prenos poslovnih deležev - oblika pogodbe - ničnost - notarski zapis - ustni dogovor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.)
Po tretjem odstavku 481. člena ZGD-1 je za odsvojitev poslovnega deleža potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa. Pravna teorija in sodna praksa sta si glede dosega izpostavljene obličnosti enotni. Gre za strogo obličnost oziroma za formo ad valorem za vse posle, s katerimi se prenašajo poslovni deleži med družbeniki. Notarski zapis je pogoj sine qua non za nastanek pogodbe o prenosu deleža oziroma njeno (ne)veljavnost. Najstrožja stopnja obličnosti ni določena le zaradi varstva pogodbenih strank, temveč tudi zaradi varstva drugih in/ali celo javnega interesa. Če navedeno apliciramo na konkretni primer, je sporni ustni dogovor (in tudi pisna izjava toženke z njenim na upravni enoti overjenim podpisom) o prenosu poslovnega deleža s strani toženke na tožnika neveljaven oziroma ničen, ker ne izpolnjuje zahtevane obličnosti. Posledično tožnik ne more uspešno (s tožbo oziroma s posredovanjem sodišča) doseči njegove uresničitve.
KZ-1 člen 20, 20/2, 122, 122/1. ZKP člen 385, 445a, 445a/2, 445d.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - sostorilstvo - povzročitev poškodbe - skupno delovanje več oseb - odločba o kazenski sankciji
Zmotno je prepričanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kateri storilec je povzročil katero poškodbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 se šteje za skupno izvršitev kaznivega dejanja, če več storilcev istočasno in na enak način (v konkretnem primeru so to bili udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, pri tem pa se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje. Nastala posledica skupnega delovanja obdolženega A.C. ter že pravnomočno obsojenih F.C. in P.Š. je bila lahka telesna poškodba, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Bistveno je torej, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh treh storilcev, kar je bilo tekom dokaznega postopka nedvomno ugotovljeno.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00052032
ZVEtL člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1.
skupno pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - ugovor javnega dobra - grajeno javno dobro - izvedensko mnenje
Postopek, kot ga predvideva ZVEtL-1, je poseben postopek za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih funkcionalnih zemljišč, kriterije za ugotovitev pa določa 43. člena ZVEtL-1, ki jih sodišče pri ugotovitvi obsega upošteva enakovredno, saj jih zakon primeroma našteva, kar sodišču omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče.
Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.
ZPP člen 154, 154/2, 155, 163, 163/4, 205, 206, 369.
sklep o odmeri stroškov - vložena revizija - predlog za prekinitev postopka - ovira za odločanje - suspenzivni učinek - ločitev uspeha po temelju in višini - novejša sodna praksa
Vložena revizija kot izredno pravno sredstvo nima suspenzivnega učinka (369. člen ZPP) in zakon tudi ne določa, da bi bila vložena revizija zoper odločitev o glavni stvari ovira za odločitev o stroških postopka v smislu četrtega odstavka 163. člena ZPP.
Novejša sodna praksa je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini.
ugovor zastaranja obresti - omejitev zakonskih zamudnih obresti - uspeh z ugovorom zoper sklep o izvršbi
Ker v izvršilnem predlogu zahtevane zakonske zamudne obresti v času sklenitve izvršilnega naslova še niso bile gotove (ugotovljene), zanje ne velja atribut judikatne terjatve.
Z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ je predviden krivdni princip, saj je potrebo po izvršilnem postopku povzročil dolžnik, ki svoje zapadle obveznosti ni poravnal upniku. Vendar pa določba šestega odstavka 38. člena ZIZ ne ukinja uspeha strank kot merila za odločanje o povrnitvi stroškov. Ob upoštevanju načela uspeha v postopku s pravnim sredstvom je tako mogoče zaključiti, v kolikšnem obsegu so bili stroški v zvezi s pravnim sredstvom povzročeni neutemeljeno.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232.
začasna nezmožnost za delo - izvedensko mnenje
Za odločitev v sporni zadevi je torej bistveno prepričljivo izvedensko mnenje, da iz izvida z dne 11. 5. 2020 pa tudi 28. 5. 2020 izhaja izboljšanje zdravstvenega stanja, vendar zdravstveno stanje še ni bilo tako izboljšano, da bi bil tožnik zmožen opravljati svojo dejavnost. Datum 20. 6. 2020 pomeni oceno, kdaj naj bi se zdravstveno stanje glede na pretekli trend izboljševanja popravilo v taki meri, da bi bil tožnik ponovno zmožen opravljati svojo dejavnost. Kot je bilo že pojasnjeno, gre za strokovno oceno, ki jo poda izvedenec glede na celoten potek dogodkov. V tem primeru tako nikakor ni mogoče govoriti o subjektivni spekulaciji oziroma da naj mnenje ne bi bilo strokovno utemeljeno.
ugovor po izteku roka - zavrženje ugovora - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka
Če kasnejši ugovor temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru, sodišče ugovor zavrže.
Sodišče prve stopnje je pravilno, zadostno in ustrezno pojasnilo, da so dejstva, ki jih je dolžnica zatrjevala v ugovoru po izteku roka, nastopila že pred izdajo sklepa o izvršbi, prav tako pa je pravilno obrazložilo, da dolžnica v ugovoru po izteku roka ni dokazala, da v njem navedenih dejstev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi.
začasna odredba - nadomestitev soglasja starša - vpis otroka v osnovno šolo - otrok s posebnimi potrebami - nujnost izdaje začasne odredbe
Ugotovljeno je, da se starša ne moreta dogovoriti o tem, katero osnovno šolo bo otrok obiskoval, da je otrok vpisan v dve šoli in da starša med seboj le stežka ali sploh ne komunicirata in je tudi skrb za sina urejena na način, da med njima ne pride do srečanj ali pogovorov. Ker ni bilo pričakovati, da bi se starša sporazumela o pomembnem vprašanju, odločitve pa ni mogoče odložiti, je bila potreba po odločitvi sodišča v zadostni meri izkazana.
zapuščinski postopek - prehod zapuščine na dediča - premoženje zapustnika ob smrti - prehod lastninske pravice - skupna lastnina - delitev zapuščine - dediščinska skupnost - plačilo stroškov - plačilo stanovanjskih stroškov - vsebina sklepa o dedovanju - dedni dogovor - vsebina in obseg dednega dogovora - realizacija dogovora
Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe; ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.
Stroški v zvezi s stanovanjem, ki so nastali po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (72. člen SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini.
Prevzem stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v okviru dednega dogovora določil in tudi zapisal tak rok, vendar zapuščinsko sodišče po eni strani ne more strank prisiliti, da se dogovorijo o tem, pa drugi strani pa tudi nima pristojnosti, da bi rok določilo samo, saj ne gre za odločanje o zadevah, ki so predmet zapuščinskega postopka. Če pritožnik meni, da sodedinja neupravičeno zadržuje njegove stvari ali da jih je odtujila ali poškodovala, bo moral varstvo svojih pravic uveljaviti v drugem postopku, saj zapuščinski postopek ni predviden za reševanje tovrstnih zadev (premoženjskopravnih sporov med živimi).
Ker je znesek odškodnine, ki je bil tožniku prisojen, v obravnavani zadevi nižji od zneska, ki ga je s tožbo zahteval, o prekoračitvi ni mogoče govoriti.
Sodišče prve stopnje je stike med nasprotnim udeležencem in mld. A. spremenilo tako, da potekajo preko razglednic v obliki kratkih pozdravov očeta sinu.
Ugotovljeno je bilo, da so očetova neustrezna ravnanja – kot npr. prepiri, nasilje, tepež, suvanje, grožnje, projeciranje krivde za nastale težave v mater – ovirala otrokov avtonomni razvoj. Motena je njegova identifikacija z očetom, saj oče s svojimi reakcijami ni ustrezen identifikacijski model. Zaradi kritik in neustreznih ravnanj je škodljivo vplival na A.-jevo samopodobo in njegovo zaupanje vase. A.-jev občutek varnosti je ogrožen, zaradi njegove anksioznosti in napetosti pa je mogoče z zanesljivostjo sklepati na posttravmatsko stresno motnjo.
Po določilu prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je pritožba dopustna samo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Pravico do pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje je obsojenec izkoristil, s tem ko je vložil redno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero je bil predlog za odložitev izvršitve kazni zapora kot neutemeljen zavrnjen. Zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bila pritožba zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnjena kot neutemeljena, pa po izrecni določbi citiranega določila 229. člena ZUP redno pravno sredstvo ni več dopustno, zaradi česar se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe izkaže kot pravilna in zakonita.
premestitev - sklep o premestitvi - premestitev na drugo delovno mesto - obrazložitev razloga - premestitev na delo v drug kraj
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila tožnikova premestitev izvedena na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, ki v konkretnem primeru zaradi premestitve v drug kraj in na drugo delovno mesto predstavljata medsebojno povezana razloga, ki bi ju morala toženka obrazložiti že v izpodbijanem sklepu o premestitvi oziroma najkasneje v izpodbijanem sklepu drugostopenjskega organa. Toženka je v izpodbijanem sklepu o premestitvi obrazložila poslovni razlog po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (četudi je pri tem izostala izrecna navedba, da gre za poslovni razlog - to je navedel šele drugostopenjski organ), medtem ko je obrazložitev razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU v izpodbijanem sklepu povsem izostala.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 90, 98, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo, tako da je ukinila tožnikovo delovno mesto in prenesla njegove naloge na druge zaposlene. Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1 zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Skladno z ustaljeno sodno prakso se lahko za reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta delodajalec odloči tudi, če ni hkrati podan ekonomski razlog v smislu slabšega poslovanja, v smotrnost take odločitve delodajalca pa se sodišče ne more spuščati, saj je delodajalec pristojen organizirati delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo dela tudi spreminjati, lahko tudi zaradi racionalizacije poslovanja z namenom optimizacije poslovnih stroškov.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050804
ZVoz-1 člen 56, 56/8, 64, 64/2.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - vozniški izpit - obrazložitev sodbe o prekršku
Čeprav v izreku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izrecno navedeno, da s tem preneha veljati tudi potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu za določeno kategorijo motornih vozil, ima izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za posledico tudi neveljavnost opravljenega vozniškega izpita. To izhaja iz dejstva, da mora voznik, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za pridobitev novega vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit za vozila tiste kategorije, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 64. člena ZVoz-1). Ob razlagi, za kakršno se zavzema obdolženec, bi sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izgubila vsak pomen.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050536
ZCes-1 člen 2, -2-24, 2-25, 2-30. ZPrCP člen 46, 46/6, 46/6-2. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (2000) člen 17, 17-4.
zahteva za sodno varstvo - prometni znak - javna pot - prekoračitev hitrosti
Ker ima odseka 992291 in 992292 status javne poti in s tem javne občinske ceste, ne more biti nobenega dvoma, da gre pri stičiščih teh odsekov z regionalno cesto za križišči, kar ima za posledico razveljavitev s prometnim znakom določene omejitve hitrosti.
nepogodbena odškodninska odgovornost - neobstoj vzročne zveze - usklajeno ravnanje - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - pavšalne pritožbene navedbe - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Sodišče se je po ustaljeni (ustavno)sodni praksi dolžno opredeliti le do relevantnih nosilnih naziranj strank. Za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse štiri predpostavke (nedopustnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda). Na podlagi tega dejstvo, da ena izmed predpostavk ni podana, pomeni, da tudi obstoja odškodninske odgovornosti ni mogoče utemeljiti.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
ZDR-1 člen 2, 2/2, 71, 71/1, 128, 128/1, 128/2.. ZDCOPMD člen 3, 3/1.
nadurno delo - plačilo za nadurno delo - voznik - pobotni ugovor
Toženka napačno vztraja, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen, ker naj bi ga opravil samovoljno, namesto v rednem delovnem času. Toženka je namreč tožniku delo - vožnjo jasno odredila na način, da je določila tako namembni kraj kot čas, v katerem mora biti delo opravljeno, kar je privedlo do tožnikovega nadurnega dela. To torej niti ni bilo opravljeno mimo vednosti toženke, da bi lahko zatrjevala tožnikovo samovoljo pri opravljanju nadur.