CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00021523
ZPP člen 191, 191/2, 191/3, 201, 201/1, 286, 286/3. ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 299, 299/4, 299/5, 301, 301/5, 301/6. SPZ člen 28, 41, 43, 43/2, 45, 45/1.
naknadno sosporništvo - razširitev tožbe na novega toženca - prekluzija - izločitvena pravica - zamuda roka za prijavo izločitvene pravice - priposestvovanje - prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice - dobra vera priposestvovalca
Ker se novi toženec po določbi petega odstavka 301. člena ZFPPIPP razširitvi tožbe nanj ne more upirati, zanj tudi ne velja pravilo, da mora pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.
Priposestvovanje je kot izvirni način pridobitve lastninske pravice že pojmovno izključeno, kadar je domnevni priposestvovalec že lastnik stvari na drugi podlagi (npr. s pridobitvijo lastninske pravice na izveden način).
Zaradi preklica soglasja za bivanje je toženkina pravica brezplačnega bivanja v tožnikovi stanovanjski hiši prenehala. To velja v vsakem primeru, tudi če bi bilo med strankama dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje, saj ga je toženec pisno odpovedal s pozivom z dne 10. 9. 2018.
Ker izdana menica ni bila indosirana, ni postala abstraktna; kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom. Ker je menična obveznost ostala kavzalna (vezana na temeljni posel), je tožena stranka ohranila ugovore iz temeljnega posla. V obravnavani zadevi je sporno, ali je - zaradi kavzalnosti - tudi toženčeva menična obveznost postala naturalna.
Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožnik tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko tožnik zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP. Zato je potrebno v obravnavani zadevi o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - prodaja premoženja - gozdna zemljišča - ocena vrednosti premoženja
Dolžnica ni prepričala pritožbenega sodišča o taki vrednosti njenih nepremičnin, ki bi pred prodajo na javni dražbi terjala ocenitev njihove vrednosti po pooblaščenem ocenjevalcu. Zadostuje, da je vrednost premoženja ocenila upraviteljica s pomočjo podatkov GURS-a in mnenja sodnega izvedenca. S tem pa se izkaže, da je imelo sodišče prve stopnje pri določitvi izklicne cene pri prodaji na javni dražbi podlago za odločitev v oceni vrednosti, ki jo je sodišču posredovala stečajna upraviteljica.
napredovanje v višji plačni razred - plačilo razlike plače - zavrženje tožbe
Zmotno je stališče pritožbe, da naj bi šlo v tem sporu za (čisto) denarno terjatev, ter da bi zato tožnik v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR-1 terjatev lahko uveljavljal neposredno pred sodiščem, ne glede na rok iz 25. člena ZJU. Ne gre namreč za denarno terjatev v smislu določbe četrtega odstavka 204. člena ZDR-1, saj tožnik s tožbo ne zahteva po višini opredeljenega denarnega zneska, ki bi bil po temelju nesporen, temveč zahteva ugotovitev, da je upravičen do napredovanja za dva plačna razreda ter izplačilo razlik v plači ob upoštevanju napredovanja za dva plačna razreda.
Tudi ne drži, da je tožnik upravičen do napredovanja že zgolj na podlagi predpisov, ter da tega ni potrebno posebej uveljavljati. Sodišče ne more v delovnem sporu samo "napredovati" delavca v višji plačni razred, ampak presoja zakonitost odločitve delodajalca o napredovanju, ki jo mora delavec pravočasno izpodbijati.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik spornega dne zaposlenim in poslovnim sodelavcem pri toženi stranki oziroma družbi E. d. o. o. poslal elektronsko sporočilo. Zavzelo pa je zmotno materialnopravno stališče, da tožnikovo ravnanje ne pomeni hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in torej ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik elektronsko pošto poslal ob 22.15 uri, potem, ko je bila istega dne opravljena skupščina tožene stranke. Na skupščini, na kateri so bili prisotni vsi štirje družbeniki ter B.B., je tožnik podal predlog za odhod iz tožene stranke, na način, da on prevzame program I., skupaj z dobavitelji in sodelavci. Ugotovilo je, da so bili prisotni na skupščini seznanjeni s tožnikovo namero, da se bo o tem posvetoval s sodelavci programa I., direktor tožene stranke pa mu je dejal, naj sodelavcem ne piše, saj gre za zadevo, o kateri se je potrebno najprej osebno pogovoriti. Družbeniki so bili že pred skupščino seznanjeni s tožnikovim nezadovoljstvom (tožnika je motilo, da je moral pred izrednimi naročili pridobiti soglasje uprave zaradi kontrole nad zalogami blaga, težave pa so bile tudi v komunikaciji med tožnikom in obema zakonitima zastopnikoma, ki so se stopnjevale tekom leta).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00025424
ZPP člen 8. ZZZDR člen 51, 51/2.
ugotovitev obsega skupnega premoženja zakoncev - skupno premoženje - posebno premoženje - ponovno odločanje - ugoditev reviziji - prepričljiva dokazna ocena - začetek gradnje objekta - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - darilo enemu od zakoncev - stroški revizijskega postopka
Tožnik je sicer dokazal prejem odškodnine v letu 1997 ter podarjen denar s strani očeta, ne pa tudi, da je ta sredstva porabil za nakup parcel in gradnjo zidanice. Zato ne gre za njegovo posebno premoženje, temveč za skupno premoženje obeh zakoncev.
Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno opravilo presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00023546
Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 2, 2-7, 98, 99, 102. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
kršitev pogodbe - vrnitev neupravičeno prejetih sredstev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni razlogi - vrnitev v novo sojenje - odločilna dejstva - zmotna uporaba materialnega prava
Kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v konkretnem primeru ni bilo neupravičenih izdatkov in da je 100 % izdatkov skladnih z veljavnimi predpisi, iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati. O tem, kako je tožena stranka (na njej je namreč dokazno breme) dokazala ta odločilna dejstva, v obrazložitvi ni nobenih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe v tem delu pritožbeno sodišče (ponovno) ne more preizkusiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00026849
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3, 192, 192/1. ZKP člen 437, 437/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - spravljanje v podrejen položaj - grožnja - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - upravičeni tožilec
V obtožnem predlogu opisano ravnanje obdolženca, glede na svojo intenzivnost, različne oblike izvršitvenih načinov in trajanje, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini. To kaznivo dejanje je trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem storilec s ponavljajočimi nasilnimi ravnanji (z uporabo fizične sile, grožnjami, psihičnim in ekonomskim nasiljem, zanemarjanjem, poniževanjem, zalezovanjem, omejevanjem svobode gibanja,...) žrtev spravlja v podrejen položaj. V izreku izpodbijanega sklepa opisano ravnanje obdolženca tvori eno kaznivo dejanje in posledično zahteva celostno presojo opisa dejanja in ne le ocene njegovih posamičnih iz opisa dejanja iztrganih delov, ki sami po sebi zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini ne izpolnjujejo, kot je opis dejanja presojalo sodišče prve stopnje.
V izrekih obtožnih predlogov opisano ravnanje obdolženca, glede na njegovo vsebino, trajanje in intenzivnost, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Stališče sodišča prve stopnje, da v opisu dejanja zatrjevane posledice, ki naj bi jih imelo obdolženčevo ravnanje na mladoletnega oškodovanca (vpliv na psihosocialni razvoj, povzročitev stiske in zmedenosti), niso zakonski znak kaznivega dejanja, je sicer točno. Vendar pa v obtožbenih aktih zatrjevan obstoj posledic hkrati potrjuje ogroženost vzgoje, razvoja in zdravja oškodovanca, kar opredeljuje obdolženčevo ravnanje kot kaznivo dejanje in ne zgolj kot prekršek nasilnega in drznega vedenja po 6. členu ZJRM-1.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 44, 44/1, 44/3, 44/4. ZPP člen 354, 355. ZZ člen 62. ZZDej člen 92.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pravna podlaga odločanja - merila (kriteriji) za odmero - zelenica - skupno pripadajoče zemljišče - skupna lastnina - zakonska domneva - izpodbojna zakonska domneva - vprašanje lastništva - lastništvo nepremičnine - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - izjema - pravica do pritožbe
Sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora nasprotne udeleženke z vidika varstva premoženjsko pravnih interesov. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je postala lastnica sedaj sporne parcele na podlagi Zakona o zavodih in Zakona o zdravstveni dejavnosti ter vknjižbenega dovoljenja z dne 13. 5. 1993, na podlagi katerih se je pri prvotni parceli 656/29 vknjižila lastninska pravica njej v korist.
ZVETL-1 v prvem odstavku 44. člena postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna last lastnikov stavb. Ta na novo določena domneva pa je izpodbojna. Prav to je s svojim ugovorom storila nasprotna udeleženka. Tretji in četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1 sodišču ne dopuščata posega v lastninsko pravico tretjih oseb, če je bila ta na zatrjevanih pripadajočih zemljiščih pridobljena na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa.
Zakon o zavodih je v prehodnih in končnih določbah (62. člen in nasl.) določil lastninjenje premoženja, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovnih organizacij, med drugih tudi zdravstvenih, ter je lastninsko pravico podelil ustanovitelju organizacije. Zakon o zdravstveni dejavnosti pa je v prehodnih in končnih določbah (92. člen in nasl.) določil, da premoženje javnih zavodov, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, kot lastnina preide na Republiko Slovenijo, ta pa lahko pravice ustanovitelja prenese na širšo lokalno skupnost.
Od presoje utemeljenosti ugovora, ali je nasprotna udeleženka lastnica sporne parcele na podlagi navedenih zakonov, je odvisna pravilna uporaba materialnopravnega določila 44. člena ZVETL-1, od tega pa odločitev sodišča, komu bo sporna parcela pripadla.
Glede na to, da vprašanje lastninske pravice nasprotne udeleženke predstavlja samostojno in sklenjeno pravno celoto, katere sodišče prve stopnje v prvem postopku ni obravnavalo, je bilo treba zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje in s tem strankam zagotoviti pravico do pritožbe.
spolna zloraba slabotne osebe - zakonski znak kaznivega dejanja - duševna motnja - duševna prizadetost - duševna manjrazvitost - spolno življenje - pravica odločanja o spolnem življenju
Oškodovanka, katere duševno stanje je sicer lažje okrnjeno, ustrezno razume pomen spolne nedotakljivosti, se v vsakdanjih življenjskih situacijah zna postaviti zase in je (primerno svojemu intelektualnemu primanjkljaju) tudi sposobna sprejemati odločitve. Zgolj na podlagi okoliščin, da je lažje duševno manjrazvita, osebnostno preprostejša in na nivoju 9-12 letnega otroka, še ni mogoče sprejeti zaključka, da se obtožencu prav iz tega razloga v času obravnavanega dogodka ni mogla upreti, kot to zaključuje sodišče prve stopnje in kar je bistveni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 48, 49, 51, 51/1, 51/1-1.
nagrada in stroški izvedenca - nagrada za študij spisa - dodatna dokumentacija - podzakonski predpis - zahtevnost izvedenskega dela - cenitev nepremične
Podzakonski predpis, ki ga mora uporabiti izvedenec, ne predstavlja dodatne dokumentacije v smislu 49. člena Pravilnika.
Preklic je dopusten le iz kogentno določenih razlogov, med katerim je tudi preklic zaradi darovalčeve premoženjske stiske (539. člen) in preklic zaradi hude nehvaležnosti (540. člen).
delniška družba - odpoklic člana uprave - odpoklic predsednika uprave - nadzorni svet - hujša kršitev obveznosti - potek mandata - odpravnina - sklep nadzornega sveta - neveljavnost sklepa nadzornega sveta - utemeljeni razlogi za odpoklic
Iz zgoraj navedenega izhaja, da NS toženke tožnikov z izpodbijanim sklepom ni odpoklical iz utemeljenih razlogov po 268. členu ZGD-1. V takšni situaciji sicer drži razlog sodišča prve stopnje, da ZGD-1 ne vsebuje določb o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, vendar je ob začetni neenotnosti (novejša) sodna praksa, kot pravilno izpostavlja pritožba, dopustila presojo veljavnosti sklepa, takšno smer pa zagovarja tudi pravna teorija.3 Stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na osamljeni odločbi VS RS, da veljavnosti sklepov nadzornega sveta ni mogoče presojati, je zmotno in bi pripeljalo do tega, da bi ob veljavnosti sklepov nadzorni svet v praksi postal prevladujoči organ delniške družbe. V primerih kot je obravnavani je treba glede veljavnosti sklepov nadzornega sveta smiselno uporabiti OZ (analogna uporaba 86. člen OZ (ničnost pogodb) v zvezi s 14. členom OZ (drugi pravni posli)). Neveljaven sklep vodi k neveljavnosti odpoklica, pri čemer materialne napake sklepa (npr. njegova neutemeljenost na podlagi zakonske določbe 268. člena ZGD-1) povzročijo njegovo ničnost. Ničnost načeloma učinkuje za nazaj (ex tunc), vendar pa je treba v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ali predsednika zaradi neutemeljenih razlogov, učinke ničnosti iz razlogov pravne varnosti omejiti. Odpoklic je zato veljaven, dokler njegova njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena. Posledica tega pravila je v tem, da se štetje mandata, za katerega je član uprave oziroma predsednik opravljal funkcijo, ne ustavi med trajanjem sodnega spora o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, in v tem, da novi (nadomestni) član uprave lahko v vmesnem času veljavno opravlja funkcijo. Povedano drugače, tožnika se v konkretnem primeru, ko bi njun mandat po lastnih in neprerekanih navedbah v vsakem primeru, če ne bi bilo spornega odpoklica, potekel v času trajanja postopka na prvi stopnji sojenja (dne 20. 8. 2017), v družbo ne moreta reintegrirati in tudi ne moreta uspešno nasprotovati imenovanju drugega predsednika uprave, ki nenazadnje niti ni bil stranka te pravde.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - skupni del večstanovanjske stavbe - namen ZVEtL - kriteriji za določitev - uporaba meril in kriterijev - upravni akt - gradnja stavbe - namen uporabe
Obseg zemljišča, namenjenega za redno rabo stavbe, je treba presojati tudi z zgodovinskega vidika, in sicer po urbanističnih merilih v času gradnje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izvedenkino mnenje, da je v času izgradnje stavba predstavljala vrtno zasnovo, za katero je bilo v takratnem času značilno, da so si vir oskrbe priskrbeli na pripadajočem zemljišču, zaradi česar je bilo to tudi relativno obsežno. Pri tem je potrebno izpostaviti dejstvo, da se stavba po zasnovi ni nahajala v starem strnjenem mestnem jedru, temveč na njegovem obrobju, kot je prepričljivo pojasnila izvedenka. Poleg tega se po določbah ZVEtL-1, ki izrecno napotuje na preteklo urejenost zemljišča, ugotavljajo pravice, pridobljene v preteklosti.
Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o odvzemu premoženja oprlo (tudi) na kasneje razveljavljeno določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI. Glede na to, da so bila kazniva dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZOPNI, določba prvega odstavka 57. člena zakona pa razveljavljena, po tem zakonu ni (več) nobene pravne podlage za odvzem premoženja prvemu tožencu in z njim povezanim osebam.
Do premika premoženja v premoženjsko pravno sfero prvega toženca je prišlo, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI, nakar je svojo obliko le spreminjalo. Da spremenjeno premoženje deli usodo premoženja iz katerega izvira, izhaja tudi iz opredelitve pojavnih oblik premoženja v drugem delu 1. točke 4. člena ZOPNI, po kateri premoženje niso le stvari in pravice, ki iz njega neposredno izvirajo, ampak tudi premoženje, ki iz njega neposredno ali posredno izhaja, premoženje, v katero je spremenjeno, in premoženje, s katerim je pomešano.
Res je, da tožeči stranki (novi) drugi odstavek 34. člena ZOPNI omogoča privilegirano spremembo tožbe, tako da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali plačilo tej vrednosti ustrezajočega zneska. A le v primeru, ko zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni več mogoč, ne pa tudi v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe, tako kot v tej zadevi.
dedna pravica - ustanovitev dedne pravice - smrt dediča - smrt dediča po uvedbi dedovanja in pred izdajo sklepa o dedovanju - določitev dednih deležev
ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pa je kasneje umrl. Z ustanovitvijo dedne pravice vprašanje dedovanja zapustnikovega premoženja ni dokončno rešeno, poleg tega pa je treba dedičem umrlih dedičev omogočiti sodelovanje v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je potem, ko je bilo znano, kdo so dediči po zapustničinem možu, ki je umrl kasneje kot zapustnica, in kakšni so njihovi dedni deleži, ta dejstva upoštevalo pri določitvi dednih deležev dedičev, ki sta bila ob izdaji sklepa o dedovanju še živa.
Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače po določbah 126. do 129. člena ZDR-1, katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi, zato je za tovrstne spore delovno sodišče stvarno pristojno v skladu z določbo točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.