Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik tožbe sicer ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, vendar pa v vmesnem času (od izpolnitve zahtevka do umika tožbe) toženi stranki niso nastali nobeni stroški.
podaljšanje začasnega zavarovanja - zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - obstoj nevarnosti - sorazmernost posega
Okoliščine od odreditve zavarovanja zahtevka niso v ničemer spremenile v korist obdolženca, in ko je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno obrazloženo obdolženčevo razpolaganje s sredstvi zaradi katerih je bilo zavarovanje odrejeno.
Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, se v tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15.. ZD člen 176, 176/1.. ZPP-UPB3 člen 18, 18/1, 18/3.
dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - navezne okoliščine - običajno prebivališče zapustnika - načelo enotnosti dedovanja
Skladno z Uredbo o dedovanju, ki temelji na načelu enotnosti dedovanja, sodišče države članice, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, odloči o celotnem dedovanju (4. člen Uredbe o dedovanju). Navedeno pomeni, da bo sodišče, pristojno skladno z Uredbo o dedovanju, v zapuščinskem postopku odločilo tako glede premičnega kot tudi nepremičnega premoženja zapustnika, ne glede na to, kje se to premoženje nahaja.
državna štipendija - mirovanje pravice do štipendije
Tožena stranka je ugotovila, da družino v skladu z 10. členom ZUPJS sestavlja 5 oseb, ter da znaša povprečni mesečni dohodek na osebo 567,60 EUR, kar predstavlja 56,02 % povprečne plače na družinskega člana, ki je v letu 2015 znašala 1.013,23 EUR.
Sporno pri tem je, ali je bil pravilno upoštevan dohodek tožnikove mame B.B., iz naslova plač v višini 16.994,32 EUR in regresa v višini 1.317,22 EUR, ob sočasnem upoštevanju premoženja na varčevalnem računu B.B. pri E. v višini 1 EUR in 5.344,97 EUR. Višino teh denarnih sredstev, upoštevanih v okviru premoženja, tožena stranka ni zmanjšala, ker so bila ta denarna sredstva izkazana na varčevalnem računu, zaradi tega jih je štela za prihranke. Pri tem tožena stranka ni ugotavljala izvora teh denarnih sredstev na varčevalnem računu. Ali gre za sredstva, ki so del plače tekočega leta, kot tudi ne, od kdaj se ta sredstva nahajajo na varčevalnem računu. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je posledično mogoče, da je ista denarna sredstva toženka upoštevala dvakrat, in sicer kot dohodek oziroma prejemek B.B. in kot njeno premoženje oziroma prihranek, kar ni dopustno.
V obravnavani zadevi so podani pogoji za odmero stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je tožnik tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - prepozen odgovor na pritožbo - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - izvenpravdni pobot - vročitev vabila na zaslišanje stranki - vročanje pravni osebi - vročanje po pooblaščencu - vročanje zakonitemu zastopniku - zaslišanje stranke - zaslišanje zakonitega zastopnika pravne osebe
Drugi odstavek 261. člena ZPP je namenjen le lažjemu izkazovanju osebne vročitve vabila stranki na zaslišanje.
ZPP člen 205, 205/1. ZMZPP člen 73, 73/2. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 19, 19/2. Uredba Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo člen 1.
prekinitev postopka - pristojnost slovenskega sodišča
Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da glede starševske odgovornosti mladoletne hčerke pravdnih strank A. A. že teče postopek pred Občinskim družinskim sodiščem v Frankfurtu na Maini in je to sodišče, ki je prvo začelo postopek in 13. 9. 2018 že izdalo začasno odredbo za določitev stikov in preživnine za mladoletno A. A. Tožnica je v tem postopku vložila tožbo 11. 1. 2019. Da ne bi prišlo do situacije, ko o isti zadevi med istima pravdnima strankama hkrati tečeta dva postopka, mora sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 19. člena Uredbe Bruselj II a v primeru, ko postopek teče o istem otroku glede iste zadeve, prekiniti postopek. Ker je v obravnavani zadevi slovensko sodišče drugo začelo postopek, je ravnalo pravilno, ko ga je prekinilo.
Sodišče opravi presojo o tem, ali je obtoženec z opisanim ravnanjem storil eno ali več kaznivih dejanj ob upoštevanju razmerij konsumpcije, specialnosti, subsidiarnosti ali inkluzije.
V kolikor sodišče pri izreku enotne kazni upošteva tudi olajševalne okoliščine, mora v skladu z določilom 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 (da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni), obtožencu seštevek posameznih kazni znižati za več kot en mesec.
KZ-1 člen 29, 29/3, 115, 115/1, 116/1-1, 117. ZKP člen 372, 372/4, 394.
umor na grozovit način - uboj - uboj na mah - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - prekvalifikacija kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost - kršitev kazenskega zakona - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - priznanje krivde
V obravnavanem primeru objektivna okoliščina, to je sam način storitve kaznivega dejanja, ki nedvomno povzroča bolečine in trpljenje žrtve, in je opisan v izreku drugostopenjske sodbe, ne utemeljuje sklepanja, da je bil umor storjen na grozovit način. Da bi opis dejanja vseboval zakonske znake kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način, bi bilo potrebno takšno konkretizirano ravnanje oškodovancu, ki bi mu povzročilo hude fizične bolečine in intenzivno psihično trpljenje, ki po trajanju in intenziteti presegajo trpljenje in bolečine, ki nastanejo običajno pri temeljni obliki kaznivega dejanja umora. V izreku prvostopenjske sodbe navedena dejstva in okoliščine te kvalifikatorne posebne okoliščine ne opredeljujejo. Opisan način storitve dejanja, ko je obtoženi dvanajstkrat zabodel z nožem oškodovanca v hrbet, enkrat v trup in enkrat v glavo ter mu prizadejal več vreznin, ne gre vrednotiti kot kvalifikatorno okoliščino, ki omogoča uporabo določbe KZ-1 o umoru.
Ker tožeča stranka kljub temu, da je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse in opozorjena na posledice njenega neplačila, sodne takse za pritožbo zoper sklep ni pravočasno plačala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka pritožbo zoper sklep o stroških I Pg 120/2017 z dne 25. 9. 2018 umaknila.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021314
KZ-1 člen 86.
izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - opravljanje dela v splošno korist - razlogi za neizpolnitev obveznosti - selitev v tujino - pravilnost vročitve
Pritožba nima prav tudi, ko zatrjuje, da obsojeni dela v splošno korist ni opravil iz objektivnih razlogov. Pri tem neupravičeno šteje obsojenčevo preselitev v Nemčijo, kjer je našel zaposlitev, za tak razlog. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino pravilno ocenilo kot subjektivno in kot posledico obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in predvsem nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Gre torej za zavestno in s strani obsojenca hoteno odločitev, s katero se je izognil izvršitvi kazni, izrečene s pravnomočno sodbo, v preostalem obsegu neopravljenega dela v splošno korist
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00020883
ZPP člen 13, 411. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8.
začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - zahteva za vrnitev otroka v matično državo - Haaška konvencija - Bruseljska uredba - otrokovo običajno prebivališče - ovire za vrnitev - predhodno vprašanje
Začasna odredba je bila izdana na podlagi 411. člena ZPP, po katerem lahko sodišče med postopkom v sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok. Sodišče mora tako odločitev sprejeti predvsem takrat, kadar je verjetno izkazana nujnost njene izdaje, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist. To vodilo ni nič drugačno v primeru, ko vzporedno teče postopek za vrnitev otroka na podlagi Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka oziroma Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo oziroma je ta že končan. Odločitev v tistem postopku ne predstavlja odločitve o predhodnem vprašanju za obravnavani postopek. Temelji sicer na ugotovitvah o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče, in o obstoju ovir za vrnitev otroka, ki so (vsaj deloma) pomembne tudi za odločitev v obravnavani zadevi, vendar gre za dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitev, ne pa za odločitev (v izreku) o pravici ali pravnem razmerju.
ZZVZZ člen 80, 81.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolniški stalež za nazaj
V obravnavani zadevi ni dokazan nobeden od razlogov za retrogradno priznanje začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Ni dokazano, da bi bil tožnik v spornem času v bolnišnici ali tujini, niti ni zatrjeval, da bi bila osebna zdravnica odsotna in da iz tega razloga ne bi mogel zahtevati, da se imenovanemu zdravniku pravočasno poda predlog za priznanje bolniškega staleža. To pa je edino bistveno za zakonitost izpodbijane sodbe, s katero je na podlagi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na odpravo toženčeve odločbe v izpodbijanem delu in ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni tudi v spornem obdobju, zakonito zavrnjen.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.