V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-13.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 3, 22, 26, 26/1, 26/1-3, 36, 63, 68.. ZPacP člen 9, 9/2.. ZSV člen 50.. ZZDej člen 6, 6/1.
povrnitev stroškov zdravljenja - socialno varstveni zavod - osnovna zdravstvena dejavnost - izvajalec zdravstvene dejavnosti - bivanje v domu za ostarele - zdravstvena nega
Če so zdravstvene storitve v domu za starejše, ki so pravica iz obveznega zavarovanja in kot take pripadajo vsem zavarovancem obveznega zdravstvenega zavarovanja, financirane iz obveznega zavarovanja, zagotovljene le oskrbovancem v javnem institucionalnem varstvu oziroma zasebnem s koncesijo, medtem ko so oskrbovanci v povsem zasebnem varstvu sami plačniki zdravstvenih storitev, ne da bi država, ki je že po ustavi zavezana k skrbi za delovanje sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, zagotavljala vsaj možnost izbire institucionalnega varstva in s tem brezplačnih zdravstvenih storitev v javnih institucijah ali pri zasebnikih s koncesijo, so slednji brez razumnega in stvarnega razloga postavljeni v neenak položaj napram prvim.
Tožniki, ki so uveljavljali zdravstvene storitve v domu za starejše kot pravice iz obveznega zavarovanja pri izvajalcu, ki ni vključen v javno mrežo, niso dolžni sami kriti stroškov obiska zdravnika, če je šlo za strošek dejavnosti splošnih ambulant kot osnovne zdravstvene dejavnosti, ki jo dom za starejše le organizira, izvaja pa jo zdravnik iz javne mreže. Stroškov zdravstvene nege pa niso dolžni kriti, če jim v obravnavanem obdobju institucionalno varstvo oziroma oskrba starejših občanov ni bila zagotovljena.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - obračun plače - nadaljevano kaznivo dejanje - hkratna uporaba več ponarejenih listin - javna listina
Če je obdolžencu mogoče očitati uporabo treh ponarejenih listin, gre za očitek treh kaznivih dejanj, ne pa za eno samo kaznivo dejanje kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Izhajajoč iz kazenskopravne teorije in uveljavljene sodne prakse je pravilen zaključek pritožnika, da uporaba vsake posamezne ponarejene listine, predstavlja samostojno kaznivo dejanje. Torej kolikor je storilec uporabil ponarejenih listin, toliko je kaznivih dejanj.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021433
OZ člen 393, 393/3, 1021.
oblikovanje tožbenega zahtevka - nerazdelna obveznost - delitev obveznosti in terjatev - odškodninska odgovornost bank - opustitev - bančna garancija za dobro izvedbo posla - kreditna pogodba - poroštvena pogodba - solidarno poroštvo - razmerje med upnikom in porokom - izguba pravice do roka - zapadlost terjatve - predčasna zapadlost terjatve - posebni dogovori
Očitek, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo 1021. člen OZ, je neutemeljen. Ta določba se ni mogla uporabiti, ker so poroki in upnik sklenili poseben dogovor o zapadlosti terjatev do porokov. Vse predpostavke za zapadlost terjatve do porokov so bile podane. Pritožba namreč ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila med glavnim dolžnikom in poroki na eni strani, in upnikom (toženo stranko) dogovorjeno, da lahko upnik odpove kreditno pogodbo, če se začne nad glavnim dolžnikom postopek likvidacije in da se je ta postopek tudi res začel. Prav tako ni pritožnik navedel ničesar zoper ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo dogovorjeno, da lahko banka zahteva vračilo celotnega neplačanega dela kredita pred potekom kreditnega obdobja tudi od poroka, če porok ne izpolni obveznosti iz pogodbe ali se nad kreditojemalcem začne likvidacijski postopek in je pogodba odpovedana iz tega razloga. Prav tako ni drugi tožnik v pritožbi v ničemer izpodbijal ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so tudi poroki, torej tudi drugi tožnik, sami kršili svoje obveznosti iz poroštvene pogodbe.
ZPP člen 205, 205/1. ZMZPP člen 73, 73/2. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 19, 19/2. Uredba Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo člen 1.
prekinitev postopka - pristojnost slovenskega sodišča
Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da glede starševske odgovornosti mladoletne hčerke pravdnih strank A. A. že teče postopek pred Občinskim družinskim sodiščem v Frankfurtu na Maini in je to sodišče, ki je prvo začelo postopek in 13. 9. 2018 že izdalo začasno odredbo za določitev stikov in preživnine za mladoletno A. A. Tožnica je v tem postopku vložila tožbo 11. 1. 2019. Da ne bi prišlo do situacije, ko o isti zadevi med istima pravdnima strankama hkrati tečeta dva postopka, mora sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 19. člena Uredbe Bruselj II a v primeru, ko postopek teče o istem otroku glede iste zadeve, prekiniti postopek. Ker je v obravnavani zadevi slovensko sodišče drugo začelo postopek, je ravnalo pravilno, ko ga je prekinilo.
V obravnavani zadevi so podani pogoji za odmero stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je tožnik tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje dela tožbe - pravnomočna odločitev
Ker je bilo v spornem obdobju že pravnomočno odločeno in ima tožnik tudi v celoti pokriti bolniški stalež, vse od spornega dne dalje, ni nobene podlage, da bi sodišče o istem obdobju ponovno odločalo.
ponovna odmera starostne pokojnine - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - poseben delovni pogoj
Ker delo preko polnega delovnega časa ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, se plačilo za to delo ne upošteva v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine. To pa pomeni, da sporna upokojitvena odločba, katere sprememba se predlaga, ni obremenjena z očitno dejansko niti materialno pravno napako, ki bi jo bilo potrebno oziroma dopustno sanirati v nepravi obnovi postopka. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb in novo odmero pokojninske dajatve z upoštevanjem obravnavanih nadur je zato utemeljeno zavrnjen.
Ker tožeča stranka kljub temu, da je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse in opozorjena na posledice njenega neplačila, sodne takse za pritožbo zoper sklep ni pravočasno plačala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka pritožbo zoper sklep o stroških I Pg 120/2017 z dne 25. 9. 2018 umaknila.
Obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki tudi za čas, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo pri drugem delodajalcu, je zakonska posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero je odgovorna tožena stranka in mora posledično trpeti tudi vse pravne posledice, ki jih takšna nezakonita odpoved prinaša. Delavec, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da bi zmanjšal škodo, ne sme biti v slabšem položaju od delavca, ki si nove zaposlitve ni uspel najti in mu je delodajalec za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan priznati obstoj delovnega razmerja.
Tožnik je z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel. Del odločitve, ki se nanaša na delno zavrnitev zahtevka za plačilo denarnega povračila, ne vpliva na odločitev o stroških postopka, zato je tožnik upravičen do povračila vseh stroškov postopka.
Pritožba neutemeljeno vztraja pri tem, da je tožnikovo zlaganje paketov talnih oblog v nakupovalni voziček in nato dviganje paketov iz nakupovalnega vozička v prtljažnik avtomobila predstavljalo kršitev navodil pristojnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnikovega osebnega zdravnika pravilno zaključilo, da slednji tožniku ni izrekel prepovedi dviganja težjih bremen, saj mu je povedal le, kaj v okviru aktivnega bolniškega staleža sme početi, ni pa mu izrekel nikakršnih prepovedi.
ZDR-1 člen 36, 84, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - goljufija - obveščanje delodajalca
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka popolnoma izgubila zaupanje v tožnika in posledično ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Tožnik je že ob sklenitvi delovnega razmerja navajal neresnične podatke, da je opravil pripravništvo za poklic zdravstveni tehnik ter zlorabil tudi zaupanje tožene stranke s predložitvijo potrdila o zaključenem izobraževanju, ki mu je bilo izdano pomotoma. Zato je podan pogoj, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka iz 109. člena ZDR-1.
Sodišče opravi presojo o tem, ali je obtoženec z opisanim ravnanjem storil eno ali več kaznivih dejanj ob upoštevanju razmerij konsumpcije, specialnosti, subsidiarnosti ali inkluzije.
V kolikor sodišče pri izreku enotne kazni upošteva tudi olajševalne okoliščine, mora v skladu z določilom 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 (da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni), obtožencu seštevek posameznih kazni znižati za več kot en mesec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00020883
ZPP člen 13, 411. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8.
začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - zahteva za vrnitev otroka v matično državo - Haaška konvencija - Bruseljska uredba - otrokovo običajno prebivališče - ovire za vrnitev - predhodno vprašanje
Začasna odredba je bila izdana na podlagi 411. člena ZPP, po katerem lahko sodišče med postopkom v sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok. Sodišče mora tako odločitev sprejeti predvsem takrat, kadar je verjetno izkazana nujnost njene izdaje, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist. To vodilo ni nič drugačno v primeru, ko vzporedno teče postopek za vrnitev otroka na podlagi Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka oziroma Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo oziroma je ta že končan. Odločitev v tistem postopku ne predstavlja odločitve o predhodnem vprašanju za obravnavani postopek. Temelji sicer na ugotovitvah o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče, in o obstoju ovir za vrnitev otroka, ki so (vsaj deloma) pomembne tudi za odločitev v obravnavani zadevi, vendar gre za dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitev, ne pa za odločitev (v izreku) o pravici ali pravnem razmerju.
Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, se v tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic.
pravilna odmera sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - postopek za uveljavitev oprostitve plačila sodnih taks - delna oprostitev taksne obveznosti - prevalitev plačila takse na nasprotno stranko - možnost sodelovanja stranke v postopku - pravica do pravnega sredstva - kršitev pravice do obravnavanja - vrednost spornega predmeta - delno izpodbijanje odločbe - odločitev o stroških postopka v sodbi - končni uspeh strank v postopku - pridobitev premoženja na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova - ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem
Četudi mora nasprotnik taks oproščene stranke, ki je v postopku uspela, kasneje (po znanem končnem izidu postopka) plačati takse, ki bi jih bila morala plačati taks oproščena stranka, to nasprotniku ne daje pravice do sodelovanja v postopku odločanja o taksni oprostitvi in posledično tudi ne pravice do pritožbe zoper odločitev o (delni) taksni oprostitvi.
Odločitev o stroških pravdnega postopka zadeva razmerje med strankama in zajema dejansko nastale pravdne stroške strank. Ta odločitev nima nobene zveze z odločitvijo o prevalitvi neplačanih taksnih obveznosti s taks (delno) oproščene in v postopku uspešne stranke na njenega nasprotnika. Pri navedeni taksni prevalitvi gre namreč za razmerje med državo in subsidiarnim taksnim zavezancem ter za še neplačane taksne obveznosti.
državna štipendija - mirovanje pravice do štipendije
Tožena stranka je ugotovila, da družino v skladu z 10. členom ZUPJS sestavlja 5 oseb, ter da znaša povprečni mesečni dohodek na osebo 567,60 EUR, kar predstavlja 56,02 % povprečne plače na družinskega člana, ki je v letu 2015 znašala 1.013,23 EUR.
Sporno pri tem je, ali je bil pravilno upoštevan dohodek tožnikove mame B.B., iz naslova plač v višini 16.994,32 EUR in regresa v višini 1.317,22 EUR, ob sočasnem upoštevanju premoženja na varčevalnem računu B.B. pri E. v višini 1 EUR in 5.344,97 EUR. Višino teh denarnih sredstev, upoštevanih v okviru premoženja, tožena stranka ni zmanjšala, ker so bila ta denarna sredstva izkazana na varčevalnem računu, zaradi tega jih je štela za prihranke. Pri tem tožena stranka ni ugotavljala izvora teh denarnih sredstev na varčevalnem računu. Ali gre za sredstva, ki so del plače tekočega leta, kot tudi ne, od kdaj se ta sredstva nahajajo na varčevalnem računu. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je posledično mogoče, da je ista denarna sredstva toženka upoštevala dvakrat, in sicer kot dohodek oziroma prejemek B.B. in kot njeno premoženje oziroma prihranek, kar ni dopustno.