Naloga toženke ni bila, da bi tožnici napovedovala, kaj se bo konkretno in kdaj zgodilo, ampak ravno nasprotno, pojasniti bi ji morala, da tudi sama ne more vedeti, kaj se bo v času veljavnosti pogodbe (trideset let) lahko zgodilo na področju gibanja tečajev, zato bi jo morala opozoriti na obstoj neomejenega tveganja, ki ga prevzema.
Dobra vera, ki je samostojen razlog nepoštenosti v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, je obenem neločljiv del tudi prvih treh alinej 24. člena ZVPot.
Tudi pritožbeno sodišče ne vidi možnosti, da bi kreditna pogodba brez spornega pogodbenega pogoja, ki pomeni njeno bistveno sestavino (količina posojenega denarja, valuta posojenega denarja ter na to vezana obrestna mera), obstala. Takšna pogodba bi bila invalidna do te mere, da je ne bi bilo mogoče izpolnjevati. Pritožbeno sodišče tudi ne najde pravne podlage, po kateri bi sodišče lahko poseglo v pogodbeno voljo strank, s tem da bi devizni kredit oziroma kredit z valutno klavzulo enostavno zamenjalo za evrskega.
V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodbe se toženki ničesar ne prepoveduje, zato izrek denarne kazni ni potreben.
S tem, ko tožnica za verjetno izkazuje nepoštenost glavnega pogodbenega pogoja in posledično ničnost pogodbe, vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov ne more vzpostaviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. Za tožnico kot potrošnico pa predstavlja prekomerno breme, ki ga gre enačiti s težko nadomestljivo škodo tako v premoženjski kot nepremoženjski sferi.
Pri položaju pravne skupnosti solastnine, pri kateri se uporablja dispozitivno pravilo, določeno v 66. členu SPZ, ima vsak (so)lastnik pravno možnost uresničevati upravičenje uporabe na celotni stvari (na celotnem območju služeče nepremičnine), le obseg uresničevanja tega upravičenja je omejen z njegovim deležem. Zato osebno služnost stanovanja, razen v primeru dogovora solastnikov o deljeni uporabi, lahko (pravno učinkovito) ustanovijo samo vsi (so)lastniki skupaj, tako da vsak med njimi z ustanovitvijo te služnosti omeji svoj idealni delež lastninske pravice.
O vsebinsko enakem predlogu, ki ga je predlagatelj podal v konkretnem primeru, je že bilo odločeno v sodnih postopkih, bodisi že pravnomočno odločeno (res iudicata), bodisi je postopek še v teku (litispendenca).