inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora - vezanost organa na inšpekcijsko odločbo
Odmera nadomestila po prejemu inšpekcijske odločbe se ne nanaša na gradnjo, katere nelegalnost oziroma investitorja bi bilo treba šele ugotavljati, temveč je ena od zakonsko določenih posledic te odločbe in se nanaša na konkretno gradnjo, za katero je bila ta inšpekcijska odločba izdana. Vse tožbene navedbe v zvezi z značilnostmi nelegalne gradnje in investitorjem, kot so ugotovljene z inšpekcijsko odločbo, so zato neutemeljene oziroma jih v zvezi z odmero nadomestila ni mogoče upoštevati.
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 19/6, 26, 26/1, 2, 39, 39/3. URS člen 120, 153. ZUS-1 člen 2, 2/2. ZVO-1 člen 157, 157/1.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - določitev deležev za prevzemanje odpadne embalaže - upravna zadeva - načelo zakonitosti - okoljevarstveno dovoljenje
Odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar.
O obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, se ne odloča z upravno odločbo.
Oblastveni posamični akt, ki tožniku nalaga obveznost prevzemanja odpadne embalaže, je namreč okoljevarstveno dovoljenje, ki je bilo tožniku izdano za ravnanje z odpadno embalažo. V skladu s tem okoljevarstvenim dovoljenjem mora tožnik zagotavljati redno prevzemanje in zbiranje vse odpadne embalaže, za katero mu je embaler, pridobitelj blaga, proizvajalec oziroma pridobitelj embalaže, trgovec ali končni uporabnik brez predhodnega dobavitelja s pogodbo prepustil svoje obveznosti ravnanja z odpadno embalažo.
Za gradnjo k legalnemu objektu prizidanega objekta tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da gre za nelegalno gradnjo.
Dimenzije in etažnost objekta so v inšpekcijski odločbi namenjene zgolj konkretizaciji sporne gradnje. Izrek izpodbijane odločbe je dovolj jasen, da je mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri objekt je sporna gradnja, tožnik pa tudi sicer, razen da navaja svoje mere objekta, ni ponudil nobenega dokaza, ki bi potrjeval njegove trditve o napačno ugotovljenim dimenzijah.
ZVO-1 člen 157, 157/1, 157/1-1. Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (2008) člen 2, 2/9, 8, 8/6.
inšpekcijski postopek - ukrep okoljskega inšpektorja - ravnanje z odpadki - zemeljski izkop - okoljevarstveno dovoljenje
Tožnica je poseg v obliki vnosa zemeljskega izkopa izvedla brez ustreznega upravnega dovoljenja, zato izrečenega ukrepa ni bilo treba utemeljevati še z uporabo šestega odstavka 8. člena Uredbe. Kljub temu pa sodišče še dodaja, da je bila navedena določba glede na okoliščine primera pravilno uporabljena.
Odlok o posebni in podrejeni rabi javnih površin v Mestni občini Novo mesto (2004) člen 9.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - grajeno javno dobro
V konkretnem primeru je na navedeni nepremičnini vzpostavljen status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, tožeča stranka pa z Mestno občino ni sklenila pogodbe, na podlagi katere bi ji bilo dovoljeno poseči na javno površino. Zato je bilo z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot inšpekcijski zavezanki naloženo, da mora odstraniti teraso postavljenega gostinskega vrta, ki je na zemljišču, ki je v lasti Mestne občine Novo mesto.
Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna kazen ali izpolni nedenarna obveznost. Predmet izvršilnega postopka je tako izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe, ki je izvršilni naslov (v danem primeru osnovna inšpekcijska odločba), ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izhajajo. Navedeno izhaja tudi iz prvega odstavka 292. člena ZUP, po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena zgolj pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.
Inšpekcijski postopek se vodi v javnem interesu in ne v funkciji varstva zgolj zasebnega interesa, njegova ustavitev pa pomeni le, da nadzorovani osebi javnopravne obveznosti oziroma ukrepi ne bodo naloženi. Zgolj posredni učinki odločitve inšpektorice pa se ne morejo šteti za zelo hude posledice, ki bi bile s tem povzročene tožnikom.
Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku izvajal dokaze, ki ob prvem odločanju niso bili izvedeni. Kljub temu, da je tožena stranka v ponovljenem postopku torej izvajala nove dokaze, poleg tega pa se oprla na novo pravno podlago ter gradnjo tožeče stranke opredelila kot neskladno (153. člen ZGO-1) in ne več nelegalno gradnjo (152. člen ZGO-1), o vsem tem tožeče stranke ni seznanila in ji ni dala možnosti, da se izjavi. Ker gre za novo pridobljene dokaze in tudi za novo pravno podlago, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, bi to morala storiti.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - vzpostavitev prejšnjega stanja
Iz narave stvari je jasno, da pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja vzpostavitev zadnjega legalnega stanja pred nelegalnim posegom. Zadnje legalno stanje pred postavitvijo spornega objekta pa je bilo v obravnavnem primeru, ko tožnik navaja, da je stari objekt nadomestil z novim (leta 2011), stanje brez objekta.
ZGO-1 člen 1, 1/5. ZRud-1 člen 2, 2/4. EZ-1 člen 462. Uredba o energetski infrastrukturi člen 4, 5.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - gradbeno dovoljenje - transformatorske postaje
Transformatorska postaja je elektroenergetski objekt (za pretvarjanje električne energije pri visoki napetosti v električno energijo pri nizki napetosti in obratno), ki je sestavni del energetske infrastrukture, skladno s 462. členom EZ-1. Transformatorske postaje v obravnavani zadevi nikakor ni mogoče uvrstiti med objekte, za katere v skladu z ZGO-1 ni potrebno gradbeno dovoljenje.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - dozidava objekta - enostavni objekti - nelegalna gradnja
V obravnavanem primeru tožnika z izvedeno gradnjo nista postavila enostavnega objekta, pač pa sta že obstoječi objekt nadvišala in to nad kletjo. Njuna nadzidava ni povezana s tlemi, pač pa je vpeta v že obstoječo ploščo kleti, kar pomeni, da take gradnje ne gre šteti za objekt v smislu ZGO-1, pač pa za nadzidavo že obstoječega objekta. Po določbi 7.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je namreč gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt, oziroma se objekt dozida ali nadzida (kar velja za sporno gradnjo) in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Temeljni pogoj, da se določen objekt opredeli kot enostavni objekt torej ni le v njegovi površini, tako kot to menita tožnika, pač pa tudi, da je tak objekt samostojno povezan s tlemi, kar pa sporna gradnja nedvomno ni, saj sta tožnika to gradnjo postavila na že prej zgrajeno klet, oziroma njeno ploščo v nivoju pritličja.
Taka gradnja, torej nadzidava, je po določbah ZGO-1 dopustna le, kolikor investitor pred pričetkom gradnje pridobi gradbeno dovoljenje. Tožnika gradbenega dovoljenja nista pridobila in zato sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno presodila, da je njuna gradnja nelegalna gradnja.
ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/1, 237/1-7. Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (2003) člen 4. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (2013) člen 6.
gradbeno dovoljenje - ukrep gradbenega inšpektorja - enostavni objekti - upravni postopek - obrazložitev odločbe
Tožeča stranka od začetka upravnega postopka dalje zatrjuje, da je sporni objekt kozolec, stoječ na kmetijskem zemljišču, vendar pa se do tega niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista opredelila, pač pa le navajala, da je objekt nadstrešnica. Poleg tega niti iz izpodbijane odločbe niti iz upravnega spisa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdaj je bil sporni objekt postavljen. To vodi do zaključka, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja glede vrste objekta in časa njegove postavitve ni raziskala, posledično pa ni pojasnila ali je treba za razvrstitev in presojo spornega objekta uporabiti določbe Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči ali Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Oba predpisa namreč urejata tako nadstrešnice kot tudi kozolce, le da so pogoji za njihovo postavitev v teh dveh predpisih različni. Ker teh dejstev tožena stranka ni raziskala, tudi ni mogoče presoditi ali je sporna gradnja nelegalna gradnja in ali je izpodbijana odločitev utemeljena.
Zato sodišče zaključuje, da obrazložitvi tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe ne sledita zahtevam prvega odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni, da odločitve tožene stranke zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti in je to bistvena kršitev določb upravnega postopka.
Obrazložitev prvostopenjske odločbe, ki ugotavlja, da na zemljišču stoji objekt ugotovljenih dimenzij, za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, je tako povsem v skladu z listinami v spisu in zadošča za pravilno uporabo 152. člena ZGO-1.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - namenska raba zemljišč - reklamni pano
Postavitev reklamnega panoja na kmetijskem zemljišču namreč ne predstavlja uporabe zemljišča za kmetijske namene, torej za kmetijsko pridelavo. Že taka ugotovitev daje podlago za zaključek o nenamenski rabi kmetijskega zemljišča, to je rabi kmetijskega zemljišča, ki je v nasprotju z - v prvem odstavku 4. člena ZKZ - zapovedano rabo kmetijskih zemljišč (v skladu z njihovim namenom), in podlago za izrek ukrepa prepovedi uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo (prva alineja pododstavka B) 107. člena ZKZ).
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - izredno pravno sredstvo
Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito.
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - upravna izvršba - izvršba po drugi osebi - plačilo stroškov upravne izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
V obravnavanem primeru tožnica izpodbija sklep, s katerim ji je prvostopenjski organ naložil plačilo zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe, ki se nanaša na odstranitev nelegalne rekonstrukcije brvi čez otok. Gre za sklep, ki je bil izdan na podlagi 297. člena ZUP. Izpodbijani upravni akt ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Prav tako ne gre za sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Ker tožnica kot inšpekcijska zavezanka ni sama izvršila obveznosti iz pravnomočne upravne odločbe, ji je toženka naložila, naj založi znesek potreben za kritje stroškov, ki bodo nastali s tem, ko bo naloženo dejanje opravila druga oseba. Iz drugega odstavka 297. člena ZUP izhaja, da gre za predujem, saj pristojni organ po zaključku postopka izda sklep, s katerim odloči o nastalih stroških in obveznosti plačila teh stroškov. To bo v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sklep, s katerim bo postopek končan in ga bo tožnica lahko izpodbijala v upravnem sporu, seveda če inšpekcijske odločbe ne bo izvršila sama.
Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka oglaševala pivo z vsebnostjo manj kot 15 volumenskih odstotkov alkohola z vozili, sporna pa je razlaga drugega odstavka 15. člena ZZUZIS. Iz te določbe izhaja, da se alkoholne pijače, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, lahko oglašujejo le na nosilcih, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju ter na drugih nosilcih objavljanja informacij. Zakonska določba torej "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" ter "drugih nosilcev objavljanja informacij" ne enači. Drugi odstavek 15. člena ZZUZIS pojem "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" primeroma opisuje kot "biltene, kataloge, letake in prospekte". To po mnenju sodišča pomeni, da gre za tiste nosilce, katerih naloga je oglaševanje in poslovno komuniciranje. Med take nosilce ni mogoče uvrščati vozil, saj so to naprave, namenjene prevozu oseb in blaga v cestnem prometu ter zato tudi ne morejo biti "nosilci, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" v smislu ZZUZIS. Glede na namen, ki ga imajo vozila ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 15. člena ZZUZIS, ki izrecno omejuje oglaševanje alkoholnih pijač, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola ob cestah (na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih), po presoji sodišča vozil, ki so namenjena vožnji v cestnem prometu, tudi ni mogoče umestiti med "druge nosilce objavljanja informacij", s katerimi bi bilo dopustno oglaševanje tovrstnih izdelkov.
V obravnavanem primeru je tožena stranka ocenila, da je tožnikova gradnja nelegalna gradnja, četudi je zanjo pridobil gradbeno dovoljenje. Meni, da tožnik ne bi mogel pridobiti spremenjenega gradbenega dovoljenja za izvedeno gradnjo zato, ker dimenzije objekta presegajo največje dovoljene dimenzije, predpisane s prostorskim aktom, poleg tega pa rušenje zgolj tistega dela objekta, ki presega dimenzije, dovoljene z gradbenim dovoljenjem, ne bi bilo mogoče, saj bi se s tem poseglo v statiko objekta kot celote. Navedeni zaključki so opisani le pavšalno ter niso navedena dejstva, ki bi potrjevala, da bi odstranitev le nelegalno zgrajenega dela objekta posegla v statiko celotnega objekta. Obrazložitev izpodbijane odločbe torej ni taka, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov, to pomeni, da take odločitve ni mogoče preizkusiti in je to bistvena kršitev določb upravnega postopka.
Res je, da je sklep o odlogu izvršbe običajno pomeni zgolj odločitev procesne narave, ki vpliva le na čas oprave procesnih dejanj, vendar pa to ne velja za sklep, izdan na podlagi 156.a člena Zakona o graditvi objektov. Že zgolj iz besedila te zakonske norme namreč izhaja, da lahko stranka na podlagi takega sklepa pridobi pravico, da v predmetnem objektu do pet let prebiva oziroma opravlja gospodarsko dejavnost, enako kot v v legalno zgrajenem objektu. Ta pravica tako po vsebini, kot tudi po trajanju bistveno presega zgolj procesno pravico do odloga izvršbe, zato jo je naslovno sodišče že po dosedanji sodni praksi brez izjeme obravnavalo kot pravico materialne narave, sklep, s katerim je bilo o tej pravici odločeno, pa za upravni akt, s katerim je bilo odločeno o strankini pravni koristi.
Sodišče ne vidi razloga, da se solastnik nepremičnine ne bi mogel tudi z vlaganjem pravnih sredstev zavzemati za vzpostavitev zakonitega stanja te nepremičnine, čeprav mu pravna ali dejanska razmerja preprečujejo osebno oziroma neposredno izvršitev inšpekcijske odločbe.
ZGO-1 člen 3, 3/3, 158. Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (2003) člen 4, 6, 19.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - enostavni objekti - ograja
Ker obravnavana gradnja presega z izvedbenim prostorskim aktom dopustne višine mejnih ograj, bi si tožeča stranka zanjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje.