spor med operaterjem in končnim uporabnikom - predčasna prekinitev naročniškega razmerja - stvarna pristojnost agencije - zavrženje zahteve
Ne da bi tožnik naročniško razmerje prekinil, ne more zahtevati od toženke, da ta oblastno naloži operaterju, da tožniku omogoči predčasno prekinitev naročniškega razmerja in mu ob tem ne zaračuna stroškov. Ker spor med predlagateljem in operaterjem dejansko še ni nastal, ga toženka tudi ni mogla razrešiti.
Opomin kot poziv na izvršitev plačila ni zajet v 142. členu ZEKom-1, ki opredeljuje pravico do ugovora in spora. Gre za fazo pred izvršbo - izterjavo zapadlih obveznosti, ki v sklop pristojnosti toženke (spori med končnimi uporabniki in operaterji), ne sodi.
telekomunikacije - služnost v javno korist - prosta presoja dokazov - pavšalne navedbe
Tožbeni razlogi ostajajo povsem pavšalni, zato se sodišče do njih ne more podrobneje opredeliti, pripominja pa, da služnost postavitve predmetnega objekta sploh ni predmet izpodbijane odločitve, ki se nanaša zgolj na njegovo obratovanje in vzdrževanje.
poštne storitve - priporočeno pismo - izguba pošiljke - ugotavljanje vrednosti - višina odškodnine - spor glede odškodnine
Izbrana vrsta poštne pošiljke po drugem odstavku 50. člena ZPSto-2 ni ekskulpacijski razlog, torej razlog, ki bi izključeval odgovornost po temelju, temveč je od tega dejstva odvisna višina odškodnine, ki jo je stranka z interesom dolžna povrniti, torej višina pravno priznane odškodnine. Višina odškodnine je skladno z drugim odstavkom 52. člena ZPSto-2 omejena, tj. stranka z interesom ne odgovarja po načelu popolne odškodnine, ampak limitirano. V obravnavanem primeru je njena odgovornost omejena na 15-kratnik cene, plačane za poštno storitev, upoštevaje pri tem dodatno še tretji odstavek cit. člena in pravico do povrnitve plačane cene za prenos pošiljke (minus cene zavarovanja).
ZEKom-1 člen 3, 3-37, 203, 203/3, 221, 223, 224. ZIN člen 28, 32. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3, 290.
elektronske komunikacije - postopek nadzora - pogoji za izrek ukrepa - ničnost odločbe - zakonska podlaga za odločanje - inšpekcijski postopek - načelo nevtralnosti
V obravnavani zadevi je toženka z izpodbijano odločbo, izdano 14. 11. 2016 v postopku nadzora na podlagi drugega odstavka 224. člena ZEKom-1, tožniku izrekla ukrep ustavitve kršitve upočasnjevanja internetnega prometa, ki jo je storil v obdobju od 23. 7. 2015 do 23. 9. 2015. Take odločbe, z izrečenim ukrepom ustavitve kršitve, ki je bila storjena v določenem preteklem obdobju ter je že pred izdajo odločbe prenehala (kar vse v obravnavanem primeru niti ni sporno), pa ne pravno ne dejansko ni mogoče izvršiti. Odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, pa se izreče za nično (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).
Če s strani toženke ugotovljenega konkretnega dejanskega stana ni mogoče subsumirati pod abstraktni dejanski stan tretjega odstavka 203. člena ZEKom-1, ob tem ko je toženka inšpekcijski postopek začela in vodila zaradi suma kršitve prav navedene zakonske določbe o zagotavljanju nevtralnosti interneta na podlagi prej navedenega dejanskega stanja (neenakovredna obravnava internetnega prometa zaradi neenakega cenovnega obračunavanja), je lahko dana podlaga le za zaključevanje, da tožnik ni storil očitane kršitve zakona, ter za odločitev o ustavitvi postopka (ob uporabi 28. člena ZIN).
V obravnavani zadevi je, kot že navedeno, toženka z izpodbijano odločbo, izdano 14. 11. 2016 v postopku nadzora na podlagi drugega odstavka 224. člena ZEKom-1, tožniku izrekla ukrep ustavitve kršitve upočasnjevanja internetnega prometa, ki jo je storil v obdobju od 30. 7. 2014 do 22. 3. 2015. Take odločbe, z izrečenim ukrepom ustavitve kršitve, ki je bila storjena v določenem preteklem obdobju ter je že pred izdajo odločbe prenehala (kar vse v obravnavanem primeru niti ni sporno), pa ne pravno ne dejansko ni mogoče izvršiti.
razširjanje radijskega programa - javni razpis - ponudba - izključitev ponudbe iz nadaljnjega postopka
Ker je v prvem odstavku 43. člena ZEKom-1 določeno, da po končanem javnem odpiranju ponudb komisija najprej ugotovi, ali vsi dokumenti v ponudbi ustrezajo zahtevam zakona in razpisne dokumentacije ter da ponudbo, za katero ugotovi, da ne ustreza zahtevam zakona in razpisne dokumentacije, izloči iz nadaljnjega postopka, preostale ponudbe pa oceni v skladu z razpisnimi merili, je tako mogoče presoditi, da je toženka tožnikovo ponudbo že pred ocenjevanjem in izbiro najugodnejšega ponudnika mogla izločiti iz postopka.
ZEKom-1 člen 93, 93/a, 96, 98, 99, 99/1, 95, 101-108. ZUS-1 člen 20, 20/1, 40, 40/1, 52. ZUP člen 141, 141/2, 146, 164, 164/2, 165, 165/1.
telekomunikacije - operater s pomembno tržno močjo - določitev operaterja s pomembno tržno močjo - upoštevni trg - analiza upoštevnega trga - naložitev obveznosti operaterju s pomembno tržno močjo
Analizi upoštevnega trga ni mogoče očitati nobenih nepravilnosti ali napak, ki bi lahko povzročile oziroma pomenile nezakonitost izpodbijane odločbe, ob upoštevanju še, da predstavlja analiza v bistveni vsebini strokovno delo, ki ga je pristojna izdelati toženka.
V ZEKom-1 so za vsako izmed predpisanih obveznosti določeni posebni pogoji v tem smislu, da zakon opredeljuje njeno vsebino, določa, katere okoliščine mora toženka upoštevati pri presoji in naložitvi obveznosti, obenem pa zakon pri določanju obveznosti na splošno pušča toženki določeno polje diskrecije (na kar tudi izrecno kaže uporaba izrazov "zlasti" in "lahko" v zakonskih določbah), s čimer se omogoča prilagoditev obveznosti ugotovitvam v konkretnem primeru. S tem je toženki med drugim omogočeno, da pri naložitvi obveznosti upošteva načelo sorazmernosti.
Ne glede na civilnopravno naravo pogodbenih kazni, če se pogodbeno kazen razume v kontekstu instituta civilnega prava po določilih OZ, sodišče sodi, da njihova naložitev v smislu obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo po ZEKom-1 ni materialnopravno napačna, saj jih je treba v obravnavani zadevi razumeti kot del obveznosti po ZEKom-1, ki v okviru posamezne obveznosti ne določa (izčrpno) posameznih konkretnih oblik ukrepov.
Iz tožnikovih lastnih navedb izhaja, da je seznanjen z modelom ERT, da pa bi moral biti model ERT "končen", pa v okoliščinah obravnavane zadeve ne vpliva na določnost naložene obveznosti. Toženka trdi, da po naravi stvari sam model ne more biti povsem fiksen in nespremenljiv ter da predstavlja model ERT, ki ga sama uporablja za izračune, za tožnika pripomoček, to pomeni, da je tožniku ta model na voljo (in po navedbah strank so tudi do sedaj tožniku bile na voljo različice modela), da tudi sam (vnaprej) preveri ustreznost cen, ki jih znotraj naloženih omejitev sicer določa prosto. Iz navedb strank ne izhaja, da tožnik ne bi imel vpogleda v model ERT, na katerega se – oziroma se bo opirala toženka, vsakokrat, ko bi menil, da ga potrebuje za lastno preverjanje oziroma tožnik temu konkretizirano ne ugovarja.
Tožnik sam trdi, da je toženka (že) pripravila nov model za izračunavanje WACC, ki ga je dala v javno posvetovanje, torej tožnik se bo do spremembe – tako višine kot samega izračuna WACC – lahko opredelil oziroma dal svoje pripombe (po navedbah toženke je tožnik to storil in prav tako tudi podal pripombe na posodobljen model WACC, čemur tožnik ne oporeka). Vsakokratna veljavnost same višine WACC po presoji sodišča kot taka ni dejstvo, na katerega bi toženka opirala svojo odločitev. Pri tem je treba upoštevati, da gre pri izpodbijani odločbi za regulacijo upoštevnega trga vnaprej. Potrebno je, da ima tožnik, pa tudi sicer zainteresirana javnost, možnost izjave o spremembah WACC (morebitne pripombe mora toženka ustrezno upoštevati oziroma nanje argumentirano odgovoriti v skladu z 204. členom ZEKom-1).
Analize, ki jih je opravila toženka, že na prvi pogled ne predstavljajo le uporabe podatkov iz uradnih evidenc (uradnih podatkov), ki jih mora toženka voditi v skladu z 200. členom ZEKom-1, saj se namreč toženka sklicuje še na druge okoliščine, ki iz uradnih evidenc radijskih frekvenc in imetnikov ODRF direktno ne izhajajo in tega toženka niti ne trdi. To pomeni, da v konkretni zadevi ne more iti za primer iz 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, torej bi v smislu 146. člena ZUP toženka pred izdajo izpodbijane odločbe morala tožnika seznaniti (tudi) z rezultati analiz, na katere je oprla svojo odločitev.
ZEKom-1 člen 142, 217, 218. ZUP člen 129, 213. OZ člen 120, 120/2, 120/3. ZVPot člen 22, 25.
telefonsko naročniško razmerje - dejanska uporaba storitev - nadomestilo - izpolnitev pogodbene obveznosti - splošni pogoji - varstvo potrošnika
Toženka je upravičeno zavrnila zahtevek tožnika, kar se nanaša na račun dveh klicev, opravljenih po porabi zakupljenih enot. Sedaj uveljavljena možnost o samodejno generiranem opozorilu pri prekoračitvi zakupljenih enot ne glede na znesek računa pa na v januarju 2016 možno opozarjanje s SMS sporočilom le v primeru prekoračitve zneska v višini 40,00 EUR (kar tožnik tudi sam navaja) ne vpliva.
Ne-navedba Splošnih pogojev uporabe storitev v reklamnih plakatih za uporabo storitve ne pomeni kršitve pogodbenih obveznosti med strankama oziroma naročniškega razmerja, saj so splošni pogoji sestavni del pogodbe.
Če tožnik meni, da je oškodovan, lahko to uveljavlja v sodnem postopku, kot določa tretji odstavek 217. člena ZEKom-1.
ZEKom-1 člen 129, 129/2, 129/4, 131, 131/3, 131/8, 217.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje - formularna pogodba - splošni pogoji poslovanja - sprememba splošnih pogojev - prekinitev pogodbe - strošek zaradi prekinitve pogodbe - neizvedba predlaganih dokazov
Tožniku so bili zaračunani (in tega niti ne zanika) stroški pogodbene ugodnosti in stroški prenosa številke k drugemu operaterju. Za to je stranka z interesom nedvomno imel podlago v 129. členu ZEKom-1 in je odločitev toženke, ki je takemu obračunu zapadlih neplačanih pogodbenih obveznosti pritrdila, pravilna.
Po določbi tretjega odstavka 131. člena ZEKom-1 lahko lahko operater naročniku za prenos številke k drugemu operaterju zaračuna samo enkraten znesek, ki upošteva stroške izvedbe prenosa številke, vendar ne sme biti tako visok, da bi odvrnil naročnika od uporabe te zmogljivosti.
dodelitev radijske frekvence - sprememba odločbe o dodelitvi radijske frekvence - pogoji za spremembo odločbe
Podani so pogoji za izdajo odločbe o spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Tožnik namreč ne prereka, da svoj radijski program oddaja z radijske frekvence 91,0 MHz, torej z druge frekvence, kot mu je bila dodeljena s prejšnjo ODRF, prav tako ne prereka, da ima Republika Slovenija pravico do uporabe frekvence 88,9 MHz z lokacije Č. in da razpolaga z drugimi frekvencami na lokaciji C., vse to pa so okoliščine, ki izkazujejo, da je bila izdaja izpodbijane odločbe utemeljena iz razloga učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v javno korist in ker to zahtevajo mednarodnopravni akti, uveljavljeni v Republiki Sloveniji, ki se nanašajo na radijske frekvence.
ZPOmK-1 člen 3, 9, 12, 18, 23, 24, 24/5, 28, 29, 36, 37, 37/4, 55, 58, 59. ZEKom-1 člen 95, 95/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. ZUP člen 214. ZUS-1 člen 19, 28, 28/1. ZPP člen 154, 154/1, 154/2.
zloraba prevladujočega položaja - preiskava - operater - relevantni trg - storitveni trg - geografski trg - tržni delež - telekomunikacijska infrastruktura - omejen in otežen dostop - opredelitev škode - trajajoča kršitev - vplivi na trgovanje med državami članicami - namen prava varstva konkurence
Zelo veliki tržni deleži, razen v izjemnih okoliščinah, dokazujejo obstoj prevladujočega položaja.
Izkoriščevalska zloraba (exploitative abuse) je po pravni teoriji tista, ki je usmerjena neposredno proti potrošnikom, medtem ko je t. i. izključevalna zloraba (exclusionary abuse) usmerjena proti konkurentom podjetja in torej vpliva na blaginjo potrošnikov posredno. Lahko pa imajo posamezne oblike ravnanj tudi značilnosti izkoriščevalske in izključevalne zlorabe hkrati.
Prvi odstavek 9. člena ZPOmK-1 prepoveduje vsako zlorabo prevladujočega položaja (in v tem smislu enako določbo je vseboval tudi že prej veljaven ZPOmK v prvem odstavku 10. člena). Določba kot taka posebnega ugotavljanja konkretne potrošniške škode oziroma njene konkretne višine sicer ne zahteva. Drugače mora veljati v primerih izkoriščevalskih zlorab oziroma kolikor je podjetju neposredna potrošniška škoda posebej očitana.
Tudi po ustaljeni praksi Sodišča EU se 82. člen PES oziroma zdaj 102. člen PDEU ne nanaša le na ravnanja, ki lahko potrošnikom povzročijo takojšnjo škodo, ampak tudi na tista, ki potrošnike oškodujejo tako, da posegajo v konkurenco. V tem smislu gre lahko torej tudi za taka ravnanja, ki ogrožajo učinkovito konkurenčno strukturo. V 19. točki Sporočila Komisije - Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj, se z izrazom "protikonkurenčno omejevanje dostopa" opisuje položaj, v katerem je dejanskim ali potencialnim konkurentom oviran ali preprečen učinkovit dostop do ponudbe ali trgov zaradi ravnanja prevladujočega podjetja, pri čemer je verjetno, da lahko prevladujoče podjetje dobičkonosno povišuje cene v škodo potrošnikov.
Opredelitev morebitne škode za potrošnike je lahko odvisna od kvalitativnih in, kadar je mogoče in ustrezno, tudi kvantitativnih dokazov.
Sodišče sprejema kot utemeljene zaključke toženke o tem, da tožnikovega nacionalno razvejanega bakrenega omrežja, ki ga tožnik tudi nadgrajuje oziroma nadomešča s svojim optičnim omrežjem, ni razumno podvajati iz ekonomskih in pravnih razlogov (znatne investicije na tujih nepremičninah). To pomeni, da (tudi) v smislu prakse Sodišča EU iz zadeve Bronner obstajajo ovire, zaradi katerih bi bila izgradnja omrežja, ki bi bilo vzporedno tožnikovemu, nerazumno težka (unreasonably difficult).
Ključno infrastrukturo je treba presojati v kontekstu upoštevnega trga.
Ni treba dokazati izločitve vsakršne konkurence na trgu, ampak je treba dokazati, da zadevna zavrnitev lahko izloči ali bi lahko izločila vsakršno učinkovito konkurenco na trgu; tako nevarnost za izločitev vsakršne učinkovite konkurence je treba dokazati.
H ključni infrastrukturi spadajo tudi tisti elementi (omrežja), npr. nepremičnine, preko katerih je v konkretnem primeru omogočen dostop.
Koncept znatnosti vpliva na trgovino med državami članicami EU se presoja v kontekstu konkretnega primera.
V konkretnem primeru je odločilna okoliščina, da se zloraba prevladujočega položaja nanaša na dostop do storitev tožnika kot operaterja s prevladujočim položajem, ki deluje na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Običajno pa je, da ima zloraba vpliv na trgovino med državami članicami EU, če se podjetje, ki ima prevladujoč položaj na celotnem ozemlju ene države članice EU, posluži izključevalne zlorabe. Z drugimi besedami, šteje se, da gre za relevanten vpliv.
Posamezna ravnanja, ki jih je ugotovila toženka in ki tudi po presoji sodišča izpolnjujejo znake zlorabe prevladujočega položaja na upoštevnih veleprodajnih trgih, v daljšem, povezanem časovnem obdobju, tvorijo to kršitev, torej so v tem smislu tudi iste vrste oziroma z enakimi učinki omejevanja dostopa do ključne infrastrukture, in posledično jih je toženka lahko obravnavala kot enotno zlorabo prevladujočega položaja.
ZUP člen 260, 260/9, 267, 267/1, 272, 272/2, 279, 279/1. ZEKom člen 38, 38/4, 39, 39/1, 45, 117, 117/2, 121.
obnova upravnega postopka - sklep o dovolitvi obnove postopka - možnost udeležbe v postopku - javni poziv za dodelitev radijskih frekvenc - zainteresirana javnost - neizvedba javnega razpisa - upravna zadeva - ničnost odločbe - ničnostni razlogi - izvršitev odločbe
Vrhovno sodišče pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da je bila faza objave javnega poziva glede na določbe 38. člena ZEKom, drugega odstavka 117. in 121. člena tega zakona ter drugi odstavek 13. Statuta toženke nezakonita, kolikor je bil javni poziv objavljen zgolj v Uradnem listu in ne tudi na spletni strani toženke. Zato tudi sodišče sodi, da je predlagatelj obstoj obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP izkazal z zatrjevanjem in izkazom nezakonitega odvzema možnosti sodelovanja v postopku za pridobitev mnenj zainteresirane javnosti, glede na nezakonito objavo javnega poziva.
Postopek javnega razpisa, ki ni del upravnega postopka za dodelitev radijskih frekvenc, ne more biti predmet obnove postopka oziroma tudi ne predmet odločanja o dovolitvi obnove postopka. Predmet odločanja v obnovi postopka je lahko samo upravna zadeva, zaradi katere je bil začet prejšnji upravni postopek, ki se je končal z dokončno odločbo. Sklep o dovolitvi obnove postopka namreč po zakonu (drugi odstavek 272. člena ZUP) zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena.
RTV Slovenija ne deluje v enakih okoliščinah oziroma zanjo ne veljajo enaki pogoji poslovanja kot za druge izdajatelje programov. Zato 14. člen Ustave, zaradi nižjega količnika, s pomočjo katerega se izračuna osnova, ne more biti prekršen.
Če operater znotraj istega razreda doseže nižji prihodek, a ima enak strošek za plačilo toženki kot operater, ki je dosegel višji prihodek, po oceni sodišča ne gre za omejevanje svobodne menjave blaga in storitev, svobodnega vstopa na trg, svobodnega nastopanja na trgu ali dejanje, s katerim bi se kako drugače preprečevala konkurenca. Gre za procentualno višji delež stroška v prihodku. Ta odstotek lahko izenači z drugim operaterjem, ki dosega višji prihodek v okviru istega razreda na ta način, da tudi sam doseže višje prihodke.
Sodišče meni, da mnenja, pripomb in predlogov glede spremembe Tarife (ki se je v spornem letu znižala), ne more uveljavljati v tej tožbi. Tožnik zmotno meni, da mora sodišče preverjati, ali je spoštovano načelo, da gre v Tarifi za pokrivanje stroškov. Sodišče ne more presojati vsebine Tarife, tj. ne more ocenjevati, ali vrednost točke dejansko prinaša takšne prihodke agencije, da z njimi pokriva stroške, saj za to nima na razpolago ustreznih orodij in nenazadnje odgovor na to vprašanje ne more biti predmet upravnega spora. Sodišče lahko presoja le, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom, na katerega je sodišče vezano. Ker po mnenju sodišča Tarifa po svoji vsebini ne spreminja oziroma ne dopolnjuje zakona mimo zakonskega postopka, zaključuje, da se toženka pri svoji odločitvi o odmeri plačila oziroma uporabljeni vrednosti točke ni oprla na nezakonit splošni akt.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniška pogodba - splošni pogoji poslovanja - plačilo opravljenih storitev
Kontna kartica ima značaj listine, ki dokazuje denarne terjatve. Konkretnih razlogov, zakaj naj bi bile kontne kartice neverodostojne oziroma zakaj naj se jih ne bi upoštevalo v predmetni zadevi, tožnik ne zatrjuje. Tako se, ob upoštevanju razlogov izpodbijane odločbe in sklepa ter spisne dokumentacije, ugovor tožnika, da nima neporavnanih obveznosti do stranke z interesom, izkaže za neutemeljen.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - telekomunikacijske storitve - odstop od naročniške pogodbe - plačilo storitev
Tožnik bi ob običajni skrbnosti lahko vedel, da tarife EU NESKONČNO ni vklopil le za obdobje, v katerem je cena te storitve akcijska, ampak za nedoločen čas, dokler je ne bo izklopil. Na navedeno namreč nedvomno kaže SMS z besedilom, da je "tarifa EU NESKONČNO aktivna, dokler je ne izklopite". To bi nenazadnje lahko ugotovil tudi iz mesečnih računov, ki jih je prejemal. Prav tako bi ob običajno skrbnem prebiranju navedenih SMS, za katera v tožbi ne navaja, da ju ni prejel, lahko razbral, da akcijska cena velja le za obdobje do 3. 5. 2015, sicer pa je redna cena 2,99 EUR.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje - formularna pogodba - splošni poslovni pogoji - sprememba splošnih pogojev - prekinitev pogodbe - strošek zaradi prekinitve pogodbe
Ob sklenitvi naročniške pogodbe v obravnavanem primeru tožeča stranka med stroške, ki nastanejo zaradi prekinitve pogodbe, ni vključila spornega administrativnega stroška za prekinitev naročniškega razmerja. Ker pa so stroški, ki nastanejo ob prekinitvi pogodbe, obvezna sestavina pogodbe, ki jo zakon določa v korist naročnika kot šibkejše stranke, in bi jih tožeča stranka kot operater morala predvideti že ob sklenitvi pogodbe, se sodišče strinja s toženo stranko, da tožeča stranka ne more enostransko dopolnjevati naročniške pogodbe z vključitvijo obravnavnega administrativnega stroška za prekinitev pogodbe.
ZEKom-1 člen 124, 124/1, 142/8, 142/9, 217, 217/1, 217/1-2, 217/3.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniška pogodba - splošni pogoji poslovanja - ugovor - odločitev o ugovoru - presumpcija molka
V določbah ZEKom-1 ni nikjer določena presumpcija, da se operater strinja z ugovorom v smislu, da bi se štelo, da mu je ugodil, če v 15 dneh ne odloči. Edina z zakonom predpisana posledica je v tem, da lahko v takem primeru končni uporabnik direktno, v 30 dneh od vložitve ugovora pri operaterju, vloži pri agenciji predlog za rešitev spora.
ZEKom-1 člen 9, 9/2, 9/3, 16, 19, 19/1, 20, 20/1, 21. ZUP člen 10, 164, 164/2, 189, 189/1. ZUreP-1 člen 92, 92/3.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - uvedba postopka - javna korist - prosta presoja dokazov - druga ustrezna nepremičnina
Na podlagi navedb služnostnega upravičenca in izvedenega dokaznega postopka je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ mogel zaključiti, da je pridobitev konkretne služnosti nujen pogoj za nadaljnje obratovanje in vzdrževanje bazne postaje oziroma za zagotavljanje nadaljnjega nemotenega delovanja javnega komunikacijskega omrežja. Sodišče sodi, da je (že) v fazi uvedbe postopka ugotovljen tudi pogoj v smislu 1. točke prvega odstavka 21. člena ZEKom-1.
Tožnica v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ne more uspešno izpodbiti le s posplošenimi zatrjevanji, češ da bi moral organ pridobiti mnenja več različnih izvedencev v zvezi z dejstvi in okoliščinami, glede katerih na osnovi svojega mnenja (po lastnem zatrjevanju) dvomi, da so bili v upravnem postopku pravilno oziroma v celoti ugotovljeni. Tudi ni izkazano na podlagi navedb tožnice, da bi ta njen dvom lahko bil utemeljen. Izvedba predlaganih dokazov je namenjena dokazovanju dejstev, ki jih mora stranka najprej zatrjevati.
Obstoj konkretne javne koristi za posamezno bazno postajo ne more biti povezan z vprašanjem zasebnopravnih razmerij med različnimi operaterji oziroma vprašanjem razmerij konkretnega operaterja kot služnostnega upravičenca z drugimi operaterji.
Zgolj z zatrjevanjem hipotetičnega položaja in morebitne bodoče prodaje nepremičnine tožnica ne more uspešno utemeljevati, da so podane okoliščine v smislu drugega odstavka 21. člena ZEKom-1 (bistveno oviranje lastnika nepremičnine).
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - telekomunikacijske storitve - cena storitev - gostovanje v tujini
Glede na povzete določbe predpisov in vsebino naročniške pogodbe, sklenjene med predlagateljico in tožnikom, kamor spadajo tudi Splošni pogoji kot njen sestavni del, sodišče sodi, da je tožnik s tem, ko je predlagateljici poslal SMS z vsebino o preseženem limitu prenosa podatkov, storil več, kot bi moral, zaradi česar že iz tega razloga ni mogoče slediti toženkini razlagi, da je ravno zaradi takega ravnanja dolžan storiti še več.