redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovne obveznosti
Redna odpoved iz krivdnega razloga se lahko izreče za vsako kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pod pogojem predhodne kršitve, za katero je bilo delavcu vročeno pisno opozorilo po prvem odstavku 85. člena ZDR‑1, ne glede na stopnjo njegove krivde. Tožnik neutemeljeno meni, da storjene kršitve niso take narave in teže, da bi upravičevale redno odpoved iz krivdnega razloga. Že po svoji naravi kršitve iz odpovedi niso manj pomembne (napake pri izdelavi 80 kosov plošč, ki so jih morali sodelavci nato več ur popravljati, neprimerno vedenje do sodelavke in samovoljna zapustitev delovnega mesta). Tudi sicer pa velja, da tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovne obveznosti - utemeljen razlog za odpoved
Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik dobil pisno opozorilo in odpoved zato, ker je opozarjal na nepravilnosti pri tožencu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da izvedeni dokazi takega zaključka ne utemeljujejo. C.C. in B.B. nista potrdila, da bi se toženec iz tega razloga želel tožnika znebiti, oziroma da bi nadrejena imela kaj osebno proti tožniku. Kot je potrdil dokazni postopek, je tožnik z ugotovljenimi kršitvami dejansko kršil 33., 34. in prvi odstavek 37. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno, ter da je bila zaradi obstoja utemeljenega odpovednega razloga in nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama zakonita tudi odpoved. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pomanjkljiva obrazložitev - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - parkirišče - dovozna pot
Sodišče prve stopnje bi se moralo do uporabe kriterijev za določitev obsega pripadajočega zemljišče konkretneje opredeliti, še posebej zato, ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da uporaba posameznega kriterija v konkretnem primeru ne privede do istega rezultata.
Sodišče veže načelna dolžnost, da izvede predlagane dokaze, zato morajo obstajati ustavno sprejemljivi razlogi za zavrnitev njihove izvedbe. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Ker sodišče prve stopnje teh razlogov ni navedlo, je kršilo pritožničino pravico do izjave in sodelovanja v postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - dolžnost obveščanja - nezakonitost odpovedi - zmotna uporaba materialnega prava
Obveznost odzivanja na pozive delodajalca v času bolniškega staleža in v tem okviru pojasnjevanja ravnanj (v roku 24 ur) delavca, ki je začasno nezmožen za delo, ni obveznost, ki bi bila vsebovana v prvem odstavku 36. člena ZDR-1. Ne gre za bistveno okoliščino, ki vpliva oziroma bi lahko vplivala na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja vpliva okoliščina, da je delavec v bolniškem staležu, in o tem je delavec delodajalca dolžan obvestiti. Ni pa ga dolžan obvestiti o tem, kakšen je njegov režim zdravljenja oziroma gibanja, kot ni dolžan pojasnjevati svojih ravnanj oziroma se odzivati na s tem povezane pozive delodajalca, podane po zasebnem detektivu.
Toženka je tožnici v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega ravnanja očitala ravnanje, ki ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica ni imela obveznosti odzvati se na pozive iz zapisnikov o kontroli bolniškega staleža, kot utemeljeno navaja v pritožbi.
Tožnik v pritožbi utemeljeno graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se (tudi) pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 kilometrov, upošteva vrednotenje razpoložljivosti v višini 40 % po Podjetniški kolektivni pogodbi. Ker se pri teh prevozih ves čas od začetka do zaključka dela šteje v delovni čas, ni mogoče govoriti o razpoložljivosti in določen čas, ki se šteje v delovni čas, vrednotiti manj, kot je urna postavka (100 %). V posledici takšnega zmotnega materialnopravnega stališča je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun sodnega izvedenca, ki je opravil poračun za ves čas, ko je tožnik opravljal delo, s čimer je neutemeljeno znižalo pripadajoče plačilo za delo preko polnega delovnega časa (nadure). V vsakem primeru za poračun ni nobene podlage. Za ure preko polnega delovnega časa je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, kako je toženka obračunavala ure do polnega delovnega časa, pa ni predmet tega spora. Če je te ure obračunala v previsokih zneskih, bi morala morebitno preplačilo posebej uveljavljati.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ure preko polnega delovnega časa oziroma nadure, ki jih je v posameznem referenčnem obdobju opravil tožnik. Za te ure je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, ki ga zahteva v višini 30 %.
razdružitev solastnega premoženja - vzpostavitev etažne lastnine - služnostna pravica hoje in vožnje - odvajanje komunalnih odpadnih voda - fizična delitev solastne nepremičnine - prekluzivni rok za vložitev tožbe - prekinitev zaradi postopka mediacije - prekluzija - strokovno mnenje, ki ni izvedensko mnenje
Ker je bilo strokovno mnenje pridobljeno izvensodno, bi se lahko upoštevalo le kot del trditvene podlage nasprotnega udeleženca in ne kot dokaz v postopku, vendar pa je (bil) nasprotni udeleženec s temi trditvami prekludiran. Te trditve bi moral in mogel postaviti že prej v postopku (v pripombah na izvedeniško mnenje), tako pa jih je navedel v vlogi po zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo.
spor majhne vrednosti - odškodninska odgovornost države - odškodnina za premoženjsko škodo - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj škode - kumulativno določeni pogoji
Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).
Pritožbenih navedb, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki so mu bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (odtujitev radia, protipravna uporaba službenih vozil), da je to porušilo medsebojno zaupanje strank in da je za opravljeno delo dobil plačilo, razen dela regresa, ni mogoče upoštevati. Predstavljajo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00054863
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/5.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - pravica do obrambe
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, na podlagi vseh pridobljenih podatkov in navedb obsojenca pa utemeljeno zaključilo, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na to, da obsojenec za delo ni bil sposoben oziroma da ni mogel opraviti več ur dela v splošno korist, ter da če bi želel delo opraviti, bi poskrbel za drug prevoz, na delo bi prihajal redno, in da okoliščine v zvezi z zdravstvenim stanjem obsojenca, dopustom žene in ostalo, kar je navajal kot razloge, zaradi katerih dela v splošno korist ni v celoti opravil, niso bile takšne objektivne okoliščine, ki bi mu preprečevale, da delo v celoti opravi.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 336, 343, 343/4, 392.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - obvezno zastopanje po odvetniku - procesna dejanja - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Tožba za razveljavitev sodne poravnave skladno s 392. členom ZPP predstavlja izredno pravno sredstvo. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je obvezno zastopanje po odvetniku (tretji odstavek 86. člena ZPP). Ta zahteva velja za vsa procesna dejanja v okviru postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, ne le za vložitev izrednega pravnega sredstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSC00053985
OZ člen 33, 190, 198, 344, 347, 346. Zakon o dedovanju (1955) člen 132, 142. SPZ člen 96. ZPP člen 339.
neupravičena pridobitev - uporaba tuje nepremičnine - odgovornost dediča za zapustnikov dolg - uporabnina - zastaranje zahtevka na plačilo uporabnine - zastaranje obresti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - predpogodba - ničnost predpogodbe
Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je predpogodba bila sklenjena v nasprotju z določili ZKZ in da je zato nična. S predpogodbo dogovorjen pogoj, da bo glavna pogodba sklenjena, ko bo zemljišče, ki bo predmet glavne pogodbe, odmerjeno in izvzeto iz zaščitene kmetije, dokazuje, da sta pravdni stranki spoštovali določbe ZKZ. Predpogodba pa je brez pravnih učinkov iz razloga, ker ni bila realizirana obveznost iz predpogodbe, to je, ker ni bila sklenjena glavna pogodba najkasneje v zakonsko določenem roku šest mesecev po poteku roka, določenega v predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe.
Zatrjevan dolg pokojnika iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine in povzročene škode z neupravičenim odvzemom in odvozom zemljine je lahko nastal le v času, ko je pokojni imel toženčevo zemljišče v posesti in ga je uporabljal, torej do njegove smrti.
Pritožbeno sodišče se strinja s tožničino pritožbeno trditvijo, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je tožnica dolžna plačati uporabnino za čas od 13. 3. 2010 (pokojnikove smrti) do 14. 12. 2016, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Zahtevek iz naslova uporabnine ima podlago v neupravičeni obogatitvi (prvi odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika v zvezi s 198. členom in 190. členom OZ), zato zanj velja splošni zastaralni rok 5 let in tožničina pritožba zmotno meni, da gre za občasno terjatev, ki zastara v zastaralnem roku 3 leta.
Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zastaranje zahtevka iz naslova uporabnine začne teči z dnem, ko so se popolnoma izjalovila pričakovanja, da bo sklenjena glavna pogodba.
Za zavrnitev izvedbe dokaza s prečitanjem navedenih dokaznih listin ne zadošča zgolj navedba, da so predložene prepozno (torej po prvem naroku za glavno obravnavo), sodišče prve stopnje pa ni navedlo razlogov o tem, ali bi in zakaj bi izvedba dokaza z vpogledom oziroma prečitanjem predloženih listin zavlekla postopek.
Pogodbene obresti so stranska terjatev in tečejo do njenega plačila ter nimajo narave občasne terjatve. Zanje ne velja prvi odstavek 347. člena OZ, zanje velja enak zastaralni rok kot za glavno terjatev.
Zamudne obresti so po svoji naravi stranske terjatve in občasne terjatve, dospevajo dnevno, za vsak dan zamude. Teči začnejo ob dospelosti glavne terjatve, v obravnavanem primeru so začele teči 24. 10. 2011, ker je 23. 10. 2011 dospelo v plačilo posojilo, zamudne obresti pa tečejo vse do plačila glavne terjatve. Ko je plačana glavna terjatev, zamudne obresti nehajo teči. Rok za zastaranje zamudnih obresti začne teči od dospelosti vsake posamezne terjatve za zamudne obresti (za vsak dan zamude), za zastaranje zamudnih obresti je treba upoštevati pravilo o zastaranju stranskih terjatev in pravilo o zastaranju občasnih terjatev tj. 3-letni zastaralni rok.
ZSPJS člen 49č.. KPJS člen 49.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 11.. OZ člen 131, 171, 243, 335, 335/1.. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2, 140/2-1.. ZDR-1 člen 159, 159/1, 164, 179.. ZPP člen 163, 163/1, 163/2, 163/3, 189, 189/1, 189/3, 189/4, 270, 270/1, 270/1-8, 270/3, 350, 350/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.
izplačilo plač - uvrstitev v plačni razred - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - plačilo odškodnine - nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja - prevedba plače
Ker tožnik do prevedbe na nov plačni sistem ni napredoval in tega pri toženi stranki tudi ni uveljavljal, ga je tožena stranka pravilno uvrstila v 20. plačni razred. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen do priznanja napredovanj za tri plačne razrede ob plačni prevedbi v letu 2008 in posledično tudi ne do izplačila plače zaradi uvrstitve v 23. oziroma 24. plačni razred v obdobju od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019.
Pri odločanju o zahtevku za plačilo nadomestila plač za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti. Po prvem odstavku 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka v tem sporu ne zahteva izpolnitve obveznosti tožnika niti pobotanja zastarane terjatve, kot to zmotno navaja tožnik, temveč ugovarja reparacijskemu zahtevku tako, da se poračunajo zneski denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal v času od aprila 2013 do oktobra 2013. V takem primeru pa se ne uporabljajo določbe o začetku teka zastaralnega roka, splošnem 5-letnem zastaralnem roku, pretrganju zastaranja in pobotanju zastarane terjatve. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti je z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev nadomestila pa bo delodajalec, torej tožena stranka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD), ne tožnik.
Ker tožnik ni dokazal hujše zlorabe instituta odpovedi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo škode.
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-2.. ZP-1 člen 57, 62.a, 157, 157/3.
preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - nova dejstva in dokazi v pritožbi - sestavine plačilnega naloga - stranska sankcija izrek kazenskih točk - nevarnost dejanske kršitve
Storilcu je bila poleg globe izrečena tudi stranska sankcija treh kazenskih točk. Gre za sankcijo, ki jo prekrškovni organ po določbi 2. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP mora izreči. Prekrškovnemu organu in sodišču se zato ni treba posebej opredeljevati do nevarnosti, ki jo kršitev predstavlja v konkretnem primeru, saj je zakonodajalec tako vožnjo opredelil kot tako nevarno za varnost, da terja izrek stranske kazni.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - nedoločnost tožbenega zahtevka - poziv na dopolnitev tožbe - konkretiziranost tožbenega zahtevka - določnost zahtevka - opredelitev tožbenega zahtevka - oblikovanje tožbenega predloga - dokazila strank - stopničasta tožba - dokazna stiska - trditvena stiska
Besedilo tožbenega zahtevka se mora glasiti tako, kot si tožnik želi, da bi se glasil izrek sodbe, da lahko torej sodišče, če ugodi tožbenemu zahtevku, vsebino tožbenega zahtevka dobesedno prepiše v izrek sodbe. Navsezadnje pa mora biti tožbeni zahtevek tak, da je na njegovi podlagi tudi mogoče izpeljati morebitno izvršbo.
Stopničasta tožba, ki je tožnica ne uveljavlja, je urejena v 182.a členu ZPP, ki določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom. Iz komentarja uvodnih pojasnil k spremembam ZPP-E, je razbrati, da je stopničasta tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Tožnica pa se v pritožbi smiselno sklicuje ravno na trditveno in dokazno stisko. Tožnica, ki trdi, da iz razloga, ker s podatki in dokazili o skupnem premoženju razpolaga toženec, ne more ustrezno opredeliti dejstev in posledično tudi ne oblikovati tožbenega zahtevka, tako ne more vložiti tožbe, ki ni sposobna za obravnavo, ker tožbeni zahtevek ni določno opredeljen (in bi jo potem med postopkom dopolnjevala), ampak ima na voljo stopničasto tožbo, s katero lahko od toženca zahteva, da ji da ustrezne podatke o skupnem premoženju in predloži dokaze, iz katerih bo izhajal obseg skupnega premoženja.
tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka - vojska - misija - trditvena podlaga
Ni pravilno prvostopenjsko stališče, da bi moral tožnik že v okviru trditvene podlage izrecno navesti, katero specifično opremo je pripravljal oziroma vzdrževal, kdaj točno (tj. ob kateri uri) je izvajal nalogo, koliko časa... Takšna zahteva je pretirana. Za ustreznost trditvene podlage zadostuje, da je opredelil nalogo, ki jo je opravljal na s strani tožene stranke zatrjevane proste dni. Prav tako je navedel, kdo mu jo je odredil. Izpostavljene konkretnejše okoliščine v zvezi s to nalogo pa so predmet ugotavljanja v dokaznem postopku. Tudi glede udeleževanja sestankov je bila trditvena podlaga tožnika zadostna, saj je navedel, da so bili sestanki formalni, obvezni, vsakodnevni (tudi na zatrjevane dela proste dni) in se jih je moral udeleževati, saj sicer delo na terenu ne bi potekalo nemoteno in brez varnostnega tveganja, tožnik pa ne bi bil seznanjen z vsemi dogodki in aktualnimi razmerami. Vseh okoliščin teh sestankov (še natančnejša vsebina in trajanje), ki bodo vplivale na končno presojo, ali je bil tožniku zaradi njih kršen tedenski počitek, pa mu ni bilo treba navesti že v okviru trditvene podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00056465
ZVEtL-1 člen 41, 42, 42/1, 44, 44/1, 44/2, 44/3. ZPP člen 319, 319/2.
res iudicata - pravnomočno razsojena stvar - objektivna identiteta zahtevka - objektivne meje pravnomočnosti - identičnost sporov - dejstveni kompleks - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - predhodno vprašanje - dejanska etažna lastnina - izvenknjižna etažna lastnina - načelo superficies solo cedit
Vzpostavitev etažne lastnine pomeni spremembo pravnega režima na nepremičnini, in hkrati spremembo identitete nepremičnine. Nobeden od neločljivo povezanih elementov etažne lastnine (ne lastnina posameznega dela zgradbe ne solastnina skupnih delov) nima enake vsebine kot lastninska pravica na zemljiški parceli.
Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje v dosedanjih pravdah etažna lastnina oziroma z njo povezano ugotavljanje akcesorne lastninske pravice na obravnavanem zemljišču še ni bilo predmet sodnega varstva. V pravdah na ugotovitev (so)lastninske pravice in pravice uporabe, za ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnih vpisov, za ugotovitev prave vsebine pogodb in za prenehanje posegov v lastninsko pravico se je vprašanje funkcionalnega zemljišča obravnavalo le kot predhodno vprašanje, medtem ko vprašanje, ali in če da, v kakšnem obsegu, obravnavano zemljišče sploh služi redni rabi stavbi, še ni bilo obravnavano niti o njem odločeno. Ne le tožbeni predlogi, temveč tudi dejansko stanje dopuščajo presojo, da potrebne objektivne identitete spora ni.
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3.. ZDCOPMD člen 37, 37/1, 37/7, 37.b, 37.b/1.
odgovornost pravne osebe za prekršek - akcesorna pridružitvena odgovornost - ekskulpacija odgovornosti - trditveno in dokazno breme
Določba tretjega odstavka 14. člena ZP-1 je izjema od splošnega pravila, zato ni na sodišču, da išče razloge za oprostitev odgovornosti in samo ugotavlja, kakšen je način dela v pravni osebi in na kakšen način je pravna oseba ukrepala v konkretnem primeru. Sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo navsezadnje ni preiskovalni organ, temveč je njegova naloga preverjati pravilnost in zakonitost odločbe prekrškovnega organa. Kršiteljica je zato tista, ki mora razloge za ekskulpacijo navesti. Šele potem pride v poštev dolžnost sodišča, da v primeru dvoma glede obstoja teh razlogov tudi po uradni dolžnosti izvaja dokaze in raziskuje dejstva, na podlagi katerih se pravna oseba lahko oprosti odgovornosti.
Presoja kreditne sposobnosti je lahko pomemben podatek v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank.
Sodišče EU je sprejelo stališče, da je banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. To pomeni tudi posredovati informacijo o tem, kako bi na obrok za odplačilo posojila vplivala večja depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče in povečanje tujih obrestnih mer.
Pojasnilna dolžnost banke o valutnem tveganju ni izčrpana že s podpisom izjave o prevzemu valutnega tveganja, ampak morajo biti informacije potrošniku posredovane tako, da razume ekonomske učinke, spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti.
Niso utemeljeni razlogi za izločitev sodnice, saj dejstvo, da je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev zakona, še ne pomeni obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom v sodničino nepristranskost.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da pogojev za združitev predlaganih kazni ni, saj je obsojenka kazniva dejanja po kasnejši izrečeni sodbi storila potem, ko je kazen po prejšnji sodbi že v celoti prestala.
Obtoženi se je zavedal, da bo, v kolikor bo hotel doseči spolni fizični stik z oškodovanko, moral to storiti na silo, ki jo je kritičnega dne tudi uporabil. Da se oškodovanka pri tem hipnem ravnanju obtoženca, ki je vsebovalo tako silo (močno stisnil, da jo je zabolelo in je zakričala: "Au!") kot spolno dejanje (dotikanje njene dojke), ni upirala, za obstoj sile ni odločilno. Obtoženčeva sila je bila tokrat absolutna (vis absoluta) in je oškodovanki onemogočila sprejemanje lastne odločitve. Z uporabo absolutne sile oškodovanka ni mogla usmerjati ali uveljaviti svoje volje in ravnanja. Obtoženčeva sila je obenem povzročila, da je utrpela spolno dejanje. Oškodovanka je utrpela nekaj, čemur bi se, v kolikor obtoženi zoper njo ne bi uporabil sile, uprla. Ni namreč sprejemljivo, da bi bilo kaznivo dejanje podano le, če bi npr. obtoženi oškodovanko močno držal npr. za roko, ji držal roko čez usta, jo porinil ali udaril in se nato dotikal njenih prsi. Obtoženčeva sila je bila finalno obenem usmerjena v spolno ravnanje. To pomeni, da je bila sila s spolnim ravnanjem v kavzalnem razmerju.