Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 4. ZDR (1990) člen 35, 36a, 36b, 36b/1, 36d, 36h.
dokazno breme - delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov - postopek določanja trajno presežnih delavcev
Določba 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva -
Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) določa, da delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga. Resni razlog, ki je sicer lahko tudi operativna potreba podjetja, je treba dokazati za vsakega delavca posebej, to pa pomeni, da mora biti izpeljan zahtevan postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja trajno presežnim delavcem. Dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja je, kot je to že pravilno navedlo pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi (36. h člen ZDR), na strani delodajalca.
ZTPDR člen 80, 80/2, 83, 83/1. ZDR (1990) člen 105.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - varstvo pravic delavcev - pravica do ugovora - dokončna odločitev pristojnega organa v organizaciji - pravica do sodnega varstva po poteku roka za vložitev ugovora - izvršitev nedokončnega sklepa delodajalca
Izjemno pravico do sodnega varstva po poteku roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR, določeno v 105. členu ZDR, bi tožnica lahko uveljavila le do trenutka izvršitve nedokončnega sklepa tožene stranke.
Izvršilno dejanje tožene stranke, ki se je opravilo na podlagi prvostopnega sklepa, pa je predstavljalo dokončno odločitev tožene stranke (čeprav brez izdaje pismenega sklepa), ki je podvržena zakonitostim uveljavljanja pravnega varstva, kot so predpisane v 1. odstavku 83. člena oziroma 2. odstavka 80. člena ZTPDR.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - disciplinski postopek
Delavcu je mogoče očitati hujšo kršitev delovne obveznosti samo, če ja ta nedvoumno in jasno opredeljena v aktih. Ker tožena stranka hujših kršitev delovnih obveznosti, kot to pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče, sploh ni imela opredeljenih (opredelitev kršitve ni pokrita z določbo, kdaj delodajalec lahko delavcu odpove delovno razmerje) v svojem aktu, tožnici tudi ni mogla izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela.
ZPP člen 22, 22/2, 392, 393, 393/3, 393/4, 393/5, 498.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - izredna pravna sredstva - izključna krajevna pristojnost - preizkus po uradni dolžnosti - spor o krajevni pristojnosti - prehodne določbe ZPP
Tožba na razveljavitev sodne poravnave je v ZPP/99 v razliko od ZPP/77 urejena kot posebno izredno pravno sredstvo in ne kot tožba v navadnem civilnopravnem sporu.
Če pa je tako, je treba obravnavani spor o pristojnosti presojati tudi v luči prehodne določbe 498. člena ZPP/99. Ta namreč določa, da se postopek opravi po dosedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek prve stopnje končal. Če je tožba na razveljavitev sodne poravnave posebno izredno pravno sredstvo, potem je treba šteti, da se je postopek na prvi stopnji končal že s sklenitvijo sodne poravnave, torej 17.9.1993.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - odločba sodišča druge stopnje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - disciplinski postopek - vročanje pisanj - pooblastilo
Tožena stranka, ki ji je bil ugovor tožeče stranke odstopljen v pristojno reševanje, je bila ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 21. člena ZPP in 103. člena ZDR dolžna nadaljevati postopek, kot bi se začel pred njo. To pa pomeni upoštevati izkazano voljo tožnice, da procesna dejanja opravlja zanjo pooblaščenka. Ker pravilo iz 2.
odstavka ohranja v veljavi že opravljena dejanja, zaključek drugostopnega sodišča o ponovni predložitvi pooblastila toženi stranki, ne more obveljati.
Če ni verjetno izkazan pogoj težko popravljive škode (velika materialna škoda sama zase še ne pomeni težko popravljive škode), ni potrebno posebej presojati, ali bi odložitev izvršitve sporne odločbe nasprotovala javni koristi.
Zamudnih obresti ni mogoče šteti kot del odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, zato ni mogoče uporabiti določbe 216. člena ZOR.
Kadar so obveznosti zavarovane z valutno klavzulo, je treba usklajeno uporabljati valutni tečaj uporabljene tuje valute in tek zamudnih obresti po obrestni meri, ki velja za obveznosti v domači valuti.
zahteva za varstvo zakonitosti - upravičenci za vložitev - zagovornik po uradni dolžnosti
Določitev zagovornika po določbah 70.čl. ZKP daje pooblastilo odvetniku kot zagovorniku obdolženca od dneva postavitve do pravnomočnosti sodbe (4.odst. 70.čl. ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, odvetnik A.Ž., ni več zagovornik obs. D.K. od pravnomočnosti sodbe dalje niti po njegovem pooblastilu, niti po zakonskem pooblastilu na podlagi že navedenega sklepa, zato tudi ni bil upravičen v korist obsojenca vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (1.odst. 421.čl. ZKP).
Vprašanje izključne pristojnosti ni materialno, temveč procesnopravno vprašanje.
Po 2. odstavku 61. člena ZUKZ je slovensko sodišče izključno pristojno, če je toženec slovenski državljan in ima tudi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Če sta oba pogoja izpolnjena, litispendenca pred tujim sodiščem na potek pravde pred slovenskim sodiščem ne vpliva.
Sodišči sta po ugotovitvi obstoja listispendence tožbo zavrgli na podlagi 3. odstavka 194. člena ZPP/77. S tem sta kršili 27. člen ZPP/77, ki odkazuje na uporabo 80. člena ZMZP kot specialni predpis. V 80. členu ZMZP pa je določeno, da sodišče v primeru litispendence na zahtevo stranke postopek prekine, ne pa tožbo zavrže.
Ugotovitev nižjih sodišč, da sta se tožnik in toženec hkrati fizično spopadla (začela pretep skupaj) in da je tožnik utrpel telesne poškodbe v posledici takega spopada, je utemeljevala na nižjih stopnjah sprejeti sklep, da sta oba v enaki meri odgovorna za tožnikovo nezgodo in nastalo škodo in da je toženec zato dolžan povrniti tožniku le polovico nastale škode. Taka odločitev ima podlago v prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) po katerem mora povzročitelj povrniti drugemu tisto škodo, za katero ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde, in na prvem odstavku 192. člena ZOR, po katerem ima oškodovanec pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, kadar je tudi sam kriv, da je nastala škoda.
Pes je ugriznil tožnico v roko, ko ga je krmila v svoji drvarnici, kamor ga je zaprla pred tem samolastno. Do pasjega ugriza je tako prišlo v njeni sferi in zaradi njenega ravnanja. Vzročna zveza med toženčevo opustitvijo (v smislu pravila paragrafa 1320 ODZ) in škodnim dogodkom, je bila pretrgana z ravnanjem tožnice. Zato niso bili podani vsi potrebni elementi civilnega delikta, da bi bil toženec lahko odškodninsko odgovoren tožnici za posledice pasjega ugriza.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS04902
ZJG člen 9, 13.URS člen 39, 40. ZPP (1977) člen 354, 354/2-13.
povrnitev gmotne škode - objava v tisku - pravica do odgovora in popravka - absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini vlog pravdne stranke in vlogami
Zaradi parcialnega povzemanja vsebine tožb v drugi civilni zadevi in zanemarjanja spremembe tožbenih zahtevkov, sodišče druge stopnje ni pravilno povzelo vsebine tožbenega zahtevka.
Ni resnična navedba v utemeljitvi sodbe pritožbenega sodišča, češ, da je novinarka v naslovu nad informacijo pravilno navedla toženo stranko s tem, ko je povzela le del njenega imena. Ministrstvo za pravosodje nima pasivne legitimacije, saj je le upravni organ države Republike Slovenije, ki je v tožbi in zlasti v tožbenem zahtevku pravilno navedena kot Republika Slovenija, s pristavkom: Ministrstvo za pravosodje. Tako parcialno povzemanje vsebine pomeni izkrivljanje celote. To se kaže tudi pri povzemanju datumov, od katerih tožnik zahteva plačilo premoženjske škode za različne mesece, ki jih je v različnih vlogah preračunaval bodisi v glavnici, bodisi v rentnem zahtevku za plačilo bodoče škode.
URS člen 29, 29-3.ZKP člen 16, 16/3, 17, 329, 329/2, 329/4.
izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe
Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z zadevo (obravnavanim kaznivim dejanjem) ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev oz. okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi kršilo pravice obdolženca.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS20652
URS člen 20, 20/1.ZKP člen 202, 202/2, 420, 420/2.KZ člen 196, 196/1.
pripor - sklep o priporu pred vložitvijo zahteve za preiskavo - neupravičena proizvodnja in promet z mamili - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Če je pripor odrejen še pred vložitvijo zahteve za preiskavo, kot je bilo v obravnavani zadevi, mora obrazložitev sklepa o odreditvi pripora vsebovati v tolikšni meri konkretiziran opis kaznivega dejanja, da je priprtemu osumljencu dejansko omogočena obramba.
2.odstavek obrazložitve vsebuje podroben opis posameznih prodaj heroina imensko navedenim kupcem s časovno opredelitvijo. V tem pogledu so opisi posameznih ravnanj obd. B.V. dovolj konkretizirani glede na opis kaznivega dejanja iz 1.odst. 196.čl. KZ.
Ko vložnik zahteve napada glede na ugotovljena dejstva odreditev pripora namesto hišnega pripora tudi z dodatnimi omejitvami, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti (2.odst.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - kriteriji za odmero odškodnine - individualizacija odškodnine - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - enotna sodna praksa
Sodišče mora pri določanju odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode ne le individualizirati zadoščenje, ki naj bi ga predstavljala odškodnina, pač pa mora odmero odškodnin umestiti tudi v nujne okvire, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani splošno stanje, ki vlada na odškodninskem področju in ki se odraža z odmerjanjem vseh odškodnin v državi. V skladu z navedenim mora revizijsko sodišče kot najvišje sodišče v državi v skladu z določilom 109. člena Zakona o sodiščih tudi skrbeti za enotno sodno prakso.
ZPP (1977) člen 187, 358, 358/3, 365, 369, 369/2, 369/3.ZOR člen 109, 460.URS člen 23.
privatizacija stanovanj - ničnost prodajne pogodbe - tožba na ugotovitev ničnosti - pravni interes za ugotovitev ničnosti - zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pred sodiščem druge stopnje
Sprememba sodbe na drugi stopnji in zavrženje tožbe po uradni dolžnosti zaradi pomanjkanja pravnega interesa, presega pooblastila drugostopenjskega sodišča (365. člen ZPP/77) ne glede na to, da lahko sodišče druge stopnje (s sklepom) zavrže tožbo le ob hkratni razveljavitvi sodbe prve stopnje (2. in 3. odstavek 369. člena ZPP/77), ne pa ob hkratni potrditvi sodbe prve stopnje, kar je storilo sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo. Zavrženje je v določenih primerih sicer res ugodnejša pravna posledica kot zavrnitev tožbenega zahtevka, vendar pa ne vedno. Predvsem tedaj ne, ko sodišče odklanja odločanje o zahtevku (in s tem dostop do sodišča - 23. člen Ustave RS) stranki, ki je svoj pravni interes za meritorno odločitev na prvi stopnji že izkazala.
ZOR člen 154, 173, 192. ZPP (1977) člen 373, 373-4.
povzročitev škode - podlage odškodninske odgovornosti - odgovornost za škodo od nevarne stvari - zasnežena tlakovana pot kot nevarna stvar - domneva vzročnosti objektivna odgovornost - deljena odgovornost - vmesna sodba - sprememba sodbe sodišča prve stopnje
Odločilnega pomena za sklep, da je tožnik sam odgovoren za polovico nastale škode, je ugotovitev, da je potne in vremenske razmere poznal, da je kljub poškodovani levi nogi uporabil zasneženo, to je neočiščeno stransko pot, čeprav je imel na razpolago glavno pot, ki je bila očiščena in torej varna. Čeprav je podana tudi toženkina objektivna odgovornost, to ne utemeljuje sklepa, da mora biti zato pretežno odgovorna za tožnikovo nezgodo. Ugotovljene razmere na poti in njegovo zdravstveno stanje so dejstva, ki jih je sam tožnik poznal in ki bi jih moral pri odločanju o izbiri poti upoštevati.