lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravica uporabe na stavbi - domneva o lastniku nepremičnine - izpodbijanje domnev - stroški upravljanja in vplačila v obvezen rezervni sklad - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - vknjižba lastninske pravice na občino - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - gradbeno dovoljenje - pridobitev gradbenega dovoljenja - pravica investitorja graditi na zemljišču - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL
Pri lastninjenju nepremičnin je odločilno vprašanje, kdo je bil na dan uveljavitve ZLNDL imetnik pravice uporabe.Tožena stranka pravice do uporabe sporne stavbe (oziroma stanovanja) ni nikoli pridobila, pravico do uporabe zemljišča, ki je sledilo pravicam na zgrajenem objektu, pa je najkasneje z izgradnjo stavbe, izgubila.
ZLNDL člen 1. SPZ člen 43, 43/2, 269, 269/1, 269/2.
tožba na ugotovitev obstoja lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice - družbena lastnina - nepremičnine v družbeni lastnini - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - lastninjenje družbene lastnine - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - izključitev priposestvovanja nepremičnine, ki je predmet lastninjenja - garaža na zemljišču v družbeni lastnini - najemno razmerje - obstoj najemnega razmerja - tipska pogodba - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - prodaja garaže - dobroverna lastniška posest - dobra vera kupca - trditveno in dokazno breme - negativno dejstvo - prevalitev dokaznega bremena - deklaratorni vpis v zemljiško knjigo - preverjanje - veriga prenosov - prevzem posesti
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zgolj zaradi stanja zemljiške knjige in neposedovanja verige pogodb o prenosu razpolagalne pravice ni bila dolžna podvomiti o obstoju svoje lastninske pravice na garaži. Tožnica ob sklenitvi darilne pogodbe v letu 1982 tudi ni bila dolžna preverjati lastninskega stanja sporne garaže, ki jo je pošteno prevzela v posest od svoje pravne prednice, saj v konkretnem primeru ni bilo posebnih okoliščin, ki bi povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da pravna prednica ni lastnica stvari. Glede na navedeno so neutemeljene tudi tovrstne pritožbene navedbe, ki poudarjajo pomen zemljiško knjižnega stanja.
ZLNDL člen 3, 7. ZUreP-1 člen 94, 105. ZUreP-3 člen 205, 216. SPZ člen 11, 11/1. ZPP člen 13, 13/2.
opustitev izvedbe razlastitvenega postopka - denarni odškodninski zahtevek - odškodnina zaradi opustitve razlastitve - družbena lastnina - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pogodba o oddaji mestnega zemljišča v uporabo za zgraditev objektov - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - predhodno vprašanje - imetnik pravice uporabe - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - vknjižba lastninske pravice po uradni dolžnosti na podlagi ZLNDL - narava vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - deklaratorna narava vpisa v zemljiško knjigo - domneva lastninske pravice
Na podlagi ZLNDL, ki je urejal lastninjene nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe, se je lastninska pravica po samem zakonu ob njegovi uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je potrebno določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Narava pravice uporabe je bila namreč drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos, pri čemer vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, temveč deklaratoren. Poleg tega so se vknjižbe po noveli ZLNDL-A izvajale avtomatično in v primeru, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina in pravica uporabe v korist določene pravne ali fizične osebe, se je avtomatično na podlagi tega zakona vpisala lastninska pravica v korist osebe, ki je bila pred tem imetnik pravice uporabe. Ta rešitev je bila enostavna, vendar ne nujno najboljša, saj je privedla do vrste materialnopravno nepravilnih vknjižb, na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. Če je bil upravičenec do lastninske pravice na podlagi specialnega predpisa drug, kot je bil v zemljiški knjigi vpisan imetnik pravice uporabe, je vknjižba lastninske pravice na podlagi ZLNDL nezakonita.
Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni pridobil, čeprav je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana nanj.
V tem gospodarskem sporu je lastništvo spornih nepremičnin predhodno relevantno zato, ker tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi opustitve izvedbe postopka razlastitve. Vprašanje lastninske pravice tožeče stranke na spornih nepremičninah se zato tudi v tem postopku presoja le kot predhodno vprašanje, saj če tožeča stranka ni lastnica spornih nepremičnin (vpis v zemljiško knjigo je namreč v primeru pridobitve lastninske pravice po ZLNDL le deklaratoren), tudi ni bila razlaščena (saj je to lahko le lastnik) in ji materialno pravo ne daje upravičenja do plačila odškodnine, saj ta eventualno pripada le lastniku kot razlastitvenemu zavezancu (94. in 105. člen ZUreP-1, ki je veljal v času vložitve tožbe, enako pa izhaja tudi iz sedaj veljavnih 205. in 216. člena ZUreP-3), hkrati pa tudi ni podane opustitve njene razlastitve in s tem protipravnosti kot osnovnega elementa temelja odškodninske odgovornosti, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje.
ZLNDL člen 5. Zakon o lastnini na delih stavb (1959) člen 2. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (prečiščeno besedilo) (1965) člen 38. SPZ člen 127a. OZ člen 82.
ugotovitev lastninske pravice - darilna pogodba - veljavnost darilne pogodbe - oblika pogodbe - ustna pogodba - izpolnitev pogodbe, ki ji manjka oblika - teorija realizacije - konvalidacija - realizirana ustna darilna pogodba - razpolaganje z nepremičnino - dejanska etažna lastnina - nastanek etažne lastnine - oblikovanje etažne lastnine - posamezen del stavbe - kupoprodajna pogodba za nepremičnino - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - razlaga vsebine pogodbe - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - pomen zemljiške knjige v preteklosti - položaj stranke v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja - lastninjenje nepremičnin - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - imetništvo pravice uporabe pred lastninjenjem - imetništvo pravice uporabe kot kriterij lastninjenja - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - pripadajoče zemljišče - povezane nepremičnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila v spornem času darilna pogodba lahko sklenjena tudi ustno (ni sporno, da tožnica z očetom C. C. ni sklenila pisne darilne pogodbe) in da je lahko z realizacijo konvalidirala, zato je zmotno pravno naziranje toženke, da so bile ustne darilne pogodbe neveljavne.
Tožnica ima prav, da je s pogodbo, katere predmet je bil (le) frizerski salon, torej točno določen prostor v hiši, ki formalno ni bila razdeljena v etažno lastnino, nastala t. i. dejanska etažna lastnina. Tako (formalno neoblikovano in nevknjiženo, a v praksi obstoječo in funkcionirajočo) etažno lastnino pravni red in sodna praksa priznavata in ji nudita pravno varstvo. V času sklepanja sporne darilne pogodbe veljavni Zakon o lastnini na delih stavb (ZLDS) nastanka etažne lastnine ni pogojeval s formalnim aktom ali vknjižbo, temveč je med drugim določal (2. člen), da se etažna lastnina »pridobi« in preneha z naslovi in na način, ki veljajo za pridobitev in prenehanje lastnine na nepremičninah. Nadalje je določeno (36. člen ZLDS), da se »lahko« zahteva vknjižbo lastnine na enem posameznem delu, na več posameznih delih ali na vseh posameznih delih stavbe, ki so lahko predmet etažne lastnine. Dejanska etažna lastnina je lahko nastala s pravnim poslom ali z razdelitvijo stavbe s strani njenega izključnega lastnika, torej je po volji prvotnega lastnika celotne stavbe (C. C.) hkrati z ustno sklenitvijo darilne pogodbe za »salon« nastala tudi dejanska etažna lastnina, saj taka pogodba vsebuje implicitno voljo, da se del poprej enotne stavbe v lasti C. C. pravno »osamosvoji.« Zato ima tožnica prav, da je salon bil lahko samostojen predmet pravnega prometa in tudi, da je salonu pripadala pravica uporabe pripadajočega zemljišča (primerjaj 38. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami).
Ni sporno, da se je toženka vknjižila kot lastnica sporne nepremičnine na podlagi avtomatizma iz 5. člena ZLNDL. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na spornih nepremičninah. Za odgovor na vprašanje, kdo je na podlagi določb ZLNDL postal lastnik nepremičnine, je ključno, kdo je bil na dan njegove uveljavitve upravičen (dejanski) imetnik pravice uporabe družbene lastnine in ne kdo je bil kot njen imetnik vpisan v zemljiško knjigo. Kdor je bil torej ob uveljavitvi ZLNDL (dne 25. 7. 1997) resnični imetnik pravice uporabe, je z dnem uveljavitve ZLNDL originarno (izvirno) pridobil lastninsko pravico še pred in ne glede na vknjižbo v zemljiško knjigo. Naknadni vpisi v korist drugih oseb neposredno niso ustvarili stvarnopravnih posledic.
CESTE IN CESTNI PROMET - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060787
URS člen 70. ZGJS člen 9, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/1-1, 76/1-2, 76/2, 76/3, 76/4. ZLNDL člen 1. ZCes člen 2. ZJC člen 2, 2/2, 3, 3/2, 3/3, 14, 14/1-2. ZZK-1 člen 111. ZFPPIPP člen 342, 342/4, 374, 374/1-1, 374/12. OZ člen 34, 34/2, 35, 37. SPZ člen 19. ZVO člen 9. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 6.
javne ceste - občinska cesta - upravljanje z občinskimi cestami - kategorizacija javnih cest - status javnih cest - status javnega dobra - javno dobro - cestni promet - javna površina - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje po ZGJS - pridobitev lastninske pravice - stečajni postopek - nakup nepremičnine v stečajnem postopku - sklep o končni razdelitvi - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo - zaznamba javnega dobra - dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje
Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene.
Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s tem, ko nastopi in ne šele z zaznambo. Nevpis dejstva o tej pravni lastnosti oziroma značilnosti nepremičnine v zemljiško knjigo, zato ne vpliva na status zemljišča kot javnega dobra.
Prenos lastništva po 374. členu ZFPPIPP je bil neučinkovit oziroma ničen in iz njega v resnici niso nastale pravne posledice. Obravnavane nepremičnine statusa javnega dobra, kljub vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku, niso izgubile.
družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje stanovanj - pridobitev lastninske pravice po zakonu (originarna pridobitev) - izviren način pridobitve lastninske pravice - priposestvovanje
Nima prav pritožnica, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo, ko je svojo odločitev utemeljilo na SZ, ki v 1. členu določa, da ureja vprašanja stanovanjskih stavb in lastninskopravna razmerja ter upravljanje večstanovanjskih stavb. Pritožba sodišču prve stopnje namreč očita, da se ni opredelilo, ali je šlo v spornem objektu za večstanovanjsko ali poslovno stavbo in se tako postavlja vprašanje ali bi sploh smelo uporabiti SZ. Takšni razlogi niso pravno pravilni, saj 111. člen SZ (poglavje 8. - Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij) ureja lastninjenje stanovanj, ne glede na to v kakšnih objektih se nahajajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00061551
ZTLR člen 54, 54/1, 55. SPZ člen 217, 217/1, 217/2. ZLNDL člen 2, 2/1. ZPP člen 185, 185/1.
služnost poti - stvarna služnost vožnje - priposestvovanje služnosti poti - priposestvovanje služnosti vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini - omejitev priposestvovanja - dobra vera - nasprotovanje izvrševanju služnostne pravice po služečem zemljišču - prilagoditev tožbenega zahtevka ugotovitvam izvedenca - smotrnost spremembe tožbe - zahteva za izločitev sodnika
Zaključek sodišča, da sta tožnika priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi osebnimi vozili in za potrebe posebnih prevozov z vsemi tovornimi vozili po poti, opredeljeni v izpodbijani odločbi, temelji na ugotovitvah, da sta toženca oziroma njuni pravni predniki to pot uporabljala od leta 1983 do vložitve tožbe v novembru 2017 in da toženci oziroma njihovi pravni predniki, ki so postali lastniki služečih nepremičnin na podlagi odločbe o denacionalizaciji, pravnomočne v letu 1994, izvrševanju služnosti niso nasprotovali. Odločitev temelji na pravilih ZTLR in SPZ, po katerih stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.
ZPVAS člen 2, 4, 4/2. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 181/3.
agrarna skupnost - pravila agrarne skupnosti - sprejem v članstvo - pogoji za sprejem v članstvo - člani agrarne skupnosti - statut - pogodbena ureditev razmerja - ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - vmesni ugotovitveni zahtevek - prejudicialnost - delno zavrženje tožbe
ZPVAS in statut agrarne skupnosti ne omejujeta članstva na osebe, ki so sodelovale pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ali so podale zahtevo za vračilo premoženja članom ali na osebe, ki imajo lastniški delež v skupnosti, ampak to vprašanje prepušča dogovoru v skupnosti.
Tožnica ima materialno pravno upravičenje zahtevati ugotovitev ničnosti pogodbenih določb statuta agrarne skupnosti, a tega ne more uveljaviti mimo določb ZPP, ki urejajo ugotovitveno tožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060905
ZPP člen 110, 110/2, 142, 142/1, 142/2, 243. ZGJS člen 76, 76/1. ZLNDL člen 3, 3/1. URS člen 22, 33, 69.
vročitev izvedenskega mnenja strankam - rok za odgovor - način vročanja - vročanje v poštni predal - predlog za podaljšanje sodno določenega roka - osebno vročanje - litispendenca - razmerje med ZVEtL in SPZ - lastninjenje po ZGJS - lastninjenje pred zlndl na podlagi zgjs - vpis lastninske pravice na podlagi zlndl - grajeno javno dobro - nepremičnina v splošni rabi - pravica uporabe - razlastitev - pravica do zasebne lastnine
Ker sodišče toženi stranki ni osebno vročilo izvedenskega mnenja, ni kršilo 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Če je tožena stranka menila, da je bil rok za odgovor na izvedensko mnenje prekratek, bi morala sodišču predlagati podaljšanje sodno določenega roka (drugi odstavek 110. člena ZPP).
Tudi če je bilo v zadevi, ki se vodi po ZVETL-1, zaradi ugotovitve pripadajočega zemljišča k stavbi odločeno, da sklop parcel predstavlja skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del dveh stavb oziroma da predstavlja skupno lastnino vsakokratnih etažnih lastnikov stavb, odločitev v tej pravdni zadevi etažnih lastnikov ne veže, saj niso bile stranke tega postopka in se torej na njih subjektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo. Okoliščina, da gre za odločanje o stvarnih pravicah, ki sicer po materialnem pravu učinkujejo erga omnes, še ne pomeni, da tudi sodba glede stvarne pravice učinkuje erga omnes. Sodba v tej zadevi učinkuje le med strankama postopka.
Bistveno je, da so bile ob uveljavitvi ZGJS na nepremičninah že zgrajene ceste (v času družbene lastnine) in so se po tedaj veljavnih predpisih štele za javno površino, na katerih je imela dejansko pravico uporabe tožeča stranka in je na podlagi ZGJS v postopku lastninjenja pridobila lastninsko pravico. Tožena stranka pravice uporabe in posesti ni imela od trenutka, ko so ceste prešle v splošno rabo, in obstoj oblastnega akta ter razglasitev za javne ceste ali javno dobro ni bilo potrebno.
Prvostopno sodišče ni kršilo določb 33., 67. in 69. člena Ustave RS, saj v konkretnem primeru ne gre za razlastitveni postopek. Toženi stranki lastninska pravica ni bila odvzeta, saj nikoli ni bila lastnica spornih nepremičnin, temveč je prišlo le do materialnopravno napačne vknjižbe na podlagi ZLNDL.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSK00058112
ZSKZ člen 14. 16.a.. ZSZ člen 1.
pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - lastninjenje kmetijskih zemljišč - naknadna sprememba namembnosti zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - stavbno zemljišče - pozidanost zemljišča
Pritožbeno zavzemanje, ki ga je moč strniti v tezo, da je nelegalna pozidava (že sama po sebi oziroma kot izvršeno dejstvo) privedla do tega, da je kmetijsko zemljišče postalo (zazidano) stavbno zemljišče, je pravno zmotno. V tej smeri določbe druge alineje 1. člena ZSZ/1984 ni mogoče razlagati.
Ker je bil noveliran prostorski akt sprejet ravno zaradi ex post legalizacije že obstoječe stavbe, je po oceni pritožbenega sodišča sprejemljivo, da se kot stavbno zemljišče opredeli ustrezno zaokrožena celota okrog stavbe B, torej njeno stavbišče skupaj s t.i. funkcionalnim zemljiščem.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - pretekla raba zemljišča - dejanska raba zemljišč - pravica uporabe - zelene površine - dovozna pot - parkirna mesta - ugovor javnega dobra
Bistveno je, da je bila sporna nepremičnina (ki je del nepremičnin, ki tvorijo zaokroženo sosesko) od izgradnje dalje v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno predvsem rabi konkretne stavbe in ne nedoločenemu krogu uporabnikov, kar temelji na kriterijih iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Ker so pravico uporabe na nepremičnini dejansko izvrševali etažni lastniki, je ni mogoče uvrstiti med objekte, ki bi z lastninjenem sodili v javno dobro.
zahtevek za ugotovitev lastninske pravice - etažna lastnina - skupni deli stavbe - večstanovanjska stavba - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - varstvo lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin - pravica uporabe - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - nezaložitev predujma za izvedenca - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - pravnomočna odločitev
Zgolj dejstvo celotnega odvzema nepremičnin pravnemu predniku toženke (ki mu je bila plačana odškodnina za odvzeta zemljišča) še ne predstavlja podlage temu, da so tožniki s tem, ko so kupili posamezna stanovanja in postali etažni lastniki, avtomatično postali tudi lastniki na celotnem zemljišču, to je vseh odvzetih parcelah, kot to zahtevajo (po ZLNDL). Potrebno bi bilo namreč hkrati tudi ugotoviti, ali je zgoraj navedeno zemljišče bilo funkcionalno zemljišče, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe. V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče, potrebno za redno rabo objektov“ na spornih naslovih ter ali to zemljišče obsega sedaj še sporno parcelo.
Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.To pa je sodišče prve stopnje storilo. Ker tožniki niso dokazali, da tudi sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k spornim objektom, je sodišče prve stopnje njihov zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.
postopek po ZVEtL - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - redna raba nepremičnine - javna površina - nekonkretizirana pritožba - konkretizacija kršitev - nedobrovernost - nepoznavanje predpisov
Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni. Pritožba pa z njimi v največji meri ne vzpostavi vsebinskega dialoga, temveč le navaja načela, pravne predpise in sodno prakso. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato mora pritožnik pritožbene razloge navesti konkretizirano. Navajanje pravne teorije, pravnih stališč in sodne prakse lahko služi le kot strokovna podkrepitev konkretizirano uveljavljenim pritožbenim razlogom, brez slednjih pa je pritožba puhla.
Izključ(ujoč)nost je kriterij za obstoj posesti, ne pa funkcionalnega (pripadajočega) zemljišča, saj je jasno, da pripadajoče zemljišče, če ni ograjeno, občasno uporabljajo tudi druge osebe (obiskovalci, dostavljalci, sprehajalci itd.).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00056540
URS člen 23, 33. ZIZ člen 60, 60/2, 65, 65/2, 65/6. ZZK-1 člen 243, 243/3.
izbrisna tožba - ugotovitveni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe - paulijanska tožba (actio pauliana) - ugovor tretjega v izvršilnem postopku - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - rok za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe - opustitev vložitve tožbe - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - ugovor res iudicata - subjektivne meje pravnomočnosti - ne bis in idem - stvarnopravni zahtevki - lastninska pravica - pravica do sodnega varstva - pravica do zasebne lastnine - aktivna legitimacija za izbrisno tožbo - pričakovana lastninska pravica - obstoj izvenknjižnih pravic - kolizija pravic - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - praktična konkordanca - sodna praksa Vrhovnega sodišča - sodna praksa Ustavnega sodišča - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Pritožbeno sodišče sledi argumentaciji sodišča prve stopnje, da opustitev vložitve tožbe za nedopustnost izvršbe v predpisanem roku v konkretnem primeru ne more imeti za posledico izgube pravic tožnice do sodnega varstva, ki ga uveljavlja z izbrisno tožbo. S takšno razlago bi preveč rigorozno posegli v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine in zanjo tudi ni podlage v zakonskih določbah.
Pri tehtanju obeh pravic, upoštevaje vse navedene okoliščine v konkretnem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravica do zasebne lastnine prevlada nad pravico do sodnega varstva, saj pravnomočnost sklepa o izvršbi po svoji naravi nima takšne kvalitete kot pravnomočna sodba.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - postopek po ZVEtL - uporaba ZVEtL - nedokončana etažna lastnina - elaborat za vpis stavbe v kataster stavb - elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru - primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa
Ker je elaborat le tehnična podlaga za katastrski vpis, v tej fazi odločanja niso odločilna dejstva, ki se nanašajo na lastništvo delov stavbe (ali na njihov pravni položaj – posamezni ali skupni del). S tem, ko se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ukvarjalo z lastninskimi vprašanji, ni zmotno uporabilo materialnega prava ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, niti ni zagrešilo očitanih postopkovnih nepravilnosti.
ZLNDL člen 3, 3/1. ZSpo člen 64, 64/2. ODZ paragraf 26. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 22.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - lastninjenje po ZSpo - lastninjenje nepremičnine v uporabi športnega društva - lastninjenje po ZLNDL - pravica uporabe - neopredelitev do odločilnih dejstev - pravica do kontradiktornega postopka - enako varstvo pravic v postopku
V primerih, ko je društvo že pred uveljavitvijo ZSpo imelo na športnih objektih lastninsko pravico, lastninjenje in pravica lokalne skupnosti, da objekt razglasi kot objekt lokalnega pomena, ni mogla priti v poštev. Lastninjenju po ZSpo so lahko podvržene le nepremičnine, na katerih niso stali objekti v zasebni lasti. Za nepremičnine, ki se niso lastninile po ZSpo, pride v poštev lastninjenje po ZLNDL.
Sodišče prve stopnje je lastninsko pravico tožeče stranke na spornih nepremičninah presojalo zgolj z vidika pripadajočega zemljišča h gostišču M., ki pa ni bila edina podlaga, na kateri je tožeča stranka temeljila svoj tožbeni zahtevek. Zatrjevala je, da je do formalnega prenosa pravice uporabe nanjo kot dejanskega uporabnika spornih nepremičnin prišlo na podlagi (konkretno opredeljenih) upravnih odločb. Navedene trditve pomenijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, ki je sodišče prve stopnje ni obravnavalo. Ker se sodišče prve stopnje do navedb in predlaganih podlag tožeče stranke ni opredelilo, ji je odvzelo možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem ter s tem kršilo 22. člen Ustave RS. Enako varstvo pravic (22. člen Ustave) zahteva tudi, da sodišče svojo odločitev ustrezno obrazloži.
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 43, 43/1, 44, 44/1. ZSpo člen 17, 64, 64/2. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2-8.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k stavbi - domneva lastninske pravice - družbena lastnina - lastninjenje po ZSpo - športni objekt - športni objekt občinskega pomena - lastninjenje športnega objekta - pretekla raba - zavrnitev dokaznega predloga brez obrazložitve - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - neopredelitev do odločilnih dejstev - obrazložene pripombe na izvedensko mnenje
Čeprav 64. člen ZSpo omenja le športne objekte (torej tisto, kar stoji na nepremičnini), je sodna praksa zavzela stališče, da se lastninjenje po tej določbi, nanaša tudi na zemljišča. Vendar pa gre pri tem le za zemljišča, na katerih stojijo športni objekti. Nepremičnine, na katerih ni športnih objektov in posledično ne služijo športni dejavnosti, se zato niso lastninile po 64. členu ZSpo.
Ker sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi navedenih dokazov ni izvedlo, razlogov za to pa v obrazložitvi sklepa tudi ni navedlo, predlagateljica z vsebinskimi razlogi zavrnitve dokaznih predlogov ni bila seznanjena. S tem ji je bila odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev že sama po sebi terja ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega dela sklepa (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč pomanjkljivosti glede razlogov ne more sanirati s tem, da bi razloge za neizvedbo dokazov pisalo samo. Vprašanje, ali bo določen dokaz izveden ali ne, je namreč tudi stvar dokazne presoje sodišča prve stopnje in sodi v sfero dejanskega stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00056465
ZVEtL-1 člen 41, 42, 42/1, 44, 44/1, 44/2, 44/3. ZPP člen 319, 319/2.
res iudicata - pravnomočno razsojena stvar - objektivna identiteta zahtevka - objektivne meje pravnomočnosti - identičnost sporov - dejstveni kompleks - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - predhodno vprašanje - dejanska etažna lastnina - izvenknjižna etažna lastnina - načelo superficies solo cedit
Vzpostavitev etažne lastnine pomeni spremembo pravnega režima na nepremičnini, in hkrati spremembo identitete nepremičnine. Nobeden od neločljivo povezanih elementov etažne lastnine (ne lastnina posameznega dela zgradbe ne solastnina skupnih delov) nima enake vsebine kot lastninska pravica na zemljiški parceli.
Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje v dosedanjih pravdah etažna lastnina oziroma z njo povezano ugotavljanje akcesorne lastninske pravice na obravnavanem zemljišču še ni bilo predmet sodnega varstva. V pravdah na ugotovitev (so)lastninske pravice in pravice uporabe, za ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnih vpisov, za ugotovitev prave vsebine pogodb in za prenehanje posegov v lastninsko pravico se je vprašanje funkcionalnega zemljišča obravnavalo le kot predhodno vprašanje, medtem ko vprašanje, ali in če da, v kakšnem obsegu, obravnavano zemljišče sploh služi redni rabi stavbi, še ni bilo obravnavano niti o njem odločeno. Ne le tožbeni predlogi, temveč tudi dejansko stanje dopuščajo presojo, da potrebne objektivne identitete spora ni.
ZLNDL člen 2. ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/1.
pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k stavbi - lastninjenje družbene lastnine - namembnost zemljišča - redna raba nepremičnine - dovozna pot - pravica uporabe - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Upoštevaje, da mora biti v presojo zajet celoten časovni okvir od izgradnje do lastninjenja (1997), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo dinamičnemu principu ugotavljanja obsega (skupnega) pripadajočega zemljišča. Tako glede stavbe K. 13 kot tudi glede garaž je ubralo celovit pristop, torej pristop, ki merilom iz prvega odstavka 43. člena ZVEtl-1 pripisuje enakovreden, medsebojno dopolnjujoč se pomen. Ni upoštevalo (zgolj) upravnih aktov iz obdobja gradnje, temveč tudi dejansko ureditev v naravi, preteklo redno rabo in prostorske akte po izgradnji.
predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dejanska raba nepremičnin - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - spremenjene okoliščine - pretekla raba - dejanska raba - redna raba stavbe - ugovor javnega dobra - zelenica, parkirišče
Če je še veljalo po ZVEtL, da se pri določitvi pripadajočega zemljišča upoštevajo le prostorski in upravni akti, na podlagi katerih je bila stavba, h kateri se je določalo pripadajoče zemljišče, zgrajena, in so se šele, če navedeni akti niso bili dosegljivi, uporabljala rezervna merila, je ZVEtL-1 vzpostavil drugačne kriterije pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča. Upošteval je, da je potrebnost in namembnost (določenega) zemljišča za redno rabo stavbe lahko ob njeni izgradnji povsem drugačna kot pozneje ob nastopu lastninjenja (t. i. dinamičen pristop).
Ker se načrtovana gradnja objekta „R“ ni realizirala, ampak se je namenjenost rabe (sedanje) parcele 1551/1 pri izvedbi gradnje obravnavanih večstanovanjskih stavb z ureditvijo tega prostora, ki je funkcionalno povezano z obravnavanima stavbama, dejansko preoblikovala, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da pritožnica s sklicevanjem na prostorske akte ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo vse okoliščine primera v luči zakonskih kriterijev, ki so (do olastninjenja) vzpostavili drugačno ureditev okoliškega prostora in s tem njegovo namensko pripadnost.