Ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, mora biti obrazložen v smislu določbe 53. člena ZIZ. Dolžnik (glede na vsebino ugovora) izvršbi nasprotuje s trditvijo, da sta se z upnikom izrecno ustno dogovorila, da bo upnik počakal s poplačilom, dokler dolžnik zanj ne bo opravil avtokleparskih in avtoličarskih storitev in tako kompenziral upnikove terjatve. S tem je zatrjeval spremembo načina izpolnitve obveznosti in v dokaz svojih trditev predlagal zaslišanje priče.
ZIZ člen 15, 15. ZPP člen 5, 5/1, 339, 339/8, 5, 5/1, 339, 339/8.
pravila pravdnega postopka - odvzem možnosti obravnavanja
S tem, ko je sodišče oprlo svojo odločitev o začasni odredbi na dejstva, navedena v vlogi, ki je nasprotni stranki ni dalo predhodno v izjavo, je le te vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Trditve dolžnice, da ne poseduje nobenih premičnin na naslovu trgovine niti na kakšni drugi lokaciji, niso pravno upošteven ugovorni razlog, saj se ne nanašajo na dovolitev izvršbe, ampak na opravljanje le-te. Zato za presojo odločitve o ugovoru zoper sklep o izvršbi niso pomembne.
Ker tožeča stranka izločitvene pravice ni pravočasno prijavila v stečajnem postopku, bi bilo mogoče zaključiti, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Toda, ker je tožena stranka le del zahtevka pripoznala v odgovoru na tožbo, preostali del pa šele tekom pravde, je bilo o stroških postopka odločiti po uspehu v pravdi.
ZTLR člen 15, 15/1, 15/2, 15, 15/1, 15/2. SZ člen 27, 31, 31/1, 27, 31, 31/1.
pogodba o upravljanju - učinki pogodbe
Dogovor, ki ga sklene toliko lastnikov, da njihov delež presega polovico vrednosti hiše, je obvezujoč tudi za ostale solastnike hiše, ki takega dogovora niso sklenili.
stečajni postopek - izbris dejavnosti iz sodnega registra
V 2. odst. 30. člena ZFPPod je predvideno, da se sme z ugovorom sklep o začetku postopka izbrisa med drugim izpodbijati tudi iz razlogov, če je bil vložen predlog za začetek stečajnega postopka nad gospodarsko družbo in založen predujem za začetek stečajnega postopka po 1. odst. 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji oziroma je bil predlagatelj stečajnega postopka oproščen plačila predujma po 3. odst. 93. člena ZPPSL. Namen zakonodajalca je bil, da je v zvezi z vložitvijo ugovora po 3. točki 2. odst. 30. člena ZPPSL moral biti s strani gospodarske družbe, ki je lahko morebitni stečajni dolžnik pred vložitvijo ugovora, vložen predlog za začetek stečajnega postopka. Če bi zakonodajalec dopustil možnost, da se isti dan (kot je bilo v konkretnem primeru) vloži ugovor in isti dan tudi predlaga predlog za začetek stečajnega postopka, ne bi v 3. točki 2. odst. 30. člena ZPPSL dodal in založen predujem za začetek stečajnega postopka. Zato bi bilo praktično nemogoče v istem dnevu predlagati začetek stečajnega postopka, in založiti predujem za začetek stečajnega postopka, saj ga po 1. odst. 93. člena določi stečajni senat za kritje stroškov do začetka stečajnega postopka. S takšnim postopanjem kot se ga je poslužil dolžnik, bi sodišče ne izpeljalo nobenega izbrisa iz sodnega registra po 35. členu ZFPPOD.
Sodišče odloča po prostem preudarku le v primeru, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V primeru, da je možno ugotoviti višino odškodnine, v konkretnem primeru izgubljenega zaslužka s pomočjo sodnega izvedenca za finančno- ekonomsko stroko, za odločanje po 223. členu ZPP ni podlage. Zato v primeru, če stranka predujma za izvedenca ne založi, odloča sodišče na podlagi izvedenih dokazov v njeno škodo.
Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Napaka je stvarna tudi v primeru, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana oziroma bi mu morala biti znana.
Sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih računov tožeče stranke izhaja utemeljenost višine bremepisa za zamudne obresti. Iz predloženih listin ne izhaja, da je tožena stranka podpisala sporni pogodbi, kot je zaključilo sodišče.
Pravica zahtevati plačilo takse je zastarala dne 01.01.1998 (1. odst.
9. člena ZST), pa tudi že po 2. odst. 9. člena ZST dne 23.11.1999 (tj. absolutno) v štirih letih od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (dne 23.11.1995).
Ker je toženo stranko ves čas postopka na prvi stopnji zastopal pooblaščenec - odvetnik, je vročitev neposredno stranki napačna glede na določbe 1. odst. 137. čl. ZPP, zato je treba šteti, da taksni zavezanec ni prejel taksnega opomina in ni dolžan plačati kazenske takse.
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev in dokazov, ki sta jih (v sporu majhne vrednosti) navedli oziroma predložili pravdni stranki, pravilnoi ugotovilo, da je prišlo do prevzema dolga, zato je tožbeni zahtevek na obstoj terjatve tožeče stranke proti stečajni masi utemeljen.
Navedba, da so bili v teku razgovori (očitno neuspešni, glede na upnikove navedbe v odgovoru na ugovor) o obročnem odplačilu dolga, ni utemeljen ugovorni razlog.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Vendar dolžnikova razmerja s tretjimi osebami ne vplivajo na obstoj, višino in zapadlost upnikove terjatve, izkazane z verodostojno listino v smislu 23. člena ZIZ, niti na upnikovo pravico, da svojo zapadlo terjatev izterja potom izvršilnega postopka, četudi ga je dolžnik večkrat obvestil, da ni zmožen plačati. Dolžnik v ugovoru ne trdi, da bi bil z upnikom sklenil dogovor o plačilu s cesijo ali asignacijo, temveč navaja le, da je upniku to možnost omenil, kar pa nikakor ni dovolj za spremembo zapadlosti ali načina izpolnitve njegove obveznosti.
Ugovorni stroški niso nastali potem, ko bi tožena stranka poravnala terjatev po sklepu o izvršbi, tožeča stranka pa takoj po izpolnitvi (pred vložitvijo ugovora) ne bi umaknila zahtevka, zato tožeča stranka na podlagi 1. odst. 158. člena ZPP/77 ni dolžna toženi stranki povrniti teh ugovornih stroškov.
Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna kriti vse potrebne stroške oškodovanca, ki so nastali zaradi uveljavljanja odškodninskega zahtevka tožnika pri toženi stranki pred pravdo - izven zavarovalne vsote, torej poleg nje, če seveda tožena stranka odgovornost priznava. Morebitno vštevanje stroškov v zavarovalno vsoto bi lahko povzročilo zmanjšanje kritja s katerim jamči tožena stranka oškodovancu.