zapuščinski postopek - prehod zapuščine na dediča - premoženje zapustnika ob smrti - prehod lastninske pravice - skupna lastnina - delitev zapuščine - dediščinska skupnost - plačilo stroškov - plačilo stanovanjskih stroškov - vsebina sklepa o dedovanju - dedni dogovor - vsebina in obseg dednega dogovora - realizacija dogovora
Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe; ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.
Stroški v zvezi s stanovanjem, ki so nastali po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (72. člen SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini.
Prevzem stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v okviru dednega dogovora določil in tudi zapisal tak rok, vendar zapuščinsko sodišče po eni strani ne more strank prisiliti, da se dogovorijo o tem, pa drugi strani pa tudi nima pristojnosti, da bi rok določilo samo, saj ne gre za odločanje o zadevah, ki so predmet zapuščinskega postopka. Če pritožnik meni, da sodedinja neupravičeno zadržuje njegove stvari ali da jih je odtujila ali poškodovala, bo moral varstvo svojih pravic uveljaviti v drugem postopku, saj zapuščinski postopek ni predviden za reševanje tovrstnih zadev (premoženjskopravnih sporov med živimi).
skupno starševstvo - uporaba materialnega prava - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev preživnine za otroka - potrebe otroka - prosti preudarek - ocena potreb - vrednotenje - obrazložitev - korist mladoletnega otroka
Po ZZZDR je sodna praksa dopuščala skupno skrbništvo le v primeru, če sta s tem soglašala oba starša, vendar toženka spregleda, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sicer uporabilo materialnopravne določbe ZZZDR, da pa je podlago za skupno varstvo in vzgojo pravilno utemeljilo na določbah 54. in 56. člena Ustave ter pravilno zaključilo, da je skupno varstvo in vzgoja prvenstvena oblika, kadar o tem odloča sodišče.
Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni določno opredelilo glede višine mesečnih potreb otrok in so v tem delu izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je to procesno kršitev sodišča prve stopnje lahko samo odpravilo, ker pravdni stranki na zaslišanju nista znali navesti, kakšni so stroški preživljanja otrok. Pravilen pa je bil pristop sodišča prve stopnje, ko je mesečne potrebe otrok določilo glede na življenjske izkušnje in po prostem preudarku, kar pomeni, da je ta dejstva ugotavljalo na podlagi izkustvenih in logičnih pravil, vendar bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe vsaj okvirno navesti, kako je ovrednotilo posamezne mesečne preživninske potrebe otrok, še posebej iz razloga, ker jih je toženka v svojih navedbah opredeljeno navedla.
Okoliščine primera prepričljivo potrjujejo, da kljub slabi komunikaciji med pravdnima strankama in kljub dejstvu, da starša rušita avtoritete drug drugemu tudi v prisotnosti otrok, kot je to ugotovila tudi izvedenka, režim stikov, kot ga je določilo sodišče v sodbi, poteka nemoteno in v zadovoljstvo otrok.
začasna odredba - nadomestitev soglasja starša - vpis otroka v osnovno šolo - otrok s posebnimi potrebami - nujnost izdaje začasne odredbe
Ugotovljeno je, da se starša ne moreta dogovoriti o tem, katero osnovno šolo bo otrok obiskoval, da je otrok vpisan v dve šoli in da starša med seboj le stežka ali sploh ne komunicirata in je tudi skrb za sina urejena na način, da med njima ne pride do srečanj ali pogovorov. Ker ni bilo pričakovati, da bi se starša sporazumela o pomembnem vprašanju, odločitve pa ni mogoče odložiti, je bila potreba po odločitvi sodišča v zadostni meri izkazana.
lastništvo nepremičnine - predlog za zavarovanje - identifikacijski podatki o dolžniku in upniku - trditveno in dokazno breme
Sodišče ugodi upnikovemu predlogu za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini, če je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na dolžnika. Lastništvo nepremičnine sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, pri tem o predlaganem zavarovanju odloči na podlagi podatkov, ki jih v takšnem predlogu navede upnik. Trditveno in dokazno breme o izpolnjenju pogojev za izdajo sklepa o zavarovanju denarne terjatve je na upniku. Čeprav upnica spremembe dolžnikovega osebnega imena v predlogu za zavarovanje denarne terjatve ni zatrjevala, pa bi sodišče prve stopnje – glede na to, da EMŠO in rojstni datum zemljiškoknjižnega (so)lastnika v zavarovanje predlaganih nepremičnin ni vpisan, se pa ujema z dolžnikovim bivališčem – upnico ob smiselni uporabi 286.a člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ moralo pozvati k dodatnim pojasnilom oziroma k dopolnitvi predloga za zavarovanje tako, da bi lahko preizkusilo lastništvo v zavarovanje predlaganih nepremičnin.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00050060
KZ-1 člen 47, 135, 135/1. ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/4, 371, 371/2, 391.
grožnja - pravica do obrambe - načelo proste presoje dokazov - izvedba dokaza - relevanten dokaz - izpovedba priče (oškodovanca) - zagovor obdolženca - element ogroženosti in prestašenosti - denarna kazen - prošnja za obročno plačilo - stroški kazenskega postopka
V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.
izročitev in izpraznitev nepremičnine - izvršilni naslov - izročitev nepremičnine kupcu - prodaja solastnega dela nepremičnine - solastnina - nerazdeljena nepremičnina - izselitev iz nerazdeljene stanovanjske hiše - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - solastni del - predlog stranke - nepremičnina v solastnini - varstvo lastninske pravice - upravičenja solastnika
O izselitvi iz izročene nepremičnine sodišče odloča po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 192. člena ZIZ in torej ni vezano na predlog stranke oziroma kupca nepremičnine.
Ne glede na to, da je bil kupcu prodan le solastniški delež te nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da se je dolžnik dolžan izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu Cesta 94 in se pri tem sklicevalo na sklep VS RS II Ips 36/2019 z dne 9. 5. 2019. Treba je namreč upoštevati, da ima v skladu s 100. členom SPZ solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kar pomeni, da lahko eden od solastnikov s tožbo dobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v izvršilnem postopku doseže toženčevo (dolžnikovo) prisilno izselitev, in torej smiselno enako velja v izvršilnem postopku za kupca, ki postane solastnik prodane nepremičnine, pri izdaji sklepa po 192. členu ZIZ, za katerega je v zakonu izrecno določeno, da predstavlja izvršilni naslov.
Sodišče prve stopnje je navkljub ugotovitvi, da je obdolženec, ki je sicer urejena oseba, očitana kazniva dejanja storil, utemeljeno zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivih dejanj in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, kar je narekovalo izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP. Pri tem je upoštevalo kot objektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (na pasji razstavi pred štirimi leti, ki sta jo obdolženec in oškodovanec zelo angažirano in resno doživljala) in kot subjektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (obdolženčeve osebne okoliščine, predvsem njegovo zelo slabo zdravstveno stanje).
Že sodišče prve stopnje je prepričljivo in utemeljeno ugotovilo, da je obdolženec s svojimi izjavami presegel normalno mejo spoštljive komunikacije, zato je tudi ugotovilo, da je storil protipravno, kaznivo dejanje, vendar pa zaradi že pojasnjenih okoliščin ni primeren izrek obsodilne sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00052136
ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZPSPP člen 15, 24, 26, 26/1, 27, 27/1, 28, 28-2, 29, 29/2, 29/3, 30. OZ člen 301, 301/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-2(3), 19, 19-1.
sodna odpoved najemne pogodbe - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - odstop od najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - enostransko odstopno upravičenje - najemna pogodba za določen čas - prenehanje najema s potekom določenega časa - izročitev poslovnega prostora - primopredaja - opustitev sodelovalne dolžnosti - odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha - vrednost spora
Iz trditvene podlage v tožbi izhaja, da naj bi bili toženki (najemnika) v zamudi s plačilom najemnine že več kot dva meseca od dneva, ko ju je tožeča stranka (najemodajalec) na to opomnila. Tožeča stranka je torej zahtevek za izpraznitev in izročitev utemeljevala s sklicevanjem na krivdne razloge iz druge alineje 28. člena ZPSPP, na podlagi katerih najemodajalec že z enostransko odstopno izjavo doseže prenehanje najemne pogodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, že iz tega razloga ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na sodno odpoved najemne pogodbe. Poleg tega sta toženki ugovarjali, da gre za najemno pogodbo sklenjeno za čas treh let (z možnostjo podaljšanja vsakokrat za leto dni). Pri pogodbi sklenjeni za določen čas pa v določbah ZPSPP ni predvidena možnost prenehanja najemnega razmerja z odpovedjo (in odpovednim rokom leta dni), temveč zakon določa, da preneha najemna pogodba s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.
V primeru krivdnih razlogov na strani nasprotne stranke lahko vsaka od strank odstopi od pogodbe z enostransko izjavo, s katero se pogodba razdre brez sodne intervencije. Ker sta najemnika tekom tega postopka poslovne prostore sama prostovoljno izpraznila, sta tožečo stranko utemeljeno pozvala, da sodeluje pri njihovi primopredaji dne 24. 3. 2018. Za samo izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov ni bistveno, kakšni razlogi so najemnika vodili k tej odločitvi. Toženki kot najemnika sta zato tožeči stranki kot najemodajalki pravilno ponudili izpolnitev svoje obveznosti izročitve izpraznjenih poslovnih prostorov, ne glede na to, na čigavi strani so bili podani razlogi za odstop od pogodbe. Očitek, da primopredaja ni bila opravljena v skladu s 30. členom ZPSPP, ker pri njej tožeča stranka ni sodelovala, je tako neutemeljen, saj je bila to njena odločitev. Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda (prvi odstavek 301. člena OZ).
nepogodbena odškodninska odgovornost - neobstoj vzročne zveze - usklajeno ravnanje - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - pavšalne pritožbene navedbe - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Sodišče se je po ustaljeni (ustavno)sodni praksi dolžno opredeliti le do relevantnih nosilnih naziranj strank. Za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse štiri predpostavke (nedopustnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda). Na podlagi tega dejstvo, da ena izmed predpostavk ni podana, pomeni, da tudi obstoja odškodninske odgovornosti ni mogoče utemeljiti.
Stečaj glavnega dolžnika ima po prvem odstavku 1022. člena OZ za posledico le, da mora upnik priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega, nima pa nobenega vpliva na dolžnost poroka, da izpolni upnikovo obveznost, če glavni dolžnik zaradi stečaja tega ne stori. Drugi odstavek 1022. člena OZ namreč izrecno določa, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti. Na podlagi citirane določbe odpust obveznosti glavnega dolžnika S. K. v stečajnem postopku pomeni zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika do upnika, ki nima nobenega učinka v razmerju med upnikom in porokinjo ter dolžnico v obravnavani zadevi, zato je slednja dolžna poravnati upnikovo terjatev.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050536
ZCes-1 člen 2, -2-24, 2-25, 2-30. ZPrCP člen 46, 46/6, 46/6-2. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (2000) člen 17, 17-4.
zahteva za sodno varstvo - prometni znak - javna pot - prekoračitev hitrosti
Ker ima odseka 992291 in 992292 status javne poti in s tem javne občinske ceste, ne more biti nobenega dvoma, da gre pri stičiščih teh odsekov z regionalno cesto za križišči, kar ima za posledico razveljavitev s prometnim znakom določene omejitve hitrosti.
Ob zavedanju, da mu zaradi izgube vozniškega dovoljenja grozi tudi izguba zaposlitve in s tem sredstev za lastno preživljanje ter oteženo izpolnjevanje drugih življenjskih potreb ter dejstva, da je sodišče storilcu odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v pričakovanju, da v bodoče ne bo kršil cestnoprometnih predpisov, bi bilo od storilca pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljal prekrškov.
Toženka je ves čas vedela, da sredstva, ki jih je dva dni pred smrtjo in na dan smrti zapustnika dvignila z njegovega računa, niso njena, zato ni mogla biti v dobri veri najkasneje ob smrti zapustnika 11. 12. 2013, od takrat dalje pa je obresti obračunala tožeča stranka.
Več kot očitno je, da sta starša - nasprotna udeleženca, že 8 let vpletena v konflikten starševski odnos. CSD je dne 25. 11. 2020 opravil oceno ogroženosti družine, iz katere je razvidno, da visoko konflikten starševski odnos resno ogroža psihosocialni razvoj ml. otrok, pri obeh starših se prepoznava stiska, starša pa ne zmoreta najti pravega načina ali pomoči, preko katere bi lahko razreševala svoje notranje konflikte, jezo, zamere in razmejila partnerski konflikt od starševskega.
S takšnim ravnanjem oba starša ogrožata koristi otrok, teh pa tudi ni mogoče zavarovati brez posega v njuno starševsko skrb, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ukrep omejitve starševske skrbi potreben.