ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - odločitev o stroških postopka v sodbi - dolžnost povrnitve stroškov postopka - povrnitev stroškov postopka - plačilo sodne takse nasprotni stranki - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - terjatev države
Sodišče je ob odločanju o stroških pravdnega postopka spregledalo, da je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks in da mu strošek sodnih taks dejansko ni nastal. Štelo je, da je tožnik ta strošek poravnal in glede na njegov uspeh v pravdi tožencem naložilo, da mu ga povrnejo. Postavlja se vprašanje, kdo je v takem primeru tisti, na katerega je sodišče upravičeno nasloviti zahtevo za plačilo sodnih taks. V prid stališču, da ni podlage za izterjavo sodnih taks od tožencev, govori več argumentov.
ZST-1 člen 12, 12/2, 14a, 14a/3. ZPP člen 108, 108/5.
predlog za taksno oprostitev - poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za taksno oprostitev - pravni interes za pritožbo
Dejanja oziroma opustitve stranke, ki sklepa ne spoštuje in ne ravna, kot ji je bilo naloženo, imajo posledice. Posledica neravnanja po sklepu z dne 12. 3. 2018 je, da se predlog zavrže, na kar je bila tožena stranka opozorjena v samem sklepu.
Tožena stranka je izgubila pravni interes oziroma pravno korist za odločitev višjega sodišča o pritožbi zoper sklep z dne 13. 4. 2018. Ne glede na odločitev višjega sodišča si namreč svojega položaja ne more več izboljšati.
Vprašanje razumljivosti in pravočasnosti vlog v prekrškovnem postopku je skladno z 2. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 urejeno v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), ki v prvem odstavku člena 76 določa, da je pisna vloga tista, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki) ali pa vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom (elektronsko vlogo), overjenim s kvalificiranim potrdilom, pri čemer se pisna vloga v fizični obliki vloži tako, da se pošlje po pošti ali izroči neposredno sodišču, medtem ko se vloga v elektronski obliki vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu sodišča, ki samodejno potrdi njen prejem. Tako pisne, kot tudi vloge, ki so poslane po elektronski poti pa morajo biti razumljive in obsegati vse, kar je potrebno, da so sposobne za vsebinsko obravnavo ter podpisane, pri čemer pa vloga, ki je v elektronski obliki, mora biti podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s klasificiranim potrdilom. Zato se po prepričanju pritožbenega sodišča ni strinjati s pojasnili prekrškovnega organa v odgovoru z dne 11. 12. 2018 o tem, da se določbe členov 14 in 15 ZEPT nanašajo tudi na vloge, ki so sicer v izvirniku izdane v elektronski obliki, nato pa nepodpisane poslane po navadni pošti, saj se obe navedeni določbi nahajata v tretjem poglavju Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP), ki posebej določa način in pogoje le za elektronski podpis, ne pa na vloge, ki so poslane sodišču z navadno pošto, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je prekrškovni organ s priporočeno pošiljko po pošti 23. 11. 2018 sodišču poslal pritožbo v predmetni prekrškovni zadevi, ki je bila nepodpisana. Ali skrajšano: vloge, ki so poslane po elektronski pošti in ki so podpisane z varnim elektronskim podpisom, overjenim s klasificiranim potrdilom so popolne, četudi ne vsebujejo lastnoročnega podpisa pooblaščene osebe, temveč le elektronski podpis, ki ga lahko prejemnik v vsakem trenutku tudi preveri, medtem ko morajo biti pisne vloge v fizični obliki, ki so poslane po pošti ali pa izročene neposredno sodišču, lastnoročno podpisane, saj so v nasprotnem primeru nepopolne in v takih primerih sodišče zahteva od vložnika, da nepodpisano vlogo dopolni. Če tega ne stori, pa se takšno vlogo zavrže.
ZST-1 člen 3, 3/8, 34a. ZST-1 tarifna številka 91211.
ugovor zoper plačilni nalog - vzpostavitev etažne lastnine - posamezni del stavbe
Svoje pomisleke v zvezi z določitvijo posameznih delov (oziroma ugotovitvijo lastninske pravice na njih), bi moral predlagatelj uveljavljati s pritožbo zoper sklep o vzpostavitvi etažne lastnine na stavbi.
pravica do izjave v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.
preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - potrebnost ukrepa - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - trajanje ukrepa
Po oceni sodišča druge stopnje bosta predlagatelja kot žrtvi nasilja z izrečenimi ukrepi učinkovito zaščitena, po drugi strani pa z njimi ne bo bistveno poseženo v osebnostne pravice nasprotnega udeleženca kot povzročitelja nasilja (načelo sorazmernosti).
Zahtevano pooblastilo je bilo vloženo v okviru roka, ki ga je stranki oziroma njenemu pooblaščencu v sklepu postavilo prvo sodišče, zato ni bilo podlage za uporabo določbe četrtega odstavka 98. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSC00023463
ZVEtL-1 člen 18, 19, 19/1, 19/3, 21, 21/1, 21/3, 35, 35/1. SZ člen 144.
vzpostavitev etažne lastnine - privatizacijski nakup stanovanja - pravni naslov - ponovno odločanje o stvari - postopek za vzpostavitev etažne lastnine
Za primer privatizacijske prodaje nekdanjega družbenega stanovanja na podlagi določb SZ se v postopku za vzpostavitev etažne lastnine upravičuje do pridobitve lastinske pravice na posameznem delu stavbe izkaže že s prodajno pogodbo oziroma s seznamom iz 144. člena SZ.
Odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.
ZPP člen 111, 111/4, 142, 142/4. OZ člen 197, 274, 275. SZ-1 člen 71.
štetje rokov - fikcija vročitve - terjatev upravnika večstanovanjske hiše - obratovalni stroški - stroški upravljanja - neupravičena obogatitev
Sodna praksa je enotna, da se pri štetju petnajstdnevnega roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP, po katerem nastopi fikcija vročitve, ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, ko zadnji dan roka pade na dan, ko sodišče ne dela, rok izteče naslednji delovni dan.
Po utrjenem stališču v sodni praksi ima upravnik pravico, da to, kar iz lastnih sredstev plača za dobave in storitve v okviru obratovalnih stroškov večstanovanjske stavbe, zahteva od etažnih lastnikov kot povračilo v sorazmerju z deležem, ki odpade na njihovo stanovanje.
Po določbi 71. člena SZ-1 je upravnik dolžan dobaviteljem posredovati podatke o dolžnikih, kadar ni direktno zavezan do tretjih oseb. Navedena določba ne prepoveduje, da upravnik plača namesto etažnih lastnikov in kasneje od njih terja, kar je plačal.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021433
OZ člen 393, 393/3, 1021.
oblikovanje tožbenega zahtevka - nerazdelna obveznost - delitev obveznosti in terjatev - odškodninska odgovornost bank - opustitev - bančna garancija za dobro izvedbo posla - kreditna pogodba - poroštvena pogodba - solidarno poroštvo - razmerje med upnikom in porokom - izguba pravice do roka - zapadlost terjatve - predčasna zapadlost terjatve - posebni dogovori
Očitek, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo 1021. člen OZ, je neutemeljen. Ta določba se ni mogla uporabiti, ker so poroki in upnik sklenili poseben dogovor o zapadlosti terjatev do porokov. Vse predpostavke za zapadlost terjatve do porokov so bile podane. Pritožba namreč ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila med glavnim dolžnikom in poroki na eni strani, in upnikom (toženo stranko) dogovorjeno, da lahko upnik odpove kreditno pogodbo, če se začne nad glavnim dolžnikom postopek likvidacije in da se je ta postopek tudi res začel. Prav tako ni pritožnik navedel ničesar zoper ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo dogovorjeno, da lahko banka zahteva vračilo celotnega neplačanega dela kredita pred potekom kreditnega obdobja tudi od poroka, če porok ne izpolni obveznosti iz pogodbe ali se nad kreditojemalcem začne likvidacijski postopek in je pogodba odpovedana iz tega razloga. Prav tako ni drugi tožnik v pritožbi v ničemer izpodbijal ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so tudi poroki, torej tudi drugi tožnik, sami kršili svoje obveznosti iz poroštvene pogodbe.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15.. ZD člen 176, 176/1.. ZPP-UPB3 člen 18, 18/1, 18/3.
dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - navezne okoliščine - običajno prebivališče zapustnika - načelo enotnosti dedovanja
Skladno z Uredbo o dedovanju, ki temelji na načelu enotnosti dedovanja, sodišče države članice, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, odloči o celotnem dedovanju (4. člen Uredbe o dedovanju). Navedeno pomeni, da bo sodišče, pristojno skladno z Uredbo o dedovanju, v zapuščinskem postopku odločilo tako glede premičnega kot tudi nepremičnega premoženja zapustnika, ne glede na to, kje se to premoženje nahaja.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
ZDR-1 člen 36, 84, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - goljufija - obveščanje delodajalca
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka popolnoma izgubila zaupanje v tožnika in posledično ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Tožnik je že ob sklenitvi delovnega razmerja navajal neresnične podatke, da je opravil pripravništvo za poklic zdravstveni tehnik ter zlorabil tudi zaupanje tožene stranke s predložitvijo potrdila o zaključenem izobraževanju, ki mu je bilo izdano pomotoma. Zato je podan pogoj, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka iz 109. člena ZDR-1.
državna štipendija - mirovanje pravice do štipendije
Tožena stranka je ugotovila, da družino v skladu z 10. členom ZUPJS sestavlja 5 oseb, ter da znaša povprečni mesečni dohodek na osebo 567,60 EUR, kar predstavlja 56,02 % povprečne plače na družinskega člana, ki je v letu 2015 znašala 1.013,23 EUR.
Sporno pri tem je, ali je bil pravilno upoštevan dohodek tožnikove mame B.B., iz naslova plač v višini 16.994,32 EUR in regresa v višini 1.317,22 EUR, ob sočasnem upoštevanju premoženja na varčevalnem računu B.B. pri E. v višini 1 EUR in 5.344,97 EUR. Višino teh denarnih sredstev, upoštevanih v okviru premoženja, tožena stranka ni zmanjšala, ker so bila ta denarna sredstva izkazana na varčevalnem računu, zaradi tega jih je štela za prihranke. Pri tem tožena stranka ni ugotavljala izvora teh denarnih sredstev na varčevalnem računu. Ali gre za sredstva, ki so del plače tekočega leta, kot tudi ne, od kdaj se ta sredstva nahajajo na varčevalnem računu. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je posledično mogoče, da je ista denarna sredstva toženka upoštevala dvakrat, in sicer kot dohodek oziroma prejemek B.B. in kot njeno premoženje oziroma prihranek, kar ni dopustno.
Obveznost, ki je bila izgovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, s smrtjo C.C. ni prenehala, temveč je ta obveznost prešla na njegovega dediča E.E.. V tem primeru pa je potrebno tudi njega upoštevati in mu omogočiti sodelovanje pri odločanju o oprostitvi oziroma plačilu institucionalnega varstva. Ker tožena stranka vsega tega v predsodnem postopku ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, se v tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - POGODBENO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VSL00021477
ZUP člen 224, 224/2. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 13, 339, 339/2, 339/2-3, 339/2-6.
sodna in upravna pristojnost - koncesijska pogodba - plačilo storitev - plačilo socialno varstvene storitve - inšpekcijski nadzor - inšpekcijski ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti - odvzem koncesije - predhodno vprašanje - upravna odločba - upravni spor - začasna odredba - zadržanje učinkovanja odločbe - izvršljivost upravne odločbe - odprava odločbe - ex tunc učinek
Začasna odredba je bila izdana v upravnem sporu zaradi odvzema koncesije. Z njo je bilo odločeno, da se do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe o odvzemu koncesije z dne 12. 6. 2017. Ta pravnomočna začasna odredba z dne 17. 7. 2017 torej ne rešuje vprašanja, povezanega z začasno prepovedjo opravljanja javne službe (rešuje vprašanje veljavnosti koncesijske pogodbe, ki določa pravice in obveznosti njenih strank). Zato njenih učinkov ni mogoče razširiti na odločitev o začasni prepovedi opravljanja javne službe.
Odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj. To pomeni, da se za nazaj odpravijo posledice prepovedi, kakršna je izhajala iz odločbe o ukrepih z dne 9. 10. 2015.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.