Besedilo tožbenega zahtevka se mora glasiti tako, kot si tožnik želi, da bi se glasil izrek sodbe, da lahko torej sodišče, če ugodi tožbenemu zahtevku, vsebino tožbenega zahtevka dobesedno prepiše v izrek sodbe. Navsezadnje pa mora biti tožbeni zahtevek tak, da je na njegovi podlagi tudi mogoče izpeljati morebitno izvršbo.
Stopničasta tožba, ki je tožnica ne uveljavlja, je urejena v 182.a členu ZPP, ki določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom. Iz komentarja uvodnih pojasnil k spremembam ZPP-E, je razbrati, da je stopničasta tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Tožnica pa se v pritožbi smiselno sklicuje ravno na trditveno in dokazno stisko. Tožnica, ki trdi, da iz razloga, ker s podatki in dokazili o skupnem premoženju razpolaga toženec, ne more ustrezno opredeliti dejstev in posledično tudi ne oblikovati tožbenega zahtevka, tako ne more vložiti tožbe, ki ni sposobna za obravnavo, ker tožbeni zahtevek ni določno opredeljen (in bi jo potem med postopkom dopolnjevala), ampak ima na voljo stopničasto tožbo, s katero lahko od toženca zahteva, da ji da ustrezne podatke o skupnem premoženju in predloži dokaze, iz katerih bo izhajal obseg skupnega premoženja.
Storilcu je bila poleg globe izrečena tudi stranska sankcija treh kazenskih točk. Gre za sankcijo, ki jo prekrškovni organ po določbi 2. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP mora izreči. Prekrškovnemu organu in sodišču se zato ni treba posebej opredeljevati do nevarnosti, ki jo kršitev predstavlja v konkretnem primeru, saj je zakonodajalec tako vožnjo opredelil kot tako nevarno za varnost, da terja izrek stranske kazni.