KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00065421
ZZK-1 člen 49, 49/1, 49/1-1, 49/1-2, 49/1-3, 49/1-4.. ZKZ člen 20, 22.
predznamba lastninske pravice - kmetijsko zemljišče - odobritev pravnega posla s strani upravne enote - sprejem ponudbe - listine, ki so podlaga za predznambo - ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča - zavezujoča ponudba - odložni pogoj - listina o pravnem poslu - odločba upravnega organa o odobritvi pravnega posla - trenutek sklenitve pogodbe
Ne glede na to, da odločba upravnega organa o odobritvi pravnega posla ni listina po prvi točki, prav tako pa tudi ne listina po po 2., 3. ali 4. točki prvega odstavka 49. člena ZZK-1, smiselno v primeru predznambe lastninske pravice nadomešča listino o pravnem poslu. V nasprotnem primeru kupec nepremičnine, ki je kmetijsko zemljišče, kljub sklenjenemu zavezovalnemu pravnem poslu, ne bi mogel zavarovati vrstnega reda pridobitve lastninske pravice.
Za oceno pridobitne zmožnosti zavezanca ni pomembna le njegova plača, temveč tudi kakšne dohodke lahko doseže glede na svoje sposobnosti in objektivne okoliščine.
URS člen 39, 40, 74. ZMed člen 26, 26/4, 27, 31, 31/1, 31/1-2.
pravica do popravka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - pogoji za objavo popravka - pogoji za zavrnitev zahteve za objavo popravka - prikaz nasprotnih dejstev in okoliščin - vsebina popravka
Pri presoji, ali zahtevani popravek ne ustreza zakonskim kriterijem in so zanj podani odklonitveni razlogi, je treba upoštevati namen pravice do popravka. Prizadeti s popravkom dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje o prispevku. Tehtanje, kakšna mora biti vsebina popravka, da bo dosegel svoj namen, je pogojeno z vsebino prvotno objavljenega besedila oziroma njegovo sporočilnostjo, kar je odvisno od okoliščin posameznega primera.
Čeprav na prvi pogled prva dva stavka nista neposredno povezana z vsebino spornih prispevkov, pa se na njih vseeno nanašata. Poudarjanje narave tožnice kot odprte civilno družbene organizacije, ki se ravna po predpisih in lastnih pravilih, posredno odgovarja prikritim očitkom v članku, da je pod vplivom določene politične struje oziroma konkretnega politika, pod vodstvom katerega se denar nenamensko troši oziroma celo izginja, pri čemer se pod vprašaj postavlja celo zakonitost njegove izvolitve. Ne gre torej le za splošna izhodišča poslovanja, temveč za odgovor na podton v pisanju o privatizaciji zveze, pri čemer se popravek posebej opredeli tudi do v prispevku izpostavljenih sredstev donatorjev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSC00058241
ZDZdr člen 74, 75. ZNP-1 člen 42.
postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve
Dejstvo, da stranka v postopku ni seznanjena z določenim procesnim gradivom, samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do izjave. Do kršitve te pravice pride načeloma takrat, kadar stranka niti nima možnosti izjave.
odvzem mladoletne osebe - roditelj kot storilec - izvršitvena ravnanja - splošno kaznivo dejanje glede možnega storilca (delictum commune)
Storilec kaznivega dejanja po prvi izvršitveni obliki določeni v prvem odstavku 190. člena KZ-1 ne more biti roditelj, ki mu je bila mladoletna oseba zaupana v izključno vzgojo in varstvo. V nasprotnem primeru bi jo namreč odvzel sam sebi, kar je po eni strani absurd in po drugi ravnanje, ki že po naravi stvari ne more biti protipravno. Obravnavana dispozicija prve izvršitvene oblike je primerljiva z dispozicijami kaznivih dejanj, ki so glede storilca enako splošne (delictum commune), kar uvaja beseda „kdor“, pa iz zakonskega opisa v nadaljevanju izhaja, da storilec ni vsak oziroma, da so po naravi stvari nekateri kot storilci izključeni. Tako npr. pri kaznivem dejanju tatvine, ki je glede storilca enako splošno (delictum commune), kar uvaja beseda „kdor“, pa iz nadaljevanja povsem jasno izhaja, da storilec ni vsak, da to ni izključni lastnik premične stvari, ker je stvar njegova in je ne more ukrasti sam sebi. Roditelj, ki mu je mladoletna oseba zaupana v izključno varstvo in vzgojo je ne more odvzeti (prva izvršitvena oblika), lahko pa jo protipravno zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje (druga izvršitvena oblika) ali zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe (tretja izvršitvena oblika). Zakon v drugi in tretji izvršitveni obliki sankcionira protipravna ravnanja roditelja, t.j. ravnanja, ki posegajo v pravice drugega starša ali drugih oseb, zatorej tudi pravice, ki jih ima roditelj v zvezi z izvrševanjem pravice do stikov.
Posameznih izvršitvenih oblik predmetnega kaznivega dejanja ni moč preplesti na način, kot je to storila državna tožilka z modifikacijo obtožbe. Pri tem se je sicer strinjati z navedbo pritožnice, da je ustrezna pravna kvalifikacija opisanega konkretnega dejanskega stanu v pristojnosti sodišča, vendar ne na način kot to ponudi pritožnica. Če bi sprejeli tezo pritožnice, ki dolžno pravno označbo (kvalifikacijo) kaznivega dejanja v celoti prevali na sodišče, bi to pomenilo, da je sodišče iz kakršnekoli obtožbene naracije dolžno potegniti ven nekaj kar bi utegnilo bremeniti obdolženko: če ni zlonamerno onemogočanje, potem pa je to odvzem ali pa tudi zadrževanje in preprečevanje upravičenj, skratka karkoli bi se že sodišču utrnilo ob dejstveni naraciji tožilstva, kar pritožnica uveljavlja skozi trditev o tem, da protipraven odvzem mladoletne osebe ni pogojen z oblikami možnih izvršitvenih ravnanj in jih predmetna inkriminacija tudi ne zahteva, bistvena je protipravnost ravnanja, ki se je je obdolženka zavedala, ravnala je premišljeno in ciljno usmerjeno z namenom preprečiti nadaljnje izvajanje stikov, odpeljati otroka stran od očeta. Pritožbeno sodišče tako razlogovanje zavrača. Kaznivo je samo tisto človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake (16. člen KZ-1). Zakon za kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 določa najprej tri izvršitvene oblike, kot je bilo zgoraj že obrazloženo in za vsako od njih tudi zakonske znake, ki so seveda pogoj ugotovitvam o tem, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (ko so podani vsi, ki jih zakon zahteva). Za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja tako ne zadostuje zgolj protipravnost ravnanja, temveč konkreten opis z zakonom določenih zakonskih znakov znotraj posameznega izvršitvenega ravnanja, kar ni zgolj preprečevanje izvajanja stika, četudi usmerjeno in premišljeno, kot to navaja pritožba. Tudi iz pritožbe je moč zaključiti zgolj to, da državna tožilka obdolženi še vedno očita zgolj onemogočanje stikov in prezre, da je onemogočanje stikov predvideno zgolj v tretji izvršitveni obliki, skupaj z zlonamernostjo.
vzgoja in varstvo otrok - osebni stiki z otrokom - preživnina mladoletnih otrok - izvedenec klinične psihologije - osebne lastnosti staršev - korist mladoletnega otroka - otroški dodatek - finančne zmožnosti staršev
Otroški dodatek, urejen v 70. členu ZSDP, ni denarna pomoč otroku, temveč je namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok trenutno živi. Temu je prilagojen njegov izračun, ki je odvisen od višine prejemkov družinskih članov, s katerimi otrok trenutno biva. Med te sodi tudi preživnina, zato ga pri njeni odmeri ni mogoče upoštevati.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - priporni razlog begosumnosti
Že iz omenjenih prijav stalnega in dveh začasnih prebivališč, pa je mogoče sklepati, da obtoženka menja bivališča. V A., kjer naj bi nazadnje bivala, tudi ni imela zaposlitve, zaradi česar se je odločila za storitev očitanega kaznivega dejanja, kot to izhaja iz njenega zagovora. Še posebej pomembna okoliščina pa je dejstvo, da se je obtoženka v Sloveniji nahajala zgolj zaradi izvršitve kaznivega dejanja. Vse to, pa tudi po presoji sodišča druge stopnje kaže na nevarnost, da bi v primeru odprave pripora, obtoženka zapustila ozemlje Republike Slovenije.
zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - pritožba zoper sklep - ugovor krajevne pristojnosti - zakonski in sodni roki - nepodaljšljivi rok - podaljšanje pritožbenega roka - materialno procesno vodstvo
Zakonski roki niso podaljšljivi in jih sodišče samo ne more podaljšati. Podaljšljivi so le sodni roki, ki jih določa sodišče glede na okoliščine primera.
S pozivom sodišče prve stopnje ni na novo določilo ali podaljšalo zakonskega roka za pritožbo. Zgolj v okviru materialno procesnega vodstva je tožnika pozvalo, da pojasni navedbe iz prve pripravljalne vloge, ki jih je bilo med drugim očitno razumeti tudi kot pritožbo.
Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/2, 6/4,. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 29, 29-2, 39, 39-2. ZOdvT člen 17, 17/5.
odvetniški stroški - samostojna storitev odvetnika - po uradni dolžnosti postavljen odvetnik
Pritrditi je potrebno pritožbi, da priglašena postavka pregled spisa - pregled predloga in priloženih listin predstavlja samostojno storitev po 2. točki tar. št. 29 OT, ki jo je potrebno posebej ovrednotiti. Dodati je tudi treba, da sodna praksa glede tega vprašanja sicer ni povsem enotna, vendar to različnost v določenih primer opravičujejo tudi konkretne okoliščine posamezne zadeve (na primer vložitev odgovora na predlog, ki pa lahko zajema pregled dokumentacije).
Pritožbeno sodišče je pri uradnem preizkusu sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je rok, v katerem je mogoče pogojno obsodbo preklicati, potekel.
zahteva za izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - zahteva za preiskavo - rok za vložitev zahteve - dopolnitev zahteve
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je zahteva za preiskavo, ki jo je Specializirano državno tožilstvo RS vložilo pri sodišču 17. 1. 2020, nepopolna vloga in da je bila zahteva za preiskavo v obravnavani zadevi zato vložena 4. 6. 2020 oziroma kasneje, po roku dveh let od prenehanja izvajanja PPU. Iz zahteve za preiskavo, vložene 17. 1. 2020, je razvidno, da je državna tožilka ocenila, da je zbranih dovolj podatkov in dokazov, ki potrjujejo obstoj utemeljenega suma, da sta obdolžena M.S. ml. in B.B. ter gospodarski družbi storili kazniva dejanja, za katere se storilci preganjajo po uradni dolžnosti in je od sodišča zoper njih zahtevala uvedbo kazenskega postopka, torej podala za to formalno zahtevo. To je storila znotraj navedenega zakonskega roka po prenehanju izvajanja PPU, tega dejstva pa ne more spremeniti okoliščina, da je preiskovalna sodnica predlagala, da zahtevo glede opisa kaznivega dejanja in obrazložitve dopolni.
tožba na razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - zavrženje tožbe - načelo uspeha
Iz določbe drugega odstavka 398. člena ZPP ne izhaja, da se tožba za razveljavitev sodne poravnave ne bi smela vročiti nasprotni stranki, da se ji zagotovi pravica do izjave in kontradiktornega postopka. Tožba na razveljavitev sodne poravnave je namreč dvostransko pravno sredstvo. Prav tako iz smiselne razlage drugega odstavka 398. člena ZPP ne izhaja, da je tožbo za razveljavitev sodne poravnave mogoče zavreči zgolj predenj je takšna tožba vročena nasprotni stranki.
Postopek sodne določitve meje je bil pravnomočno zaključen s sklenitvijo sodne poravnave. Postopek s tožbo na razveljavitev sodne poravnave je poseben postopek z izrednim pravnim sredstvom in je ločen od odločanja v rednem (nepravdnem) postopku. Interes za prenehanje veljavnosti sodne poravnave ima tako le vlagatelj tožbe (v konkretni zadevi nasprotna udeleženka), ne pa tudi preostali udeleženci rednega postopka. Zato je navedeno potrebno upoštevati tudi pri odločanju o stroških takšnega postopka postopka in o njih odločiti ob smiselni uporabi 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka, na kar so tudi opozorili pritožniki v pritožbi.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00050968
KZ-1 člen 86, 86/1, 86/12.
prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku - predlog obdolženca
Določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 in tretjega odstavka 359. člena ZKP sodišču dovoljujeta, da v sodbi odloči o izbiri režima prestajanja kazni zapora, vendar takšne odločitve od njega ne zahtevata.
Opisani razlogi za izrek zaporne kazni (v zaprtem režimu), ob sicer zgolj posplošeno predlaganem načinu izvrševanja kazni v odprtem oddelku zavoda, implicitno vsebujejo tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da pogoji za takšen način prestajanja kazni niso izpolnjeni.
pritožba - nedovoljene pritožbene novote - krivda stranke glede navajanja novih dejstev in dokazov
Glede na zgoraj podane pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vse nedovoljene pritožbene novote. Toženca pred sodiščem prve stopnje teh dejstev nista zatrjevala, v pritožbi pa nista izkazala, da v pritožbi navedenih dejstev nista mogla brez svoje krivde navesti pred sodiščem prve stopnje, (337. člen ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.
pravica do izrabe letnega dopusta - nadomestilo plače zaradi neizkoriščenega letnega dopusta
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica, ki je bila pri toženki zaposlena od 1. 3. 2018 do 31. 7. 2019 na delovnem mestu pomočnik drektorja - vodja financ, ni mogla izrabiti 20 dni letnega dopusta za leto 2018 in 19 dni letnega dopusta za leto 2019. Zato ji je priznalo denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta.
Pri uporabi spremenjene listine kot prave, kar je ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, gre za spravljanje listine v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost zaradi dokaza nekega dejstva, zato okoliščina, ali je storilec pravno pomembnost dokazoval tako, da je predložil listino v originalu, ali pa je originalno listino obdržal in predložil njeno fotokopijo, ne more spremeniti dejstva, da je z njeno predložitvijo dokazoval (delno) izpolnitev svoje obveznosti. Trditev pritožbe, da je podano nasprotje med vsebino listin, dokazi, izrekom sodbe in obrazložitvijo, ker v opisu kaznivega dejanja ob navedbi listine ni navedeno, da je obdolženec predložil njeno fotokopijo, zato ni utemeljena.
Ugotovitev sodišča, da v postavljenem 15-dnevnem roku ni predložila dodatnega izvoda, čeprav je bila v sklepu izrecno opozorjena na posledice nepredložitve, je pravilnq. Sodišče prve stopnje je zato pravilno, v skladu z določbo petega odstavka 108. člena ZPP, nasprotno tožbo zavrglo, ker tožeča stranka predmetne vloge s prilogami ni dopolnila z dodatnim izvodom, kot je bilo zahtevano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00050111
OZ člen 943.
zavarovalni primer - dokazno breme - spor majhne vrednosti
Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da poškodba zadnjega odbijača ni mogla nastati v istem škodnem dogodku, kot je nastala poškodba vrat prtljažnega prostora, je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni podana pravna podlaga za izplačilo zavarovalnine po določbi 943. člena OZ, ker zatrjevan zavarovalni primer ni nastal in ni podano zavarovalno kritje na podlagi med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe iz naslova delnega avtomobilskega kaska kombinacije H (brez franšize).
Zgoraj povzete pritožbene navedbe tožnika so glede na obrazloženo po presoju pritožbenega sodišča vse pravno neupoštevne, saj dejstvo, da je tožnik dokazal obstoj ene od obeh zatrjevanih poškodb na svojem osebnem vozilu, ne zadošča za dokazanost zatrjevanega zavarovalnega primera.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 33, 33/7, 43, 43/1, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118.. ZPP člen 8.. ZDSS-1 člen 12, 41, 41/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonitost odpovedi - vrnitev nazaj na delo - reintegracija
Ker na podlagi napotitve tožnica ne bi več opravljala dela vodje pošte II, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je toženka z napotitvijo kršila prvi odstavek 43. člena ZDR-1, ki zahteva, da delodajalec delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.
V odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo tožnici očitano, da v mesecu juniju 2020 na pošti A. ni izvajala del za poštnim okencem z nepogodbenimi strankami in da je devetkrat nepravilno razporedila vodjo izmene. Kot izhaja iz izpodbijanega dela sodbe, je tožnica delo na pošti A. sicer nastopila 1. 6. 2020, je pa napotitvi nasprotovala, kar je izrazila tudi z vloženo zahtevo za odpravo kršitev in kasneje sodnim varstvom. Navedeno pomeni, da z delom na pošti A. ni soglašala (prim. VIII Ips 297/2015). Upoštevajoč pogodbeni princip, ki velja za urejanje delovnih razmerij, prvi odstavek 31. člena ZDR-1, ki zahteva vestno opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, ter že citirani prvi odstavek 43. člena ZDR-1, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici v okviru odpovednega razloga ni mogoče utemeljeno očitati navedenih kršitev delovnih obveznosti, ki se nanašajo na vsebino dela na pošti IV v A., saj zanj ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in je bila nanj tudi nezakonito napotena.
ZDR-1 člen 4, 11, 11/1, 11/2, 17, 17/4, 18, 22, 54, 200, 200/3.. OZ člen 147, 147/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zavrženje tožbe - spolno nadlegovanje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost
Ob podanih vseh elementih delovnega razmerja je šteti, da je tožnica od 1. 1. 2019 do 16. 8. 2019, ko je sama prenehala opravljati delo za toženko, v delovnem razmerju. Dejansko stanje je bilo v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo.
Glede na zaključek, da je bila tožnica v delovnem razmerju od 1. 1. 2019 do 16. 8. 2019, je nepravilna odločitev sodišča, da tožbo zavrže v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 11. 2017 do 31. 12. 2018. Delno zavrženje tožbe temelji na nepravilni ugotovitvi, da tožnica od 1. 1. 2019 ni bila v delovnem razmerju ter da je zato tožba za čas pred 1. 1. 2019 prepozna v smislu določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da toženka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici zaradi spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Toženka je odgovorna na podlagi prvega odstavka 147. člena OZ, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Ta določba se ne nanaša le na formalno delovno razmerje, ki pa je bilo v razmerju med tožnico in toženko ugotovljeno.