ZPP člen 328, 339, 339/2, 339/2-14. ZZZDR člen 129.
zakonski spori in spori iz razmerij med starši in stroški - preživninska obveznost - preživnina - višina preživnine - znižanje preživninske obveznosti - zvišanje preživnine - porazdelitev preživninskega bremena - materialne zmožnosti staršev - pridobitne zmožnosti staršev - potrebe otroka - visok življenjski standard - nadpovprečna preživnina - varstvo in vzgoja skupnih otrok - sodba presenečenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - očitna pisna pomota
V obeh pritožbah pravdnih strank je zaznati poudarjen interes, da bi celovitost življenja zajeli v matematične številke in denarne zneske. Sodišče prve stopnje se ni ujelo v zanko matematističnega pravdanja glede višine preživnine, ki ne more predstavljati otrokove največje koristi. Nasprotno, vzpostavilo je ustrezno vrednotno ravnotežje in tehtalo pravnorelevantne okoliščine. Izhajalo je iz materialnih zmožnosti obeh staršev, potreb deklic, upoštevaje njuno starost in dejstvo, da so tožnikovi prihodki v preteklosti omogočali višji življenjski standard.
O sodbi presenečenja je moč govoriti v primeru, če sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede te podlage bistvenega pomena. Čeprav je prisojeni znesek preživnine res nekoliko višji od povprečja, pa zato še ne gre za sodbo presenečenja.
Ni nerazumno sklepanje, da ima tožnik kot bivši rokometaš široko razvejano mrežo poznanstev (tudi v tujini), da mu delodajalec omogoča nadaljnji študij in da je lažje zaposljiv kot povprečen kandidat na trgu, tudi v primerjavi s toženko. Čeprav bi bila morebiti tudi toženka zmožna dodatnega študija, pa je pri tem vendarle bolj omejena, saj je zavezana k skrbi za mladoletni hčerki, ki sta ji zaupani v vzgojo in varstvo. Zato je tožnikov položaj glede možnosti študija bistveno ugodnejši od toženkinega.
Toženkino skrb za mladoletni hčeri, ki sta ji bili zaupani v varstvo in vzgojo, je treba pri porazdelitvi preživninskega bremena ustrezno ovrednotiti, kar je prvo sodišče, ob upoštevanju pridobitnih zmožnosti pravdnih strank, tudi storilo.
Pritožnica s sklicevanjem na t. i. nadpovprečno družino ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine preživnine ustrezno upoštevalo tožnikove dobre dohodke. Dejstvo, da je družina v preteklosti živela v tujih državah, in sklicevanje na status, pa nima take teže, kot jo želi prikazati toženka. Tudi za potrebe in stroške deklic, ki jih pritožnica posebej izpostavlja, velja, da numerični oz. računskih pristop ni ustrezen. Ocena potreb deklic je koherentna njihovim potrebam glede na starost, njihovim posebnim potrebam in dobrim finančnim zmožnostim tožnika. Prisojena odškodnina v višini 420,00 EUR za deklico oz. 840 EUR za obe skupaj jima bo omogočila ukvarjanje s prostočasnimi aktivnostmi, tudi tistimi, ki so bile med postopkom izražene, pa jih jima mati ne more omogočiti. Preživnina bo pokrila potrebe po prehrani, obleki in obutvi, tudi če deklici hitro rasteta, kot želi prikazati pritožnica, ter jima je obleko in obutev treba pogosteje kupovati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00009328
OZ člen 239, 243, 243/1, 766, 766/1. ZPP člen 7, 212.
odškodninska odgovornost odvetnika - mandatna pogodba z odvetnikom - kršitev mandatne pogodbe - skrbnost odvetnika - protipravno ravnanje - trditveno in dokazno breme - nastanek škode
Predpostavki za nastanek odškodninske odgovornosti odvetnika za škodo, ki nastane stranki zaradi neuspeha v sodnem postopku, sta med drugim obstoj vzročne zveze med odvetnikovim premalo skrbnim ravnanjem ter nastalo škodo ter obstoj same škode. Zato je kot predhodno vprašanje v pravdi na plačilo tovrstne odškodnine treba ugotavljati, ali bi stranka s svojim zahtevkom ob ustreznem profesionalnem ravnanju odvetnika v drugi pravdi sploh lahko uspela. Če bi stranka kljub ustrezno skrbnemu ravnanju odvetnika pravdo vseeno izgubila, pravno priznana škoda ne bi nastala. Dokazno breme za nastanek škode kot posledice nestrokovnega ravnanja odvetnika je na strani oškodovanca, torej tožeče stranke.
solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost povzročiteljev - solidarna odgovornost (alternativna vzročnost) - sodelovanje v pretepu - telesna poškodba povzročena v pretepu - škoda povzročena v pretepu - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - sprememba zagovora na glavni obravnavi - identično dejansko stanje
Za solidarno odškodninsko odgovornost tožencev na podlagi četrtega odstavka 186. člena ZPP mora sodišče ugotoviti, da sta bila med seboj povezana in je škodo povzročil eden izmed njiju, ni pa mogoče ugotoviti, kateri.
Dejstvo, da je bil prvotoženec spoznan za krivega v kazenski zadevi glede povzročitve hude telesne poškodbe, še ne pomeni, da sodišče na podlagi dokaznega postopka v civilnem postopku ne more ugotoviti, da je tudi drugi toženec tožniku povzročil škodo.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je obsojeni plačilni nalog prejel 9. 8. 2017 ter da je 15 dnevni rok, v katerem bi moral zaprositi za oprostitev oziroma odlog ali obročno plačilo sodne takse, potekel 24. 8. 2017. Ker opozorila v navedenem plačilnem nalogu ni upošteval, je njegov predlog z dne 28. 12. 2017 prepozen. Enako prepozno (28. 12. 2017) pa je obsojeni tudi predlagal obročno plačilo izrečene mu denarne kazni. Plačilni nalog z rokom plačila treh mesecev je obsojeni prejel 9. 8. 2017, kar pomeni, da je rok za plačilo potekel 9. 11. 2017. Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določa v tretjem odstavku 129.a člena, da sodnik zavrže predlog, če je prepozen.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera - dobra vera priposestvovalca - dobroverna lastniška posest - pridobitev lastninske pravice na premičnini na podlagi pravnega posla - vpis v zemljiško knjigo - pomen vpisa v zemljiško knjigo - povrnitev pravdnih stroškov - kriterij uspeha v postopku - uspeh strank v postopku - neuspeh v postopku - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek
Zahtevo po vpisu v zemljiško knjigo, kot pogoja za pridobitev lastninske pravice, je potrebno presojati v kontekstu dejstva, da zemljiška knjiga v času sklepanja zavezovalnega posla (t. i. Dogovora iz leta 1992) ni imela pomena, kot ga ima nekje od leta 1995 dalje, saj vpisovanje nepremičnin v zemljiško knjigo v relevantnem obdobju ni bilo dosledno.
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožencu skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo celotne pravdne stroške tožnice, ki je v celoti uspela s (podrednim) tožbenim zahtevkom. Temeljno pravilo o plačilu stroškov po uspehu, ki velja v pravdnem postopku, pomeni, da stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve materialnopravnih pravic nasprotne stranke pa jo je izgubil. Dejstva, kdo je izgubil pravdo, ne spremeni okoliščina, da je bilo ugodeno (šele) podrednemu zahtevku, saj ta nadomesti zavrnjeni primarni zahtevek
ZPP člen 158, 158/1, 188. ZIZ člen 38, 43, 62, 62/2.
izvršba na podlagi verodostojne listine - umik predloga za izvršbo - sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe - stroški pravdnega postopka pri umiku tožbe
V procesnem položaju, ko je sodišče po umiku predloga nadaljevalo postopek po določbah ZPP (pa čeprav v izvršilnem spisu - odločilo je Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je v tej zadevi stvarno in krajevno pristojno za nadaljevanje pravdnega postopka, centralni oddelek za verodostojno listino pa je oddelek tega sodišča), je treba kot pravno podlago za odločanje o stroških ugovora zoper sklep o izvršbi uporabiti ustrezne določbe ZPP in ne 38. člena ZIZ
nujna pot - smotrnost poteka nujne poti - načelo sorazmernosti - pomanjkljivi razlogi - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Določbi 88. in 89. člena SPZ uzakonjata ustavno načelo sorazmernosti, ki ureja harmonizacijo dveh nepremičninskih interesov, interesa predlagatelja in interesa nasprotnega udeleženca. Za odgovor na vprašanje, kdaj gre za nesorazmeren poseg v pravico nasprotnega udeleženca, je poleg intenzivnosti posega v lastninsko pravico, odločilnega pomena tudi položaj gospodujoče nepremičnine ter možnost njene drugačne povezave z javno cesto. Da gre pri parcelni številki 123/8 k. o. X v lasti nasprotnih udeležencev za dvorišče, v postopku ni sporno. Da naj nujna pot ne bi potekala preko dvorišč, o čemer je sodna praksa ustaljena, je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo tudi prvostopenjsko sodišče. Vendar pa ta prepoved ni absolutna, kar je prav tako upoštevalo sodišče prve stopnje. Dovolitev tovrstne nujne poti je povezana z ugotavljanjem sorazmernosti. Prvostopenjsko sodišče je zapisalo, da so koristi, ki jih bosta imela predlagatelja, večje v primerjavi s škodo, ki je nastala nasprotnim udeležencem. Pri tem ni opravilo tehtanja sorazmernosti posega v lastninsko pravico nasprotnih udeležencev, niti ni obrazložilo, zakaj so koristi predlagateljev večje.
ZPP člen 212, 214, 214/2, 285, 337, 337/1. ZZZDR člen 12, 51, 51/2, 52, 52/1, 56, 56/2. ZD člen 142.
premoženjska razmerja med izvenzakonskima partnerjema - izvenzakonska skupnost - skupno premoženje - zakonska domneva - z delom pridobljeno premoženje - sredstva, pridobljena z delom - odgovornost za obveznosti, ki obremenjujejo skupno premoženje - odgovornost zakoncev za skupne dolgove - odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - kredit - najem kredita v času trajanja izvenzakonske skupnosti - tekoče potrebe družine - razpolaganje s skupnim premoženjem - načelo enakopravnega obravnavanja strank - materialno procesno vodstvo - trditveno in dokazno breme - dokazovanje negativnega dejstva - nedovoljene pritožbene novote
Če bi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva toženko pozivalo, da zanika tožbeno trditev, da so bila v izvenzakonski skupnosti z delom pridobljena sredstva porabljena za potrebe življenja v izvenzakonski skupnosti ali za potrebe skupnega premoženja, in navede, kako so bila porabljena, bi kršilo načelo enakopravnega obravnavanja strank.
vmesna sodba - smučarska nezgoda - organizacija učenja smučanja - krivdna odgovornost učitelja - protipravno ravnanje - odškodninska odgovornost za ravnanje drugega - izvedensko mnenje
Ugotovitvi, da je otrok, ki že glede na svojo starost (in ne le glede na tedanje smučarske sposobnosti) še ni bil sposoben predvidevanja in hitrega reagiranja na neobičajne situacije, potreboval navodila med samo vožnjo, in da mu teh učiteljica zaradi prevelike razdalje ni mogla dati (in mu jih glede na to, da kritične situacije sploh ni opazila, tudi ni dala), dajeta podlago za prepričljiv sklep, da je bilo ravnanje učiteljice, za katerega odgovarja pritožnik, nedopustno in da je podana vzročna zveza med njim in nastankom škode. Če bi vozila v krajši razdalji za učencem, bi imela možnost, da bi se z ustreznimi navodili otroku sproti odzivala na kritične situacije, s tem pa bi bistveno zmanjšala možnost nastanka škode. V takem položaju bi se drugi toženec lahko razbremenil odgovornosti, če bi dokazal bodisi da pravila stroke ne zahtevajo kratke razdalje med učencem in učiteljem, bodisi da so bile otrokove (splošne in smučarske) sposobnosti take, da med vožnjo ni več potreboval navodil. Šele v tem primeru bi bilo mogoče škodni dogodek pripisati naključju, za kar se zavzema drugi toženec.
Ker tožnica tožbe ni umaknila na naroku, je neutemeljena pritožbena navedba, da bi jo morala razpravljajoča sodnica seznaniti s posledicami umika. Pritožbene navedbe, da je tožbo umaknila z namenom prekinitve postopka, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), poleg tega iz vloge tožnice izrecno izhaja, da tožbo umika, umika tožbe pa ni možno preklicati.
Sodišče prve stopnje odmerjenih stroškov toženke sicer ni konkretizirano navedlo, je bila pa tožnica s priglašenimi stroški toženke seznanjena z vročitvijo odgovora na tožbo, ki ji je bil vročen s fikcijo vročitve. Zato bo odmero stroškov obrazložilo pritožbeno sodišče.
pogodba o poslovnem sodelovanju - trditveno in dokazno breme - prosta dokazna ocena - nerelevantni dokazi - nesubstanciran dokaz
Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu veljajo za obe stranki in le-to prehaja iz ene stranke na drugo. Negativnih dejstev resda ni mogoče dokazovati, vendar pa ko stranka ponudi trditve in dokaze o obstoju nekega dejstva, trditveno in dokazno breme preide na nasprotno stranko, da to dejstvo ovrže.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00009703
ZOZP člen 18. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 85, 85a, 85b. OZ člen 352, 403, 963.
regresno upravičenje - cesija - škoda - neposredni zahtevek - renta - omejitev odgovornosti zavarovalnice do višine zavarovalne vsote - zastaranje - uporaba slovenskega prava - kolizijska pravila - sukcesivna škoda
V konkretnem primeru je ostalo nerazčiščeno, ali gre za situacijo, kot jo predvideva 85(a). člen Uredbe ES št. 883/2004 (cesijo), ali pa 85(b). člen Uredbe ES št. 883/2004 (direktni zahtevek). Iz trditev tožeče stranke sicer izhaja, da se je slednja sicer bolj sklicevala na subrogacijo oz. cesijo, vendar pa je tudi omenjala direktne zahtevke.
Če gre za cesijo oz. subrogacijo po 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, torej za situacijo, ko na nosilca socialnega zavarovanja (v zameno za plačane vdovske rente) preidejo pravice, ki jih ima vdovec nasproti povzročitelju prometne nesreče (116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika), tožnica utemeljuje zahtevek na cedirani terjatvi, v zvezi s katero pa je treba zatrjevati (in ugotoviti), ali ima vdovec sploh kakršnekoli zahtevke do toženke, torej ali sploh obstaja terjatev, ki je bila na podlagi 116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika cedirana na tožnico (in ali jo tožnica sploh dovolj konkretizirano zatrjuje - list. št. 27). Če te terjatve ni, potem tudi do cesije ni moglo priti, zaradi česar je obstoj cedirane terjatve pravno odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. se z njim ni ukvarjalo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00011349
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 153, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Ob pravilno ugotovljenem dejstvu, da je do poškodbe tožnikovega kolena prišlo zaradi udarca stopnice vagona ob njegovem zanihanju po spetju z drugim vagonom, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Spajanje dveh težkih vagonov, ki jih delavec ne more upravljati z lastnim telesom in tako kljub skrajni skrbnosti njihovih premikov ne more imeti pod neposrednim nadzorom, je delo s povečano nevarnostjo za nastanek poškodb. To pa terja presojo odgovornosti tožene stranke po pravilih odgovornosti ne glede na krivdo.
ZPP člen 111, 111/4, 343, 343/1, 343/2, 346, 346/1. ZNP člen 33, 33/3.
prepozna pritožba - pritožba vložena po poteku pritožbenega roka - zavrženje pritožbe - iztek roka na dela prost dan - upoštevanje prepozne pritožbe v nepravdnem postopku
Izpodbijani sklep je bil petemu nasprotnemu udeležencu vročen 10. 11. 2017. Naslednji dan je začel teči 15-dnevni rok za pritožbo, ki se je iztekel v ponedeljek, 27. 11. 2017 (ker je bila 15. dan roka sobota, glej četrti odstavek 111. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožnik je pritožbo vložil priporočeno po pošti 5. 12. 2017, kar je po izteku pritožbenega roka, torej je pritožba prepozna.
Po presoji sodišča prve stopnje je tožnik z vožnjo traktorja, obračanjem sena z njim ter nalaganjem in prevažanjem bal, z ročnim obračanjem bal sena, ročnim premikanjem kovinskih sodov in njihovim nalaganjem na prikolico, s košnjo trave z vrtno kosilnico ter izkopavanjem pridelkov kršil zdravnikova navodila o tem, kaj sme delati v času bolniškega staleža. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšna so bila navodila zdravnika, kar je bistveno, saj je presoja o kršitvi navodil brez te ugotovitve pomanjkljiva ali vsaj preuranjena.
posest - motenje posesti - motilno ravnanje - nastalo motenje - posestno varstvo - izvrševanje posesti - občasno izvrševanje posesti - soposest - varstvo med več posestniki - izključna posest - posest parkirišča - izključujočnost posesti na parkirnem prostoru - pravica do posesti - kontinuirano izvrševanje posesti
Upoštevaje ugotovitve, da so bili posestniki spornega parkirnega mesta v času zatrjevanega motilnega ravnanja poleg družine N. tudi člani družine A., je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno štelo, da gre za soposestnike v smislu 25. člena SPZ. Ob dejstvu, da posest tožnikov ni bila izključna in da istega parkirnega mesta niso mogli nikoli zasedati člani obeh družin hkrati, je pravilen tudi zaključek izpodbijanega sklepa, da parkiranje toženke dne 25. 12. 2015 na spornem parkirnem mestu ne predstavlja motenja posesti tožnikov (primerjaj 35. člen SPZ).
Posest tožnikov je sicer izpolnjevala kriterija izključnosti in dostopnosti, vendar le v razmerju do tretjih, ne pa do družine A., ki je bila tudi posestnik spornega parkirnega mesta.
ZD člen 144, 144/1, 145, 145/1, 146, 146/4, 214, 214/3.
dediščina - skupnost dedičev - delitev dediščine - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - določitev dednih deležev
Ker se dediči niso sporazumeli o delitvi in načinu delitve oziroma takšnega dogovora niso predložili sodišču, v konkretnem primeru zapuščine ni bilo mogoče razdeliti že v zapuščinskem postopku. Zgolj z določitvijo dednih deležev (in ne deležev na stvareh, ki sodijo v zapuščino) do delitve dediščine ni prišlo, posledično skupnost dedičev ni prenehala, sodišče pa je pravilno odločilo o vknjižbi skupne lastnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00009949
URS člen 26. ZPP člen 2, 182, 182/3, 339, 339/2, 339/2-8. ZJN-2 člen 44. ZRPJN člen 4, 4/1, 23, 23/5.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za ravnanje njenih organov - pravica do povrnitve škode - protipravnost ravnanja Državne revizijske komisije - odločanje v upravnem postopku - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kvalificirana stopnja napačnosti - postopek javnega naročila - potek postopka - reševanje predhodnih vprašanj - smiselna uporaba ZPP - revizija postopka javnega naročanja - verjetnost obstoja terjatve - navidezna kumulacija tožbenih zahtevkov
Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Tako je (tudi) odločanje upravnih organov v upravnih zadevah z vidika miselnega procesa podobno ali celo enako miselnemu procesu sodnika. In zato vsaka zmotna ugotovitev dejanskega stanja ali drugačna razlaga pravnega predpisa (tudi v teh primerih), tako po stališču sodne prakse, kot pravne teorije, še ne pomeni protipravnega ravnanja.
Tudi ustaljena sodna praksa s protipravnostjo ravnanja državnega organa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, ki se kaže zlasti kot: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti; grobo kršenje postopka; opustitev ugotavljanja lastništva stanovanja, ki je v izvršbi predmet izvršbe; napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost (npr. postopek pridržanja v psihiatrični organizaciji).
Pritožnica meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče presoditi, ali je bil njen zahtevek za revizijo postopka javnega naročanja utemeljeno zavrnjen ali ne. Preizkus protipravnosti pa ne more pomeniti izčrpne in podrobne analize izvedbe postopka javnega naročanja, primerjave dokazov in njihove ocene, kot to želi pritožnica. Če bi sledili njeni logiki, bi to povzročilo, da bi sodišče na enak način kot DRSC in DKOM presojalo pravilnost izbire v postopku konkretnega javnega naročila. Slednje v tem odškodninskem sporu, kjer se ugotavlja obstoj protipravnosti in ne pravilnost ravnanja državnih organov, ni njegova naloga.
O odločanju v nasprotju z izrecno zakonsko določbo bi bilo mogoče govoriti, če bi zakon izrecno in jasno urejal način uporabe določb o reševanju predhodnih vprašanj v postopkih javnega naročanja. ZRPJN pa prav nasprotno napotuje (ne na neposredno, ampak) na smiselno uporabo določb ZPP, kar pomeni uporabo določb v obsegu in na način, ki ustreza naravi pravnega razmerja, ki naj se z uporabo teh določb uredi. In prav to sta v postopku izbire najugodnejšega ponudnika storili DRSC in DKOM, ko sta se glede ugotavljanja obstoja spornih obveznosti izbranega ponudnika v svojih odločbah postavili na stališče, ki predstavlja eno od možnih razlag zakona, da v reviziji postopka javnega naročanja, ki temelji tudi na načelu hitrosti postopka, zadošča ugotavljanje verjetnosti obstoja sporne terjatve in da DKOM utemeljenosti sicer sporne terjatve ne more presojati namesto sodišča.