ZS člen 83, 83/4.. ZPP člen 318, 339, 339/2, 339/2-7.
zamudna sodba - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odgovor na tožbo - vročitev
Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da ji zaradi izostanka opozorila, določenega v četrtem odstavku 83. člena ZS, tožba ni bila pravilno vročena v odgovor in ni mogoče šteti, da je rok za odgovor na tožbo začel teči dne 16. 8. 2021, da bi bil odgovor na tožbo, vložen dne 31. 8. 2021, prepozen. Tako niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, določeni v 318. členu ZPP, in je podana bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZZUSUDJZ člen 3, 3/1, 3/2, 6, 6/1. ZUP člen 2. ZObr člen 57, 57/7, 57/10. ZDSS-1 člen 19. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 128.
prenehanje delovnega razmerja - epidemija - tek rokov - disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka
Na tek rokov za vodenje disciplinskega postopka niso vplivale določbe ZZUSUDJZ, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Na določbo 128. točke PSSV, s katero je določeno, da v času prekinitve postopka zastaralni roki ne tečejo, in ki bi omogočila zadržanje teka rokov, se toženka pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, predvsem pa ni zatrjevala in tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil disciplinski postopek prekinjen zaradi nastalih bojnih in podobnih razmer, zaradi katerih ne bi bilo mogoče opraviti posameznega dejanja.
Od 1. 4. 2020, ko se je načelnik Generalštaba Slovenske vojske seznanil z očitano kršitvijo glede opravljanja vojaške službe pod vplivom psihotropnih snovi, do 27. 11. 2020, ko je bila sprejeta odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika, je minilo več kot šest mesecev. Postopek ni bil prekinjen, da roki ne bi tekli. Vodenje disciplinskega postopka je zastaralo (deseti odstavek 57. člena ZObr). Zato je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika pravilno ugodilo.
ZDR-1 člen 87. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2, 140/2-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - reparacija
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bila tožnica kot delavka, ki bi ji delovno razmerje prenehalo, izbrana na podlagi objektivnih, ne subjektivnih in s tem nedopustnih kriterijev, pri čemer je pravzaprav nebistveno, ali je bil nedopusten kriterij razlikovanja dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali dejstvo, da je zakonita zastopnica toženke delo že prej opravljala skupaj z D.D., ki jo je želela zaposliti namesto tožnice, kot je navedla tožnica v tožbi.
Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede reparacijskega zahtevka upoštevati dejstvo, ki ga je tožnica navedla na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2021, da je bila od prenehanja delovnega razmerja do 4. 1. 2021 prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in je prejemala nadomestilo. Za to obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja je zmotno prisodilo (nadomestila) plače v neznižani višini. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev pa je delodajalec, torej toženka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00054863
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/5.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - pravica do obrambe
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, na podlagi vseh pridobljenih podatkov in navedb obsojenca pa utemeljeno zaključilo, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na to, da obsojenec za delo ni bil sposoben oziroma da ni mogel opraviti več ur dela v splošno korist, ter da če bi želel delo opraviti, bi poskrbel za drug prevoz, na delo bi prihajal redno, in da okoliščine v zvezi z zdravstvenim stanjem obsojenca, dopustom žene in ostalo, kar je navajal kot razloge, zaradi katerih dela v splošno korist ni v celoti opravil, niso bile takšne objektivne okoliščine, ki bi mu preprečevale, da delo v celoti opravi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovne obveznosti - utemeljen razlog za odpoved
Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik dobil pisno opozorilo in odpoved zato, ker je opozarjal na nepravilnosti pri tožencu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da izvedeni dokazi takega zaključka ne utemeljujejo. C.C. in B.B. nista potrdila, da bi se toženec iz tega razloga želel tožnika znebiti, oziroma da bi nadrejena imela kaj osebno proti tožniku. Kot je potrdil dokazni postopek, je tožnik z ugotovljenimi kršitvami dejansko kršil 33., 34. in prvi odstavek 37. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno, ter da je bila zaradi obstoja utemeljenega odpovednega razloga in nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama zakonita tudi odpoved. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - nedoločnost tožbenega zahtevka - poziv na dopolnitev tožbe - konkretiziranost tožbenega zahtevka - določnost zahtevka - opredelitev tožbenega zahtevka - oblikovanje tožbenega predloga - dokazila strank - stopničasta tožba - dokazna stiska - trditvena stiska
Besedilo tožbenega zahtevka se mora glasiti tako, kot si tožnik želi, da bi se glasil izrek sodbe, da lahko torej sodišče, če ugodi tožbenemu zahtevku, vsebino tožbenega zahtevka dobesedno prepiše v izrek sodbe. Navsezadnje pa mora biti tožbeni zahtevek tak, da je na njegovi podlagi tudi mogoče izpeljati morebitno izvršbo.
Stopničasta tožba, ki je tožnica ne uveljavlja, je urejena v 182.a členu ZPP, ki določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom. Iz komentarja uvodnih pojasnil k spremembam ZPP-E, je razbrati, da je stopničasta tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Tožnica pa se v pritožbi smiselno sklicuje ravno na trditveno in dokazno stisko. Tožnica, ki trdi, da iz razloga, ker s podatki in dokazili o skupnem premoženju razpolaga toženec, ne more ustrezno opredeliti dejstev in posledično tudi ne oblikovati tožbenega zahtevka, tako ne more vložiti tožbe, ki ni sposobna za obravnavo, ker tožbeni zahtevek ni določno opredeljen (in bi jo potem med postopkom dopolnjevala), ampak ima na voljo stopničasto tožbo, s katero lahko od toženca zahteva, da ji da ustrezne podatke o skupnem premoženju in predloži dokaze, iz katerih bo izhajal obseg skupnega premoženja.
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3.. ZDCOPMD člen 37, 37/1, 37/7, 37.b, 37.b/1.
odgovornost pravne osebe za prekršek - akcesorna pridružitvena odgovornost - ekskulpacija odgovornosti - trditveno in dokazno breme
Določba tretjega odstavka 14. člena ZP-1 je izjema od splošnega pravila, zato ni na sodišču, da išče razloge za oprostitev odgovornosti in samo ugotavlja, kakšen je način dela v pravni osebi in na kakšen način je pravna oseba ukrepala v konkretnem primeru. Sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo navsezadnje ni preiskovalni organ, temveč je njegova naloga preverjati pravilnost in zakonitost odločbe prekrškovnega organa. Kršiteljica je zato tista, ki mora razloge za ekskulpacijo navesti. Šele potem pride v poštev dolžnost sodišča, da v primeru dvoma glede obstoja teh razlogov tudi po uradni dolžnosti izvaja dokaze in raziskuje dejstva, na podlagi katerih se pravna oseba lahko oprosti odgovornosti.
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-2.. ZP-1 člen 57, 62.a, 157, 157/3.
preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - nova dejstva in dokazi v pritožbi - sestavine plačilnega naloga - stranska sankcija izrek kazenskih točk - nevarnost dejanske kršitve
Storilcu je bila poleg globe izrečena tudi stranska sankcija treh kazenskih točk. Gre za sankcijo, ki jo prekrškovni organ po določbi 2. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP mora izreči. Prekrškovnemu organu in sodišču se zato ni treba posebej opredeljevati do nevarnosti, ki jo kršitev predstavlja v konkretnem primeru, saj je zakonodajalec tako vožnjo opredelil kot tako nevarno za varnost, da terja izrek stranske kazni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00056465
ZVEtL-1 člen 41, 42, 42/1, 44, 44/1, 44/2, 44/3. ZPP člen 319, 319/2.
res iudicata - pravnomočno razsojena stvar - objektivna identiteta zahtevka - objektivne meje pravnomočnosti - identičnost sporov - dejstveni kompleks - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - predhodno vprašanje - dejanska etažna lastnina - izvenknjižna etažna lastnina - načelo superficies solo cedit
Vzpostavitev etažne lastnine pomeni spremembo pravnega režima na nepremičnini, in hkrati spremembo identitete nepremičnine. Nobeden od neločljivo povezanih elementov etažne lastnine (ne lastnina posameznega dela zgradbe ne solastnina skupnih delov) nima enake vsebine kot lastninska pravica na zemljiški parceli.
Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje v dosedanjih pravdah etažna lastnina oziroma z njo povezano ugotavljanje akcesorne lastninske pravice na obravnavanem zemljišču še ni bilo predmet sodnega varstva. V pravdah na ugotovitev (so)lastninske pravice in pravice uporabe, za ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnih vpisov, za ugotovitev prave vsebine pogodb in za prenehanje posegov v lastninsko pravico se je vprašanje funkcionalnega zemljišča obravnavalo le kot predhodno vprašanje, medtem ko vprašanje, ali in če da, v kakšnem obsegu, obravnavano zemljišče sploh služi redni rabi stavbi, še ni bilo obravnavano niti o njem odločeno. Ne le tožbeni predlogi, temveč tudi dejansko stanje dopuščajo presojo, da potrebne objektivne identitete spora ni.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - neme degenerativne spremembe - predhodne poškodbe - sprožilni element - celotna odškodnina - odškodnina za skaženost - povečana vrednost spornega predmeta - vrednost odvetniške točke
V sodni praksi je utrjeno stališče, da degenerativne spremembe, ki so neme in oškodovancu pred škodnim dogodkom ne povzročajo nobenih težav, ne morejo biti podlaga za deljeno odgovornost, ter nadalje, da ker mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega kot je, je pri degenerativnih spremembah, ki se prej niso manifestirale, odveč ugibanje, kdaj bi se le-te sicer pojavile.
Za razmejitev vzročnosti je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, katera je tista škoda, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Odgovor je, da je tu obravnavni škodni dogodek tožniku povzročil vso nastalo škodo, saj predhodno ni imel težav zaradi osebnih lastnosti in stanja po predhodni poškodbi.
Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo nagrado odmeriti od končne vrednosti spornega predmeta, to je od 152.593,20 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se je vrednost spornega predmeta med pravdo večkrat povišala.
Čeprav so bila nekatera dejanja v tem pravdnem postopku opravljena še pred uveljavitvijo spremembe OT, je z vidika odmere stroškov bistven čas odločanja sodišča.
tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka - vojska - misija - trditvena podlaga
Ni pravilno prvostopenjsko stališče, da bi moral tožnik že v okviru trditvene podlage izrecno navesti, katero specifično opremo je pripravljal oziroma vzdrževal, kdaj točno (tj. ob kateri uri) je izvajal nalogo, koliko časa... Takšna zahteva je pretirana. Za ustreznost trditvene podlage zadostuje, da je opredelil nalogo, ki jo je opravljal na s strani tožene stranke zatrjevane proste dni. Prav tako je navedel, kdo mu jo je odredil. Izpostavljene konkretnejše okoliščine v zvezi s to nalogo pa so predmet ugotavljanja v dokaznem postopku. Tudi glede udeleževanja sestankov je bila trditvena podlaga tožnika zadostna, saj je navedel, da so bili sestanki formalni, obvezni, vsakodnevni (tudi na zatrjevane dela proste dni) in se jih je moral udeleževati, saj sicer delo na terenu ne bi potekalo nemoteno in brez varnostnega tveganja, tožnik pa ne bi bil seznanjen z vsemi dogodki in aktualnimi razmerami. Vseh okoliščin teh sestankov (še natančnejša vsebina in trajanje), ki bodo vplivale na končno presojo, ali je bil tožniku zaradi njih kršen tedenski počitek, pa mu ni bilo treba navesti že v okviru trditvene podlage.
Niso utemeljeni razlogi za izločitev sodnice, saj dejstvo, da je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev zakona, še ne pomeni obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom v sodničino nepristranskost.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da pogojev za združitev predlaganih kazni ni, saj je obsojenka kazniva dejanja po kasnejši izrečeni sodbi storila potem, ko je kazen po prejšnji sodbi že v celoti prestala.
Obtoženi se je zavedal, da bo, v kolikor bo hotel doseči spolni fizični stik z oškodovanko, moral to storiti na silo, ki jo je kritičnega dne tudi uporabil. Da se oškodovanka pri tem hipnem ravnanju obtoženca, ki je vsebovalo tako silo (močno stisnil, da jo je zabolelo in je zakričala: "Au!") kot spolno dejanje (dotikanje njene dojke), ni upirala, za obstoj sile ni odločilno. Obtoženčeva sila je bila tokrat absolutna (vis absoluta) in je oškodovanki onemogočila sprejemanje lastne odločitve. Z uporabo absolutne sile oškodovanka ni mogla usmerjati ali uveljaviti svoje volje in ravnanja. Obtoženčeva sila je obenem povzročila, da je utrpela spolno dejanje. Oškodovanka je utrpela nekaj, čemur bi se, v kolikor obtoženi zoper njo ne bi uporabil sile, uprla. Ni namreč sprejemljivo, da bi bilo kaznivo dejanje podano le, če bi npr. obtoženi oškodovanko močno držal npr. za roko, ji držal roko čez usta, jo porinil ali udaril in se nato dotikal njenih prsi. Obtoženčeva sila je bila finalno obenem usmerjena v spolno ravnanje. To pomeni, da je bila sila s spolnim ravnanjem v kavzalnem razmerju.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00053910
ZDR-1 člen 17, 17/5, 37, 37/2, 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 153, 153/2, 153/3.. ZVZD-1 člen 39.. ZPP člen 286, 286/3.. ZDSS-1 člen 38, 38/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - soprispevek - viličar
Ne glede na drugačno vztrajanje tožnika pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tudi tožnik prispeval k nastali škodi, zato je tožena stranka deloma prosta odgovornosti (tretji odstavek 153. člena OZ). Ugotovljena nerodnost tožnika, njegova neveščost oziroma težave z upravljanjem električnega paletnega viličarja so dejstva, ki jih je tožnik sam nedvomno poznal in bi jih moral pri odločitvi, da bo razkladanje izvajal z električnim paletnim viličarjem, upoštevati. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da navedene ugotovitve utemeljujejo višji tožnikov soprispevek k nastali škodi. Glede razmejitve odgovornosti pravilna uporaba materialnega prava narekuje, da tožena stranka na podlagi svoje objektivne odgovornosti in zaradi zgoraj obrazložene krivdne opustitve odgovarja za nastalo škodo 40-odstotno, tožnik pa 60-odstotno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je vrednotenje tožnikovega soprispevka k nastali škodi zvišalo s 30 % na 60 %.
spor majhne vrednosti - odškodninska odgovornost države - odškodnina za premoženjsko škodo - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj škode - kumulativno določeni pogoji
Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - dolžnost obveščanja - nezakonitost odpovedi - zmotna uporaba materialnega prava
Obveznost odzivanja na pozive delodajalca v času bolniškega staleža in v tem okviru pojasnjevanja ravnanj (v roku 24 ur) delavca, ki je začasno nezmožen za delo, ni obveznost, ki bi bila vsebovana v prvem odstavku 36. člena ZDR-1. Ne gre za bistveno okoliščino, ki vpliva oziroma bi lahko vplivala na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja vpliva okoliščina, da je delavec v bolniškem staležu, in o tem je delavec delodajalca dolžan obvestiti. Ni pa ga dolžan obvestiti o tem, kakšen je njegov režim zdravljenja oziroma gibanja, kot ni dolžan pojasnjevati svojih ravnanj oziroma se odzivati na s tem povezane pozive delodajalca, podane po zasebnem detektivu.
Toženka je tožnici v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega ravnanja očitala ravnanje, ki ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica ni imela obveznosti odzvati se na pozive iz zapisnikov o kontroli bolniškega staleža, kot utemeljeno navaja v pritožbi.
Tožnik v pritožbi utemeljeno graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se (tudi) pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 kilometrov, upošteva vrednotenje razpoložljivosti v višini 40 % po Podjetniški kolektivni pogodbi. Ker se pri teh prevozih ves čas od začetka do zaključka dela šteje v delovni čas, ni mogoče govoriti o razpoložljivosti in določen čas, ki se šteje v delovni čas, vrednotiti manj, kot je urna postavka (100 %). V posledici takšnega zmotnega materialnopravnega stališča je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun sodnega izvedenca, ki je opravil poračun za ves čas, ko je tožnik opravljal delo, s čimer je neutemeljeno znižalo pripadajoče plačilo za delo preko polnega delovnega časa (nadure). V vsakem primeru za poračun ni nobene podlage. Za ure preko polnega delovnega časa je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, kako je toženka obračunavala ure do polnega delovnega časa, pa ni predmet tega spora. Če je te ure obračunala v previsokih zneskih, bi morala morebitno preplačilo posebej uveljavljati.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ure preko polnega delovnega časa oziroma nadure, ki jih je v posameznem referenčnem obdobju opravil tožnik. Za te ure je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, ki ga zahteva v višini 30 %.
razdružitev solastnega premoženja - vzpostavitev etažne lastnine - služnostna pravica hoje in vožnje - odvajanje komunalnih odpadnih voda - fizična delitev solastne nepremičnine - prekluzivni rok za vložitev tožbe - prekinitev zaradi postopka mediacije - prekluzija - strokovno mnenje, ki ni izvedensko mnenje
Ker je bilo strokovno mnenje pridobljeno izvensodno, bi se lahko upoštevalo le kot del trditvene podlage nasprotnega udeleženca in ne kot dokaz v postopku, vendar pa je (bil) nasprotni udeleženec s temi trditvami prekludiran. Te trditve bi moral in mogel postaviti že prej v postopku (v pripombah na izvedeniško mnenje), tako pa jih je navedel v vlogi po zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo.
Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je imel varnostnik podlago, da storilcu odredi, da si nadene masko ali zapusti trgovino. Te podlage ni našlo v ogroženosti življenja, kot si napačno predstavlja pritožnik, temveč v kršitvi reda, kakšen je bil določen in javno objavljen na varovanem območju, na katerem je do dogodka prišlo. Tega pa je storilec nedvomno kršil.