pripor - begosumnost - državljanstvo EU - državljan države članice Evropske unije
Glede na izsledke enotne sodne prakse je moč ugotoviti, da državljanstvo katere od članic EU ni okoliščina, ki bi negirala nevarnost v smislu 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00052125
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 42. ZIZ člen 273a. URS člen 22.
postopek zavarovanja z začasno odredbo - spor iz družinskih razmerij - stiki med otrokom in staršema - začasna ureditev stikov - pravica do enakega varstva pravic - varstvo koristi otroka - ugovorni postopek - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - pravica do izjave - procesno gradivo - pribava listine s strani sodišča - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Postopek, v katerem se izdaja začasna odredba, je zlasti v primeru začasnih odredb za varstvo koristi otrok usmerjen v to, da se doseže hitra vmesna sodna odločitev, vendar navedeno ne pomeni, da so udeležencem postopka na račun hitrosti postopka lahko kršene temeljne pravice.
V skladu z 273.a členom ZIZ zoper sklep o začasni odredbi za varstvo koristi otrok res ni dovoljen ugovor, če je bila (kot v obravnavani zadevi) dolžniku dana možnost, da se glede predloga za izdajo začasne odredbe izjavi pred njeno izdajo. Smisel navedene določbe je v tem, da se v primeru, ko je v postopku že vzpostavljena kontradiktornost, prepreči podaljševanje postopka zaradi dveh pravnih sredstev (ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe in pritožbe zoper sklep o ugovoru). V situaciji, ko se sodišče pred izdajo odločbe, poleg pridobitve odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe, odloči pridobiti še dodatno procesno gradivo, na katerega opre svojo odločitev, pa morajo imeti stranke možnost izjave tudi glede tega gradiva. Sodišče mora v procesu odločanja oceniti tudi te navedbe. Z drugimi besedami, če sodišče vzpostavi kontradiktorni postopek, ga mora za celotno procesno gradivo.
spor o obsegu zapuščine - dediči kot enotni in nujni sosporniki - pridobitev lastninske pravice - stanovanjska pravica - najemna pogodba za poslovni prostor - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - priposestvovanje nepremičnine v družbeni lastnini
V sporu o obsegu zapuščine morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. Spor o tem, ali določena stvar spada v zapuščino, je zato mogoče rešiti samo na enak način za vse sodediče. To velja tako v primeru, ko je spor med sodediči na eni ter tretjimi na drugi strani, kot v primeru, ko je spor med samimi sodediči.
Bistveno je, da je bil zapustnik imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, to pravico pa je izgubil, ko je to stanovanje na podlagi pogodbe zamenjal za drugo stanovanje, na katerem je s tem pridobil stanovanjsko pravico. Na spornih prostorih, ki so prej predstavljali del stanovanja in jih je obdržal v uporabi za opravljanje odvetniške dejavnosti, zapustnik ni več imel stanovanjske pravice. Te prostore je imel v „trajnem“ najemu, kar je pomenilo, da je omenjena pogodba imela v tem pogledu naravo najemne pogodbe, na podlagi katere je imel pravico uporabljati te prostore. Pri tem je šlo za pravico uporabe iz obligacijskega razmerja, kar pomeni, da zapustnik ni bil nosilec pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini, ki se je v stvarnopravnem pomenu transformirala v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ki je bil uveljavljen v letu 1997. Zapustnik kot najemnik spornih prostorov ni mogel biti v dobri veri, zato od leta 1997 dalje tudi ni mogla teči priposestvovalna doba, ki bi lahko vodila (ob izpolnjenih ostalih pogojih) do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.
Tudi okoliščina, da je tožena stranka po naročilu etažnih lastnikov plačala nekatere račune, na obstoj njene pasivne legitimacije ne vpliva. Dostava računov toženi stranki in njihovo plačilo je namreč v funkciji upravnikove dolžnosti razdelitve stroškov med etažne lastnike (primerjaj 3. točko prvega odstavka 50. člena SZ-1) in njegove skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (drugi odstavek 48. člena SZ-1). Tudi dejstvo, da je upravnik sodeloval na sestanku, na katerem naj bi bil dosežen zatrjevani dogovor o višini plačila za opravljene storitve in razdelitvi računa na tri dele ter zagotovilu, da bodo računi plačani, še ne pomeni, da je tožena stranka vstopila v pogodbeni odnos s tožečo stranko in prevzela obveznost plačila etažnih lastnikov.
Sodišče je poseglo v opis kaznivega dejanja tako, da je za izvršitveno dejanje v celoti uporabilo edninsko obliko namesto dvojinske, kot je bila v obtožnem predlogu. Obdolženemu se torej očita, da je storil kaznivo dejanje v sostorilstvu skupaj z B. A., opis izvršitvenega ravnanja pa je v celoti v ednini. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču državnega tožilstva, da pri takšni spremembi ne gre za izpuščanje odvečnih podrobnosti, ki niso zakonski znak kaznivega dejanja, pač pa se izpuščajo okoliščine, ki so zakonski znak uporabljenega kaznivega dejanja zoper obdolženca in s tem za kršitev objektivne identitete med obtožnim predlogom in sodbo.
Prepoved prekoračitve iz šestega odstavka 285.č člena ZKP se nanaša samó na kazensko sankcijo, predlagano za kaznivo dejanje, ki je bilo priznano.
nepristransko sojenje - procesno vodstvo - izločitev sodnika - odložitveni razlogi - zahteva za izločitev predsednika senata
Ključno merilo, ki ga je treba uporabiti v zvezi z objektivnim testom je merilo okoliščin, ki narekujejo (opravičljivo) bojazen pristranskosti sodnika v konkretni zadevi, ter je v tem pogledu pomemben tudi vtis, ki si ga o sojenju ustvari obtoženi. Pomembno je pa, da se da bojazen pristranskosti tudi objektivno utemeljiti. Takšna razlaga pojma nepristranskosti se sklada tudi s stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 21. 3. 2020, številka U-I-92/96-27, po kateri je nepristranskost sodnika zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločiti nepristransko.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049652
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-5, 91/3. ZZUSUDJZ člen 2, 3, 3/2.
zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona
Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Po 5. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Obravnavano kaznivo dejanje naj bi bilo glede na konkretni opis dejanja izvršeno dne 25. 3. 2015, kazenski pregon zanj pa bi zastaral po šestih letih od njegove storitve, torej dne 25. 3. 2021, če zastaralni rok ne bi bil podaljšan zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19.
Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS dne 28. 3. 2020 objavljen ZZUSUDJZ, ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je v nenujnih zadevah ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od dne 29. 3. 2020 do dne 31. 5. 2020 (za 64 dni), glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah v tem času ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Po določbi 83. člena Zakona o sodiščih obravnavana zadeva ne sodi med nujne, zastaranje kazenskega pregona pa je upoštevajoč obrazloženo 64-dnevno zaustavitev zastaranja, nastopilo dne 28. 5. 2021. Ker kazenski pregon zaradi nastopa zastaranja ni več dopusten je pritožbeno sodišče obtožbo zavrnilo.
gospodarski spor majhne vrednosti - omejeno število vlog v sporu majhne vrednosti - upoštevanje prepozne vloge - nebistvena kršitev določb pravdnega postopka - zaslišanje obeh pravdnih strank - izjeme - umik dokaznega predloga - vračunavanje obresti - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje
Res je v 453. členu ZPP predpisano, da sodišče dejstev in dokazov, navedenih v vlogah izven tistih, predvidenih v 452. členu ZPP, ne upošteva in da se omejitve sodišče prve stopnje ni držalo. Vendar zaradi tega pri nobeni od strank ni moglo vzbuditi dvoma v poštenost sojenja, saj je ti dve določili kršilo v prid/škodo obeh. Določilo 452. člena ZPP ni namenjeno temu, da se dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovi, pač pa pospešitvi in ekonomičnosti postopka v SMV. Teh dveh načel pa stranke v tovrstnih postopkih že davno ne upoštevajo več. Na postopkovne omejitve v SMV se stranke praviloma sklicujejo le zato, da na procesnih redukcijah dosežejo pozitivni izid zase, ne pa zaradi namenov, zaradi katerih je postopek v SMV urejen tako, kot je.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00053475
ZKP člen 344, 344/1, 352, 352/1, 354, 354/1, 371, 371/1-7. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - sprememba obtožnice - sprememba časa storitve kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - neupoštevanje spremembe obtožnice - predmet obtožbe ni rešen v celoti - nepopolna rešitev predmeta obtožbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Četudi sodišče prve stopnje oceni, da je bila sprememba obtožnega akta nedopustna, spremenjene obtožnice ne more enostavno spregledati, saj takšne možnosti po določbah ZKP nima, temveč mora postopek nadaljevati in o spremenjeni obtožnici odločiti.
S tem, ko sodišče o spremenjeni obtožnici sploh ni odločalo, z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in je posledično zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
ZZZDR člen 106, 106/1, 106/5. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 9, 9/3.
razmerja med starši in otroki - sprememba stikov - korist mladoletnega otroka - varstvo koristi otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izvedensko mnenje - izvedenec - otrokova želja
Otrok je osrednja osebnost pravice do stikov, njegova konkretna korist pa najvišje, odločilno merilo za vse odločitve o stikih. Po ZZZDR pojem „koristi otroka“ ni opredeljen pozitivno, ampak negativno; določeno je, kdaj stiki otroku niso v korist: če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (prvi in peti odstavek 106. člena ZZZDR). Stike torej v prvi vrsti legitimira otrokova korist. Pri tem gre za konkretno korist, za korist individualnega otroka.
javna cesta - javna infrastruktura - kanalizacijsko omrežje - meteorna kanalizacija - motenje posesti - pravni prednik - razlastitev - dokazna ocena - absolutna narava lastninske pravice - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - negatorna tožba - restitucijski zahtevek - solastniki kot nujni sosporniki - trditveno in dokazno breme
Tožniku stvar ni bila odvzeta, saj mu vgraditev kanalizacijskega voda pod zemljo posesti oziroma uporabe sporne nepremičnine ne preprečuje, mu jo pa omejuje.
Absolutna narava lastninske pravice daje lastniku pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico, torej lahko lastnik varuje svojo lastninsko pravico tudi pred posegi, ki nimajo narave odvzema stvari.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenos podjetja - sprememba delodajalca
Pritožbeno sodišče glede ugotovljene nezakonitosti oziroma fiktivnosti prenosa podjetja soglaša s sodiščem prve stopnje, da podjetje tožene stranke ni prešlo na družbo A. d. o. o., zaradi česar tudi prenos delavcev oziroma sprememba tožnikovega delodajalca ni bila skladna z zakonom.
Treba je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da zgolj dvomesečno učinkovanje pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev, po odpovedi katere je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter prenos skoraj vseh storitev tožene stranke in prevzem vseh delavcev tožene stranke, dokazujejo, da je bil prenos podjetja izveden fiktivno.
V točkah 6, 7, 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vsebino izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič ter listinskih dokazov (priloge A4), opravilo primerjavo teh izvedenih dokazov ter ugotovilo njihovo medsebojno ujemanje glede odločilnega spornega dejstva o tem, da je tožnica oktobra 2017 preko svoje hčere, to je toženčeve partnerke, tožencu izročila 3.000,00 EUR kot posojilo, toženec pa ji posojenega denarja ni vrnil. V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo tudi dejstva o načinu toženčevega sodelovanja v postopku in nato v točkah 12, 13 ter 14 obrazložitve navedlo logično prepričljive in življenjsko sprejemljive razloge o tem, zakaj je verjelo tožnici in zaslišanim pričam in zakaj ni verjelo tožencu. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena izvedenih dokazov skladna z določbo 8. člena ZPP, zgoraj povzete pritožbene navedbe in očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa so neutemeljeni.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
obnova kazenskega postopka - zavrnitev zahteve za obnovo postopka - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - novo dejstvo oziroma nov dokaz - oprostilna sodba
V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami o vsebinski povezanosti predhodnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja pa je le dodati, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020 obsojenega F. B. oprostilo očitka pomoči B. K. pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti zaradi izostale konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju (1. točka 358. člena ZKP), ne pa zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja (3. točka 358. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da za odločitev v obravnavani zadevi ugotovitev obstoja predhodnega kaznivega dejanja ni odvisna od pravnomočne obsodilne sodbe sodbe za tako dejanje, pač pa zanjo zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve, pri čemer ni mogoče prezreti, da je B. K., ki je storilec predhodnega kaznivega dejanja, za slednje pravnomočno obsojen.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - napačna opravilna številka
Čeprav je tožeča stranka na dopolnitev tožbe navedla napačno opravilno številko, zaradi česar je bila ta vložena v drug spis, je treba šteti, da je dopolnitev tožbe vložila pravočasno.
Prodaja izdelkov iz enakega/podobnega materiala in enakega/podobnega izgleda lahko privede do tega, da se ustvari ali utegne ustvariti zmeda v javnosti glede izvora blaga. Vendar pa slednje ni kar samoumevno. Izdelki tožene stranke so označeni z znamko Pikaluna. Oznake so dovolj velike, da jih nihče ne more spregledati. Izdelki tožeče stranke pa so označeni z njeno blagovno znamko Lelosi. Znamki sta povsem različni in ju potencialni kupci ne morejo povezati ali zamenjati. Prav znamka pa ima v prvi vrsti funkcijo, da označi izvor blaga. Znamka tožene stranke se dovolj razlikuje od znamke tožeče stranke, da ni podana verjetnost, da bi bil povprečni potrošnik lahko zmeden glede izvora blaga ene ali druge stranke, ki je označeno z različnima znamkama.
Pri predlogu za ustavitev izvršilnega postopka oziroma umiku predloga za izvršbo gre v celoti za preklic zahteve za sodno varstvo. Poledica tega je, da upnik po umiku predloga za izvršbo ne more več uspešno priglasiti nadaljnjih izvršilnih stroškov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00055207
KZ-1 člen 29, 29/3, 115, 115/1, 116, 116/1, 116/1-1.
umor - kaznivo dejanje umora - zakonski znaki - kvalifikatorna okoliščina - umor na zahrbten način - kaznivo dejanje uboja - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji
Za to, da je mogoče nekomu očitati, da je drugemu vzel življenje na zahrbten način, je bistveni predpogoj to, da oškodovanec obtožencu zaupa v tolikšni meri, da napada v nobenem primeru ne pričakuje, pri čemer pa napadalec prav to situacijo izkoristi.
Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1 pa ni potrebno, da je storjeno z namenom zaničevanja (v konkretnem primeru zasebne tožilke), zato tudi pritožbeno izražen precejšen dvom v tak namen obdolženke ne more biti relevanten.
Na podlagi ocene, da je obdolženka izkazala resničnost vseh predmetnih trditev o zasebnem tožilcu, s čimer je izključena kaznivost žaljive obdolžitve v smislu četrtega odstavka 160. člena KZ-1, je sodišče v nadaljevanju pravilno presojalo pogoje za obstoj kaznivega dejanja razžalitve in v točki 19 obrazložitve s prepričljivimi razlogi utemeljilo, da je tudi kaznivost obdolženke za to dejanje izključena.
Sodišče prve stopnje je namreč najprej v točki 19 obrazložitve pravilno izpostavilo in utemeljilo vsebino kolizije dveh človekovih pravic, to je pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in pravice do časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave RS, ter pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje razžalitve izvršeno le, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom.