Naslovno sodišče je s sodbo I U 1561/2019-28 z dne 26. 1. 2021 odpravilo odločbo davčnega organa DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019, s katero je bil tožnici dodatno odmerjen in naložen v plačilo davek, za zavarovanje katerega je bil izdan izpodbijani sklep, ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe bistveno vprašanje razlage materialnega prava ter, da razlaga 4. člena ZDTon, kot sta jo v obravnavani zadevi uporabila davčni organ in tožena stranka, ni pravilna. Posledično tudi ni pravilen izpodbijani sklep, ki je bil izdan za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki je bila tožnici naložena z omenjeno odločbo, ter pogoj pričakovane davčne obveznosti (tudi) ni več izpolnjen.
ZPIZ-2 člen 15, 15-6, 16, 16/1, 145, 145/4. ZSDP-1 člen 8, 8-7. ZGD-1 člen 76.
prispevki za socialno varnost - podlaga za vključitev v zavarovanje - družbenik in poslovodna oseba - družba z neomejeno odgovornostjo
Določbe prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, 6. točke 15. člena ZZVZZ in 7. točke 8. člena ZSDP-1 veljajo tudi za družbenike družbe z neomejeno odgovornostjo, ki opravljajo tudi funkcijo poslovodenja in zastopanja te družbe, ter niso zavarovani na drugi podlagi. Predhodno navedene določbe se nanašajo na „gospodarske družbe“. Na podlagi ZGD-1 pa je družba z neomejeno odgovornostjo opredeljena kot ena od pravno-organizacijskih oblik gospodarskih družb.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - upravna izvršba s prisilitvijo - denarna kazen - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na to, da je prejel kazen, čeprav prebiva v prizidku in njegovo streho predstavlja terasa, ta pa ni predmet inšpekcijske odločbe, in da bi streho na A. morali zamenjati lastniki hiše, ne more uspeti, saj gre za navedbe, ki se nanašajo na v inšpekcijski odločbi ugotovljeno dejansko stanje in ne na samo izvršbo inšpekcijske odločbe. Tovrstne ugovore bi lahko tožnik uveljavljal le zoper odločbo, ki pomeni izvršilni naslov, ne pa zoper sklep o plačilu denarne kazni. Glede na navedeno je toženka pravilno zaključila, da tožnik z ugovori, ki jih navaja v prošnji za dodelitev BPP, ne more uspeti v postopku tožbe zoper sklep o odmeri denarne kazni.
Tekom tega upravnega spora je bil tožnik iz zapora pogojno odpuščen, kar med strankama ni sporno, saj je navedeno dejstvo sodišču sporočila tako tožena stranka, čemur po prejemu vloge tožnik ni nasprotoval, prav tako pa tudi sam tožnik. Tako je sodišče ugotovilo, da tožnik v času odločanja o njegovi tožbi ni več na prestajanju zaporne kazni, s katere bi lahko bil pogojno odpuščen, v zvezi s čemer je s tožbo zahteval pravno varstvo, saj je že bil pogojno odpuščen. To po presoji sodišča pomeni, da si svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati.
Poleg tega tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika.
Tožnica je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ni pa hkrati s predlogom za izdajo začasne odredbe vložila tožbe, kar pomeni, da predlog za izdajo začasne odredbe ni prestal predhodnega preizkusa, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo kot preuranjen.
Iz primerjave izjav je po presoji sodišča jasno razvidno tožnikovo zasledovanje osnovne zgodbe; uveljavlja namreč strah pred šiitskim preganjanjem zaradi verskega prepričanja, kar povezuje s pripadnostjo verski sunitski organizaciji, s tem v zvezi pa tako ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru omenja fizično nasilje. Ob takem stanju stvari pa bi morala tožena stranka prosto presojo opraviti ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega pristopa in pojasniti, zakaj je neujemanje izjav glede prejetih poškodb v okviru drugega postopka za priznanje mednarodne zaščite dovolj resno in se nanaša na dejstva, ki so bistvena za priznanje mednarodne zaščite; v tem pogledu bi morala upoštevati, da manjše neskladnosti na splošno ne zmanjšujejo verodostojnosti ugotovljenih dejstev. Nato pa bi morala s tem povezane ugotovitve primerjati s tožnikovo osnovno zgodbo iz prve prošnje za mednarodno zaščito, iz katere je razvidno, da je moral iti iz svojega kraja, sicer bi ga šiiti, ki so tam v večini, ubili. Šele v tem primeru bi bila dokazna ocena tožene stranke vestna, skrbna ter analitično sintetična, kot taka pa bi omogočala preizkus, ali so tožnikove izjave res tako notranje neskladne, da bi bile kazalnik njegove verodostojnosti.
ZTuj-2 člen 64, 65. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 6, 8.
nezakonito prebivanje - pogoji - pravica do izjave - tujci - vrnitev tujca v izvorno državo
Prostovoljno vračanje po pravu EU ni prepuščeno diskreciji upravnega organa, ampak je temeljni princip vračanja, da mora imeti prostovoljno vračanje prednost pred odstranitvijo. V takšnem primeru pa mora biti najprej z odločbo ugotovljeno nezakonito prebivanje tujca in mora biti tujcu v okviru instituta prostovoljnega vračanja omogočeno, da se ustrezno izjavi, in da se mu v zvezi z izjavo določi ustrezen rok za vrnitev glede na okoliščine vsakega posameznega primera, ker je le takšno ravnanje upravnega organa skladno z namenom in cilji Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Ustrezno obdobje pomeni, da organ presoja, kaj je ustrezno obdobje in navedeno tudi obrazloži, potem ko je najprej ugotovil nezakonitost prebivanja.
Odločba o vrnitvi ni bila izdana v skladu s 65. členom ZTuj-2, prav tako pa tudi ni bila izdana v skladu s 64. členom istega zakona in namenom Direktive o vračanju, saj izrek odločbe ne vsebuje ugotovitve, da tožnica biva v Republiki Sloveniji nezakonito, kar je osnovni pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi.
Tožena stranka v prvostopenjski odločbi o vrnitvi ni ugotovila nezakonitosti bivanja tožnice v Republiki Sloveniji, zato tudi ni imela zakonite podlage določitve roka vrnitve. Tožeča stranka se zato na ta način v pritožbi in tožbi ni mogla argumentirano braniti oziroma navajati svojih razlogov, zaradi česar ji je bila na ta način tudi kršena pravica do izjave.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pravica do izjave
Tožena stranka bi morala tožnika opozoriti na to, da se pooblastilo ne ujema s samim dopisom in mu dati možnost, da se ta pomanjkljivost odpravi skladno s 67. členom ZUP. S tem je bila kršena pravica tožnika do zaslišanja stranke, posledično temu pa je tudi odločba pomanjkljivo obrazložena, saj se tožena stranka ni opredelila do izjave o dejstvih in okoliščinah, datirane z dne 24. 5. 2019.
Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES člen 12, 15.
tržna manipulacija - prodaja vrednostnih papirjev - prodajna cena
Definicijo tržne manipulacije določa 12. člen MAR, pri čemer je ta v točki (a) prvega odstavka osnovana tako, da vsebuje objektivne elemente, ki konstituirajo tržno manipulacijo, medtem ko so definicije v nekaterih drugih delih (točka (c) denimo) izrecno osnovane tako, da vsebujejo tudi subjektivne elemente (… je oseba, ki jih je razširjala, vedela ali bi morala vedeti, da so bile informacije napačne ali zavajajoče). To kaže, da zakonodajalec te variante tržne manipulacije ni želel vezati na nobene subjektivne predpostavke, še posebej ne v smislu namena vplivati na ceno. 12. člen tako ne vsebuje splošne zahteve, da bi za obstoj tržne manipulacije bil potreben subjektivni element, naklep, kar potrjujejo tudi stališča ESMA (tega pa ne spremeni niti zadnji stavek točke (a) o zakonitih razlogih niti prepoved poskusa tržne manipulacije).
mednarodna zaščita - prosilec iz Irana - status begunca - splošna verodostojnost - dokazna ocena - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Zaradi nepristne spremembe vere ni smiselno preverjati, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi. Poleg tega iz okoliščin obravnavane zadeve niso razvidne druge dejavnosti, ki bi jih tožnik izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo in bi bile podlaga za nadaljnjo oceno tožene stranke, ali bi bil tožnik zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen tveganju (preganjanju ali resni škodi). Celo nasprotno, iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da želi vero obdržati zase.
Ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.