Za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah so odgovorne občine. Prometno ureditev na občinskih cestah določijo občine.
Tožniku je bilo pred vložitvijo prošnje že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja na podlagi odločbe s številko 239-1/2025/60 (33651-05) z dne 4. 12. 2025, s katero je PP tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce. Tožnik v času prestajanja zaporne kazni na podlagi navedene sodbe Okrožnega sodišča v Kopru ni zaprosil za postopek mednarodne zaščite. Mogoče je tudi utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnikov, da zapustijo Slovenijo in se vanjo ne vrnejo, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnikov.
Čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, je lahko ugotovljen le individualno glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost, torej ko preneha s tovrstnimi ravnanji.
Namen omejitve gibanja iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti ali premoženjske varnosti, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost ali premoženje, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe. Pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam, kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil.
Ne omejitev iz določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1 ne finančna nezmožnost za plačilo odvetnika sami po sebi ne moreta utemeljevati dodelitve BPP, če ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, tj., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti pravno sredstvo.
S tožbo v upravnem sporu ni mogoče zahtevati vzpostavitve prejšnjega stanja. V primerih, ko je bil inšpekcijski ukrep, naložen z izpodbijanim upravnim aktom, že izvršen, ima stranka možnost vložitve ugotovitvene tožbe. Zgolj zaradi v tožbi in kasnejših vlogah zatrjevane nezakonitosti izpodbijane odločbe, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer v tožbi jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu, ni mogoče šteti, da je tožnik hkrati postavil tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe. Oblikovanje tožbenega predloga je v tožnikovi dispoziciji.
Ker natančen postopek izračuna davčne osnove za vsako od tožnikovih nepremičnin ni razviden niti iz odločbe pritožbenega organa (temveč deloma le iz navedenega pojasnila davčnega organa, ki ni del upravne odločbe in ne more biti predmet presoje v upravnem sporu), pravilnosti odmere davka na premoženje v obravnavani zadevi niti po dopolnitvi obrazložitve na pritožbeni stopnji ni mogoče preizkusiti.
Z izrečenim vzgojnim opominom kot takim se ne posega v učenčev pravni položaj. Njegov status in pravica do šolanja se nista spremenila, prav tako mu ni bila naložena nobena obveznost.
To pomeni, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.
Vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, je predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe.
Med strankama ni sporno, da je tožnica v relativnem obdobju prejemala plačo v povprečni višini 1.337,48 EUR neto mesečno, kar presega zakonsko določen cenzus za dodelitev BPP.
Tožnica neutemeljeno navaja, da toženka za odločitev ni imela pravne podlage. Odločba je bila namreč izdana na podlagi določbe 49. člena ZBPP, ki jasno določa, da mora tožnik še po enem letu od pravnomočno zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, izpolnjevati pogoje za BPP (torej za dodelitev BPP), drugače mora prejeto BPP vrniti, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. Ko organ za BPP odloča na podlagi 49. člena ZBPP ni relevantno, ali je upravičenec premoženje pridobil v postopku, za katerega mu je bila BPP dodeljena oz. ali je pravica pridobljena z lažnim prikazovanjem ali zamolčanjem podatkov.
Utemeljen je tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.
Organ svoje odločbe namreč ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).
Sodišče je v zadevi sporna pravna vprašanja (tj. glede ocen, ki se nanašata na (pod)merilo V.1.1. - Ocena internacionalizacije, Načrt trženja ter glede dolžnosti toženke, da tožnico pozove na dopolnitev), ki jih tožnica uveljavlja v predmetni tožbi, že obravnavalo v sodbi I U 15/2022-13 z dne 27. 10. 2022. Toženka je pravna stališča te sodbe pri izdaji sedaj izpodbijanega sklepa upoštevala, nanje pa je vezano tudi sodišče v tem upravnem sporu.
Odprava odločbe učinkuje za nazaj, kar pomeni, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izdajo odpravljene odločbe. Vendar pa slednje ne pomeni nujno, da mora upravni organ postopek v celoti začeti znova. Ponoven postopek je namreč namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe v skladu s pravnim mnenjem sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To pomeni, da se postopek načeloma dopolnjuje zgolj v navedenem obsegu.
Obrestovano vračanje preplačil je mogoče le, če je bil davek neupravičeno plačan (oziroma preplačan) zaradi neupravičene odmere, to je na podlagi napačne odločitve davčnega organa. Ker je tožnica davek nesporno izračunala in plačala sama, na podlagi samoobdavčitve, ji obresti iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 glede na jasno dikcijo teh določb ne pripadajo (volenti non fit inuria).
Postopek vračila davka se je začel na zahtevo tožnice. Samo zato, ker je davčni organ o njegovi utemeljenosti odločil po postopku davčnega nadzora (saj je potekel rok za popravek davčnega obračuna iz 54. člena ZDavP-2), pa ni mogoče trditi, da se je postopek vračila davka vodil po uradni dolžnosti. Davčni organ je pravilno odločil, da je v tem primeru treba uporabiti prvi odstavek 113. člena ZUP.
Poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 je vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP.
Tožnica predloga ni utemeljevala z obnovitvenim razlogom po 6., pač pa z razlogom po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, navedeno pomeni, da je predlog za obnovo postopka podan po izteku petletnega prekluzivnega roka, ki je za to določen v drugem odstavku 97. člena ZUS-1.
Merila za izbiro koncesionarja so: - strokovna usposobljenost, izkušnje in reference ponudnika ter odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti za vsak posamezen program zdravstvene dejavnosti oziroma posamezno vrsto zdravstvenih storitev specialistične bolnišnične dejavnosti, ki so predmet koncesije, - dostopnost lokacije opravljanja zdravstvene dejavnosti, - ugotovitve nadzornih postopkov iz 76. člena tega zakona pri ponudniku, - druge okoliščine in merila glede na posebnost posamezne vrste zdravstvene dejavnosti, ki je predmet javnega razpisa. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da so bila ta merila tudi upoštevana pri ocenjevanju obeh ponudb. Po presoji sodišča je bilo ocenjevanje pravilno in je iz tega razloga tožena stranka pravilno podelila koncesijo subjektu A. A., s.p. ter zavrnila ponudbo tožeče stranke, ker je izbrani ponudnik prejel več točk.
Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica tega ni navajala niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku, v tožbi pa tudi ni pojasnila, zakaj šele v upravnem sporu oporeka delovni dobi izbranega ponudnika, zato teh tožbenih novot ni mogoče upoštevati.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja.
Zatrjevane pomanjkljivosti morajo dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.