odločitev o stroških postopka - vrednotenje uspeha v pravdi - končni uspeh strank - delni uspeh v pravdi - sodna praksa - vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini - izvedba dokaza z izvedencem
Okoliščine primera so tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma načina vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi, ki je sicer lahko ločen glede na „temelj“ in „višino“, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je tožnica storila v izpodbijanem sklepu očitano disciplinsko kršitev. Na podlagi skladnih izpovedb tožnice ter prič B.B. in C.C., ki sta bila v času obravnavanega dogodka v pisarni, ki je blizu pisarne komandirja, je ugotovilo, da tožnica ni kričala na komandirja ali se do njega kako drugače nedostojno ali neprimerno vedla.
kaznivo dejanje pranja denarja - izvršitvene oblike - zakrivanje izvora denarja
Pritožnik z zatrjevanjem, da naj bi goli prenosi nepremičnine brez plačil onemogočali dokazovanje izvora premoženja, ne more biti uspešen, saj že sama okoliščina vpisa stanovanja v zemljiško knjigo in transparentnosti verige prenosov lastninske pravice na nove lastnike, ne potrjuje zahteve po objektivni zmožnosti prikrivanja njegovega izvora.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od 64 v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev delovnih obveznosti, storila najmanj 20 hujših kršitev delovne obveznosti. Tožničine kršitve predstavljajo nedopustne posege v osebnost in dostojanstvo zaposlenih pri toženi stranki, del njenih kršitev pa je finančne narave. Zato je obstajal odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Toženka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, konkretno zaradi ekonomskega in organizacijskega razloga, skladno s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo v pritožbi izpostavljen ekonomski razlog, in sicer zmanjšan promet toženke v letu 2020, ki je posledica epidemije in s tem zaprtja gostinskih lokalov, ki jih je oskrbovala toženka. Posledično pa je prenehala potreba po delu nekaterih voznikov. Sodišče prve stopnje do zaključka, da je dokazan v izpodbijani odpovedi zatrjevan ekonomski razlog, ni prišlo zgolj na podlagi izpisanih indeksov prometa, ki jih je predložila toženka, kot to zmotno navaja pritožba. Sodišče se je o tem odpovednem razlogu prepričalo tudi na podlagi skladnih izpovedb zakonitega zastopnika toženke in priče D.D. - vodje toženkine finančno računovodske službe.
Ni utemeljeno vztrajanje tožene stranke, da je bila vse do 22. 8. 2017 (ko ji je bila vročena sodba višjega sodišča I Cpg 410/2017) dobroverni lastniški posestnik. Ta v skladu z drugim odstavkom 95. člena SPZ ni dolžan plačati za uporabo stvari. Osmi odstavek 95. člena SPZ določa, da postane dobroverni lastniški posestnik nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba. Ker obveznosti plačila za uporabo stvari nedobrovernega posestnika SPZ ne določa, se za njegovo obveznost uporablja določba 198. člena OZ.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052123
ZVPot člen 23, 24. ZBan-1 člen 155. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. OZ člen 86.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - devizni tečaj - kreditne obveznosti - pogodbena obveznost - podlaga pogodbe - tveganje kot del pogodbene podlage - valutno tveganje - pogodbeno dogovorjeni pogoji - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - nepošteni splošni pogoji - glavni predmet pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - poštenost in dobrovernost pogodbene stranke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - sodba Sodišča EU C-186/16
Pri presoji, ali je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, se je sodišče prve stopnje naslonilo na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU, v svojih odločbah pa povzelo tudi Vrhovno sodišče RS. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Tožnikom res ni bil računsko prikazan vpliv visoke apreciacije CHF v razmerju do EUR (npr. 10, 20 ali 30 %) na anuitete in končno obveznost poplačila kredita, a je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zaradi tega ni mogoče trditi, da tožniki tveganja niso mogli zaznati in ga oceniti. Zahteva po takšnih simulacijah je pretirana. Kot izhaja iz sodbe II Ips 195/2018 Vrhovnega sodišča RS, taka zahteva ne izhaja iz domače zakonodaje, veljavne v času sklenitve sporne pogodbe, niti iz omenjene sodbe SEU C-186/16 ali iz priporočila CERS/2011/1, na katerega se SEU sklicuje. Bistvo navedene sodbe je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju formalnih zahtev (natančnega načina in oblike) informiranja.
Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Da je tako, izhaja iz okoliščin obravnavanega primera, v katerem je neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe, zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja.
Tožena stranka je v trenutku sklepanja kreditne pogodbe vedela, da se tečajno razmerje CHF/EUR lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini. Ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako ni mogla vedeti, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnikov. Posledično ji zato ni mogoče očitati, da je informacije tožnikom zlonamerno prikrivala. Ker finančne krize ni mogoče napovedati, tudi vedenje tožene stranke, da je CHF valuta varnega zatočišča, ne potrjuje pritožbene argumentacije, da je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe v slabi veri.
Pri presoji znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank je sodišče prve stopnje tehtalo tveganja, ki so jih pogodbene stranke prevzele ob sklenitvi Kreditne pogodbe.
ZFPPIPP člen 389a, 389a/5, 389b, 389b/6, 389b/6-1, 389b/6-2.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - nadaljevanje poslovanja - pogoji za nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika - verjetnost, da stečajni dolžnik ne bo posloval z izgubo
ZFPPIPP določa pravila, ki poštenemu podjetniku ali zasebniku, nad katerim je začet postopek osebnega stečaja, omogočajo nov zagon (poslovanje). Sodišče lahko dovoli nadaljevanje poslovanja samo, če je bil v postopku osebnega stečaja začet postopek odpusta obveznosti (kar je v konkretnem primeru izpolnjeno) in če je s stopnjo verjetnosti, ki presega 50 odstotkov, mogoče (med drugim) oceniti, da dolžnik ne bo posloval z izgubo.
Dolžnik ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da ne bo posloval z izgubo, zaradi česar njegovemu predlogu ni mogoče ugoditi.
obtožni predlog - zavrženje subsidiarnega obtožnega akta
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrženju obtožbe sprejelo na podlagi določb prvega odstavka 437. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, po katerih lahko sodnik posameznik v sumarnem postopku zavrže obtožni predlog ali zasebno tožbo, med ostalim tudi, če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon. Te okoliščine so enake tistim, zaradi katerih se lahko prekine preiskava, če bi nastale med njo. Po petem odstavku 181. člena v zvezi s prvim odstavkom 179. člena ZKP lahko namreč senat s sklepom prekine preiskavo, če so podane okoliščine, ki samo začasno preprečujejo pregon obdolženca, med te pa sodijo tudi primeri, ko obdolženec po storjenem kaznivem dejanju zboli za kakšno hudo boleznijo, zaradi katere se dalj časa ne more udeleževati postopka.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - onemogočeno ali precej oteženo uveljavljanje terjatve - konkretna nevarnost - pomanjkljiva trditvena podlaga
Objektivni izkaz slabega finančnega stanja (upnikove očitke o neobstoju zadostnih sredstev za plačilo terjatve je sodišče prve stopnje sicer prav tako zavrnilo kot neutemeljene) sam po sebi ne zadošča za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Iz te okoliščine namreč ne izhaja nikakršno dolžnikovo aktivno ravnanje s premoženjem, katerega rezultat bi bil onemogočanje ali otežitev uveljavitve terjatve, kar je temelj subjektivne nevarnosti.
zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pravica do pravnega sredstva - nedovoljena pritožba - pritožba zoper sklep višjega sodišča
Zaradi zagotavljanja pravne varnosti je namreč potrebno določiti časovne okvire za uveljavljanje procesnih pravic in tudi postopke, v katerih so dopuščena posamezna pravna sredstva. Zato je v vsakem zakonu posebej urejena pravica do pravnega sredstva in njenega uresničevanja, določeni so tudi procesni roki, v katerih je tako pravno sredstvo mogoče vložiti, hkrati pa je urejeno tudi vprašanje dopustnosti pravnega sredstva.
URS člen 23.. ZPIZ-2 člen 199, 199/1, 201, 201/1, 201/1-3, 413, 413/1.. ZDR-1 člen 142, 142/2.. Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (1975) člen 1.
Tožena stranka je na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2 dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih šoferja mestnega prometa pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, ni bila pristojna strokovna komisija ZPIZ, ki je o tem dejansko odločila s sklepom z dne 10. 4. 2013. Za tako odločitev je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 201. člena ZPIZ-2 od uveljavitve tega zakona pristojna komisija, ki jo imenuje minister pristojen za delo, ta komisija pa še ni bila imenovana. Prav tako vlada v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Tudi akt o prenehanju dela komisije zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) ni bil izdan, zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje, upoštevati stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da vozniki avtobusov in tovornjakov niso ves delovni čas izpostavljeni škodljivim vplivom in ves čas ne opravljajo zdravju škodljivega dela, zaradi tega jim ne pripada dodatno zavarovanje, temveč le takrat, ko dejansko izvajajo vožnjo. Vrhovno sodišče RS je sodbi in sklepu VIII Ips 30/2019 obrazložilo, da je izraz "80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu" treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1. Efektivni delovni čas je v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZDR-1 vsak čas, v katerem delavec dela (v konkretnem primeru to pomeni čas, ko delavec dela kot voznik avtobusa v mestnem prometu), kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa v mestnem prometu v smislu določbe sklepa o določitvi delovnih mest, se tako šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, kar pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforji ali na parkirišču in čaka zaradi uskladitve vožnje z voznim redom pa tudi čas priprave in pospravljanja vozila.
predkupna pravica - izbris vknjižbe predkupne pravice - vknjižba prenehanja pravice - vknjižba prenehanja časovno omejenih pravic - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - prenehanje predkupne pravice
Pri predkupni pravici, vpisani v korist nasprotnega udeleženca, ni vpisan podatek o dnevu prenehanja pravice, zato ni mogoče uporabiti določb 42. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ko pogojev za vknjižbo prenehanja pravice ni potrebno dokazovati s posebno listino. Ne gre za časovno omejenost pravice v smislu 21. člena ZZK-1.
ZIZ člen 8, 52, 52/1, 64, 83. Uredba o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (2020) člen 4, 4/4-3, 5, 5-3. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 58, 74, 74/1, 74/4.
zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - rubež premičnin - v ustrezen register vpisana zastavna pravica - zapisnik o rubežu - vračilo predmeta - posest premičnine - ugovor tretjega
Vsaka pomanjkljivost pri opravljanju izvršilnih dejanj še ne pomeni nepravilnosti pri opravi izvršbe. Nepravilnost bi predstavljalo dejstvo, če izvršitelj zapisnika sploh ne bi napravil ali bi bil ta nečitljiv.
Ni tretji tisti, ki ima pravni interes uveljavljati (ne)pravilnost načina oprave rubeža premičnin, t.j. poslovne opreme, glede katere se v register vpiše neposestna zastavna pravica.
V zahtevi za opravo nepravilnosti tretji ne more zahtevati vračila zarubljenih predmetov, brez katerih ne more opravljati svoje dejavnosti. Odločitev o takšni zahtevi ne more biti ugotovitev, da rubež ni bil opravljen na pravem naslovu oziroma na katerem naslovu naj bi izvršitelj pravilno opravljal rubež. Rubež premičnin je namreč že opravljen, sporne premičnine pa so v hrambi pri izvršitelju, in kolikor tretja zahtevata vrnitev zarubljenih premičnin, to predstavlja že ugovor tretjih. Varstvu pravic tretjega je torej v takem primeru namenjena določba, po kateri lahko tretji nedopustnost izvršbe uveljavlja z ugovorom tretjega. Uveljavljanju pravice na stvari, ker naj bi bila ta lastnina tretjega, je namenjen ugovor tretjega in ne zahteva za odpravo nepravilnosti pri izvršbi. Zahteva za odpravo nepravilnosti se torej nanaša le na samo realno opravo izvršbe in ne njeno nedopustnost.
Rubežni in cenilni zapisnik sodnega izvršitelja ni odločba, zoper katero bi bilo dopustno pravno sredstvo.
spor majhne vrednosti - upravnik večstanovanjske stavbe - seznam etažnih lastnikov - pooblastilo za sklenitev pogodbe - zastopanje etažnih lastnikov - pravna domneva
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj zaradi izostalosti seznama etažnih lastnikov kot priloge k izvajalskima pogodbama, to še ne pomeni, da pogodbi nista bili sklenjeni v imenu in za račun etažnih lastnikov, ker je zmotno materialno pravno naziranje pritožbe, da gre za ne izpodbojno pravno domnevo po 68. členu SZ-1. To domnevo je mogoče izpodbijati s tem, da se na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovi, kaj je bila prava pogodbena volja strank in kaj je bil skupni namen pogodbenikov skladno z določbo 82. člena OZ.
Prav to se je v postopku ugotavljalo in dejanski zaključek sodišča prve stopnje je, da sta se pogodbi sklepali v imenu in za račun etažnih lastnikov in etažni lastniki so tisti, ki so dolžni izvedena dela plačati.
kaznivo dejanje nasilja v družini - spravljanje v podrejen položaj - kaznivo dejanje grožnje - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe - varstveno nadzorstvo - pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - obiskovanje psihološke posvetovalnice
Obtoženi je nedvomno izvrševal verbalno kot tudi fizično nasilje nad oškodovanko, vendar je bilo nasilje, predvsem verbalno, vsaj deloma vzajemno, prav tako oškodovankin strah ni dosegal praga intenzivnosti, ki se zahteva za izpolnitev podrejenega položaja. Glede na njune stike, ki so tudi med posameznimi epizodami nasilja ter celo med veljavnostjo ukrepa prepovedi približevanja potekali tudi na pobudo oškodovanke, ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi se oškodovanka obtožencu uklanjala oziroma postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne bi mogla ali ne znala izogniti, temveč se je z njim družila na podlagi lastne svobodne volje in odločitve. Pritožbeni senat zaključuje, da je tako podan vsaj razumen dvom o obstoju podrejenega položaja oškodovanke v konkretnem razmerju z obtoženim, kar pomeni, da mu kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ni dokazano.
V konkretni zadevi je obtoženčevo izjavo, da "ima ror, s katerim bo vse navrtal", nedvomno treba razumeti kot grožnjo s smrtjo z uporabo strelnega orožja, kar objektivno gledano predstavlja grožnjo, zmožno povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje ali telesno celovitost pri vsaki povprečni osebi. Zakonski znak resnosti grožnje je tako podan, posebej upoštevaje, da med oškodovancem in obtoženim ni šlo za neko tesno razmerje in medsebojno poznavanje osebnih lastnosti in značilnosti, po podatkih spisa pa je bil obtoženi ob izreku grožnje tudi razburjen zaradi domnevnih spolnih odnosov C. C. z B. B.
Obtoženca tudi ne ekskulpira dejstvo, da je oškodovanec povedal, da se izrečene grožnje ni ustrašil. Ne gre spregledati, da predstavlja alternativno obliko izvršitve tega kaznivega dejanja poleg namena ustrahovanja tudi namen vznemirjanja. Oškodovanec je namreč izrecno povedal, da je izrečena obtoženčeva izjava pri njem vzbudila nelagodje, bil je jezen na obtoženca, pomislil je na splošne dogodke iz časopisov, ko ljudje grozijo, nato pa te grožnje uresničijo, tudi sam je v preteklosti že bil žrtev roparjev, ki so ga zvezali in mu grozili s pištolo, zato mu take grožnje res niso v redu.
Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov višje sodišče ugotavlja, da pritožnica utemeljeno opozarja, da v sodbi niso navedeni razlogi o tem, zakaj sodišče obdolžencu ni izreklo stranske kazni, ki je predpisana v tretjem odstavku 324. člena KZ-1. Iz te določbe izhaja, da se storilca kaznuje za dejanje iz prvega odstavka 324. člena KZ-1 z denarno kaznijo ali zaporom od treh mesecev do treh let in s prepovedjo vožnje motornega vozila. Tako predpisana stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila je torej predpisana obligatorno. Pritožnica je v zvezi s tem sicer uveljavljala kršitev kazenskega zakona, višje sodišče pa po vsebini uveljavljeno kršitev ocenjuje kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi ocene, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo ne predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih sodišče sprejme v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v pisno izdelani sodbi, upoštevaje določbe sedmega do desetega odstavka 364. člena ZKP.
DRUŽINSKO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00050453
DZ člen 62, 62/1, 86. ZBPP člen 14. ZKP člen 7, 7/1, 76, 76/3. ZST-1 člen 11, 11/1, 11/6, 12, 12/2, 12/3. ZUPJS člen 9, 10, 10/1-1, 11, 11-3.
oprostitev plačila sodne takse - pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij - skupno in posebno premoženje zakoncev - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje nepopolne vloge
Na podlagi jezikovne in logične razlage določb 9. člena in 10. člena ZUPJS je mogoče ugotoviti, da se upošteva tudi zakončevo posebno premoženje, saj zakon izrecno in jasno določa, da se upošteva dohodek in premoženje s tem zakonom določenih oseb (9. člen ZUPJS), ena izmed teh oseb je tudi vlagateljev zakonec (10. člen ZUPJS), pri čemer ZUPJS ne omenja kakršnihkoli razlik glede posebnega ali skupnega premoženja zakonca.
To potrjujeta tudi namenska in sistemska razlaga navedenih določb, saj se skladno z določbami 10. člena in 11. člena ZUPJS upošteva tiste osebe, za katere obstaja pravna obveznost preživljanja vlagatelja. Le-ta pa v primeru zakonca velja ne glede na (ne)obstoj skupnega premoženja (prvi odstavek 62. člena DZ). Gre namreč za dva različna instituta, ki ju ne gre enačiti: preživnina med zakoncema je tista, ki zakoncu omogoči življenjski obstoj in ne konkretna oblika premoženjskega režima. Ureditev premoženjskega režima med zakoncema s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij tako ne vpliva na upoštevanje materialnega položaja vlagateljevega zakonca v postopku odločanja o oprostitvi plačila sodne takse.
Skladno s 86. členom DZ je lahko del pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij tudi sporazum o medsebojnem preživljanju in sporazum o preživnini za primer razveze zakonske zveze. V konkretnem primeru iz notarskega zapisa - pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med vlagateljem in njegovo zakonsko partnerko, ne izhaja, da bi se zakonca odpovedala pravici do preživljanja za časa trajanja zakonske zveze.
oprostitev plačila sodne takse - neupoštevni ugovorni razlogi - prepoved odločanja o isti stvari - kriteriji za oprostitev plačila sodne takse
Že na podlagi izrecnih in taksativno naštetih ugovornih razlogov je mogoče ugotoviti, da napačno ugotovljeno dejansko stanje ni eden izmed dopustnih razlogov za ugovor zoper plačilni nalog.
Pritožnikovega zatrjevanega razloga slabega premoženjskega stanja tudi ni mogoče opredeliti kot ugovornega razloga napačne odmere sodne takse. Tega razloga namreč ni mogoče razumeti kot napačne ugotovitve dejanske podlage za odmero takse, temveč zgolj napačne odmere same takse, primeroma v smislu napake pri samem izračunu ali denimo uporabe napačne tarifne številke. To izhaja tudi iz drugega in tretjega odstavka 34.a člena ZST-1, po katerih lahko sodišče, če ugotovi, da je ugovor iz razloga, da je sodišče takso napačno odmerilo, utemeljen, spremeni izpodbijani plačilni nalog in z novim plačilnim nalogom določi novo višino takse.
Navedeno potrjuje tudi sistemska razlaga ZST-1 - premoženjsko stanje zavezanca za plačilo sodne takse lahko predstavlja razlog za oprostitev plačila sodne takse (11. in 12. člen ZST-1), ne pa tudi razloga za ugovor zoper plačilni nalog, pri čemer razlogov za ti dve pravni sredstvi ne gre izenačevati. Bistveno je, da lahko predlog za taksno oprostitev za en postopek in ob enakih okoliščinah stranka poda le enkrat. Nasprotna razlaga namreč ne bi bila skladna s prepovedjo o ponovnem odločanju o isti stvari (ne bis in idem), ki nedvomno velja tudi v postopku za oprostitev plačila sodne takse.
DRUŽINSKO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00050452
DZ člen 62, 62/1, 86. ZBPP člen 13, 13/2, 14, 14/3. ZST-1 člen 11, 11/1, 11/6, 12a, 12a/1, 12a/2. ZSVarPre člen 8, 27, 27/1. ZUPJS člen 9, 10, 10/1-1, 11, 12, 17. Sklep o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. julija 2008 (2008) člen 2.
oprostitev plačila sodne takse - pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij - skupno in posebno premoženje zakoncev - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - hipoteka - zastavna pravica na delnicah
Na podlagi jezikovne in logične razlage določb 9. člena in 10. člena ZUPJS je mogoče ugotoviti, da se upošteva tudi zakončevo posebno premoženje, saj zakon izrecno in jasno določa, da se upošteva dohodek in premoženje s tem zakonom določenih oseb (9. člen ZUPJS), ena izmed teh oseb je tudi vlagateljev zakonec (10. člen ZUPJS), pri čemer ZUPJS ne omenja kakršnihkoli razlik glede posebnega ali skupnega premoženja zakonca.
To potrjujeta tudi namenska in sistemska razlaga navedenih določb, saj se skladno z določbami 10. člena in 11. člena ZUPJS upošteva tiste osebe, za katere obstaja pravna obveznost preživljanja vlagatelja. Le-ta pa v primeru zakonca velja ne glede na (ne)obstoj skupnega premoženja (prvi odstavek 62. člena DZ). Gre namreč za dva različna instituta, ki ju ne gre enačiti: preživnina med zakoncema je tista, ki zakoncu omogoči življenjski obstoj in ne konkretna oblika premoženjskega režima. Ureditev premoženjskega režima med zakoncema s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij tako ne vpliva na upoštevanje materialnega položaja vlagateljevega zakonca v postopku odločanja o oprostitvi plačila sodne takse.
Skladno s 86. členom DZ je lahko del pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij tudi sporazum o medsebojnem preživljanju in sporazum o preživnini za primer razveze zakonske zveze. V konkretnem primeru iz notarskega zapisa - pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med vlagateljem in njegovo zakonsko partnerko, ne izhaja, da bi se zakonca odpovedala pravici do preživljanja za časa trajanja zakonske zveze.
Hipoteka sama po sebi ne pomeni take nemožnosti razpolaganja s premoženjem, ki bi bila upoštevna za presojo materialnega položaja vlagatelja in njegove družine. Enako kot za hipoteko, ki je zastavna pravica na nepremičninah upnika, tudi za zastavno pravico na vrednostnih papirjih velja, da ta pravica ne pomeni, da lastnica (zakonska partnerka vlagatelja) z njimi ne more razpolagati. Torej je tudi to premoženje treba upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja.