Davčni organ je pristojen od davčnih zavezancev zahtevati podatke in pojasnila, davčne zavezance na drugi strani pa zavezuje sodelovalna dolžnost. Da v njegov pravni položaj nedopustno posega sam tek postopka nadzora oziroma izdaja sklepa na predložitev določene dokumentacije (ker ta npr. ne bi imela nobene povezave s konkretnim postopkom, tožnik ne trdi), pa tožnik zgolj s pavšalno trditvijo o posegu v človekove pravice ni izkazal.
Težko popravljiva škoda mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta, podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sodišče v okviru 32. člena ZUS‑1 ne more davčnemu organu prepovedati vodenja oziroma nadaljevanja konkretnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora po imenovanih inšpektorjih, še manj pa prepovedati vodenje drugih postopkov nadzora, za katere je davčni organ pristojen in v okviru katerih mu zakon daje tudi pooblastilo od zavezanca in tretjih oseb zahtevati podatke, ki so potrebni za zakonito odmero davčnih obveznosti.
Serijski vrednostni papirji se v pravnem prometu štejejo za nadomestno (generično) stvar. V takem primeru gre za istovrstni kapital v smislu 103. člena ZDoh-2. Pri serijskih vrednostnih papirjih (npr. delnicah) se ob njihovi odsvojitvi ne da ugotoviti, kdaj je bila pridobljena točno določena delnica, če je zavezanec istovrstne delnice iste delniške družbe pridobival v različnih časovnih obdobjih. Poslovni deleži v družbi z omejeno odgovornostjo pa so individualno določeni in identificirani.
Za namene obdavčitve kapitalskega dobička po ZDoh-2 je treba ugotoviti, kaj (kateri poslovni delež) je zavezanec odsvojil. Iz 103. člena ZDoh-2 ne izhaja pravna posledica, da se ne glede na vsebino pravnega posla, ki je bil podlaga za odsvojitev, pri ugotavljanju davčne osnove pri davku od dobička iz kapitala domneva, da je davčni zavezanec odsvojil najprej pridobljeni kapital. Ob upoštevanju vseh uveljavljenih metod razlage take pravne domneve iz navedene zakonske določbe ni mogoče razbrati. Kaj takega ne izhaja niti iz 93. člena ZDoh-2. Pri tem drži, da ZDoh-2 v 2. točki 93. člena za razliko od ZGD-1 ne uporablja pojma poslovni delež ampak pojem delež v gospodarski družbi. Po presoji sodišča je treba pri razlagi navedene zakonske določbe upoštevati celotno zakonsko besedilo. Zakon namreč uporablja pojem !delež! zato, ker v isti točki poleg gospodarskih družb (d. o. o.) navaja tudi zavode in druge oblike organiziranja. Zakonodajalec je torej pojem delež uporabil kot nadpomenko za poslovni delež v d. o. o. in druge vrste deležev v drugih pravno-organizacijskih oblikah.
Davek na promet nepremičnin je prometni davek, ki se odmeri od prodaje nepremičnine od davčne osnove v višini prodajne cene nepremičnine. Osnova za določitev davčne osnove je torej prodajna cena, tržna vrednost nepremičnine pa se lahko ugotavlja kvečjemu v situaciji, ko davčni organ ugotovi, da prikazana cena ni resnična in je zaradi davčnega prihranka prikazana nižja (neresnična) cena.
Pri določitvi davčne osnove za odmero davka na promet nepremičnin bi moral prvostopenjski organ upoštevati ugotovljeno dejansko stanje glede pogodbeno dogovorjenega predmeta prodaje med tožnikom in kupcem, ki se lahko razlikuje od stanja nepremičnine na dan 5. 1. 2021.
Tožnica je ob prodaji marca 2021 realizirala kapitalski dobiček v smislu 104. člena ZDoh-2 in je vsled tega morala v roku 15 dni od odsvojitve vložiti davčno napoved po 326. členu ZDavP-2. Glede na to, da ZDoh-2Z ne vsebuje določbe, da se za zadeve, ko je davčna obveznost nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporablja novi zakon, sklicevanje tožnice na kasnejšo spremembo predpisa ni upoštevno, saj ta sprememba ne vpliva na odločitev v obravnavani zadevi.
Davčna obveznost ne more biti različna glede na to, kdaj so zavezanci vložili napoved ali obračun davka oziroma kdaj je davčni organ izdal odmerno odločbo, zato mora biti časovna točka, ki določa, kateri materialni predpis je treba uporabiti pri določanju davčne obveznosti, neodvisna od tovrstnih aktivnosti in mora izhajati iz obdavčljivega dogodka oziroma časa nastanka davčne obveznosti.
Seznam izvršilnih naslovov, ki ga je sodišče na podlagi napotila Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 32/2025 z dne 23. 4. 2025 obravnavalo kot upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je izdala Finančna uprava RS. Ker je Finančna uprava RS organ v sestavi Ministrstva za finance, je za odločbe, izdane na prvi stopnji, v primeru pritožb pristojno Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Zakon pa pritožbe zoper seznam izvršilnih naslovov izrecno ne izključuje.
Sodišče v upravnem sporu ne more presojati dopustnosti sodne izvršbe, ki je v teku, in tudi ne odločitev, ki jih je izvršilno sodišče sprejelo v tem postopku.
Prvostopenjski davčni organ pri izdaji izpodbijane odločbe vezan na podatke o katastrskem dohodku, ki jih je pridobil iz evidenc GURS, tožnica pa bi mogla, če se s podatki, ki vplivajo na izračun pripisanega katastrskega dohodka, ni strinjala, sprožiti postopek spremembe bonitet svojih zemljišč skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZKN.
Vložitev tožbe zoper izpodbijana sklepa je vsekakor pravno dejanje, ki zadosti pojmu "drugi posli in dejanja" iz 386. člena ZFPPIPP in ne vpliva na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena ZFPPIPP spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost v konkretnem primeru ni omejena.
Davčni organ je z izpodbijanim sklepom 2021 pravilno zavrgel tožnikovo zahtevo za delno ustavitev izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013, saj tožnik ni imel pravnega interesa za ustavitev že ustavljenega postopka izvršbe. V skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.
Z izdajo vsakega od navedenih aktov je bilo zastaranje izterjave davka pretrgano, zato tožnikova navedba, da davčni organ ni opravil nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, ne drži. Zastaranje izvršitve terjatve po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013 glede na povedano ni nastopilo.
Obrestovano vračanje preplačil je mogoče le, če je bil davek preplačan zaradi neupravičene odmere, to je, na podlagi napačne odločbe davčnega organa. Izrecno pa je izključeno, če je davek preplačan po sistemu samoobdavčitve.
Stranka ni upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje tožnik, ki določa, da plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi, omogoča prevalitev stroškov na udeleženca, ki je stroške povzročil, ne nanaša pa se na stroške, ki so nastali zaradi nezakonite odločitve. Organ namreč ni udeleženec postopka.
Ker natančen postopek izračuna davčne osnove za vsako od tožnikovih nepremičnin ni razviden niti iz odločbe pritožbenega organa (temveč deloma le iz navedenega pojasnila davčnega organa, ki ni del upravne odločbe in ne more biti predmet presoje v upravnem sporu), pravilnosti odmere davka na premoženje v obravnavani zadevi niti po dopolnitvi obrazložitve na pritožbeni stopnji ni mogoče preizkusiti.
Ni mogoče reči, da je tožnik kot kupec sporni solastniški delež nepremičnin pridobil po vrednosti 55.000 EUR, če je pa zanj vendar ponudil izklicno ceno 38.500 EUR in bil s tako ponujeno ceno na dražbi uspešen. To, da se je naknadno štelo, da je tožnik kot upnik bil poplačan do zneska 55.000 EUR, pa je po presoji sodišča pravna posledica, ki je v smislu davčne obravnave z davkom na kapitalski dobiček kasnejša in ločena od trenutka pridobitve kapitala in njegove tedanje nabavne vrednosti.
Druga alineja prvega odstavka 218.b člena ZGO-1 določa, da so s tretjim odstavkom 218. člena tega zakona kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Skladno s četrtim odstavkom 218.b člena ZGO-1 se šteje, da je za zemljiške parcele iz druge alinee prvega odstavka tega člena zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt.
Glede pogoja komunalne opremljenosti nezazidanega stavbnega zemljišča je sodna praksa tukajšnjega sodišča ustaljena in je ta pogoj po določbi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 izpolnjen že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje (primeroma v sodbah, št. II U 65/2012, III U 376/2014, I U 1616/2015, II U 224/2017, II U 166/2018-16, I U 1540/2021-20 in drugih).
Glede pogoja dostopa do javne ceste je tukajšnje sodišče v sodbi I U 781/2014 z dne 25. 9. 2014 razsodilo, da pravna ureditev uporabe povezovalne poti na vprašanje možnosti dejanskega dostopa ne vpliva.
Razumljiva je politika občine, da skuša lastnike nezazidanih stavbnih zemljišč v conah, kjer naj bi bila opremljenost zemljišč zagotovljena in je v teh conah tudi možno pridobiti gradbeno dovoljenje, tudi skozi zviševanje NUSZ za zemljišča, ki ostajajo nezazidana, usmerjati k pozidavi takšnega zemljišča. Na ta način se doseže funkcija stavbnega zemljišča, ki je razumljiva še zlasti za cone, ki jih občine ustvarijo z določenim namenom, ki se na zemljiščih, ki ostajajo nepozidana, ne doseže.