Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu iz 1984. leta.
finančni leasing - odgovornost dajalca leasinga
Pogodba o čistem finančnem leasingu načelno izključuje odgovornost dajalca leasinga za stvarne in pravne napake v leasing dane stvari, ker se to tiče razmerja med proizvajalcem (dobaviteljem) stvari in jemalcem leasinga.
UZITUL člen 19, 19/3, 22b, 22b/2-2.UZITUL-A člen 1.
devize vlagateljev v enotah LB na območju drugih nekdanjih republik SFRJ
22. b člen Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 45-I/94) ne posega v obveznosti iz depozitnih pogodb za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu tega ustavnega zakona (3. alinea 2. odstavka 22.b člena dopolnitev ustavnega zakona).
razmerja med predlogom za obnovo postopka in drugimi izrednimi pravnimi sredstvi - nova dejstva in dokazi - pravica lastnika stanovanja do vselitve in proste razpolage
Tožeča stranka (lastnik) ima "direktni" zahtevek proti toženima strankama (uporabnikoma stanovanja) na izselitev in sodišče druge stopnje s pritrditvijo temu stališču ni kršilo 155. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ). Prav tako je pravilna ugotovitev, da gre za sočasno obveznost, saj s trenutkom, ko bo prva tožena stranka zagotovila drugi primerni stanovanji, nastane tudi obveznost izselitve iz dosedanjih stanovanj. Le izvršitev obeh obveznosti se opravi v časovnem zaporedju.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - odločitev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok - narava tožbenega zahtevka za dodelitev
Po 78. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b., v nadaljevanju ZZZDR) mora sodišče po uradni dolžnosti odločati o varstvu in vzgoji ter preživljanju skupnih otrok. Zato imata tožbena zahtevka, ki sta ju pravdni stranki postavili v zvezi s tem, pravno naravo predlogov, ki jih sodišče lahko upošteva ali pa tudi ne, saj mora pri razsoji upoštevati koristi otrok. Toda porazdelitev vlog za odločitev o dodelitvi otrok in plačevanju preživnine zanju nima nobenih posledic. Tako ne negativnih za tistega, ki je v vlogi tožene stranke, kakor tudi ne pozitivnih za tistega, ki je v vlogi tožeče stranke. Sodišče namreč pogosto tudi v primeru, ko je tožeča stranka uspela z zahtevkom na razvezo zakonske zveze, prav tej stranki naloži plačilo preživnine za otroke in otroke dodeli v varstvo in vzgojo toženi stranki. Zato poimenovanje strank v tem pravdnem postopku za odločitev ni pravno pomembno in revizija v delu, v katerem A. C. zahteva, da ga sodišče šteje za tožnika in ne toženca, ni utemeljena.
ZUKZ člen 28, 28/1, 53. ZPP (1977) člen 27, 52, 52/1.
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo - nepogodbena odškodninska odgovornost - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini
Pravilno razumevanje določbe 1.odstavka 53. člena ZUKZ je tisto razumevanje, ki kot kraj nastanka škode pojmuje kraj, kjer je prišlo do škodljivega delovanja na telo ali premoženje - to pa je v primeru prometne nesreče kraj te prometne nesreče. Pravkar povedano velja tudi v primeru, ko so končne posledice telesnih poškodb nastopile drugje - naprimer smrt zaradi poškodb iz prometne nesreče, ki ni nastopila v isti državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče. Tak odgovor je treba dati tako glede nepremoženjske škode (bližnjih svojcev) po 1. odstavku 201.člena ZOR zaradi smrti osebe, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, kakor glede premoženjske škode drugih (pogrebni in podobni stroški). Tako v enem kakor v drugem primeru je izhodišče razlage kraja nastanka škode (na ozemlju Slovenije ali drugje) po 1. odstavku 53. člena ZUKZ (prvotni) neposredni oškodovanec, tj. oseba, ki je bila v prometni nesreči telesno poškodovana. Pri tem izhodišču je glede vse škode, ki je nastala zaradi smrti osebe, poškodovane v prometni nesreči, treba šteti kraj prometne nesreče kot kraj nastanka škode. Prebivališča oškodovancev iz 1. odstavka 201. člena ZOR, kot tožnikov v pravdi, pa ni mogoče vzeti za izhodišče ugotavljanja kraja nastanka škode v smislu 1. odstavka 53. člena ZUKZ.
Tožeča stranka zmotno meni, da je novelirano določbo 1. odstavka 52. člena ZPP mogoče in treba upoštevati tudi v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti z mednarodnim elementom, zato ker je bila uveljavljena (Ur. l. SFRJ 27/90) pozneje kakor določba 53. člena ZUKZ (Ur. l. SFRJ 43/82 in 72/82).
Denacionalizacijski upravičenec je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno in na tega se praviloma glasi tudi akt o podržavljenju. Če se akt o podržavljenju ne ujema v celoti z zemljiškoknjižnim stanjem ob podržavljenju nepremičnine, je pri ugotavljanju denacionalizacijskega upravičenca potrebno upoštevati tudi dokaze, s katerimi se dokazuje nasprotno lastninsko stanje.
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo - nepogodbena odškodninska odgovornost - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini
V mednarodnih razmerjih je potrebno dejstvo, kje je škoda nastala, ugotoviti na najbolj nedvoumen način. Le tako je mogoče pričakovati, da bo sodba priznana in izvršena oz. pričakovati, da bo tuji sodni organ takšno odločitev spoštoval. V nasprotnem primeru bi ravno v situacijah, kot je obravnavana (zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode) prišli v nerešljive položaje, ko bi se oškodovanec po nezgodi v kateri je utrpel nepremoženjsko škodo, preseljeval iz kraja v kraj ali pa zdravil v bolnišnicah v različnih državah, kar vse bi lahko pripeljalo do vrste tožbenih zahtevkov, kjer bi zaradi nepreglednosti in pravne negotovosti lahko prihajalo do zapletov, ki ne bi bili le v škodo povzročitelju škode (oziroma odgovorni osebi), temveč tudi oškodovancu samemu. Prav zato se ZUKZ ni odločil za navezno okoliščino v mednarodnih razmerjih v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, kakršno pozna v 2. odstavku 52. člena ZPP za notranjepravna razmerja. Zato je prav ta določba argument, ki pove, da 53. člen ZUKZ ne določa pristojnosti po kraju tožnikovega prebivališča, to je po kraju, kjer tožnik živi in trajne posledice oz. zmanjšanje življenjskih aktivnosti doživlja.
ZGO člen 36.ZUP člen 269, 269/1. ZV člen 45, 45/1.
gradbeno dovoljenje
Ker je bilo vodnogospodarsko soglasje v teku pritožbenega postopka odpravljeno po nadzorstveni pravici, je pritožbeni organ glede na določbo 1. odstavka 269. člena ZUP utemeljeno štel, da izdano gradbeno dovoljenje ni zakonito, saj ni več obstajal eden izmed pogojev za njegovo izdajo.
ZUKZ člen 28, 28/1, 53. ZPP (1977) člen 27, 52, 52/1.
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo - nepogodbena odškodninska odgovornost - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini
Zakon, v katerem je mednarodna pristojnost za spore o nepogodbeni odškodninski odgovornosti posebej urejena, je prav ZUKZ. Ker gre za specialni predpis, ni odločilno, kdaj in kako so bile določbe ZPP o krajevni pristojnosti za te spore spremenjene ali dopolnjene.
Za odločanje o tem, katero sodišče je pristojno, je odločilen čas začetka pravdnega postopka in ne čas škodnega dogodka. Gre za splošno sprejeto načelo procesnega prava (primerjaj 15. člen ZPP), ki velja tudi v mednarodnem zasebnem pravu in je urejeno v 81. členu ZUKZ.
Gre za kraj (državo) kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo tožnika (na območju Republike Hrvaške), in ne kraj (državo), kjer tožnik trpi duševne bolečine (na območju Republike Slovenije).
Vsakršna fizična odsotnost s teritorija RS v obdobju, preden je tožnik postal tujec, še ne pomeni prekinitve prebivanja na območju RS, toda odhod iz Slovenije zaradi pripadnosti bivši JA in v njeni službi ima tak značaj, saj je od poveljstva armade bilo odvisno, kje bo njen pripadnik prebival.
ZPP (1977) člen 50, 196, 196/1. ZUKZ člen 46, 46/4.
krajevna pristojnost - pristojnost za sospornike - materialni sosporniki - domača in tuja pravna oseba
Odločitev o tem, ali je v obravnavanem primeru domače sodišče pristojno tudi za drugotoženo stranko, odvisna od vprašanja, ali sta drugotožena stranka in prvotožena D. N., ki je kot domača fizična oseba tožena z isto tožbo, materialna sospornika. Odgovor na to vprašanje pa je negativen. Zato je pravno pravilna izpodbijana pravnomočna odločitev , da za drugotoženo stranko slovensko sodišče ni pristojno. Tožeča stranka namreč zahteva od toženih strank solidarno plačilo denarnega zneska (DEM oziroma tolarske protivrednosti). Morebitna solidarna zaveza obeh toženih strank sama po sebi še ne pomeni, da gre med njima za materialno sosporništvo. Toženi stranki sta res v zavezi do tožeče stranke na podlagi istega škodnega dogodka (prometne nezgode, do katere je prišlo v Republiki Avstriji), vendar pa temelji odgovornost toženih strank na različnih pravnih podlagah. Tožena stranka D. N. je dedinja odgovorne osebe (lastnika osebnega avtomobila, ki je bil v prometni nezgodi udeležen), katere obveznost je temeljila na pravilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Drugotožena stranka pa je tuja pravna oseba, katere odgovornost temelji na zavarovalni pogodbi, ki pa niti ni bila sklenjena z odgovorno osebo, katere dedinja je toženka D. N., ampak s tujo fizično osebo, ki je bila kot lastnik tujega osebnega avtomobila tudi udeležena v prometni nezgodi, do katere je prišlo v tujini (Republiki Avstriji). Po povedanem tedaj toženi stranki nista materialna sospornika. Zato tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da je v obravnavanem primeru na podlagi določb 50.člena ZPP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 196. člena ZPP tudi za drugotoženo stranko podana sodna pristojnost slovenskega sodišča.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje v postopkih na drugi in prvi stopnji, iz katerega izhaja, da je tožnikov prednik kupil parc.št...v površini le 285 m2 in ne v večji površini, toženec pa parc. št... v površini 382 m2 in ne manjšo (kot je bilo navedeno tudi v kupnih pogodbah obeh pravdnih strank, v zemljiškoknjižnih vpisih in dr.), da tožnik s prednikom ni bil dobroverni posestnik na sporni površini 37 m2, ki jo iztožuje v breme toženčeve parcele, ker je tudi ta del imel v posesti toženčev prednik M. vse do prodaje parcele št. leta 1985 tožencu, ki je nato preprečeval tožniku posege v ta del nepremičnine, sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da tožnik spornega dela nepremičnine ni imel v dobroverni (in zakoniti) posesti in da zato ni utemeljen njegov tožbeni zahtevek, da je na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine.
Pri odločanju o lokacijskem dovoljenju se upošteva predpise, veljavne na dan izdaje odločbe, kar izhaja iz načela zakonitosti (4. čl. ZUP), razen, če sam predpis določa kaj drugega.
pridobitev - državljan druge republike - vojaška oseba - nevarnost za obrambo države
Poveljnik vojaške enote, ki osebno sicer ni neposredno bojno deloval, pač pa je bojno delovala zoper RS njegova enota, je oseba, pri kateri je podana nevarnost za obrambo države.
Katalog o cenah rabljenega blaga v državi uvoznici je v postopku določitve carinske osnove za rabljeno blago le pripomoček pri oceni vrednosti takega blaga, ne more pa biti neposredna podlaga za določitev carinske osnove. Carinska osnova se določi na podlagi 44. člena CZ.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - priposestvovalna doba - dobrovernost
Priposestvovalni sistem ZTLR temelji na predpostavki dobrovernosti. Ta predpostavka pa je izpolnjena, če je posestnik ves čas trajanja posesti prepričan, da je stvar njegova, oziroma če ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da ni njegova. Ob dejstvu, da so s sporno nepremičnino v letu 1967 pravno razpolagali pravni predniki tožene stranke (dovolitev gradnje ceste preko sporne nepremičnine), zlasti pa ob dejstvu, da je bila pravnim prednikom tožeče stranke v letu 1958 vročena odločba, v kateri je bilo izrecno navedeno, da nepremičnina parc. št. 1237/3 ni dodeljena njim ampak pravni prednici tožene stranke, ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da sta pravna prednika tožeče stranke ves čas živela v prepričanju, da je sporna nepremičnina njuna oziroma, da nista mogla vedeti, da ni njuna. V postopku pred nižjima sodiščema dokazani neobstoj pozitivnega prepričanja pravnih prednikov tožeče stranke, da je sporna nepremičnina njuna last (za njuno nedobrovernost bi sicer zadoščala že možnost vedenja, da ni njuna last, ki je bila brez dvoma podana glede na obstoj odločb, ki so bile vročene, celo izpodbijane s pravnimi sredstvi in ki so postale tudi pravnomočne), vsekakor izključuje uporabo določbe 5. odstavka 28. člena ZTLR in določbe 30. člena ZTLR.
Za stranko, ki ima pooblaščenca, izguba pravdne sposobnosti ni razlog za prekinitev postopka. Po določbi 100.čl. ZPP namreč izguba pravdne sposobnosti ne vpliva na nadaljnjo veljavo pooblastila.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - zapadlost zahteve za odkup - rok za uveljavljanje zahteve za odkup stanovanja
Primerjava 117. in 123. člena SZ, ki sta oba v poglavju o lastninjenju in privatizaciji ter v oddelku o privatizaciji stanovanj, utemeljuje zaključevanje, da se dvoletni rok iz 123. člena SZ nanaša na vložitev zahteve iz 117. člena zakona. Stanovanjski zakon nima nobene druge določbe o roku za vložitev zahteve po 117. členu. Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, pač pa o uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Zato je očitno, da ne more veljati rok s končnim datumom 19.10.1993 tako za vložitev zahteve kot tudi za vložitev tožbe. Upoštevati je namreč treba določbo 117. člena, po kateri je predhodna zahteva nujen del postopka za uveljavljanje odkupa, ki daje lastniku stanovanja 30 dni časa za sklenitev pogodbe. Zaradi tega določbe 123. člena ni mogoče interpretirati tako, da bi se štelo, da določa prekluzivni rok, v katerem mora biti vložena tožba, pač pa je to določba, s katero je postavljen prekluzivni rok za vložitev zahteve po 117. členu SZ. Kadar je bila ta zahteva vložena pravočasno to je pred 19.10.1993, je nato mogoče nakup stanovanja zahtevati s tožbo v splošnem zastaralnem roku.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - uporabnik stanovanja
Po izselitvi imetnice stanovanjske pravice je tožnica kot edina uporabnica, ki je ostala v stanovanju, in ki je z imetnico stanovanjske pravice najmanj dve leti živela v ekonomski skupnosti, obdržala pravico do nadaljnje uporabe stanovanja (2. odstavek 19. člena ZSR). Ta pravica pa je bila, ob upoštevanju prej navedenih pravnoodločilnih dejstev, po svoji vsebini in pravnih učinkih povsem izenačena z imetništvom stanovanjske pravice. To z drugimi besedami pomeni, da tožnica ni pridobila pravice do odkupa spornega stanovanja kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice, kot se v reviziji zmotno zatrjuje, ampak kot imetnica pravice, ki je bila po svoji vsebini in pravnih učinkih povsem izenačena z imetništvom stanovanjske pravice. Zato ji je bila tožena stranka dolžna na njeno zahtevo prodati stanovanje na podlagi določbe 117. člena SZ.