Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu iz 1984. leta.
finančni leasing - odgovornost dajalca leasinga
Pogodba o čistem finančnem leasingu načelno izključuje odgovornost dajalca leasinga za stvarne in pravne napake v leasing dane stvari, ker se to tiče razmerja med proizvajalcem (dobaviteljem) stvari in jemalcem leasinga.
UZITUL člen 19, 19/3, 22b, 22b/2-2.UZITUL-A člen 1.
devize vlagateljev v enotah LB na območju drugih nekdanjih republik SFRJ
22. b člen Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 45-I/94) ne posega v obveznosti iz depozitnih pogodb za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu tega ustavnega zakona (3. alinea 2. odstavka 22.b člena dopolnitev ustavnega zakona).
razmerja med predlogom za obnovo postopka in drugimi izrednimi pravnimi sredstvi - nova dejstva in dokazi - pravica lastnika stanovanja do vselitve in proste razpolage
Tožeča stranka (lastnik) ima "direktni" zahtevek proti toženima strankama (uporabnikoma stanovanja) na izselitev in sodišče druge stopnje s pritrditvijo temu stališču ni kršilo 155. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ). Prav tako je pravilna ugotovitev, da gre za sočasno obveznost, saj s trenutkom, ko bo prva tožena stranka zagotovila drugi primerni stanovanji, nastane tudi obveznost izselitve iz dosedanjih stanovanj. Le izvršitev obeh obveznosti se opravi v časovnem zaporedju.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - odločitev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok - narava tožbenega zahtevka za dodelitev
Po 78. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b., v nadaljevanju ZZZDR) mora sodišče po uradni dolžnosti odločati o varstvu in vzgoji ter preživljanju skupnih otrok. Zato imata tožbena zahtevka, ki sta ju pravdni stranki postavili v zvezi s tem, pravno naravo predlogov, ki jih sodišče lahko upošteva ali pa tudi ne, saj mora pri razsoji upoštevati koristi otrok. Toda porazdelitev vlog za odločitev o dodelitvi otrok in plačevanju preživnine zanju nima nobenih posledic. Tako ne negativnih za tistega, ki je v vlogi tožene stranke, kakor tudi ne pozitivnih za tistega, ki je v vlogi tožeče stranke. Sodišče namreč pogosto tudi v primeru, ko je tožeča stranka uspela z zahtevkom na razvezo zakonske zveze, prav tej stranki naloži plačilo preživnine za otroke in otroke dodeli v varstvo in vzgojo toženi stranki. Zato poimenovanje strank v tem pravdnem postopku za odločitev ni pravno pomembno in revizija v delu, v katerem A. C. zahteva, da ga sodišče šteje za tožnika in ne toženca, ni utemeljena.
ZUKZ člen 28, 28/1, 53. ZPP (1977) člen 27, 52, 52/1.
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo - nepogodbena odškodninska odgovornost - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini
Pravilno razumevanje določbe 1.odstavka 53. člena ZUKZ je tisto razumevanje, ki kot kraj nastanka škode pojmuje kraj, kjer je prišlo do škodljivega delovanja na telo ali premoženje - to pa je v primeru prometne nesreče kraj te prometne nesreče. Pravkar povedano velja tudi v primeru, ko so končne posledice telesnih poškodb nastopile drugje - naprimer smrt zaradi poškodb iz prometne nesreče, ki ni nastopila v isti državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče. Tak odgovor je treba dati tako glede nepremoženjske škode (bližnjih svojcev) po 1. odstavku 201.člena ZOR zaradi smrti osebe, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, kakor glede premoženjske škode drugih (pogrebni in podobni stroški). Tako v enem kakor v drugem primeru je izhodišče razlage kraja nastanka škode (na ozemlju Slovenije ali drugje) po 1. odstavku 53. člena ZUKZ (prvotni) neposredni oškodovanec, tj. oseba, ki je bila v prometni nesreči telesno poškodovana. Pri tem izhodišču je glede vse škode, ki je nastala zaradi smrti osebe, poškodovane v prometni nesreči, treba šteti kraj prometne nesreče kot kraj nastanka škode. Prebivališča oškodovancev iz 1. odstavka 201. člena ZOR, kot tožnikov v pravdi, pa ni mogoče vzeti za izhodišče ugotavljanja kraja nastanka škode v smislu 1. odstavka 53. člena ZUKZ.
Tožeča stranka zmotno meni, da je novelirano določbo 1. odstavka 52. člena ZPP mogoče in treba upoštevati tudi v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti z mednarodnim elementom, zato ker je bila uveljavljena (Ur. l. SFRJ 27/90) pozneje kakor določba 53. člena ZUKZ (Ur. l. SFRJ 43/82 in 72/82).
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo - nepogodbena odškodninska odgovornost - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini
V mednarodnih razmerjih je potrebno dejstvo, kje je škoda nastala, ugotoviti na najbolj nedvoumen način. Le tako je mogoče pričakovati, da bo sodba priznana in izvršena oz. pričakovati, da bo tuji sodni organ takšno odločitev spoštoval. V nasprotnem primeru bi ravno v situacijah, kot je obravnavana (zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode) prišli v nerešljive položaje, ko bi se oškodovanec po nezgodi v kateri je utrpel nepremoženjsko škodo, preseljeval iz kraja v kraj ali pa zdravil v bolnišnicah v različnih državah, kar vse bi lahko pripeljalo do vrste tožbenih zahtevkov, kjer bi zaradi nepreglednosti in pravne negotovosti lahko prihajalo do zapletov, ki ne bi bili le v škodo povzročitelju škode (oziroma odgovorni osebi), temveč tudi oškodovancu samemu. Prav zato se ZUKZ ni odločil za navezno okoliščino v mednarodnih razmerjih v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, kakršno pozna v 2. odstavku 52. člena ZPP za notranjepravna razmerja. Zato je prav ta določba argument, ki pove, da 53. člen ZUKZ ne določa pristojnosti po kraju tožnikovega prebivališča, to je po kraju, kjer tožnik živi in trajne posledice oz. zmanjšanje življenjskih aktivnosti doživlja.
Denacionalizacijski upravičenec je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno in na tega se praviloma glasi tudi akt o podržavljenju. Če se akt o podržavljenju ne ujema v celoti z zemljiškoknjižnim stanjem ob podržavljenju nepremičnine, je pri ugotavljanju denacionalizacijskega upravičenca potrebno upoštevati tudi dokaze, s katerimi se dokazuje nasprotno lastninsko stanje.
ZGO člen 36.ZUP člen 269, 269/1. ZV člen 45, 45/1.
gradbeno dovoljenje
Ker je bilo vodnogospodarsko soglasje v teku pritožbenega postopka odpravljeno po nadzorstveni pravici, je pritožbeni organ glede na določbo 1. odstavka 269. člena ZUP utemeljeno štel, da izdano gradbeno dovoljenje ni zakonito, saj ni več obstajal eden izmed pogojev za njegovo izdajo.
ZUKZ člen 28, 28/1, 53. ZPP (1977) člen 27, 52, 52/1.
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo - nepogodbena odškodninska odgovornost - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini
Zakon, v katerem je mednarodna pristojnost za spore o nepogodbeni odškodninski odgovornosti posebej urejena, je prav ZUKZ. Ker gre za specialni predpis, ni odločilno, kdaj in kako so bile določbe ZPP o krajevni pristojnosti za te spore spremenjene ali dopolnjene.
Za odločanje o tem, katero sodišče je pristojno, je odločilen čas začetka pravdnega postopka in ne čas škodnega dogodka. Gre za splošno sprejeto načelo procesnega prava (primerjaj 15. člen ZPP), ki velja tudi v mednarodnem zasebnem pravu in je urejeno v 81. členu ZUKZ.
Gre za kraj (državo) kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo tožnika (na območju Republike Hrvaške), in ne kraj (državo), kjer tožnik trpi duševne bolečine (na območju Republike Slovenije).
Vsakršna fizična odsotnost s teritorija RS v obdobju, preden je tožnik postal tujec, še ne pomeni prekinitve prebivanja na območju RS, toda odhod iz Slovenije zaradi pripadnosti bivši JA in v njeni službi ima tak značaj, saj je od poveljstva armade bilo odvisno, kje bo njen pripadnik prebival.
ZPP (1977) člen 50, 196, 196/1. ZUKZ člen 46, 46/4.
krajevna pristojnost - pristojnost za sospornike - materialni sosporniki - domača in tuja pravna oseba
Odločitev o tem, ali je v obravnavanem primeru domače sodišče pristojno tudi za drugotoženo stranko, odvisna od vprašanja, ali sta drugotožena stranka in prvotožena D. N., ki je kot domača fizična oseba tožena z isto tožbo, materialna sospornika. Odgovor na to vprašanje pa je negativen. Zato je pravno pravilna izpodbijana pravnomočna odločitev , da za drugotoženo stranko slovensko sodišče ni pristojno. Tožeča stranka namreč zahteva od toženih strank solidarno plačilo denarnega zneska (DEM oziroma tolarske protivrednosti). Morebitna solidarna zaveza obeh toženih strank sama po sebi še ne pomeni, da gre med njima za materialno sosporništvo. Toženi stranki sta res v zavezi do tožeče stranke na podlagi istega škodnega dogodka (prometne nezgode, do katere je prišlo v Republiki Avstriji), vendar pa temelji odgovornost toženih strank na različnih pravnih podlagah. Tožena stranka D. N. je dedinja odgovorne osebe (lastnika osebnega avtomobila, ki je bil v prometni nezgodi udeležen), katere obveznost je temeljila na pravilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Drugotožena stranka pa je tuja pravna oseba, katere odgovornost temelji na zavarovalni pogodbi, ki pa niti ni bila sklenjena z odgovorno osebo, katere dedinja je toženka D. N., ampak s tujo fizično osebo, ki je bila kot lastnik tujega osebnega avtomobila tudi udeležena v prometni nezgodi, do katere je prišlo v tujini (Republiki Avstriji). Po povedanem tedaj toženi stranki nista materialna sospornika. Zato tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da je v obravnavanem primeru na podlagi določb 50.člena ZPP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 196. člena ZPP tudi za drugotoženo stranko podana sodna pristojnost slovenskega sodišča.
dolžnost preživljanja - povračilo izdatkov - verzijski zahtevek - izdatek za drugega - načelo monetarnega nominalizma
Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti in se zato, kot sta materialnopravno pravilno storili tudi sodišči druge in prve stopnje, ta vrednost presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev. To pa je ob odločanju sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko so bili ti izdatki uporabljeni za preživljanje preživninskega upravičenca (133. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oziroma 218. člen v zvezi s 394. členom zakona o obligacijskih razmerjih).
ZOR člen 177. PRAVILA ZA OPRAVLJANJE POOBLASTIL ORGANOV ZA NOTRANJE ZADEVE Ur.l. SRS, št. 44/88, člen 273, 278.
odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - oprostitev odgovornosti - ravnanje pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve
Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, je tožnik kot pooblaščena strokovno usposobljena uradna oseba ravnal hudo neprevidno in nepremišljeno, saj je na sredi ceste skušal zaustaviti kar dve vozili hkrati, za kar pa ni izbral niti najbolj ustreznega kraja, niti najbolj ustreznega načina. Njegovo ravnanje tudi ni bilo povsem v skladu z določbami 273. in 278. člena v času škodnega dogodka veljavnih Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve, Uradni list SRS, št. 44/88 - v nadaljevanju pravila. Ob upoštevanju omenjenih pravil bi se moral tožnik kot pooblaščena uradna oseba pri dajanju znakov na cesti postaviti tako, da bi ga lahko opazili vsi udeleženci v prometu, znake, ki so bili namenjeni določenemu udeležencu v prometu, pa bi moral dajati na tak način, da bi bilo mogoče nedvomno sklepati, na katerega udeleženca se nanašajo (3. odstavek 273.člena pravil). S svojim delom ne bi smel ovirati prometa (1. odstavek 278.člena pravil), posebno pozoren bi moral biti tudi na ravnanje voznika in na gibanje vozila (2. odstavek 278.člena pravil), za zaustavitev vozila pa bi moral izbrati tudi primerno mesto (3. odstavek 278.člena pravil). Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje pa izhaja, da vseh navedenih pravil tožnik ni spoštoval. Zato je materialnopravno pravilna odločitev, da je tudi sam soprispeval k temu, da je do nastanka škode prišlo in da znaša njegov prispevek 20 %.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah
Odškodnina, do katere je tožnik upravičen, mora biti v sorazmerju s številnimi poškodbami in dolgotrajnim mučnim zdravljenjem. Prisojena odškodnina v znesku 1.500.000,00 SIT je v skladu s tem. Prav tako je v skladu s sodno prakso v primerljivih primerih.
pridobitev z naturalizacijo - znanje slovenskega jezika
Sprejem v državljanstvo po 10. čl. ZDRS ni pravica posameznika, ampak le možnost, in se pozitivna odločba izda le, če so izpolnjeni vsi pogoji iz tega člena in če je individualni interes prosilca za pridobitev slovenskega državljanstva v skladu z nacionalnim interesom.
V pravnih sredstvih zoper sklep o obnovi postopka je mogoče navajati nova dejstva in nove dokaze samo v zvezi z obnovitvenimi razlogi in dokazi, na katerih temelji predlog za obnovo, ni pa mogoče predloga širiti z novimi navedbami in predlogi.
Nova dejstvi in novi dokazi po 9. točki 421.čl. ZPP morajo biti taki, da bi lahko bila na njihovi podlagi izdana za stranko ugodnejša odločba, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. To pomeni, da so tedaj že morali obstajati, le da jih stranka iz upravičenih razlogov ni mogla uveljavljati (2. odst. 422.čl. ZPP).
Akt Stanovanjskega sklada RS o dodelitvi stanovanjskega posojila je dokončni posamični akt in se v postopku uporabljajo pravila splošnega upravnega postopka.
Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, če organ, ki odloča o dovoljenju za nabavo orožja, v postopku ni izvedel vseh dokazov v zvezi z razlogi, s katerimi stranka utemeljuje svoj zahtevek (izrečene grožnje, pa čeprav le po telefonu, z vidika primerov, ki jih je stranka kot kazenski sodnik obravnavala).
lastninjenje in privatizacija stanovanj - zapadlost zahteve za odkup - rok za uveljavljanje zahteve za odkup stanovanja
Primerjava 117. in 123. člena SZ, ki sta oba v poglavju o lastninjenju in privatizaciji ter v oddelku o privatizaciji stanovanj, utemeljuje zaključevanje, da se dvoletni rok iz 123. člena SZ nanaša na vložitev zahteve iz 117. člena zakona. Stanovanjski zakon nima nobene druge določbe o roku za vložitev zahteve po 117. členu. Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, pač pa o uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Zato je očitno, da ne more veljati rok s končnim datumom 19.10.1993 tako za vložitev zahteve kot tudi za vložitev tožbe. Upoštevati je namreč treba določbo 117. člena, po kateri je predhodna zahteva nujen del postopka za uveljavljanje odkupa, ki daje lastniku stanovanja 30 dni časa za sklenitev pogodbe. Zaradi tega določbe 123. člena ni mogoče interpretirati tako, da bi se štelo, da določa prekluzivni rok, v katerem mora biti vložena tožba, pač pa je to določba, s katero je postavljen prekluzivni rok za vložitev zahteve po 117. členu SZ. Kadar je bila ta zahteva vložena pravočasno to je pred 19.10.1993, je nato mogoče nakup stanovanja zahtevati s tožbo v splošnem zastaralnem roku.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - uporabnik stanovanja
Po izselitvi imetnice stanovanjske pravice je tožnica kot edina uporabnica, ki je ostala v stanovanju, in ki je z imetnico stanovanjske pravice najmanj dve leti živela v ekonomski skupnosti, obdržala pravico do nadaljnje uporabe stanovanja (2. odstavek 19. člena ZSR). Ta pravica pa je bila, ob upoštevanju prej navedenih pravnoodločilnih dejstev, po svoji vsebini in pravnih učinkih povsem izenačena z imetništvom stanovanjske pravice. To z drugimi besedami pomeni, da tožnica ni pridobila pravice do odkupa spornega stanovanja kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice, kot se v reviziji zmotno zatrjuje, ampak kot imetnica pravice, ki je bila po svoji vsebini in pravnih učinkih povsem izenačena z imetništvom stanovanjske pravice. Zato ji je bila tožena stranka dolžna na njeno zahtevo prodati stanovanje na podlagi določbe 117. člena SZ.