ničnosti pogodbenih določb statuta agrarne skupnosti, a tega ne more uveljaviti mimo določb ZPP, ki urejajo ugotovitveno tožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060905
ZPP člen 110, 110/2, 142, 142/1, 142/2, 243. ZGJS člen 76, 76/1. ZLNDL člen 3, 3/1. URS člen 22, 33, 69.
vročitev izvedenskega mnenja strankam - rok za odgovor - način vročanja - vročanje v poštni predal - predlog za podaljšanje sodno določenega roka - osebno vročanje - litispendenca - razmerje med ZVEtL in SPZ - lastninjenje po ZGJS - lastninjenje pred zlndl na podlagi zgjs - vpis lastninske pravice na podlagi zlndl - grajeno javno dobro - nepremičnina v splošni rabi - pravica uporabe - razlastitev - pravica do zasebne lastnine
Ker sodišče toženi stranki ni osebno vročilo izvedenskega mnenja, ni kršilo 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Če je tožena stranka menila, da je bil rok za odgovor na izvedensko mnenje prekratek, bi morala sodišču predlagati podaljšanje sodno določenega roka (drugi odstavek 110. člena ZPP).
Tudi če je bilo v zadevi, ki se vodi po ZVETL-1, zaradi ugotovitve pripadajočega zemljišča k stavbi odločeno, da sklop parcel predstavlja skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del dveh stavb oziroma da predstavlja skupno lastnino vsakokratnih etažnih lastnikov stavb, odločitev v tej pravdni zadevi etažnih lastnikov ne veže, saj niso bile stranke tega postopka in se torej na njih subjektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo. Okoliščina, da gre za odločanje o stvarnih pravicah, ki sicer po materialnem pravu učinkujejo erga omnes, še ne pomeni, da tudi sodba glede stvarne pravice učinkuje erga omnes. Sodba v tej zadevi učinkuje le med strankama postopka.
Bistveno je, da so bile ob uveljavitvi ZGJS na nepremičninah že zgrajene ceste (v času družbene lastnine) in so se po tedaj veljavnih predpisih štele za javno površino, na katerih je imela dejansko pravico uporabe tožeča stranka in je na podlagi ZGJS v postopku lastninjenja pridobila lastninsko pravico. Tožena stranka pravice uporabe in posesti ni imela od trenutka, ko so ceste prešle v splošno rabo, in obstoj oblastnega akta ter razglasitev za javne ceste ali javno dobro ni bilo potrebno.
Prvostopno sodišče ni kršilo določb 33., 67. in 69. člena Ustave RS, saj v konkretnem primeru ne gre za razlastitveni postopek. Toženi stranki lastninska pravica ni bila odvzeta, saj nikoli ni bila lastnica spornih nepremičnin, temveč je prišlo le do materialnopravno napačne vknjižbe na podlagi ZLNDL.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSK00058112
ZSKZ člen 14. 16.a.. ZSZ člen 1.
pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - lastninjenje kmetijskih zemljišč - naknadna sprememba namembnosti zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - stavbno zemljišče - pozidanost zemljišča
Pritožbeno zavzemanje, ki ga je moč strniti v tezo, da je nelegalna pozidava (že sama po sebi oziroma kot izvršeno dejstvo) privedla do tega, da je kmetijsko zemljišče postalo (zazidano) stavbno zemljišče, je pravno zmotno. V tej smeri določbe druge alineje 1. člena ZSZ/1984 ni mogoče razlagati.
Ker je bil noveliran prostorski akt sprejet ravno zaradi ex post legalizacije že obstoječe stavbe, je po oceni pritožbenega sodišča sprejemljivo, da se kot stavbno zemljišče opredeli ustrezno zaokrožena celota okrog stavbe B, torej njeno stavbišče skupaj s t.i. funkcionalnim zemljiščem.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - pretekla raba zemljišča - dejanska raba zemljišč - pravica uporabe - zelene površine - dovozna pot - parkirna mesta - ugovor javnega dobra
Bistveno je, da je bila sporna nepremičnina (ki je del nepremičnin, ki tvorijo zaokroženo sosesko) od izgradnje dalje v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno predvsem rabi konkretne stavbe in ne nedoločenemu krogu uporabnikov, kar temelji na kriterijih iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Ker so pravico uporabe na nepremičnini dejansko izvrševali etažni lastniki, je ni mogoče uvrstiti med objekte, ki bi z lastninjenem sodili v javno dobro.
zahtevek za ugotovitev lastninske pravice - etažna lastnina - skupni deli stavbe - večstanovanjska stavba - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - varstvo lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin - pravica uporabe - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - nezaložitev predujma za izvedenca - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - pravnomočna odločitev
Zgolj dejstvo celotnega odvzema nepremičnin pravnemu predniku toženke (ki mu je bila plačana odškodnina za odvzeta zemljišča) še ne predstavlja podlage temu, da so tožniki s tem, ko so kupili posamezna stanovanja in postali etažni lastniki, avtomatično postali tudi lastniki na celotnem zemljišču, to je vseh odvzetih parcelah, kot to zahtevajo (po ZLNDL). Potrebno bi bilo namreč hkrati tudi ugotoviti, ali je zgoraj navedeno zemljišče bilo funkcionalno zemljišče, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe. V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče, potrebno za redno rabo objektov“ na spornih naslovih ter ali to zemljišče obsega sedaj še sporno parcelo.
Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.To pa je sodišče prve stopnje storilo. Ker tožniki niso dokazali, da tudi sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k spornim objektom, je sodišče prve stopnje njihov zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.
postopek po ZVEtL - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - redna raba nepremičnine - javna površina - nekonkretizirana pritožba - konkretizacija kršitev - nedobrovernost - nepoznavanje predpisov
Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni. Pritožba pa z njimi v največji meri ne vzpostavi vsebinskega dialoga, temveč le navaja načela, pravne predpise in sodno prakso. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato mora pritožnik pritožbene razloge navesti konkretizirano. Navajanje pravne teorije, pravnih stališč in sodne prakse lahko služi le kot strokovna podkrepitev konkretizirano uveljavljenim pritožbenim razlogom, brez slednjih pa je pritožba puhla.
Izključ(ujoč)nost je kriterij za obstoj posesti, ne pa funkcionalnega (pripadajočega) zemljišča, saj je jasno, da pripadajoče zemljišče, če ni ograjeno, občasno uporabljajo tudi druge osebe (obiskovalci, dostavljalci, sprehajalci itd.).