DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00053910
ZDR-1 člen 17, 17/5, 37, 37/2, 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 153, 153/2, 153/3.. ZVZD-1 člen 39.. ZPP člen 286, 286/3.. ZDSS-1 člen 38, 38/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - soprispevek - viličar
Ne glede na drugačno vztrajanje tožnika pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tudi tožnik prispeval k nastali škodi, zato je tožena stranka deloma prosta odgovornosti (tretji odstavek 153. člena OZ). Ugotovljena nerodnost tožnika, njegova neveščost oziroma težave z upravljanjem električnega paletnega viličarja so dejstva, ki jih je tožnik sam nedvomno poznal in bi jih moral pri odločitvi, da bo razkladanje izvajal z električnim paletnim viličarjem, upoštevati. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da navedene ugotovitve utemeljujejo višji tožnikov soprispevek k nastali škodi. Glede razmejitve odgovornosti pravilna uporaba materialnega prava narekuje, da tožena stranka na podlagi svoje objektivne odgovornosti in zaradi zgoraj obrazložene krivdne opustitve odgovarja za nastalo škodo 40-odstotno, tožnik pa 60-odstotno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je vrednotenje tožnikovega soprispevka k nastali škodi zvišalo s 30 % na 60 %.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - dolžnost obveščanja - nezakonitost odpovedi - zmotna uporaba materialnega prava
Obveznost odzivanja na pozive delodajalca v času bolniškega staleža in v tem okviru pojasnjevanja ravnanj (v roku 24 ur) delavca, ki je začasno nezmožen za delo, ni obveznost, ki bi bila vsebovana v prvem odstavku 36. člena ZDR-1. Ne gre za bistveno okoliščino, ki vpliva oziroma bi lahko vplivala na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja vpliva okoliščina, da je delavec v bolniškem staležu, in o tem je delavec delodajalca dolžan obvestiti. Ni pa ga dolžan obvestiti o tem, kakšen je njegov režim zdravljenja oziroma gibanja, kot ni dolžan pojasnjevati svojih ravnanj oziroma se odzivati na s tem povezane pozive delodajalca, podane po zasebnem detektivu.
Toženka je tožnici v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega ravnanja očitala ravnanje, ki ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica ni imela obveznosti odzvati se na pozive iz zapisnikov o kontroli bolniškega staleža, kot utemeljeno navaja v pritožbi.
Tožnik v pritožbi utemeljeno graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se (tudi) pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 kilometrov, upošteva vrednotenje razpoložljivosti v višini 40 % po Podjetniški kolektivni pogodbi. Ker se pri teh prevozih ves čas od začetka do zaključka dela šteje v delovni čas, ni mogoče govoriti o razpoložljivosti in določen čas, ki se šteje v delovni čas, vrednotiti manj, kot je urna postavka (100 %). V posledici takšnega zmotnega materialnopravnega stališča je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun sodnega izvedenca, ki je opravil poračun za ves čas, ko je tožnik opravljal delo, s čimer je neutemeljeno znižalo pripadajoče plačilo za delo preko polnega delovnega časa (nadure). V vsakem primeru za poračun ni nobene podlage. Za ure preko polnega delovnega časa je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, kako je toženka obračunavala ure do polnega delovnega časa, pa ni predmet tega spora. Če je te ure obračunala v previsokih zneskih, bi morala morebitno preplačilo posebej uveljavljati.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ure preko polnega delovnega časa oziroma nadure, ki jih je v posameznem referenčnem obdobju opravil tožnik. Za te ure je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, ki ga zahteva v višini 30 %.
razdružitev solastnega premoženja - vzpostavitev etažne lastnine - služnostna pravica hoje in vožnje - odvajanje komunalnih odpadnih voda - fizična delitev solastne nepremičnine - prekluzivni rok za vložitev tožbe - prekinitev zaradi postopka mediacije - prekluzija - strokovno mnenje, ki ni izvedensko mnenje
Ker je bilo strokovno mnenje pridobljeno izvensodno, bi se lahko upoštevalo le kot del trditvene podlage nasprotnega udeleženca in ne kot dokaz v postopku, vendar pa je (bil) nasprotni udeleženec s temi trditvami prekludiran. Te trditve bi moral in mogel postaviti že prej v postopku (v pripombah na izvedeniško mnenje), tako pa jih je navedel v vlogi po zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo.
Presoja kreditne sposobnosti je lahko pomemben podatek v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank.
Sodišče EU je sprejelo stališče, da je banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. To pomeni tudi posredovati informacijo o tem, kako bi na obrok za odplačilo posojila vplivala večja depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče in povečanje tujih obrestnih mer.
Pojasnilna dolžnost banke o valutnem tveganju ni izčrpana že s podpisom izjave o prevzemu valutnega tveganja, ampak morajo biti informacije potrošniku posredovane tako, da razume ekonomske učinke, spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti.
ZZUSUDJZ člen 3, 3/1, 3/2, 6, 6/1. ZUP člen 2. ZObr člen 57, 57/7, 57/10. ZDSS-1 člen 19. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 128.
prenehanje delovnega razmerja - epidemija - tek rokov - disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka
Na tek rokov za vodenje disciplinskega postopka niso vplivale določbe ZZUSUDJZ, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Na določbo 128. točke PSSV, s katero je določeno, da v času prekinitve postopka zastaralni roki ne tečejo, in ki bi omogočila zadržanje teka rokov, se toženka pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, predvsem pa ni zatrjevala in tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil disciplinski postopek prekinjen zaradi nastalih bojnih in podobnih razmer, zaradi katerih ne bi bilo mogoče opraviti posameznega dejanja.
Od 1. 4. 2020, ko se je načelnik Generalštaba Slovenske vojske seznanil z očitano kršitvijo glede opravljanja vojaške službe pod vplivom psihotropnih snovi, do 27. 11. 2020, ko je bila sprejeta odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika, je minilo več kot šest mesecev. Postopek ni bil prekinjen, da roki ne bi tekli. Vodenje disciplinskega postopka je zastaralo (deseti odstavek 57. člena ZObr). Zato je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika pravilno ugodilo.
ZS člen 83, 83/4.. ZPP člen 318, 339, 339/2, 339/2-7.
zamudna sodba - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odgovor na tožbo - vročitev
Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da ji zaradi izostanka opozorila, določenega v četrtem odstavku 83. člena ZS, tožba ni bila pravilno vročena v odgovor in ni mogoče šteti, da je rok za odgovor na tožbo začel teči dne 16. 8. 2021, da bi bil odgovor na tožbo, vložen dne 31. 8. 2021, prepozen. Tako niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, določeni v 318. členu ZPP, in je podana bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je imel varnostnik podlago, da storilcu odredi, da si nadene masko ali zapusti trgovino. Te podlage ni našlo v ogroženosti življenja, kot si napačno predstavlja pritožnik, temveč v kršitvi reda, kakšen je bil določen in javno objavljen na varovanem območju, na katerem je do dogodka prišlo. Tega pa je storilec nedvomno kršil.
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3.. ZDCOPMD člen 37, 37/1, 37/7, 37.b, 37.b/1.
odgovornost pravne osebe za prekršek - akcesorna pridružitvena odgovornost - ekskulpacija odgovornosti - trditveno in dokazno breme
Določba tretjega odstavka 14. člena ZP-1 je izjema od splošnega pravila, zato ni na sodišču, da išče razloge za oprostitev odgovornosti in samo ugotavlja, kakšen je način dela v pravni osebi in na kakšen način je pravna oseba ukrepala v konkretnem primeru. Sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo navsezadnje ni preiskovalni organ, temveč je njegova naloga preverjati pravilnost in zakonitost odločbe prekrškovnega organa. Kršiteljica je zato tista, ki mora razloge za ekskulpacijo navesti. Šele potem pride v poštev dolžnost sodišča, da v primeru dvoma glede obstoja teh razlogov tudi po uradni dolžnosti izvaja dokaze in raziskuje dejstva, na podlagi katerih se pravna oseba lahko oprosti odgovornosti.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
ZSPJS člen 49č.. KPJS člen 49.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 11.. OZ člen 131, 171, 243, 335, 335/1.. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2, 140/2-1.. ZDR-1 člen 159, 159/1, 164, 179.. ZPP člen 163, 163/1, 163/2, 163/3, 189, 189/1, 189/3, 189/4, 270, 270/1, 270/1-8, 270/3, 350, 350/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.
izplačilo plač - uvrstitev v plačni razred - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - plačilo odškodnine - nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja - prevedba plače
Ker tožnik do prevedbe na nov plačni sistem ni napredoval in tega pri toženi stranki tudi ni uveljavljal, ga je tožena stranka pravilno uvrstila v 20. plačni razred. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen do priznanja napredovanj za tri plačne razrede ob plačni prevedbi v letu 2008 in posledično tudi ne do izplačila plače zaradi uvrstitve v 23. oziroma 24. plačni razred v obdobju od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019.
Pri odločanju o zahtevku za plačilo nadomestila plač za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti. Po prvem odstavku 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka v tem sporu ne zahteva izpolnitve obveznosti tožnika niti pobotanja zastarane terjatve, kot to zmotno navaja tožnik, temveč ugovarja reparacijskemu zahtevku tako, da se poračunajo zneski denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal v času od aprila 2013 do oktobra 2013. V takem primeru pa se ne uporabljajo določbe o začetku teka zastaralnega roka, splošnem 5-letnem zastaralnem roku, pretrganju zastaranja in pobotanju zastarane terjatve. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti je z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev nadomestila pa bo delodajalec, torej tožena stranka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD), ne tožnik.
Ker tožnik ni dokazal hujše zlorabe instituta odpovedi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo škode.
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-2.. ZP-1 člen 57, 62.a, 157, 157/3.
preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - nova dejstva in dokazi v pritožbi - sestavine plačilnega naloga - stranska sankcija izrek kazenskih točk - nevarnost dejanske kršitve
Storilcu je bila poleg globe izrečena tudi stranska sankcija treh kazenskih točk. Gre za sankcijo, ki jo prekrškovni organ po določbi 2. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP mora izreči. Prekrškovnemu organu in sodišču se zato ni treba posebej opredeljevati do nevarnosti, ki jo kršitev predstavlja v konkretnem primeru, saj je zakonodajalec tako vožnjo opredelil kot tako nevarno za varnost, da terja izrek stranske kazni.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovne obveznosti
Redna odpoved iz krivdnega razloga se lahko izreče za vsako kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pod pogojem predhodne kršitve, za katero je bilo delavcu vročeno pisno opozorilo po prvem odstavku 85. člena ZDR‑1, ne glede na stopnjo njegove krivde. Tožnik neutemeljeno meni, da storjene kršitve niso take narave in teže, da bi upravičevale redno odpoved iz krivdnega razloga. Že po svoji naravi kršitve iz odpovedi niso manj pomembne (napake pri izdelavi 80 kosov plošč, ki so jih morali sodelavci nato več ur popravljati, neprimerno vedenje do sodelavke in samovoljna zapustitev delovnega mesta). Tudi sicer pa velja, da tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 336, 343, 343/4, 392.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - obvezno zastopanje po odvetniku - procesna dejanja - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Tožba za razveljavitev sodne poravnave skladno s 392. členom ZPP predstavlja izredno pravno sredstvo. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je obvezno zastopanje po odvetniku (tretji odstavek 86. člena ZPP). Ta zahteva velja za vsa procesna dejanja v okviru postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, ne le za vložitev izrednega pravnega sredstva.
Obtoženi se je zavedal, da bo, v kolikor bo hotel doseči spolni fizični stik z oškodovanko, moral to storiti na silo, ki jo je kritičnega dne tudi uporabil. Da se oškodovanka pri tem hipnem ravnanju obtoženca, ki je vsebovalo tako silo (močno stisnil, da jo je zabolelo in je zakričala: "Au!") kot spolno dejanje (dotikanje njene dojke), ni upirala, za obstoj sile ni odločilno. Obtoženčeva sila je bila tokrat absolutna (vis absoluta) in je oškodovanki onemogočila sprejemanje lastne odločitve. Z uporabo absolutne sile oškodovanka ni mogla usmerjati ali uveljaviti svoje volje in ravnanja. Obtoženčeva sila je obenem povzročila, da je utrpela spolno dejanje. Oškodovanka je utrpela nekaj, čemur bi se, v kolikor obtoženi zoper njo ne bi uporabil sile, uprla. Ni namreč sprejemljivo, da bi bilo kaznivo dejanje podano le, če bi npr. obtoženi oškodovanko močno držal npr. za roko, ji držal roko čez usta, jo porinil ali udaril in se nato dotikal njenih prsi. Obtoženčeva sila je bila finalno obenem usmerjena v spolno ravnanje. To pomeni, da je bila sila s spolnim ravnanjem v kavzalnem razmerju.
varnostni ukrep odvzema predmetov - osebno vozilo - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožba državnega tožilstva - ugoditev pritožbi - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov - organizirana kriminaliteta
1. Ne le nacionalna zakonodaja, temveč tudi Direktiva 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. 4. 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem v Evropski uniji (Ur. l. EU, L 127/39 z dne 29. 4. 2017), ki prav v določitvi strogih pravnih posledic takšnega kaznivega dejanja, kot je učinkovit odvzem predmetov, prepozna eno najučinkovitejših sredstev boja proti organiziranemu kriminalu. Odvzem predmetov ni kazen, marveč varnostni ukrep, katerega temelj je storilčeva nevarnost (in ne krivda), katero pa je treba presojati širše, predvsem v luči begunske krize, s katero se človeštvo spopada na svetovni ravni. Višja državna tožilka v skladu z novelirano kazensko zakonodajo utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje za odvzem predmetov v primeru zaseženih mobilnih telefonov in zaseženega osebnega vozila s kontaktnimi ključi uporabiti ista merila.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00054863
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/5.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - pravica do obrambe
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, na podlagi vseh pridobljenih podatkov in navedb obsojenca pa utemeljeno zaključilo, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na to, da obsojenec za delo ni bil sposoben oziroma da ni mogel opraviti več ur dela v splošno korist, ter da če bi želel delo opraviti, bi poskrbel za drug prevoz, na delo bi prihajal redno, in da okoliščine v zvezi z zdravstvenim stanjem obsojenca, dopustom žene in ostalo, kar je navajal kot razloge, zaradi katerih dela v splošno korist ni v celoti opravil, niso bile takšne objektivne okoliščine, ki bi mu preprečevale, da delo v celoti opravi.
Pritožbenih navedb, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki so mu bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (odtujitev radia, protipravna uporaba službenih vozil), da je to porušilo medsebojno zaupanje strank in da je za opravljeno delo dobil plačilo, razen dela regresa, ni mogoče upoštevati. Predstavljajo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - neme degenerativne spremembe - predhodne poškodbe - sprožilni element - celotna odškodnina - odškodnina za skaženost - povečana vrednost spornega predmeta - vrednost odvetniške točke
V sodni praksi je utrjeno stališče, da degenerativne spremembe, ki so neme in oškodovancu pred škodnim dogodkom ne povzročajo nobenih težav, ne morejo biti podlaga za deljeno odgovornost, ter nadalje, da ker mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega kot je, je pri degenerativnih spremembah, ki se prej niso manifestirale, odveč ugibanje, kdaj bi se le-te sicer pojavile.
Za razmejitev vzročnosti je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, katera je tista škoda, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Odgovor je, da je tu obravnavni škodni dogodek tožniku povzročil vso nastalo škodo, saj predhodno ni imel težav zaradi osebnih lastnosti in stanja po predhodni poškodbi.
Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo nagrado odmeriti od končne vrednosti spornega predmeta, to je od 152.593,20 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se je vrednost spornega predmeta med pravdo večkrat povišala.
Čeprav so bila nekatera dejanja v tem pravdnem postopku opravljena še pred uveljavitvijo spremembe OT, je z vidika odmere stroškov bistven čas odločanja sodišča.
ZDR-1 člen 87. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2, 140/2-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - reparacija
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bila tožnica kot delavka, ki bi ji delovno razmerje prenehalo, izbrana na podlagi objektivnih, ne subjektivnih in s tem nedopustnih kriterijev, pri čemer je pravzaprav nebistveno, ali je bil nedopusten kriterij razlikovanja dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali dejstvo, da je zakonita zastopnica toženke delo že prej opravljala skupaj z D.D., ki jo je želela zaposliti namesto tožnice, kot je navedla tožnica v tožbi.
Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede reparacijskega zahtevka upoštevati dejstvo, ki ga je tožnica navedla na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2021, da je bila od prenehanja delovnega razmerja do 4. 1. 2021 prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in je prejemala nadomestilo. Za to obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja je zmotno prisodilo (nadomestila) plače v neznižani višini. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev pa je delodajalec, torej toženka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD).