Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti. Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka od Pogodbe z dne 1. 12. 2009 sicer res ni odstopila neposredno v posledici kršitve normativov naročnika A., d. d. Odstopila je, ker naročnik ni več pustil, da tožeča stranka s svojimi avtocisternami še naprej opravlja prevoze. Njene kršitve so botrovale temu, da tožeča stranka s svojima avtocisternama ni bila več sposobna opravljati prevoze za naročnika, tj. družbo A., d. d. (ta družba pa je bila toženkin edini naročnik). Ker je bil ta aspekt ključen z vidika pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (pri čemer tožeča stranka in družba A., d. d. nista bili v neposrednem pogodbenem odnosu), je omenjeno dejstvo rezultiralo v nezmožnosti izpolnjevanja Pogodbe z dne 1. 12. 2009 za toženo stranko. Zaradi izločitve tožničinih avtocistern iz prometa (ki sta bili edini cisterni, s katerima je tožeča stranka opravljala prevoze za toženo stranko po Pogodbi z dne 1. 12. 2009), tožeča stranka ni mogle več izpolnjevati Pogodbe, v tem delu pa prevozov za A., d. d. ni mogla opravljati niti tožena stranka. Ko je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve zaključilo, da je tožeča stranka sama povzročila naknadno nemožnost izpolnitve, je torej v nasprotju s pritožbenimi očitki materialno pravo uporabilo pravilno.
Glede na to, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo zavarovalne premije, je v konkretnem primeru za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora relevantno, koliko je tožena stranka tožeči na račun pogodbe št. 001 plačala in koliko je bila dolžna plačati glede na to, da sta stranki po štirih mesecih pogodbo sporazumno prekinili.
lastništvo nepremičnine - predlog za zavarovanje - identifikacijski podatki o dolžniku in upniku - trditveno in dokazno breme
Sodišče ugodi upnikovemu predlogu za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini, če je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na dolžnika. Lastništvo nepremičnine sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, pri tem o predlaganem zavarovanju odloči na podlagi podatkov, ki jih v takšnem predlogu navede upnik. Trditveno in dokazno breme o izpolnjenju pogojev za izdajo sklepa o zavarovanju denarne terjatve je na upniku. Čeprav upnica spremembe dolžnikovega osebnega imena v predlogu za zavarovanje denarne terjatve ni zatrjevala, pa bi sodišče prve stopnje – glede na to, da EMŠO in rojstni datum zemljiškoknjižnega (so)lastnika v zavarovanje predlaganih nepremičnin ni vpisan, se pa ujema z dolžnikovim bivališčem – upnico ob smiselni uporabi 286.a člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ moralo pozvati k dodatnim pojasnilom oziroma k dopolnitvi predloga za zavarovanje tako, da bi lahko preizkusilo lastništvo v zavarovanje predlaganih nepremičnin.
ugovor zastaranja obresti - omejitev zakonskih zamudnih obresti - uspeh z ugovorom zoper sklep o izvršbi
Ker v izvršilnem predlogu zahtevane zakonske zamudne obresti v času sklenitve izvršilnega naslova še niso bile gotove (ugotovljene), zanje ne velja atribut judikatne terjatve.
Z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ je predviden krivdni princip, saj je potrebo po izvršilnem postopku povzročil dolžnik, ki svoje zapadle obveznosti ni poravnal upniku. Vendar pa določba šestega odstavka 38. člena ZIZ ne ukinja uspeha strank kot merila za odločanje o povrnitvi stroškov. Ob upoštevanju načela uspeha v postopku s pravnim sredstvom je tako mogoče zaključiti, v kolikšnem obsegu so bili stroški v zvezi s pravnim sredstvom povzročeni neutemeljeno.
zapuščinski postopek - prehod zapuščine na dediča - premoženje zapustnika ob smrti - prehod lastninske pravice - skupna lastnina - delitev zapuščine - dediščinska skupnost - plačilo stroškov - plačilo stanovanjskih stroškov - vsebina sklepa o dedovanju - dedni dogovor - vsebina in obseg dednega dogovora - realizacija dogovora
Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe; ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.
Stroški v zvezi s stanovanjem, ki so nastali po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (72. člen SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini.
Prevzem stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v okviru dednega dogovora določil in tudi zapisal tak rok, vendar zapuščinsko sodišče po eni strani ne more strank prisiliti, da se dogovorijo o tem, pa drugi strani pa tudi nima pristojnosti, da bi rok določilo samo, saj ne gre za odločanje o zadevah, ki so predmet zapuščinskega postopka. Če pritožnik meni, da sodedinja neupravičeno zadržuje njegove stvari ali da jih je odtujila ali poškodovala, bo moral varstvo svojih pravic uveljaviti v drugem postopku, saj zapuščinski postopek ni predviden za reševanje tovrstnih zadev (premoženjskopravnih sporov med živimi).
KZ-1 člen 20, 20/2, 122, 122/1. ZKP člen 385, 445a, 445a/2, 445d.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - sostorilstvo - povzročitev poškodbe - skupno delovanje več oseb - odločba o kazenski sankciji
Zmotno je prepričanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kateri storilec je povzročil katero poškodbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 se šteje za skupno izvršitev kaznivega dejanja, če več storilcev istočasno in na enak način (v konkretnem primeru so to bili udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, pri tem pa se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje. Nastala posledica skupnega delovanja obdolženega A.C. ter že pravnomočno obsojenih F.C. in P.Š. je bila lahka telesna poškodba, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Bistveno je torej, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh treh storilcev, kar je bilo tekom dokaznega postopka nedvomno ugotovljeno.
skupno starševstvo - uporaba materialnega prava - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev preživnine za otroka - potrebe otroka - prosti preudarek - ocena potreb - vrednotenje - obrazložitev - korist mladoletnega otroka
Po ZZZDR je sodna praksa dopuščala skupno skrbništvo le v primeru, če sta s tem soglašala oba starša, vendar toženka spregleda, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sicer uporabilo materialnopravne določbe ZZZDR, da pa je podlago za skupno varstvo in vzgojo pravilno utemeljilo na določbah 54. in 56. člena Ustave ter pravilno zaključilo, da je skupno varstvo in vzgoja prvenstvena oblika, kadar o tem odloča sodišče.
Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni določno opredelilo glede višine mesečnih potreb otrok in so v tem delu izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je to procesno kršitev sodišča prve stopnje lahko samo odpravilo, ker pravdni stranki na zaslišanju nista znali navesti, kakšni so stroški preživljanja otrok. Pravilen pa je bil pristop sodišča prve stopnje, ko je mesečne potrebe otrok določilo glede na življenjske izkušnje in po prostem preudarku, kar pomeni, da je ta dejstva ugotavljalo na podlagi izkustvenih in logičnih pravil, vendar bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe vsaj okvirno navesti, kako je ovrednotilo posamezne mesečne preživninske potrebe otrok, še posebej iz razloga, ker jih je toženka v svojih navedbah opredeljeno navedla.
Okoliščine primera prepričljivo potrjujejo, da kljub slabi komunikaciji med pravdnima strankama in kljub dejstvu, da starša rušita avtoritete drug drugemu tudi v prisotnosti otrok, kot je to ugotovila tudi izvedenka, režim stikov, kot ga je določilo sodišče v sodbi, poteka nemoteno in v zadovoljstvo otrok.
začasna odredba - nadomestitev soglasja starša - vpis otroka v osnovno šolo - otrok s posebnimi potrebami - nujnost izdaje začasne odredbe
Ugotovljeno je, da se starša ne moreta dogovoriti o tem, katero osnovno šolo bo otrok obiskoval, da je otrok vpisan v dve šoli in da starša med seboj le stežka ali sploh ne komunicirata in je tudi skrb za sina urejena na način, da med njima ne pride do srečanj ali pogovorov. Ker ni bilo pričakovati, da bi se starša sporazumela o pomembnem vprašanju, odločitve pa ni mogoče odložiti, je bila potreba po odločitvi sodišča v zadostni meri izkazana.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izvedenski organ, ne listine v upravnem spisu ne izkazujejo, da bi pri tožnici nastopila I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo. Iz dokumentacije je sicer razvidno, da je bila tožnica vodena pri psihiatru, ki je tožnico ocenjeval kot nezmožno za delo in predlagal stalež, torej je ugotavljal začasno nezmožnost za delo, ni pa ocenil, da gre pri tožnici za trajno delanezmožnost.
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
sprememba sklepa - nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo
V predmetni zadevi je pri odgovoru na vprašanje, kdaj je pri tožeči stranki nastala ugotovljena invalidnosti prišlo s strani izvedenskega organa do nejasnega odgovora. Sodišče je pravilno zahtevalo izjasnitev izvedenskega organa, saj bi bil lahko kot datum invalidnosti pravilen ali datum v delu izvedenskega mnenja, ko omenja datum 11. 11. 2019, ali pa datum od zadnje ocene IK prve stopnje. Dvom o datumu invalidnosti je sodišče moralo odpraviti, vendar je nadaljnje poizvedovanje sodišča pri izvedenskemu organu posledica njegovega nejasnega odgovora, kar bi moral izvedenski organ ob potrebni skrbnosti ugotoviti in odpraviti že ob izdelavi izvedenskega mnenja.
Po oceni pritožbenega sodišča je tako neutemeljeno priznanje nagrade in stroškov v višini 215,94 EUR, saj gre za podajo odgovora, ki bi moralo biti pravilno oblikovano že v osnovnem izvedenskem mnenju z dne 15. 3. 2021.
ZPP člen 274.. ZDSS-1 člen 72, 72/1, 75, 112, 112/1, 112/2, 112/9.
zavrženje tožbe - zamuda roka - nedopustna tožba
Iz listin v sodnem in upravnem spisu izhaja, da je tožba, poimenovana pritožba, in naslovljena na toženi zavod, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 22. 4. 2021, ne da bi bilo sploh zatrjevano ali dokazovano, da je bilo izčrpano redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku. Tožba v tem delu zato ni dopustna in je ob pravilni uporabi 75. člena ZDSS-1 zakonito zavržena.
Enako velja za tožbo, poimenovano pritožba, naslovljeno na toženi zavod in 26. 5. 2021 odstopljeno prvostopenjskemu sodišču, ko je 30 dnevni rok za vložitev izpodbojne tožbe že potekel. Na podlagi listinske dokumentacije sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila dokončna odločba z dne 7. 4. 2021 (izdana v zvezi s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 5. 3. 2021) tožnici vročena 14. 4. 2021, da je rok za vložitev tožbe začel teči 15. 4. 2021 in se iztekel 14. 5. 2021, ko bi tožba morala biti vložena pri sodišču ali najpozneje tega dne priporočeno oddana na pošto, da bi bila pravočasna (1. in 2. odstavek 112. člena ZPP).
zaključek glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - prepozna zahteva za izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - posebna pritožba
Pravica strank predlagati izločitev je po 72. členu ZPP časovno omejena. Stranka mora zahtevo za izločitev podati takoj, ko izve za izločitveni razlog, najpozneje pa do konca glavne obravnave oziroma do izdaje odločbe. Toženec v pritožbi navaja, da glavna obravnava ni bila opravljena 26. 3. 2021 in tega dne naj tudi ne bi bila končana, kar pa ne drži. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je navedenega dne glavna obravnava bila opravljena v prisotnosti toženca, na njej so se izvajali dokazi in bil sprejet sklep, da delna sodba izide pisno. Vse, kar toženec navaja v pritožbi glede razlogov za izločitev sodnice, bi moral navajati na naroku 26. 3. 2021.
Toženec v pritožbi ne trdi, da bi na naroku – po tem, ko sodišče njegovemu predlogu za preložitev ni ugodilo in mu ni dovolilo navedb v zvezi z brezplačno pravno pomočjo – zahteval tudi izločitev sodnice ter želel navajati razloge za tak predlog. To pa pomeni, da je njegova vloga – zahteva za izločitev sodnice z dne 29. 3. 2021 – prepozna.
Sodišče prve stopnje je postopek, ki se nanaša na vračilo plačanega po pravnomočni ugodilni sodbi, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena, v ponovljenem postopku pa je bila izdana pravnomočna zavrnilna sodba, glede katere je vložena ustavna pritožba, prekinilo do odločitve o ustavni pritožbi. Obrazložilo je, da bi bilo nesmotrno in neekonomično izvesti predmetni postopek in tožencu naložiti vračilo plačanega, saj v primeru uspeha z ustavno pritožbo (kar bi pomenilo drugačno odločitev o predhodnem vprašanju) vračilo ne bo potrebno.
Po pravilnem opozorilu pritožbe je takšno stališče v nasprotju s sodno prakso, v kateri je jasno zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni zakoniti razlog za prekinitev postopka.
začasna odredba o dodelitvi otroka - skrb za varstvo in vzgojo - zavrnitev predloga
Dejansko stanje je torej tako, da zaradi mamine trenutne odsotnosti, oče polno in izključno izvršuje vzgojo in varstvo in zato ni potrebe, da bi bilo le-to še potrebno pravno formalizirati in tudi po mnenju pritožbenega sodišča, za to ni nobene potrebe.
ZPP člen 436, 436/2, 441, 441/2. ZPSPP člen 29, 29/3.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - ugovor zoper nalog - sklep o razveljavitvi izpraznitvenega naloga - pravnomočnost sklepa - umik ugovora
Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sklepom razveljavilo plačilni nalog, nobena od pravdnih strank se zoper njega ni pritožila, zato je postal pravnomočen in ga je treba upoštevati kot pravilnega in zakonitega. Tako je potrebno v obravnavani zadevi upoštevati dejstvo, da je izpraznitveni nalog razveljavljen. Nalog, ki je razveljavljen, pa že po logiki stvari ne more kar "oživeti" na način, da bi sodišče po njegovi razveljavitvi lahko odločilo, da ostane v veljavi. Zaradi spremembe ZPP je po oceni višjega sodišča določbo drugega odstavka 441. člena ZPP sedaj mogoče ustavno skladno uporabiti le, če sodišče prve stopnje ne bi že razveljavilo izpraznitvenega naloga oziroma dokler ne izda sklepa o razveljavitvi izpraznitvenega (oziroma plačilnega) naloga.
O samem ugovoru je bilo tako že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 14. 1. 2020 (četudi še ne vsebinsko, kar je lahko le predmet nadaljnjega pravdnega postopka), po odločitvi pa pravnega sredstva ni mogoče več umakniti, saj bi se s tem poseglo v sklep o tem pravnem sredstvu.
nepogodbena odškodninska odgovornost - neobstoj vzročne zveze - usklajeno ravnanje - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - pavšalne pritožbene navedbe - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Sodišče se je po ustaljeni (ustavno)sodni praksi dolžno opredeliti le do relevantnih nosilnih naziranj strank. Za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse štiri predpostavke (nedopustnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda). Na podlagi tega dejstvo, da ena izmed predpostavk ni podana, pomeni, da tudi obstoja odškodninske odgovornosti ni mogoče utemeljiti.
Več kot očitno je, da sta starša - nasprotna udeleženca, že 8 let vpletena v konflikten starševski odnos. CSD je dne 25. 11. 2020 opravil oceno ogroženosti družine, iz katere je razvidno, da visoko konflikten starševski odnos resno ogroža psihosocialni razvoj ml. otrok, pri obeh starših se prepoznava stiska, starša pa ne zmoreta najti pravega načina ali pomoči, preko katere bi lahko razreševala svoje notranje konflikte, jezo, zamere in razmejila partnerski konflikt od starševskega.
S takšnim ravnanjem oba starša ogrožata koristi otrok, teh pa tudi ni mogoče zavarovati brez posega v njuno starševsko skrb, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ukrep omejitve starševske skrbi potreben.
Stečaj glavnega dolžnika ima po prvem odstavku 1022. člena OZ za posledico le, da mora upnik priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega, nima pa nobenega vpliva na dolžnost poroka, da izpolni upnikovo obveznost, če glavni dolžnik zaradi stečaja tega ne stori. Drugi odstavek 1022. člena OZ namreč izrecno določa, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti. Na podlagi citirane določbe odpust obveznosti glavnega dolžnika S. K. v stečajnem postopku pomeni zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika do upnika, ki nima nobenega učinka v razmerju med upnikom in porokinjo ter dolžnico v obravnavani zadevi, zato je slednja dolžna poravnati upnikovo terjatev.
Toženka je ves čas vedela, da sredstva, ki jih je dva dni pred smrtjo in na dan smrti zapustnika dvignila z njegovega računa, niso njena, zato ni mogla biti v dobri veri najkasneje ob smrti zapustnika 11. 12. 2013, od takrat dalje pa je obresti obračunala tožeča stranka.