CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00021937
ZPP člen 7, 8, 262, 262/2. OZ člen 15, 52, 58. SPZ člen 49.
dokazna ocena - prosta dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - izostanek stranke z naroka - prodajna pogodba za nepremičnino - soglasje volj - vsebina dogovora - ustna pogodba - realizirana prodajna pogodba - načelo afirmacije pogodb - obličnost pogodbe - veljavnost pogodbe - zavezovalni pravni posel - razpolagalni pravni posel - izročitev v last in posest
Sodišče prve stopnje se je v skladu z metodološkim napotkom iz drugega odstavka 262. člena ZPP opredelilo do pomena toženčevega izostanka. Glede na izvedeni dokazni postopek in ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje zaključilo, da trditve tožnika o neobstoju ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe niso resnične. S tem ni prevalilo dokaznega bremena na toženca, kot ta to zmotno meni v pritožbi, ampak je le ugotovilo, da je dejstva o sklenitvi prodajne pogodbe uspelo dokazati tožniku, tožencu pa jih ni uspelo ovreči.
Med tožnikom in tožencem je prišlo do dogovora o nakupu stanovanja. Pogodba je vsebovala dogovor o vseh bistvenih sestavinah, to je o ceni in predmetu prodaje, ter je bila realizirana na podlagi načela afirmacije pravnih poslov, zato pomanjkanje obličnosti dogovora, torej pisnosti pogodbe, ni vplivalo na njeno veljavnost. Ker sta pravdni stranki veljavno sklenili zavezovalni posel, ki ga je tožnik v celoti izpolnil, toženec pa ne, je utemeljen zahtevek za opravo razpolagalnega posla.
postopek v sporu majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti
Tožeča stranka svoje terjatve ni dokazala le s svojimi listinami, ampak je predložila račune za obratovalne stroške različnih dobaviteljev, razdelilnik za njihovo plačilo in potrdilo dobaviteljev, da je račune poravnala.
dedna pravica - ustanovitev dedne pravice - smrt dediča - smrt dediča po uvedbi dedovanja in pred izdajo sklepa o dedovanju - določitev dednih deležev
ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pa je kasneje umrl. Z ustanovitvijo dedne pravice vprašanje dedovanja zapustnikovega premoženja ni dokončno rešeno, poleg tega pa je treba dedičem umrlih dedičev omogočiti sodelovanje v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je potem, ko je bilo znano, kdo so dediči po zapustničinem možu, ki je umrl kasneje kot zapustnica, in kakšni so njihovi dedni deleži, ta dejstva upoštevalo pri določitvi dednih deležev dedičev, ki sta bila ob izdaji sklepa o dedovanju še živa.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izročeni denar ni predstavljal posojila, saj je med pravdnima strankama manjkalo soglasje volj o tem, da bo toženka po določenem času tožniku vrnila enak znesek denarja. Pravno poslovno razmerje, ki je obstajalo med pravdnima strankama v času izročitve denarja za ustanovitev družbe, je bilo po svoji vsebini družbena pogodba.
Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o odvzemu premoženja oprlo (tudi) na kasneje razveljavljeno določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI. Glede na to, da so bila kazniva dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZOPNI, določba prvega odstavka 57. člena zakona pa razveljavljena, po tem zakonu ni (več) nobene pravne podlage za odvzem premoženja prvemu tožencu in z njim povezanim osebam.
Do premika premoženja v premoženjsko pravno sfero prvega toženca je prišlo, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI, nakar je svojo obliko le spreminjalo. Da spremenjeno premoženje deli usodo premoženja iz katerega izvira, izhaja tudi iz opredelitve pojavnih oblik premoženja v drugem delu 1. točke 4. člena ZOPNI, po kateri premoženje niso le stvari in pravice, ki iz njega neposredno izvirajo, ampak tudi premoženje, ki iz njega neposredno ali posredno izhaja, premoženje, v katero je spremenjeno, in premoženje, s katerim je pomešano.
Res je, da tožeči stranki (novi) drugi odstavek 34. člena ZOPNI omogoča privilegirano spremembo tožbe, tako da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali plačilo tej vrednosti ustrezajočega zneska. A le v primeru, ko zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni več mogoč, ne pa tudi v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe, tako kot v tej zadevi.
Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožnik tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko tožnik zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP. Zato je potrebno v obravnavani zadevi o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom.
zavrženje obtožnega predloga - oškodovanec kot tožilec - dejanje ni kaznivo dejanje - vsebina obtožnega predloga - dopolnitev nepopolne vloge - opis kaznivega dejanja - oškodovančev prevzem kazenskega pregona - subsidiarni obtožni predlog - smrt obdolženca
Državno tožilstvo je zavrglo kazensko ovadbo oškodovanca kot tožilca zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 284. člena KZ-1. To pa pomeni, da oškodovanec kot tožilec razen za omenjeni kaznivi dejanji osumljencev ni smel preganjati še za druga kazniva dejanja.
Oškodovanec kot tožilec lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katera je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona. Zato pritožnik (kot oškodovanec kot tožilec) torej osumljencev ni smel preganjati še za ostala kazniva dejanja, ki so tudi sicer v nepopolnem obtožnem predlogu samo našteta (kaznivo dejanja posebnega primera ponarejanja listin po prvem odstavku 252. člena, kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po drugem odstavku 253. člena in kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po drugem odstavku 259. člena KZ-1).
končni seznam preizkušenih terjatev - ugovor o prerekanju terjatve - nepopoln ugovor
Ker ugovor upnika C., d. o. o. ne vsebuje vsega, kar je treba, je pritožbeno sodišče pritožbi upnice L., d. o. o. sledilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki ga izpodbija, torej glede končnega seznama preizkušenih treh zaporedno navedenih terjatev.
ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-5. ZKP člen 240.a, 244, 244.a.
prisilna privedba priče - pravica do sodelovanja pri dokazovanju
Res je, da se je pritožnica na prvostopenjskem sodišču zglasila, kar je zabeleženo z uradnim zaznamkom, ki je sestavni del spisovnega gradiva, vendar pa je pritožnica takrat izrazila, da se na zaslišanju ne bi rada soočila z obdolženo, kar je še dodatno potrdila z dopisom. Obdolženka je na zaslišanju izrazila voljo, da želi biti prisotna pri izvedbi nadaljnjih dokazov, kar je tudi dokaz z zaslišanjem priče (pritožnice). Gre za z Ustavo zajamčeno pravico obdolženke v postopku o prekršku, ki ji zagotavlja sojenje v njeni navzočnosti in uresničevanje pravice do poštenega postopka, kar ji sodišče mora zagotoviti. Pritožnica pa je izrecno izjavila, da ne želi, da bi pri njenem zaslišanju bila prisotna obdolženka, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno prisotnost pritožnice na razpisanem zaslišanju zagotovilo z odredbo o privedbi pritožnice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00022056
ZPP člen 181, 181/3, 201, 201/1, 286, 286/3. ZFPPIPP člen 253, 253/1. OZ člen 51, 51/4, 56, 56/1, 56/2, 56/3, 86, 86/1, 86/2, 87, 87/1, 87/2, 88, 88/1. ZSPDPO člen 6, 7, 23, 23/2, 23/3, 25, 25/1, 28, 28/1. SPZ člen 263, 263/2.
vmesni ugotovitveni zahtevek - pravni interes - stečaj - prijava terjatve v stečaju - stečajna masa - stvarno premoženje države - kogentne določbe zakona - prepoved manjšega pomena - ničnost pogodbe - posledice ničnosti - pogodba o ustanovitvi stavbne pravice - nadomestilo za stavbno pravico - razlaga pogodbe - domneva o popolnosti listine - enako obravnavanje udeležencev - načelo transparentnosti - sprememba predmeta pogodbe - bistvene sestavine pogodbe
Ker pravovarstveni zahtevek v tem sporu ne vsebuje terjatve, ki bi neposredno vplivala na obseg stečajne mase, ga torej ni bilo treba prijaviti v stečajnem postopku nad drugo toženko.
Po prvem odstavku 28. člena ZSPDPO je bilo nepremično premoženje možno dati v brezplačno uporabo z neposredno pogodbo le osebam javnega prava za izvrševanje javnih nalog, razen javnim podjetjem ali nevladnim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu za izvajanje dejavnosti, za katero so ustanovljeni, druga toženka (niti prva toženka) pa tem zahtevam ne ustrezata, zato je sporna pogodba brez datuma v nasprotju s kogentno določbo 28. člena ZSPDPO in na podlagi določb prvega odstavka 86. člen in prvega odstavka 88. člena OZ v izpodbijanem delu nična. Glede na to, da gre pri tem za izjemo od pravila, da se nepremično premoženje, ki ga začasno ne potrebuje noben uporabnik, lahko odda v najem (26. člen ZSPDPO), torej v odplačno uporabo, pri določbi 28. člena ZSPDPO ne gre za prepoved manjšega pomena. Ta določba pa tudi ne prepoveduje sklenitve takšne pogodbe le državi, samoupravni lokalni skupnosti oz. upravljavcu njunega premoženja, saj natančno določa dokaj ozek krog subjektov, ki takšno pogodbo lahko sklenejo (določeno je namreč tudi kdo je lahko nasprotna pogodbena stranka). Zaradi navedenega pritožbeno sklicevanje prve toženke na drugi odstavek 86. člena OZ ne more biti uspešno.
Naknadno spreminjanje bistvenih elementov pogodbe o stavbni pravici pomeni tako neenakopravno obravnavanje dejanskih in potencialnih ponudnikov. Sklenitev sporne pogodbe brez datuma torej v delu, v katerem se nanaša na coni 5 in 6, krši načelo enakega obravnavanja vseh udeležencev v postopku in načelo preglednosti vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Ker je takšno naknadno spreminjanje bistvenih elementov pogodbe v nasprotju s prisilnimi predpisi, je na podlagi določb prvega odstavka 86. člen in prvega odstavka 88. člena OZ nično.
Ker izdana menica ni bila indosirana, ni postala abstraktna; kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom. Ker je menična obveznost ostala kavzalna (vezana na temeljni posel), je tožena stranka ohranila ugovore iz temeljnega posla. V obravnavani zadevi je sporno, ali je - zaradi kavzalnosti - tudi toženčeva menična obveznost postala naturalna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00026849
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3, 192, 192/1. ZKP člen 437, 437/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - spravljanje v podrejen položaj - grožnja - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - upravičeni tožilec
V obtožnem predlogu opisano ravnanje obdolženca, glede na svojo intenzivnost, različne oblike izvršitvenih načinov in trajanje, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini. To kaznivo dejanje je trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem storilec s ponavljajočimi nasilnimi ravnanji (z uporabo fizične sile, grožnjami, psihičnim in ekonomskim nasiljem, zanemarjanjem, poniževanjem, zalezovanjem, omejevanjem svobode gibanja,...) žrtev spravlja v podrejen položaj. V izreku izpodbijanega sklepa opisano ravnanje obdolženca tvori eno kaznivo dejanje in posledično zahteva celostno presojo opisa dejanja in ne le ocene njegovih posamičnih iz opisa dejanja iztrganih delov, ki sami po sebi zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini ne izpolnjujejo, kot je opis dejanja presojalo sodišče prve stopnje.
V izrekih obtožnih predlogov opisano ravnanje obdolženca, glede na njegovo vsebino, trajanje in intenzivnost, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Stališče sodišča prve stopnje, da v opisu dejanja zatrjevane posledice, ki naj bi jih imelo obdolženčevo ravnanje na mladoletnega oškodovanca (vpliv na psihosocialni razvoj, povzročitev stiske in zmedenosti), niso zakonski znak kaznivega dejanja, je sicer točno. Vendar pa v obtožbenih aktih zatrjevan obstoj posledic hkrati potrjuje ogroženost vzgoje, razvoja in zdravja oškodovanca, kar opredeljuje obdolženčevo ravnanje kot kaznivo dejanje in ne zgolj kot prekršek nasilnega in drznega vedenja po 6. členu ZJRM-1.
umik tožbe - odločitev o stroških pravdnega postopka - izpolnitev tožbenega zahtevka - izpraznitev in izročitev nepremičnin - potrebnost vložitve tožbe - vročitev vloge - pravica stranke do izjave v postopku
Tožnica v pritožbi z ničemer ne prereka in ne izpodbija dokazno podprtih navedb toženca, da že pred vložitvijo tožbe ni več prebival v hiši, da vanjo ni imel več prostega vstopa, da tam ni mogel bivati, da ni imel možnosti vzeti svojih osebnih stvari, ker ni imel več ključev. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da do umika tožbe ni prišlo zaradi toženčeve prostovoljne izpolnitve tožbenega zahtevka med pravdo.
prodajna pogodba - menica - lastna bianco menica - izdaja sodbe brez razpisa naroka - nesporno dejansko stanje - neprerekana dejstva
Ker je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe odgovorila na prav vse trditve tožene stranke, s katerimi je ugovarjala tožbenemu zahtevku, tožena stranka pa na te njene trditve ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznana dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka in pravilno zaključilo, da pravno odločilno dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno. Pogoji za izdajo odločbe brez razpisa naroka so bili tako izpolnjeni.
Pravilnik o financiranju šole v naravi (2004) člen 17.
stalna pripravljenost - učitelj - dejavnost vzgoje in izobraževanja - plačilo za dejansko delo
Pravilnik o financiranju šole v naravi v 17. členu določa, da strokovnemu delavcu šole, ki izvaja šolo v naravi, pripada: plača za delovni čas v obsegu, kot je določen v njegovi pogodbi o zaposlitvi, v skladu s predpisi, ki urejajo plače; plačilo v skladu s kolektivno pogodbo za največ 5 ur dežurstva in dela preko polnega delovnega časa na dan, oziroma do 16 ur dežurstva in dela preko polnega delovnega časa na teden, in do 6 ur stalne pripravljenosti na dan; terenski dodatek v skladu s kolektivno pogodbo (prvi odstavek). Ravnatelj in strokovni delavci, ki izvajajo šolo v naravi, pred izvedbo šole v naravi sklenejo pisni dogovor o številu ur dežurstva in stalne pripravljenosti v okviru izvedbe posamezne šole v naravi (drugi odstavek). Zmotno je stališče pritožbe, da prvi tožnici že na podlagi 17. člena Pravilnika pripada plačilo iz naslova stalne pripravljenosti. Pravilnik zgolj določa število možnih ur stalne pripravljenosti. Ali je stalna pripravljenost za določenega učitelja sploh potrebna, in če je, v kolikšnem obsegu ur je potrebna znotraj dovoljenega okvira, pa prepušča dogovoru med ravnateljem in učitelji, ki izvajajo šolo v naravi. Prva tožnica pa ni imela sklenjenega dogovora glede stalne pripravljenosti, kar je tudi smiselno glede na opisani sistem, po katerem so le razredničarke bile v stalni pripravljenosti.
Zaradi preklica soglasja za bivanje je toženkina pravica brezplačnega bivanja v tožnikovi stanovanjski hiši prenehala. To velja v vsakem primeru, tudi če bi bilo med strankama dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje, saj ga je toženec pisno odpovedal s pozivom z dne 10. 9. 2018.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik spornega dne zaposlenim in poslovnim sodelavcem pri toženi stranki oziroma družbi E. d. o. o. poslal elektronsko sporočilo. Zavzelo pa je zmotno materialnopravno stališče, da tožnikovo ravnanje ne pomeni hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in torej ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik elektronsko pošto poslal ob 22.15 uri, potem, ko je bila istega dne opravljena skupščina tožene stranke. Na skupščini, na kateri so bili prisotni vsi štirje družbeniki ter B.B., je tožnik podal predlog za odhod iz tožene stranke, na način, da on prevzame program I., skupaj z dobavitelji in sodelavci. Ugotovilo je, da so bili prisotni na skupščini seznanjeni s tožnikovo namero, da se bo o tem posvetoval s sodelavci programa I., direktor tožene stranke pa mu je dejal, naj sodelavcem ne piše, saj gre za zadevo, o kateri se je potrebno najprej osebno pogovoriti. Družbeniki so bili že pred skupščino seznanjeni s tožnikovim nezadovoljstvom (tožnika je motilo, da je moral pred izrednimi naročili pridobiti soglasje uprave zaradi kontrole nad zalogami blaga, težave pa so bile tudi v komunikaciji med tožnikom in obema zakonitima zastopnikoma, ki so se stopnjevale tekom leta).
krivdna odškodninska odgovornost - opustitev dolžnega ravnanja - spolzka tla - padec - huda telesna poškodba - poškodbe glave in možganov - odmera odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za strah - pravična odškodnina - primerljiva odškodnina - stroški postopka
Za zelo težko poškodbo glave in možganov je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravična denarna odškodnina 35.000 EUR, ki se ustrezno umešča med podobno hude primere.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00021650
ZVEtL-1 člen 35, 35/1, 43, 48, 48/2. ZVEtL člen 7, 30.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje - udeleženec postopka - zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča za obravnavano stavbo pravilno izhajalo iz kriterijev po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1.
pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - javno dobro
Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, je utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi v času pred 1. januarjem 2003. Razmejitev med javnim dobrim in pripadajočimi zemljišči je treba opraviti v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Zgolj današnja razglasitev javnega dobra ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi.
Lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču določa 44. člen ZVEtL-1, ki v prvem odstavku postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna lastnina lastnikov stavb. Ta na novo določena domneva je izpodbojna, kar pomeni, da je na udeležencu, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, trditveno in dokazno breme, pri čemer mora v postopku konkretizirati odločilna dejstva in zanje ponuditi dokaze. Tretji in četrti odstavek navedenega člena prepovedujeta poseganje sodišča v pravice oseb, ki so na zatrjevanem pripadajočem zemljišču pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Takšen ugovor je v postopku na prvi stopnji podala pritožnica, torej da je postala lastnica sedaj sporne parcele na podlagi sodbe sodišča oziroma na podlagi pravnega posla.