pridobitev dediščine in odpoved dediščini - vsebina odpovedi dediščini
Gre za izjavo o sprejemu dednega deleža v zapuščinskem postopku po pok. možu F. Z. in o odstopu dednega deleža sodediču (tožencu). Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, gre pri izjavi o sprejemu dediščine za enostransko izjavo volje. Odstop dednega deleža pa pomeni dvostranski pravni posel. Za veljavnost izjave A. Z. z dne 29.9.1984 je bila torej potrebna poslovna sposobnost, kakršna se zahteva za sklepanje pravnih poslov.
privatizacija stanovanj - upravičenci za odkup - gradnja hiše
Vsebina in smisel 2. odstavka 148. člena SZ je v izpostavitvi primera, ko lastnik stanovanja lahko odkloni sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas, kar je sicer praviloma njegova obveznost (2. odstavek 147. člena SZ), ne pa v določitvi dodatnega razloga, zaradi katerega privatizacija ne bi prišla v poštev.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - skaženost
Pri opredelitvi odgovornosti za tožniku nastalo škodo je ob ugotovljeni dejanski podlagi uporabljiva določba 178. člena ZOR o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Uporabljiva so pravila o krivdni odgovornosti, ob tem pa pri obojestranski krivdi odgovarja vsak imetnik motornega vozila za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.
Sodišče druge stopnje je v pravilni meri in torej drugače kot sodišče prve stopnje poseben poudarek posvetilo tožnikovim osebnim razmeram. Kot poštar raznašalec in v prostem času obdelovalec 8 ha velike kmetije je namreč "zelo omejen pri delih, kjer je potrebno bolj obremenjevati moč nog, pri katerih je treba dalj časa stati, hoditi in se pripogibati".
zakup - plačevanje zakupnine - plačilo uporabnine za sobo
Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je toženec prebival v dijaškem domu od 14.6.1990 do 19.8.1993. Tožeča stranka je zaračunavala stroške bivanja po ceniku, ki ga je potrdila občina vsako leto, stroške za elektriko pa po porabi. Dolgovanih zneskov ni plačal kljub pozivom in opominom tožeče stranke. Z izjavo z dne 1.7.1993 se je zavezal, da bo dolgovani znesek plačal v obrokih po 20.000,00 SIT, vendar je plačal le obrok ob podpisu izjave.
Odločitev sodišč, da mora toženec plačati vtoževane zneske skupaj s pripadajočimi obrestmi, je materialnopravno pravilna.
Pomembno je, da je stavba namensko zgrajena za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev. Teh stanovanj ni mogoče privatizirati, ker bi se s tem spremenila njihova namembnost.
V obravnavani zadevi sta sodišči druge stopnje in prve stopnje uporabili naše pravo brez nasprotovanja pravdnih strank in to tudi upravičeno v skladu z načelom karakteristične izpolnitve, ki je uveljavljeno v teoriji in praksi, in po katerem je za določitev prava odločilen sedež stranke, na katero se karakteristična izpolnitev nanaša. V našem primeru je to nedvomno obveznost tožene stranke (ki je slovenski gospodarski subjekt), da v skladu s sklenjeno poravnavo plača tožeči stranki določen znesek, medtem ko tožeče stranke ne bremeni kaka izpolnitvena obveznost.
Pravice iz zdravstvenega varstva, ki so jih tožniki uresničili z zdravljenjem zaradi posledic škodnega dogodka, ne morejo povzročiti zmanjšanja njihovih odškodninskih upravičenj nasproti toženi zavarovalnici po poti upoštevanja zatrjevanih izplačil tožene stranke njihovemu delodajalcu, izposlovanih na podlagi delodajalčevih povračil stroškov zdravljenja, opravljenih zaradi okoliščine, da je bil škodni dogodek za tožnike (in njihovega delodajalca v razmerju proti prvemu plačniku zdravstvenih storitev iz zdravstvenega zavarovanja tožnikov) nesreča pri delu. Takih izplačil zavarovalnice ni mogoče upoštevati kot izplačila na račun zavarovalne vsote, ki nasproti oškodovancu znižujejo mejo, do katere zavarovalnica odgovarja oškodovancu za njegovo (gmotno in negmotno) škodo.
Načelo, da mora odgovorna oseba povrniti oškodovancu celotno škodo (190. člen ZOR) - kar pomeni tudi: in nič več kot to - sicer res narekuje presojo, da je treba nadomestilo za telesno okvaro vračunati v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne le takrat, ko oškodovanec to nadomestilo dejansko prejema, ampak tudi v primeru, ko bi ga imel pravico prejemati, pa je zanemaril možnost, to pravico uveljaviti. Vendar pa je tudi vprašanje, ali je oškodovanec zanemaril uveljaviti pravico do nadomestila za telesno okvaro, delno dejansko vprašanje. Prav glede te dejanske podlage je sodišče druge stopnje pravilno (s stališča uporabe materialnega prava) odgovorilo na pritožbo tožene stranke, da je bilo na njej dokazno breme, da dokaže, kako je tretji tožnik zanemaril možnost, uveljaviti nadomestilo za telesno okvaro.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - dolžnost izpolnitve obveznosti - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - predpostavke za razvezo
Kršitev pogodbenega odnosa lahko pomeni poseg v osebnostne pravice in je odškodninski temelj (200. člen ZOR) podan le ob izhodišču, da je taka kršitev podana in da ima za posledico duševne bolečine odškodnino.
privatizacija stanovanj - upravičenec za odkup - okoliščine, ki so obstojale ob uveljavitvi SZ - trajno prenehanje uporabe
Tožnica je mesec dni pred uveljavitvijo SZ izkazala namen, da trajno preneha uporabljati stanovanje. Zato ni upravičen do nakupa stanovanja po privatizacijskih določbah SZ.
privatizacija stanovanj - rok za uveljavitev pravice do odkupa stanovanja
SZ v 123. členu ne določa prekluzivnega roka za vložitev tožbe, pač pa določa prekluzivni rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu SZ. Če je bila zahteva vložena pravočasno, torej pred 19.10.1993, pa lastnik stanovanja ni sklenil pogodbe o prodaji stanovanja, je mogoče zahtevati prodajo s tožbo, ki mora biti vložena v splošnem zastaralnem roku.
posojilo - obveznosti posojilojemalca - rok za vrnitev posojila
Ugotovitev sodišča druge stopnje (kot povzetek podrobnejših dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pospremljenih z dokaznimi ocenami izvedenih dokazov), da je tožnik izročil toženki 3.500 DEM kot posojilo (in ne zaradi sodelovanja v igri fair-play), je dejanska ugotovitev. Prav tako sta dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, sprejeti na drugi stopnji, da se je toženka zavezala vrniti to posojilo v roku enega meseca in da je vrnila le del tega posojila v znesku 200 DEM. Pri takih dejanskih ugotovitvah pa pomeni izpodbijana sodba pravilno uporabo materialnega prava, saj nalaga toženki, da izpolni vrnitveno obveznost posojilojemalca po določbi 1. odstavka 562. člena ZOR, ker je rok vračila posojila že 22.9.1991 potekel.
Po 2. odstavku 349. člena ZPP v zvezi s 399. členom ZPP lahko stranka, dokler revizijsko sodišče ne izda odločbe, umakne pravno sredstvo. Izjava o umiku učinkuje takoj, ko jo sodišče prejme. Privolitev nasprotne stranke ni potrebna.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti - odvetnik bivši sodnik pristojnega sodišča - izločitev sodnika
Izražanje dvoma v nepristranost sodišča pri obravnavanju in odločanju ni razlog za delegacijo pristojnosti. Pristranost sodišča je mogoče uveljavljati z instrumentom izločitve sodnika po 71. členu ZPP in sicer samo zoper posameznega sodnika, ne pa kot razlog za delegacijo pristojnosti.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - ničnost pogodbe
Sodišče druge stopnje je tvegano (aleatorno) naravo sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju pravilno pojmovalo in tudi pravilno ocenilo pomen, ki ga je zaradi take narave te pogodbe imela toženčeva vednost, da je njegov sopogodbenik (preživljanec, sedaj pokojni tožničin mož in oče tožnikov) neozdravljivo bolan in ga zato neizbežno čaka skorajšnja smrt. Pravilno pa je upoštevalo tudi to, da je po sporni pogodbi toženec prevzel ne samo preživljanje sopogodbenika, ampak tudi preživljanje sopogodbenikove matere. To drugo toženčevo preživljalsko obveznost (kakršno izrečno predvideva določba 1. odstavka 117. člena ZD), je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, ali je bila sporna pogodba ob sklenitvi tvegana za toženca v takem smislu in v takem obsegu, v kakršnem je to značilno za pogodbo o dosmrtnem preživljanju po določbah ZD. Pravilen pa je končno tudi rezultat te presoje: sporna pogodba je bila prav zaradi druge prevzete preživljalske obveznosti (do sopogodbenikove matere), za toženca tvegana v takem smislu in takem obsegu, kakor je za tovrstno pogodbo značilno.
Če se prometni davek zavezancu obračuna na podlagi 2. odstavka 45. člena zakona, mora biti iz obrazložitve odločbe razvidno, katere razpoložljive podatke je organ uporabil pri obračunu prometnega davka in kako jih je uporabil.
Po oceni revizijskega sodišča je v tem primeru sicer podana identiteta strank (upoštevajoč pri tem tudi vsebinski pomen 146.
člena SZ), ni pa podana identiteta spora, ker se zahtevka iz že pravnomočne sodbe in iz predmetne tožbe razlikujeta. Izrek iz pravnomočne sodbe (ki je identičen s tožbenim zahtevkom, postavljenim v prvi tožbi) se glasi, da se tožencu odpoveduje stanovanjska pogodba z dne 6.11.1973 za sporno stanovanje z odpovednim rokom 30 dni ter da se je toženec dolžan skupaj s člani družine izseliti, vendar prisilno ne prej, dokler mu ne bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori.
Tožbeni zahtevek v tej obravnavani zadevi pa se glasi, da se mora toženec izseliti iz spornega stanovanja z vsemi stvarmi in stanovalci ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožnikom. Primerjava vsebine izreka pravnomočne sodbe in tožbenega predloga iz predmetne zadeve kaže po oceni revizijskega sodišča, da ne gre za identičen spor: s sedaj postavljenim tožbenim zahtevkom zahteva tožeča stranka več kot pa ji je bilo dosojeno s pravnomočno sodbo, ker izpraznitev toženca po tej sodbi ni nepogojna (pogojena je s tem, da tožeča stranka preskrbi tožencu najpotrebnejše prostore), medtem ko se po zavrženi tožbi zahteva nepogojna izpraznitev. Objektivna identiteta spora zato ni podana.
ZCI člen 1, 2, 8, 13. ZTPVI člen 106.ZUP člen 5, 14.
status civilnega invalida vojne
Sodišče je odpravilo izrek revizijske odločbe o nepriznavanju statusa CIV tožeči stranki, zaradi le 20% invalidnosti tožeče stranke. To pa zato, ker je bila revizijska odločba, ki jo tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, vročena tožeči stranki po preteku zakonskega roka (31.12.1993), v katerem bi tožeča stranka lahko uspešno uveljavljala 20% invalidnost s pridobitvijo tega statusa po novih predpisih.