prenos poslovnih deležev - oblika pogodbe - ničnost - notarski zapis - ustni dogovor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.)
Po tretjem odstavku 481. člena ZGD-1 je za odsvojitev poslovnega deleža potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa. Pravna teorija in sodna praksa sta si glede dosega izpostavljene obličnosti enotni. Gre za strogo obličnost oziroma za formo ad valorem za vse posle, s katerimi se prenašajo poslovni deleži med družbeniki. Notarski zapis je pogoj sine qua non za nastanek pogodbe o prenosu deleža oziroma njeno (ne)veljavnost. Najstrožja stopnja obličnosti ni določena le zaradi varstva pogodbenih strank, temveč tudi zaradi varstva drugih in/ali celo javnega interesa. Če navedeno apliciramo na konkretni primer, je sporni ustni dogovor (in tudi pisna izjava toženke z njenim na upravni enoti overjenim podpisom) o prenosu poslovnega deleža s strani toženke na tožnika neveljaven oziroma ničen, ker ne izpolnjuje zahtevane obličnosti. Posledično tožnik ne more uspešno (s tožbo oziroma s posredovanjem sodišča) doseči njegove uresničitve.
DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00049484
ZDen člen 73. ZUP člen 43.
denacionalizacijski postopek - odškodnina v obliki obveznic - odškodnina po ZDen - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - možnost sodelovanja v postopku - pravica do izjave
Ker je bila nasprotna udeleženka obveščena, da pred upravnim organom teče denacionalizacijski postopek tudi glede dela nepremičnine, ki ga je mogoče vrniti v naravi, in to še pred izdajo odločb o vračilu, pa v njem svoje udeležbe ni priglasila, je sodišče na upravni odločbi vezano.
zapuščinski postopek - prehod zapuščine na dediča - premoženje zapustnika ob smrti - prehod lastninske pravice - skupna lastnina - delitev zapuščine - dediščinska skupnost - plačilo stroškov - plačilo stanovanjskih stroškov - vsebina sklepa o dedovanju - dedni dogovor - vsebina in obseg dednega dogovora - realizacija dogovora
Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe; ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.
Stroški v zvezi s stanovanjem, ki so nastali po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (72. člen SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini.
Prevzem stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v okviru dednega dogovora določil in tudi zapisal tak rok, vendar zapuščinsko sodišče po eni strani ne more strank prisiliti, da se dogovorijo o tem, pa drugi strani pa tudi nima pristojnosti, da bi rok določilo samo, saj ne gre za odločanje o zadevah, ki so predmet zapuščinskega postopka. Če pritožnik meni, da sodedinja neupravičeno zadržuje njegove stvari ali da jih je odtujila ali poškodovala, bo moral varstvo svojih pravic uveljaviti v drugem postopku, saj zapuščinski postopek ni predviden za reševanje tovrstnih zadev (premoženjskopravnih sporov med živimi).
začasna odredba - nadomestitev soglasja starša - vpis otroka v osnovno šolo - otrok s posebnimi potrebami - nujnost izdaje začasne odredbe
Ugotovljeno je, da se starša ne moreta dogovoriti o tem, katero osnovno šolo bo otrok obiskoval, da je otrok vpisan v dve šoli in da starša med seboj le stežka ali sploh ne komunicirata in je tudi skrb za sina urejena na način, da med njima ne pride do srečanj ali pogovorov. Ker ni bilo pričakovati, da bi se starša sporazumela o pomembnem vprašanju, odločitve pa ni mogoče odložiti, je bila potreba po odločitvi sodišča v zadostni meri izkazana.
ZKP člen 144, 144-1, 216, 216/3, 219. URS člen 36, 36/4.
izločitev dokazov - hišna preiskava - dokazni standard - razlogi za sum - osumljenec - navzočnost prič pri hišni preiskavi - solemnitetna funkcija - načelo ekonomičnosti postopka
Položaj osumljenca nastopi takoj, ko obstajajo razlogi za sum, da je oseba storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. To je najnižji dokazni standard, za katerega zadostuje, da temelji na nekih dejstvenih opornih točkah oziroma konkretnih okoliščinah, četudi zgolj oddaljenih indicih. Izjava D. D. policistom, da je droga v stropu od C. C., izpolnjuje navedeni kriterij dokaznega standarda razlogov za sum. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo zgolj za nepreverjeno informacijo, saj za obstoj razlogov za sum ni potrebno, da bi bila informacija preverjena.
ZPP člen 154, 154/2, 155, 163, 163/4, 205, 206, 369.
sklep o odmeri stroškov - vložena revizija - predlog za prekinitev postopka - ovira za odločanje - suspenzivni učinek - ločitev uspeha po temelju in višini - novejša sodna praksa
Vložena revizija kot izredno pravno sredstvo nima suspenzivnega učinka (369. člen ZPP) in zakon tudi ne določa, da bi bila vložena revizija zoper odločitev o glavni stvari ovira za odločitev o stroških postopka v smislu četrtega odstavka 163. člena ZPP.
Novejša sodna praksa je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052133
ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. OZ člen 86, 119, 119/1. ZPP člen 286, 286/2, 339, 339/2, 350, 350/2.
kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera in poštenje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke - oderuškost - oderuška pogodba - elementi oderuštva - prepozne navedbe - uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preizkus sodbe po uradni dolžnosti
V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V skladu s 3. členom Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Nasprotovanje dobri veri, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v pričujoči zadevi, ni podano.
Zakaj je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so bile prepozne pritožničine navedbe o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice, pritožnica ne pojasni - ne navede, kje (do prvega naroka glavne obravnave; prim. 286. člen ZPP) je podala te navedbe ali, v čem bi bili razlogi, ki bi opravičevali kasnejše navajanje dejstev, kar pa bi morala storiti, da bi lahko dosegla preizkus pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Morebitna kršitev pravil o prekluziji namreč ni ena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kar od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so pravočasne navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo oziroma v čem so razlogi iz drugega odstavka 286. člena ZPP in kje jih je pritožnik navedel.
KZ-1 člen 20, 20/2, 122, 122/1. ZKP člen 385, 445a, 445a/2, 445d.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - sostorilstvo - povzročitev poškodbe - skupno delovanje več oseb - odločba o kazenski sankciji
Zmotno je prepričanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kateri storilec je povzročil katero poškodbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 se šteje za skupno izvršitev kaznivega dejanja, če več storilcev istočasno in na enak način (v konkretnem primeru so to bili udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, pri tem pa se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje. Nastala posledica skupnega delovanja obdolženega A.C. ter že pravnomočno obsojenih F.C. in P.Š. je bila lahka telesna poškodba, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Bistveno je torej, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh treh storilcev, kar je bilo tekom dokaznega postopka nedvomno ugotovljeno.
skupno starševstvo - uporaba materialnega prava - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev preživnine za otroka - potrebe otroka - prosti preudarek - ocena potreb - vrednotenje - obrazložitev - korist mladoletnega otroka
Po ZZZDR je sodna praksa dopuščala skupno skrbništvo le v primeru, če sta s tem soglašala oba starša, vendar toženka spregleda, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sicer uporabilo materialnopravne določbe ZZZDR, da pa je podlago za skupno varstvo in vzgojo pravilno utemeljilo na določbah 54. in 56. člena Ustave ter pravilno zaključilo, da je skupno varstvo in vzgoja prvenstvena oblika, kadar o tem odloča sodišče.
Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni določno opredelilo glede višine mesečnih potreb otrok in so v tem delu izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je to procesno kršitev sodišča prve stopnje lahko samo odpravilo, ker pravdni stranki na zaslišanju nista znali navesti, kakšni so stroški preživljanja otrok. Pravilen pa je bil pristop sodišča prve stopnje, ko je mesečne potrebe otrok določilo glede na življenjske izkušnje in po prostem preudarku, kar pomeni, da je ta dejstva ugotavljalo na podlagi izkustvenih in logičnih pravil, vendar bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe vsaj okvirno navesti, kako je ovrednotilo posamezne mesečne preživninske potrebe otrok, še posebej iz razloga, ker jih je toženka v svojih navedbah opredeljeno navedla.
Okoliščine primera prepričljivo potrjujejo, da kljub slabi komunikaciji med pravdnima strankama in kljub dejstvu, da starša rušita avtoritete drug drugemu tudi v prisotnosti otrok, kot je to ugotovila tudi izvedenka, režim stikov, kot ga je določilo sodišče v sodbi, poteka nemoteno in v zadovoljstvo otrok.
začasna odredba - določitev stikov - ogroženost otroka - sporno dejansko stanje - korist mladoletnega otroka - dolgoročna korist - kratkoročna korist
Zaradi koristi otrok je treba takoj razširiti stike tudi na način, da otroka prespita pri predlagateljici, ker bo v nasprotnem primeru prišlo do odtujitvenega sidroma, zato je tudi izkazana huda ogroženost otrok, ki zahteva takojšnje ukrepanje z začasno odredbo, da se zavarujejo koristi otrok.
Neutemeljena je pritožbena teza, da iz razloga, ker že stiki preko dneva niso pripeljali do bistvenih sprememb v odnosu med otrokoma in predlagateljico, stiki otrok s predlagateljico, da bi otroka pri njej prespala, niso v njuno korist.
postopek za ureditev stikov - zavračanje stikov - začasna odredba o stikih - pogoj za izdajo začasne odredbe - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - strokovni delavec na področju socialnega varstva - korist mladoletnega otroka - izvedensko mnenje - odtujevanje otroka
V skladu s 161. členom DZ je pogoj za izdajo začasne odredbe verjetna izkazanost, da je otrok ogrožen. V takšni situaciji lahko sodišče izda vsako začasno odredbo, a mora biti takšna, da je z njo mogoče doseči varstvo koristi otroka (prvi odstavek 162. člena DZ).
Sodišče prve stopnje svoje ugotovitve temelji predvsem na mnenjih CSD. Ta so v veliki meri plod lastnega zaznavanja strokovnih delavcev CSD, gre za skrbne in strokovno dovolj poglobljene analize ravnanja in počutja otrok, ki nikakor ne slonijo le na izjavah predlagateljice in imajo v skladu s 108. členom ZNP-1, kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje, pomen, ki je blizu pomenu zaključkov sodnega izvedenca - gre za navedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje.
ZDZdr člen 39. URS člen 30. ZPP člen 287, 287/2. OZ člen 179. ZKP člen 538, 538/2, 542, 542/3.
odškodninska odgovornost države - odškodnina zaradi neupravičenega odvzema prostosti - pridržanje osebe v psihiatrični bolnici - sprejem na zdravljenje s privolitvijo - naknaden preklic soglasja - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - neupravičen odvzem prostosti - nezakonito pridržanje - pravica do prostovoljnega zdravljenja - omejitev svobode gibanja - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina - enotna oblika škode - substanciranost dokaznega predloga - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - pravica stranke do sodelovanja v postopku - ugotavljanje odločilnih dejstev
Pravica do izvedbe dokazov ni neomejena, saj lahko sodišče dokazni predlog na podlagi zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga je tudi njegova nesubstanciranost.
Za presojo primerov, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru postopka sprejema na zdravljenje brez privolitve, je treba uporabiti enaka izhodišča kot veljajo za primere, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru (pred)kazenskega postopka.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izvedenski organ, ne listine v upravnem spisu ne izkazujejo, da bi pri tožnici nastopila I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo. Iz dokumentacije je sicer razvidno, da je bila tožnica vodena pri psihiatru, ki je tožnico ocenjeval kot nezmožno za delo in predlagal stalež, torej je ugotavljal začasno nezmožnost za delo, ni pa ocenil, da gre pri tožnici za trajno delanezmožnost.
ZPP člen 274.. ZDSS-1 člen 72, 72/1, 75, 112, 112/1, 112/2, 112/9.
zavrženje tožbe - zamuda roka - nedopustna tožba
Iz listin v sodnem in upravnem spisu izhaja, da je tožba, poimenovana pritožba, in naslovljena na toženi zavod, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 22. 4. 2021, ne da bi bilo sploh zatrjevano ali dokazovano, da je bilo izčrpano redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku. Tožba v tem delu zato ni dopustna in je ob pravilni uporabi 75. člena ZDSS-1 zakonito zavržena.
Enako velja za tožbo, poimenovano pritožba, naslovljeno na toženi zavod in 26. 5. 2021 odstopljeno prvostopenjskemu sodišču, ko je 30 dnevni rok za vložitev izpodbojne tožbe že potekel. Na podlagi listinske dokumentacije sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila dokončna odločba z dne 7. 4. 2021 (izdana v zvezi s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 5. 3. 2021) tožnici vročena 14. 4. 2021, da je rok za vložitev tožbe začel teči 15. 4. 2021 in se iztekel 14. 5. 2021, ko bi tožba morala biti vložena pri sodišču ali najpozneje tega dne priporočeno oddana na pošto, da bi bila pravočasna (1. in 2. odstavek 112. člena ZPP).
izročitev in izpraznitev nepremičnine - izvršilni naslov - izročitev nepremičnine kupcu - prodaja solastnega dela nepremičnine - solastnina - nerazdeljena nepremičnina - izselitev iz nerazdeljene stanovanjske hiše - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - solastni del - predlog stranke - nepremičnina v solastnini - varstvo lastninske pravice - upravičenja solastnika
O izselitvi iz izročene nepremičnine sodišče odloča po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 192. člena ZIZ in torej ni vezano na predlog stranke oziroma kupca nepremičnine.
Ne glede na to, da je bil kupcu prodan le solastniški delež te nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da se je dolžnik dolžan izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu Cesta 94 in se pri tem sklicevalo na sklep VS RS II Ips 36/2019 z dne 9. 5. 2019. Treba je namreč upoštevati, da ima v skladu s 100. členom SPZ solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kar pomeni, da lahko eden od solastnikov s tožbo dobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v izvršilnem postopku doseže toženčevo (dolžnikovo) prisilno izselitev, in torej smiselno enako velja v izvršilnem postopku za kupca, ki postane solastnik prodane nepremičnine, pri izdaji sklepa po 192. členu ZIZ, za katerega je v zakonu izrecno določeno, da predstavlja izvršilni naslov.
Sodišče prve stopnje je navkljub ugotovitvi, da je obdolženec, ki je sicer urejena oseba, očitana kazniva dejanja storil, utemeljeno zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivih dejanj in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, kar je narekovalo izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP. Pri tem je upoštevalo kot objektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (na pasji razstavi pred štirimi leti, ki sta jo obdolženec in oškodovanec zelo angažirano in resno doživljala) in kot subjektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (obdolženčeve osebne okoliščine, predvsem njegovo zelo slabo zdravstveno stanje).
Že sodišče prve stopnje je prepričljivo in utemeljeno ugotovilo, da je obdolženec s svojimi izjavami presegel normalno mejo spoštljive komunikacije, zato je tudi ugotovilo, da je storil protipravno, kaznivo dejanje, vendar pa zaradi že pojasnjenih okoliščin ni primeren izrek obsodilne sodbe.
Stečajnega postopka namreč ni mogoče končati, ne da bi premoženje dolžnika dobilo novega titularja. Tudi v tem primeru bi moral biti glede vrstnega reda spoštovan drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP.
Ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora ali pritožbe plačana sodna taksa, ki mora biti plačana najkasneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse. Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
Skladno z določbami ZST-1, se plačilo sodne takse dokazuje z listinskimi dokazili oziroma z ustreznimi potrdili o plačilu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00053142
ZOR člen 200, 200/1. ZPŠOIRSP člen 12, 12/1. ZPP člen 154, 154/2.
odškodnina zaradi izbrisa - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - izbrisani - socialni transferji - možnost zaposlitve - izgubljeni dobiček (zaslužek) - vzročna zveza - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - glavnica in zamudne obresti - omejitev teka zakonskih zamudnih obresti v izreku sodbe - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine - povračilo stroškov glede na uspeh v pravdi - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Tožnik je imel še leto in pol od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (vse do 1. 7. 1993) prijavljeno obrt. Od 1. 7. 1994 do 30. 12. 1996, torej še vedno v obdobju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pa je imel status samostojnega kulturnega delavca. To seveda pomeni, da statusa obrtnika ni izgubil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako ga očitno izbris ni oviral pri pridobitvi statusa samostojnega kulturnega delavca. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano premoženjsko škodo.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic. Sodišče prve stopnje se zato pravilno ni izrecno opredeljevalo do posameznih oblik nepremoženjske škode, ampak je vse posledice, nastale zaradi izbrisa, obravnavalo enotno, pri tem pa ga pri odločanju (v primeru, da tožnik razčleni in specificira posamezne oblike nematerialne škode) omejuje le skupni zahtevani znesek odškodnine.
V sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da je glede na naravo zadev, v katerih se oškodovancem prisoja ustrezno zadoščenje za krivice, ki so jih pretrpeli zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, primerno, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške, tudi če tožnik uspe z manj kot polovico zahtevka.