brezplačna pravna pomoč - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - brezplačna pravna pomoč za svetovanje
Tožena stranka je pravilno ugotovila in upoštevala, da je tožnik podal prošnjo za dodelitev predmetne BPP z izrecno navedbo, da zaproša za pravno svetovanje po 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP. Kot pravno podlago za izdajo odločbe, s katero je kot pristojni organ za BPP zavrnila prošnjo kot neutemeljeno, je pravilno navedla drugi odstavek 37. člena ZBPP. Tožena stranka je pravilno navedla tudi pravno podlago, ki opredeljuje in s tem določa pogoje za dodelitev zaprošene BPP, to je 26. člen ZBPP. V tem okviru je tožena stranka zato morala s strani prosilca predstavljeno zadevo preučiti, da je lahko presodila upravičenost do BPP, saj jo sme skladno z 2. členom ZBPP dodeliti le na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon, torej ZBPP.
V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik kot lastnik in zakupnik kmetijskih zemljišč obvezni član zbornice in s tem zavezanec za zbornični prispevek. Po presoji sodišča pa je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva v delu, ki se nanaša na stopnjo, uporabljeno pri odmeri zborničnega prispevka. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi namreč ne omeni (s tega vidika) bistvene določbe četrtega odstavka 23. člena ZKGZ, ki ureja povišanje ali znižanje v sicer tretjem odstavku tega člena določene 4 % stopnje. Če je takšno prvostopenjsko obrazložitev še mogoče razumeti ob dejstvu, da gre pri odmeri zborničnega prispevka za množične postopke, pa bi razloge odločitve z vidika uporabljene stopnje za leto 2018 ob obravnavanju tožnikove pritožbe moral dopolniti drugostopenjski organ
brezplačna pravna pomoč - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - pravno svetovanje in zastopanje stranke v postopku - izredna denarna socialna pomoč - verjeten izgled za uspeh
Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, vezano na svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem, zaradi nepriznanja izredne denarne socialne pomoči, saj tožnik ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh v predmetni zadevi.
Iz zapisnika v zapuščinski zadevi z dne 7. 2. 2019 sicer resda izhaja, da je pooblaščenec prvega tožnika na naroku navedel, da je bilo pred prvostopenjskim organom podano zaprosilo za preveritev pogojev za status zaščitene kmetije, vendar pa seznanitev o postopku, katerega obnovo je stranka z interesom kasneje predlagala, ni okoliščina, na katero bi že navedena določba ZUP vezala tek roka za vložitev predloga za obnovo postopka; kot že navedeno to predstavlja seznanitev o tem, da je bila odločba izdana. Stranka z interesom je po seznanitvi s postopkom o statusu zaščitene kmetije na naroku za zapuščinsko obravnavo z dne 7. 2. 2019 reagirala kot je bila (in le v takem okvirju je tudi v tistem trenutku lahko), tj. z vložitvijo zahteve za vstop v postopek (vloga z dne 19. 2. 2019).
brezplačna pravna pomoč - zavrženje prošnje - rok za pritožbo - prepozno vložena prošnja - nujna brezplačna pravna pomoč
Tožnica s svojo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v nobenem primeru ne bi mogla biti uspešna, saj je le-to vložila po izteku roka za pritožbo.
COVID-19 - delo s skrajšanim delovnim časom - prepozna vloga - tek roka - subvencija - instrukcijski rok
Sodišče ugotavlja, da je z zakonom predpisani rok za oddajo vloge za dodelitev subvencije, ki jo uveljavlja tožnica, 15 dni od odreditve skrajšanega delovnega časa. Med strankama sicer ni sporno, da je aplikacija za vložitev vloge za dodelitev subvencije za zaposlene z odrejenim skrajšanim delovnim časom (na toženčevem Portalu za delodajalce) na voljo šele od 12. 6. 2020, vendar pa je, ne glede na navedeno, tožnica vlogo (kot nenazadnje v tožbi sama izrecno navede) tudi po presoji sodišča vložila prepozno.
V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi toženka o tožničini vlogi morala odločiti v 15-dneh, pa je treba pojasniti, da gre pri roku, ki ga določa tretji odstavek 16. člena ZIUOOPE, za rok, ki je po svoji pravni naravi instrukcijski rok. Gre namreč za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov pa na nadaljnji potek postopka oziroma na odločitev v postopku ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače.
ZUS-1 člen 28. ZUP člen 82, 82/7. Uredba o upravnem poslovanju (2018) člen 22.
upravni spor - molk organa - rok za odločitev o pritožbi - procesne predpostavke za tožbo - zahteva za izdajo odločbe - molk upravnega organa druge stopnje
Stranka sme sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali v krajšem, z zakonom določenem času, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in, če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Navedeno velja tudi za situacijo iz tretjega odstavka 28. člena ZUS-1, ko v treh letih od začetka upravnega postopka ni izdan dokončen upravni akt; tudi v takšnem primeru je po ustaljeni sodni praksi procesna predpostavka za tožbo zaradi molka organa nova, po poteku omenjenega triletnega roka vložena zahteva stranke organu, da odloči v nadaljnjih sedmih dneh.
Tožnik formalnemu pogoju iz 28. člena ZUS-1 ni zadostil s pozivoma z dne 31. 1. 2020 in 2. 11. 2020. Iz vsebine prvega predloženega dopisa je namreč razvidno, da je tožnik z njim zahteval obvestilo o poteku postopka na podlagi sedmega odstavka 82. člena ZUP, iz vsebine drugega dopisa pa, da je sklicujoč se na 22. člen Uredbe o upravnem poslovanju drugostopenjski organ pozval, naj mu najpozneje v 3 delovnih dneh sporoči pojasnilo o razlogu, zaradi katerega odločba ni bila izdana v roku.
brezplačna pravna pomoč - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - verjeten izgled za uspeh - pravno svetovanje - presojanje verjetnega izgleda za uspeh
Tožena stranka pri odločanju o prošnji za BPP ni upoštevala, da peti odstavek 24. člena ZBPP določa, da se ne glede na določbe prejšnjih odstavkov BPP za pravno svetovanje dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Zato tožena stranka ni imela pravne podlage za presojo tega dela prošnje glede na te pogoje iz 24. člena ZBPP.
objekt za oglaševanje - pogoji za izdajo dovoljenja - cesta - varovalni pas ceste - obnova postopka - obnova postopka po uradni dolžnosti - razlogi za obnovo postopka - neresnične navedbe
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe izhaja, da sta oba organa naravo ključne okoliščine pripisala dejstvu, da je tožnik na podlagi predhodno izdane odločbe, s katero mu je bila na temelju vsebinsko enake vloge dovoljena postavitev transparenta v enaki velikosti in z enako vsebino, dejansko postavil transparent v nasprotju z izdano odločbo. Postavljeni transparent namreč ni bil pripravljen v vsebini in namenu sporočilne vrednosti, zatrjevane v vlogi za izdajo dovoljenja. Te okoliščine pa po presoji sodišča ne morejo pomeniti obnovitvenega razloga, ampak gre pri tem za (drugo) vprašanje, tj. vprašanje pravilnosti izvršitve odločbe. To pa je obenem vprašanje, ki se obravnava v postopku nadzora ter rešuje z inšpekcijskimi ukrepi, ki jih je v primeru nedovoljenega ravnanja mogoče izreči stranki in tako doseči zakonito stanje, ne pa z obnovo postopka izdaje odločbe, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru.
Odsotnost vsebine kot določata 2. in 5. točka tretjega odstavka 78. člena ZPNačrt ne omogočata zaključka, da Pogodba vsebuje voljo strank, da tožnik ni dolžan plačati tudi komunalnega prispevka za obstoječo komunalno infrastrukturo.
neizplačane devizne vloge - verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - pravice in obveznosti po ZNISESČP - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - skrajšani ugotovitveni postopek
Prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH varčevalcu onemogoča terjati od Republike Slovenije poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, ki se mu banka ni mogla upreti, Republika Slovenija za takšen neobstoječ dolg Banke do varčevalca ne more odgovarjati.
Ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi, tj., da je so bila devizna sredstva dne 23. 4. 1998 prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, ter da je bilo stanje sredstev po opravljeni saldaciji 0,00 DEM, ustreza položaju iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Pri tem ni bistveno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo brez aktivnega ravnanja varčevalca (torej le na podlagi predpisov in brez odločitve tožničinega pravnega prednika). Iz tega razloga so nerelevantni tožničini ugovori, da je bila sprememba stanja na varčevalni knjižici oziroma prenos sredstev storjen s strani banke brez pooblastila njenega pravnega prednika. Posledično tožena stranka zaradi tega ni bila dolžna izvesti posebnega ugotovitvenega postopka (145. člen ZUP in nasl.).
Izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme je tako v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP.
ZUTD člen 164, 167, 168. ZPDZC-1 člen 3, 3/1, 3/1-1. ZUP člen 146, 154, 154/1.
inšpekcijski nadzor - delo na črno - prepoved dela na črno - pravica do izjave - glavna obravnava
Izpodbijana odločitev temelji na listinskih dokazilih, izjavah več prič, pri tem pa upravni organ ni opravil ustne obravnave, na kateri bi tožeči stranki oz. njenemu zakonitemu zastopniku omogočil postavljanje vprašanj navedenim pričam, prav tako tožeča stranka ni bila vabljena na zaslišanje zgoraj navedenih prič, ki so jih v predmetnem postopku inšpekcijskega nadzora opravile uradne osebe. Tožeči stranki v upravnem postopku ni bila dana možnost sodelovati pri izvedbi dokazov, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.
COVID-19 - varstvo pred nalezljivimi boleznimi - pogoji za priznanje pravice - nadomestilo plače - povračilo izplačanih stroškov - davčni odtegljaj - obrazložitev odločbe
Iz obrazložitve sklepa (razen prepisa zakonskega besedila) ne izhajajo konkretne navedbe in argumentacija, za katero obdobje in kdaj vlagatelj ni imel oddanih obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja. Izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preizkusiti.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - uspeh stranke v postopku - delitev stroškov - napačna uporaba materialnega prava
Iz obrazložitve popravnega sklepa izrecno izhaja, da sta izvedbo dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke predlagali obe stranki, zato sta obe stranki tudi dolžni trpeti njegove stroške, vsaka eno polovico. Tožena stranka tega ni upoštevala in v obrazložitvi tudi ni navedla razlogov, zakaj bi tožnica morala kriti še stroške sodnega izvedenca, ki jih je bila dolžna kriti tam navedena tožena stranka. Posledično je tožena stranka napačno določila višino stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki; to pa pomeni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo.
Toženka priznava tožbene navedbe in se s tožbo strinja, zato sodišče tudi upoštevajoč določbo prvega odstavka 214. člena ZPP šteje tožnikove navedbe v tožbi za resnične in utemeljene. Vloga 5-3-19 je bila vložena dne 5. 3. 2019 (in ne leta 2020, kot je zapisano v izpodbijani odločbi), vložena torej pravočasno, bila je potrebna, zato odločitev toženke, da stroškov za vlogo 5-3-19 tožniku ne prizna, ni pravilna.
trošarine - obveznost obračuna trošarine - trošarinska obveznost - nastanek trošarinske obveznosti - trošarinsko skladišče - prejem pošiljke - odlog plačila trošarine - zavezanec za plačilo trošarine - uporaba prava
Upravni organi morajo pri odločanju o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi stranke praviloma uporabiti predpis, ki velja v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, saj se relevantno dejansko stanje ugotavlja šele tekom postopka, zato nastop pravnih posledic ne more biti odvisen od obstoja dejstev v nekem trenutku pred zaključkom postopka na prvi stopnji. Izjema od tega pravila pa je podana, če bi za posamezen primer zakon izrecno določal drugače in bi uporabo materialnega predpisa po izrecni zakonski določbi vezal na drug časovni trenutek. Vendar takšne izjeme ZTro-1 v prehodnih določbah ni predpisal. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča pravilno svojo odločitev oprl na določbe ZTro-1, saj je bil to materialen predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa.
V konkretnem primeru trošarinski izdelki niso bili vneseni v trošarinsko skladišče prejemnika, družbe B., v skladu z izdanim trošarinskim dovoljenjem, so bili posledično sproščeni v porabo, še preden je bilo gibanje obravnavanega trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine končano v skladu s trošarinskimi predpisi. S tem je bila storjena nepravilnost še v času gibanja blaga v režimu odloga plačila trošarine. Na podlagi prvega in petega odstavka 6. člena ZTro-1 je s tem nastala obveznost za obračun trošarine, saj so se obravnavani trošarinski izdelki sprostili v porabo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, pa je v skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZTro-1 zavezanec za plačilo trošarine pošiljatelj (v obravnavanem primeru tožnik) oziroma oseba, ki je predložila instrument zavarovanja plačila trošarine (v obravnavanem primeru prav tako tožnik).
davek na dodano vrednost (DDV) - identifikacijska številka - prenehanje identifikacije za namene ddv - izogibanje plačilu davka - zloraba sistema DDV - uporaba za druge namene - dokazovanje - pravica do izjave - neizkazanost pogojev
V obravnavani zadevi je davčni organ zaključil, da pri tožniku obstoja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma je zaključil, da je tožnik identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, zaradi česar je odločil, da tožniku preneha identifikacija za namene DDV. Vendar pa po presoji sodišča davčni organ ni zadostno izkazal objektivnih elementov na strani tožnika, kot resnih pokazateljev, da na strani tožnika obstoja tveganje utaje. Utemeljeni so namreč tožnikovi ugovori, da ne more biti objektivno odgovoren za nezakonitosti in nepravilnosti, ki jih storijo drugi davčni zavezanci.
Toženka je s sprejemom izpodbijanega Odloka izdala akt o zadevi iz svoje izvirne pristojnosti, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da je pravni interes tožnic - občin za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu podan, saj se nanje ne nanaša ne neposredno in ne posredno. Povedano drugače: z izdajo tega akta ni bilo z ničemer poseženo v opravljanje GJS v ostalih občinah (ustanoviteljicah) oziroma na območjih ostalih občin.
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanj težko popravljiva; na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, praviloma niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ne ugotavlja dejstev ter ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti.
ZDoh-2 člen 41, 41/4. Uredba o spremembi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2018) člen 3, 5.
dohodnina - odmera dohodnine - davčna osnova - kilometrina - stroški prevoza na delo - službeno potovanje - član nadzornega sveta
Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je davčni organ pravilno uporabil smiselno. Dikcija 3. člena Uredbe „prevoz na delo in z dela“ se razlaga širše, in sicer tako, da zajema stroške prihoda do kraja, kjer se delo običajno opravlja (v konkretnem primeru stroške prihoda do kraja, kjer se opravlja funkcija člana nadzornega sveta). Službene poti pa se opravljajo v krajih, ki jih ni mogoče šteti kot kraj, kjer se delo opravlja v okviru običajnih nalog.
Toženka bi morala v zadevi izvesti poseben ugotovitveni postopek v skladu s 146. členom ZUP ter tožnici omogočiti, da bi se udeleževala postopka in da bi se še pred izdajo izpodbijane odločbe lahko izrekla o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za njeno izdajo.
Iz izpodbijane odločbe po presoji sodišča tudi niso vidni bistveni razlogi za toženkino odločitev glede višine priznane odškodnine za duševne bolečine, toženkine odločbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.