razdelitveni narok - izpodbijanje terjatev drugega upnika
Ker lahko glede na določbo drugega v zvezi s tretjim odstavkom 201. člena ZIZ dolžnik terjatev upnika izpodbija na razdelitvenem naroku le, če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, je glede na zgoraj navedeno pritrditi sodišču prve stopnje, da navzočnost dolžnika na naroku ni bila nujna, saj je upnikovo terjatev izpodbijal že pred razdelitvenim narokom z ugovorom po izteku roka.
izvedensko mnenje - seznanitev z izvedenskim mnenjem - pripombe na izvedensko mnenje - duševno zdravje - psihiatrično mnenje - opravilna sposobnost - pravica do izjave v postopku
Sodišče je svoj dvom o strankini opravilni sposobnosti utemeljilo z ugotovitvami v postopku angažiranega izvedenca, ki je podal svoje izvedensko mnenje. Stranki pa ni bilo omogočeno, da se z mnenjem seznani in do njega opredeli.
ZDen člen 27. ZSKZ člen 14. ZIKS člen 145, 145a, 145b.
vrnitev kmetijskih zemljišč - zemljiškoknjižni lastnik - last občine - dejanski lastnik nepremičnine - lastnina države - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot zavezanec - zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi
Situaciji neprilagojeni zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v korist Mestne občine Ljubljana, glede na to, da je do prenosa lastninske pravice (na Republiko Slovenijo) prišlo že z zakonom, nima konstitutivnega učinka in na pravilnost in zakonitost odločitve nima vpliva, kakor tudi ne na izvedbo vpisa lastninske pravice v korist upravičenca v zemljiški knjigi.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - temelj tožbenega zahtevka - vmesna sodba - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - višina odškodnine - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za strah - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - izvedensko mnenje - huda telesna poškodba - načelo individualizacije - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
Pri odločanju o temelju zahtevka oziroma vmesni sodbi škode še ni treba ugotoviti z gotovostjo, temveč zadošča standard velike verjetnosti. Vprašanje, ali je škoda sploh nastala, pa je lahko prepuščeno nadaljnjemu postopku odločanja o višini odškodnine. Za ostale predpostavke odškodninske obveznosti, ki neposredno zadevajo le temelj odškodninske obveznosti, navedena prilagoditev prekluznivega učinka vmesne sodbe ne velja. Po pravnomočnosti vmesne sodbe velja, da so podane.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in poudarilo, da je tožničino škodo zaradi specifičnosti na njeni strani, ko gre za bolnico z multiplo sklerozo, težko umestiti med primere v sodni praksi, ker primerljivih ni. Parcialno primerjanje dosojenih odškodnin za posamezne oblike škode ni ustrezna primerjava. Za pravilno objektivizacijo je treba upoštevati in primerjati tudi celotne odškodnine za vso škodo. Čeprav sodišče prve stopnje ni našlo enakih primerov, je z dosojeno odškodnino tožničin primer povsem pravilno umestilo med odškodnine, ki jo oškodovancem po hudi telesni poškodbi (zlomu obeh kosti leve goleni) namenjajo sodišča.
Ker je bila pri tožnici že pred nezgodo prisotna nevrološka bolezen – multipla skleroza, ki je pomembno ovirala tožničino funkcioniranje, so medicinski izvedenci pojasnili, sodišče pa na tej podlagi ugotovilo le vpliv obravnavne poškodbe na zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti. Ugotovljeno je skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti blage stopnje (z odstotkom od 5 % do 24 %), ki pa je bistveno in trajno spremenilo tožničino življenje. Zaradi padca je prej prišlo do poslabšanja funkcije spodnjih okončin, kot ga je sicer mogoče pričakovati ob napredovanju multiple skleroze.
Pri določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino je odločilen namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča.
Navidezna (simulirana pogodba) sodi v kategorijo poslov, pri katerih volja ni resnična. Pogodbeni stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz, na primer pisni zapis, sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil sporazum o ugotovitvi in določitvi skupnega premoženja zakoncev navidezen in ničen. Dejanski namen sklenitve tega sporazuma je predstavljal poskus oškodovanja tožnice (upnice), ki že od leta 2011 zoper toženca vodi postopek davčne izvršbe, kar je bilo obema toženima strankama tudi znano.
razmerja med starši in otroki - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - varstvo in vzgoja otroka - stiki - določitev stikov - preživljanje otroka - preživnina - višina preživnine - potrebe preživninskega upravičenca - zmožnosti preživninskega zavezanca - primerjava neto dohodkov obeh staršev
Obseg potreb preživninskega upravičenca, ki jih sodišče upošteva je odvisen od višine sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno. Očetov mesečni dohodek znaša 665,00 EUR, v nasprotju z materjo, ki prejema izredno visok mesečni dohodek v višini 4.900,00 EUR. Tako oče kot mati živita v svojem stanovanju. Oče je lastnik še dveh stanovanj, za kateri plačuje kredit in ju oddaja ter ju namerava v prihodnje prodati. Ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je očetovo premoženjsko stanje solidno, v primerjavi z materinim, ki je tako zelo dobro, da po njeni lastni izpovedbi ne dela kompromisov pri stroških (ne pri nakitu, ne pri avtomobilu) in da niti ne ve, kakšne dohodke pravzaprav ima.
Ob upoštevanju pridobitnih zmožnosti obeh staršev, ob dejstvu, da mati poleg A. A. preživlja še enega otroka, ob izredno visokem neto dohodku, s katerim mesečno razpolaga in glede na to, da mladoletni A. A. preživi veliko časa s svojim očetom, da v času izvajanja stikov ni vsa skrb v celoti na njegovi materi, je pravilna odločitev sodišča, ki je breme preživnine razporedilo tako, da je mati dolžna pokriti 60 % priznanih potreb, oče pa 40 %.
gradbena pogodba - odgovornost za stvarne napake - jamčevanje za napake - napaka v solidnosti gradbe - jamčevanje za solidnost gradnje - notifikacija napak - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - molk - zavajanje - posredna (refleksna) škoda
Tožena stranka se na pozive tožeče, naj napake odpravi, ni odzivala. Njene pasivnosti ni mogoče opredeliti kot zavajanja. Od trenutka, ko je tožeča stranka toženo obvestila o napakah, teče rok za vložitev tožbe. V obravnavanem primeru je tožeča stranka zamudila enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe, četudi bi šteli, da je rok pričel teči šele od roka, ki ga je kot skrajnega za odpravo napak, določila tožeča stranka sama.
sprememba sodbe sodišča prve stopnje - vmesna sodba na drugi stopnji - podlaga tožbenega zahtevka - upravna izvršba po uradni dolžnosti - rušitev objekta - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - rušenje črne gradnje - nezakonito ravnanje organa - protipravno ravnanje - protipravnost ravnanja inšpektorja - potrebna skrbnost - pojem doma - sodba praksa ESČP - pravna praznina - zakonska ureditev - odlog izvršbe - stanovanjski objekt - primernost in sorazmernost ukrepa
Pritožbeno sodišče lahko z vmesno sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka, če je to smotrno. Sodišče z izdajo vmesne sodbe razcepi tožbeni zahtevek v njegov ugotovitveni kvalitativni del, torej v del, ki se nanaša na ugotovitev vsebine določene pravice ali pravnega razmerja in v njegov dajatveni del (kvantitativni) del, ki se nanaša na višino oziroma znesek obveznosti.
Da gre za protipravno ravnanje organa, mora biti prekršena neka delovna dolžnost in pri tem mora biti uslužbenec neskrben. Pri tem je to odvisno od neskladnosti s pravom, vendar ni vsako neskladje s pravom podlaga za odškodninsko odgovornost.
Inšpekcijski organ bi v izvršbi že lahko tehtal prizadete dobrine doma in javne koristi. Tudi v času odločanja inšpekcijskega organa v izvršbi se je že zahtevalo, da upravni organ presodi, ali je poseg za dosego namena primeren, ali ni mogoče doseči namena z drugim, blažjim sredstvom in ali je poseg sorazmeren s koristjo, ki jo prinese.
Ker je podana protipravnost ravnanja tožene stranke in vzročna zveza, je podana tudi protipravnost samega načina rušenja stanovanjske zgradbe oz. tega škodnega dogodka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Ukinitev organizacijske enote in ukinitev delovnega mesta, do katere je dejansko prišlo, je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi in predstavlja utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Glede na to, da je tožena stranka dokazala organizacijski razlog, to je ukinitev vseh delovnih mest vodij projektov, odpoved tožnici ni bila podana iz diskriminatornega razloga oziroma neutemeljenega razloga, ki ga določa 90. člen ZDR-1. Tudi dejstvo, da je tožena stranka na novo ustanovljeni delovni mesti zaposlila drugi dve delavki, ne predstavlja diskriminatorskega ravnanja s strani tožene stranke proti tožnici. ZDR-1 namreč ne določa več, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, kot je to določal 88. člen ZDR. Zato tožena stranka tožnici zaposlitve na novoustanovljenih delovnih mestih ni bila dolžna ponuditi.
nevzdržnost zakonske zveze za enega od zakoncev - pravni standard nevzdržnost zakonske zveze - pogoji za razvezo zakonske zveze - sporazumna razveza zakonske zveze - premoženjska razmerja med zakoncema - delitev skupnega premoženja zakoncev
Razvidno je, da toženka nasprotuje razvezi zakonske zveze predvsem iz razloga, ker med pravdnima strankama še niso urejena premoženjskopravna razmerja. Vendar to ni razlog, ki bi onemogočal razvezo zakonske zveze.
Za razvezo zakonske zveze zadošča, da postane nevzdržna za enega od zakoncev. Tožnik je v tožbi jasno navedel, da s toženko že dolgo ne živi več skupaj in da je zakonska zveza nevzdržna, ker med pravdnima strankama ni več razumevanja. Ugotovljene okoliščine izpolnjujejo pravni standard nevzdržnosti zakonske zveze za tožnika.
stvarna služnost hoje in vožnje - obzirno izvrševanje služnosti - oviranje izvrševanja služnosti - konfesorna tožba - onemogočanje ali znatno oviranje uporabe služeče nepremičnine
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da tudi kratkotrajno parkiranje, v primeru, če je potrebno upravljavca vozila iskati, da ga preparkira, pomeni oviranje izvrševanja služnostne pravice. Nebistveno je sklicevanja pritožnika, da pri ustavitvi vozila zaradi izstopa potnikov oziroma razložitve tovora ne gre za parkiranje. Odločitev sodišča se namreč na takšne primere ne nanaša. Toženec tudi ne more uspeti s sklicevanjem na načelo obzirnega izvrševanja služnosti, saj tega načela ni mogoče razlagati tako, da bi služnostni upravičenec moral vedno znova posredovati za dosego cilja, za katerega je bila služnost ustanovljena, torej v konkretnem primeru proste poti.
odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nesreča - poklicna usposobljenost delavca - praktično usposabljanje - nepravilno ravnanje - ravnanje delavca - deljena odgovornost - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - navodila za varno delo
Tožnica je bila teoretično in praktično pravilno usposobljena za konkretni delovni proces.
Preprečitvi nesreč so namenjena navodila za (varno) delo. Do zamenjave stopalk ne bi prišlo, če bi imela obe stopalki obuti, kot bi jih morala imeti. Tožnica, ki si ni namestila stopalk na obe nogi, ni ravnala dovolj skrbno in je s tem v 20 % prispevala k nastanku škode. Da je ob nastanku poškodbe delala pod pritiskom doseganja norme, je potrdila s svojo izpovedbo, vendar to ne izključuje tožničine odgovornosti, da delo opravlja skrbno.
delovno razmerje za določen čas - prenehanje delovnega razmerja
Na strani delavke, ki jo je tožnica nadomeščala, ni bilo več okoliščine začasne odsotnosti, saj je nastopila njena trajna odsotnost, zato je s tem prenehal razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ne drži, da bi bil razlog za prenehanje delovnega razmerja lahko le vrnitev delavke na delo. Po prvem odstavku 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. V konkretni zadevi je podan slednji primer zakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas.
ugovor zoper sklep o izvršbi - izvršilni naslov - notarski zapis - skupno obravnavanje ugovorov več dolžnikov - odgovornost zastavitelja - pravni interes za vložitev ugovora - trditveno in dokazno breme upnika - specifikacija terjatve upnika - skladnost izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom - preizkus po uradni dolžnosti - višina obresti - obresti na obresti - nedopustne pritožbene novote - prekinitev izvršilnega postopka zaradi začetka stečajnega postopka
Upnik je s pojasnili in številnimi predloženimi listinskimi dokazi (obračuni obresti, specifikacije terjatve) tako v predlogu za izvršbo kot v odgovoru na ugovor zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede temelja in višine izterjevane terjatve, medtem ko dolžnika nista utemeljeno oporekala temelju uveljavljane terjatve niti nista konkretizirano ugovarjala njeni višini (to je z navedbo preverljivih navedb o pravilni višini terjatve in z morebitnim svojim izračunom terjatve).
Izvršilno sodišče je dolžno tudi še v fazi odločanja o pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi po uradni dolžnosti paziti na to, ali ima upnikov zahtevek iz predloga za izvršbo pravno podlago v konkretnem izvršilnem naslovu (za izterjavo vseh postavk terjatve v zatrjevani višini), in to ne glede na vsebino dolžnikovega ugovora.
Če je dolžnikova obveznost denarna, je treba izpolnitelju priznati pravico, da v razmerju do dolžnika uveljavlja tudi zamudne obresti za čas med plačilom obveznosti upnika in dolžnikovo izpolnitvijo. Od te nove glavnice pa so zahtevane tudi zakonske zamudne obresti od vložitve izvršilnega predloga dalje. V prvem odstavku 375. člena OZ je določeno, da od zapadlih, pa ne plačanih obresti ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače. Na podlagi 381. člena OZ pa je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Procesne obresti je torej tožnica pravilno uveljavljala od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje.
pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestovanja - predmet nakupa - kmetijsko zemljišče - pasivna legitimacija - lastnik zemljišča - lastnina države - pogodbeni prenos lastninske pravice - prehod lastninske pravice po zakonu - upravljanje z nepremičninami - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS
Ker pa v obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni prenos lastninske pravice, temveč za prehod lastninskih upravičenj na podlagi samega zakona, sklicevanje tožnika na upravljalska upravičenja toženke ni pravno odločilno. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je za tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja po materialnem pravu legitimiran lastnik, to pa je v konkretnem primeru Republika Slovenija. Lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih na sklad namreč ni bila prenešena, kot to izhaja tudi iz zemljiške knjige. Tožnik je tožbo sprva pravilno naslovil na Republiko Slovenijo, z napačno navedbo zakonitega zastopnika, a je kasneje tožbeni zahtevek usmeril zoper toženko in s tem zgrešil pasivno legitimacijo.
neposlovna odškodninska odgovornost - splošna prepoved povzročanja škode - zavarovanje splošne civilne odgovornosti - odškodninska odgovornost zavarovanca - krivdna odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - opustitev dolžne skrbnosti pri vzdrževanju - avtomatska premična vrata - pomična vrata v trgovini - premoženjska in nepremoženjska škoda - individualizacija in objektivna pogojenost odškodnine - pravična denarna odškodnina - vpliv starosti oškodovanca na višino odškodnine - zdraviliško zdravljenje
Zavarovanec toženke je odškodninsko odgovoren za tožničino hudo telesno poškodbo, ker v trgovini ni poskrbel za ustrezno delovanje dvokrilnih avtomatskih senzorskih vrat, ki so se nepričakovano zaprla natanko v trenutku, ko se je med vratnimi krili nahajala tožnica.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00010770
ZPP člen 8, 224, 224/1, 258, 258/2, 262, 262/1, 285. ZNVP člen 16, 16/3. OZ člen 335, 335/1. ZOdvT tarifna številka 1200.
pravica do izvedbe dokaza - opustitev zaslišanja stranke - vabilo stranki k zaslišanju - materialno procesno vodstvo - zastopanje stranke po odvetniku - dobrovernost - domneva dobre vere - stroški postopka - nagrada za zastopanje več oseb - obseg zapuščine - dedna pravica - zastaranje - dokazna ocena - uvedba zapuščinskega postopka
Čeprav sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, pravica pritožnikov do obravnavanja v postopku ni bila bistveno okrnjena. Pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna, sodišče pa je sprejemljivo pojasnilo, zakaj je ta dokaz zavrnilo.
V primeru, da stranko v pravdi zastopa odvetnik, so obveznosti sodišča, ki izvirajo iz načela materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), zmanjšane na minimum.
Sodišče se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da sta bili toženki oktobra 2006, ko je prišlo do vpisa spornih obveznic na njuna računa v centralnem registru pri KDD, v dobri veri, da so sporne obveznice spadale v zapuščino po njunem pokojnem očetu, razlogov, da bi o tem dvomili, pa nista imeli. Pravilno je zaključilo, da sta toženki po tretjem odstavku 16. člena ZNVP na izvirni način postali zakoniti imetnici spornih obveznic, kar pomeni, da sta z njimi smeli razpolagati in zato ob njihovi poznejši prodaji in prejemu kupnine nista bili obogateni brez pravnega temelja na škodo tožnikov.
Toženki bi kot pravni naslednici po pokojnem očetu (A. A. ml.), ki je v denacionalizacijskem postopku po svojem očetu (A. A. st.) opravljal funkcijo skrbnika za poseben primer, morali tožnikom prepustiti njihov del spornih obveznic. Ta njuna obveznost, ki je prešla na toženki z dedovanjem, je zapadla naslednji dan po zapustnikovi smrti; ker je A. A. ml. umrl ... 2004, tožniki pa so svoje dedne pravice po A. A. st. prvič uveljavljali šele novembra 2011, ko so predlagali uvedbo zapuščinskega postopka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njihova terjatev že pred tem zastarala, saj bi jo morali uveljaviti najpozneje v splošnem petletnem zastaralnem roku (prvi odstavek 335. člena OZ).