bistvena kršitev določb pravdnega postopka - če sodba nima navedenih razlogov o odločilnih dejstvih - sklicevanje na razloge v razveljavljeni sodbi
Zakon je dosleden in ne pozna kakšnih "olajšav" v tem smislu, da bi bil lahko del obrazložitve sodbe v kakšni drugi listini ali podobno. Obrazložitev prvostopne sodbe mora biti torej takšna, da je omogočeno strankama in višjemu sodišču le na njeni podlagi ugotoviti poleg drugega razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. To pa so ne le opis zahtevkov strank, ki opredeljujejo predmet in meje obravnavanja in odločanja, marveč tudi opis dejanskega stanja, kakršnega je ugotovilo sodišče, in razgrnitev razlogov, ki so vodili sodišče do takšnih dejanskih spoznanj, ter razlogov, zaradi katerih je ob takšnem dejanskem stanju uporabilo določene predpise, kar oboje je pripeljalo do omejene pravne odločitve, razvidne iz izreka sodbe.
posebni primeri odgovornosti - odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena - odgovornost cestnega podjetja - odgovornost voznika, ki je vedel za razmere - deljena odgovornost - poledenela cesta
Sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ob ugotovitvi, da je tožnik vozil sredi noči in sredi zime po mokrem cestišču in da je vedel, da vozi v klanec po zaledeneli cesti, soodgovoren za nastalo škodo do polovice. Medtem, ko je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila predpise o postavljanju stalnih in priložnostnih prometnih znakov (prva in šesta alinea 45. člena pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, Ur. list SRS, št. 11/88) ter o posipanju poledenelega cestišča (četrta alinea 45. člena in 57. člen tega pravilnika) in je zato odgovorna (184. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), saj kljub obvestilu ni pravočasno ukrepala, pa je tožnik s tem, ko ni prilagodil vožnje ali avtomobila celo ustavil, čeprav je vedel za poledico, kršil določbo 45. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ, št.
50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/91). Ob tehtanju krivde obeh udeležencev se pokaže kot pravilna porazdelitev odgovornosti med strankama za nastalo škodo po enakih deležih (prvi odstavek 192.
Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je do trčenja med tožnikom in rolkarjem prišlo na levi strani ceste, gledano iz smeri tožnikove vožnje, da je tožnik zapeljal na levo stran ceste zaradi prevelike hitrosti in ne morda zaradi umikanja rolkarju ter da ni podana vzročna zveza med nastankom škodnega dogodka in tožnikovo škodo ter ravnanjem rolkarja. Odškodninska obveznost po določbah prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)
nastane le, če nastala škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, če obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter če je podana tudi odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Ker tožnik ni dokazal obstoja spredaj navedenih predpostavk, ni podana pravna podlaga za odgovornost tožene stranke za tožnikovo sporno škodo.
ZZZDR člen 51, 51/2, 52, 52/2, 62, 62/1.ZN člen 47, 47-1.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - razpolaganje s skupnim premoženjem - soglasje zakonca - obličnost
V primerih, ko je nepremičnina premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), je pa v zemljiški knjigi vpisana kot lastnina le enega izmed njiju, je za veljavnost pogodbe o odsvojitvi takšne nepremičnine dovolj, da se drugi zakonec strinja s takšno odtujitvijo, ne da bi formalnopravno nastopil kot sopogodbenik ali da bi moral poprej skleniti ustrezno pogodbo z zakoncem (prvi odstavek 62. člena ZZZDR), in to s posebno obličnostjo (drugi odstavek 62. člena ZZZDR oziroma zdaj 1. točka 47. člena zakona o notariatu, Ur. list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94 in 41/95). Dovolj je torej neoblično strinjanje zakonca, da se lahko šteje, da gre za skupno in sporazumno razpolaganje s skupnim premoženjem (prvi odstavek 52. člena ZZZDR).
Po določilu tretjega odstavka 12. člena ZSR je bila tako praviloma prepovedana hkratna uporaba dveh ali več stanovanj. Tako občan ni mogel imeti stanovanjske pravice na več stanovanjih, niti ni mogel uporabnik (lastnik) stanovanja biti imetnik stanovanjske pravice na drugem stanovanju. Pojem stanovanja pa je urejal 4. člen ZSR. Ali je šlo v obravnavanem primeru za eno ali dvoje stanovanj, je pravno vprašanje. Ugotovitve, da je bil I. Š. lastnik trosobnega stanovanja s kabinetom in da mu je občina dodelila še sosednjo to je sporno garsonjero kot akademskemu slikarju - umetniku za potrebe ateljeja in da se je I. Š. pred rušenjem vmesne stene med obema stanovanjema zavezal po potrebi na svoje stroške sezidati steno (to je vzpostaviti prejšnje stanje), utemeljujejo zaključek, da garsonjera ob takih okolnostih ni izgubila značaja samostojne stanovanjske enote. Zato je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča druge stopnje, da tožničin pokojni mož na garsonjeri ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, da tudi ni dobil v uporabo garsonjere za stanovanjske namene ampak za zadovoljevanje slikarske dejavnosti. Ker I. Š. glede na stanovanjske predpise, veljavne v času dodelitve garsonjere in stanovanjske predpise, ki so veljali v času njegove smrti, na garsonjeri ni mogel pridobiti oziroma imeti imetništva stanovanjske pravice, tudi tožnica kot vdova po I. Š. - uporabniku garsonjere ni mogla pridobiti več pravic kot jih je lahko imel njen pokojni mož in kar pomeni, da tožnica na sporni garsonjeri ni pridobila stanovanjske pravice.
Neutemeljeni pripor v trajanju 83 dni je tožnika hudo prizadel. Sodišči prve in druge stopnje sta verjeli tožniku in njegovi ženi, ko sta opisovala okoliščine, v katerih je tožnik prestajal pripor in sicer najprej osamitev, nato pa sozaporništvo z osebami iz socialnega obrobja. Trpljenje, ki ga je tožnik prestajal, je vplivalo tudi na njegovo zdravje. To je potrdil zdravnik izvedenec. Tožnik sam posebno poudarja izgubo ugleda v svojem okolju, kar ga je kot odvetnika osebno in poklicno najbolj prizadelo. Duševne bolečine, ki jih je prestal tožnik v zvezi z vsem tem, ga opravičujejo do prisojene odškodnine v znesku 800.000,00 SIT. Dodaten razlog za utemeljenost prisojene odškodnine je tudi ta, da mora tožnik zaradi trajanja kazenskega postopka izredno dolgo čakati na satisfakcijo.
revizija - dovoljenost revizije - sklep o stroških
Kadar je odločeno o glavni stvari in o stroških, se sklep o stroških nanaša na stransko terjatev in je akcesorne narave. V takem primeru se s sklepom o stroških postopek ne konča, kajti konča se s sodbo o glavni stvari. Ob izpolnjenih predpostavkah za dovoljenost revizije je v takih primerih mogoče izpodbijati odločitev o stroških samo hkrati z revizijo zoper odločitev o glavni stvari. Brez izpodbijanja odločbe o glavnem zahtevku samostojne revizije zoper stroškovni izrek ni.
ustanovitev podjetja v družbeni lastnini - akt o ustanovitvi - vsebina - medsebojne pravice in obveznosti
Tožena stranka Časopisno podjetje M., ki je le pravna naslednica v letu 1990 ustanovljenega družbenega podjetja Časopisno podjetje M. bi bila zato lahko tožeči stranki odškodninsko odgovorna le za škodo, ki bi nastala po 24.5.1990. Tožeča stranka pa zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala v letu 1988, zaradi česar sta materialnopravno pravilna zaključka sodišč druge in prve stopnje, da tožeča stranka povrnitve škode ne zahteva od pravega pravnega subjekta.
promet s kmetijskimi zemljišči - prednostna pravica nakupa - rok za uveljavitev
V 3. odstavku 27. člena ZKZ je določeno, da rok za uveljavitev prednostne pravice nakupa znaša 30 dni od dneva, ko je ponudbo prejela kmetijska zemljiška skupnost. Kdo je pravni naslednik nekdanje kmetijske zemljiške skupnosti, je sodišče ugotovilo, in to med strankama ni sporno. Za razlago, da rok začne teči šele od dneva nabitja na oglasno desko krajevnega urada oziroma občine, tako ni nobene pravne podlage.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - prenos lastnine družbenih stanovanj - pravica uporabe - etažna lastnina
Revizijska trditev, da pravica uporabe na spornem stanovanju ni bila vknjižena na tožečo stranko, je točna, vendar pa ni pravnoodločilna. Sporno stanovanje je v etažni lastnini, po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje pa je bilo pridobljeno na podlagi pogodbe z dne 24.2.1976, v kateri je izrecno določeno, da pridobi pravni prednik tožeče stranke na tem stanovanju pravico uporabe z možnostjo, da se sporno stanovanje v zemljiški knjigi vknjiži kot etažna lastnina.
Nevknjižba etažne lastnine ni imela za posledico izgube pravice uporabe, ravno tako pa nevknjižena etažna lastnina ni predstavljala ovire za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na spornem stanovanju na podlagi določbe 111. člena stanovanjskega zakona, Ur.l. RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ. Na podlagi citirane določbe SZ so namreč subjekti, ki so v njej navedeni (med njimi je tudi Republika Slovenija, tedaj tožeča stranka), z dnem uveljavitve SZ pridobili lastninsko pravico na vseh stanovanjih, na katerih so imeli na dan uveljavitve zakona pravico uporabe in ne le na tistih, pri katerih je bila v zemljiški knjigi že vpisana etažna lastnina.
SZ imetništva stanovanjske pravice ne pozna več. To pa ne pomeni, da v postopkih, ki so bili začeti pred njegovo uveljavitvijo, ni več mogoče odločati o predlogu uporabnika stanovanja, da ga stanodajalec določi za imetnika stanovanjske pravice. Zaradi uveljavitve SZ, ki imetništva stanovanjske pravice več ne pozna, se ta določitev res ne more nanašati na obdobje po uveljavitvi SZ (kar se s predlogom tudi zahteva), se pa lahko nanaša na obdobje pred uveljavitvijo SZ pa do dneva njegove uveljavitve. Pri tem dejstvo, da je bil v teku denacionalizacijski postopek ni odločilno, saj je pravni položaj osebe, ki uporablja stanovanje, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka, tudi odvisen od vprašanja, ali je imela ta oseba na dan uveljavitve SZ status imetnika stanovanjske pravice (npr. 125. člen SZ v delu, ki se nanaša na veljavnost določil najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom - prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, pravica do nakupa stanovanja itd.).
Po določbi 2. odstavka 94. čl. ZVDZ ugotovi izid volitev v državni zbor na državni ravni republiška volilna komisija, ki o tem sestavi zapisnik. Ta zapisnik ni ena od odločitev, zoper katero se lahko vloži pritožba pri Vrhovnem sodišču RS po določbah od 103. do 109. čl. ZVDZ.
kazniva dejanja zoper življenje in telo - huda telesna poškodba - kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti
1) Kadar storilec drugemu povzroči hudo telesno poškodbo z motornim vozilom (v prometu), bo šlo praviloma za navidezni idealni stek kaznivega dejanja hude telesne poškodbe in povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. V takšnem primeru bo podano samo eno kaznivo dejanje zaradi odnosa specialnosti med obema dejanjema.
2) Udeleženec v prometu lahko stori z motornim vozilom kaznivo dejanje zoper življenje in telo tudi iz malomarnosti.
Kdaj gre za nični pravni posel, presoja sodišče v vsakem primeru posebej ob upoštevanju določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in drugih predpisov. Naš pravni red skuša v načelu vzdržati pravne posle v veljavi. Ničnost pravnega posla je za nezakonitost najostrejša in skrajna sankcija. Pri ugotavljanju ničnosti pravnega posla mora sodišče analizirati normo, ki je kršena, in njen namen ter intenzivnost posega v splošne in posamezne interese. Ravnanje strank je treba proučiti s stališča nezakonitosti (kršitve kogentnih predpisov) in tudi s stališča nemoralnosti.
Pomembna je tudi okoliščina, če je bil pravni posel izvršen. Pri tem je treba ugotavljati, ali bo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga norma želi. Če ničnost ne prispeva k rešitvi nedovoljenega stanja, je treba v okviru zakonskih možnosti poiskati drugo rešitev.
Edina nedovoljena posledica ravnanja tožencev je neplačani davek. Ta posledica je odpravljiva na upravno pravnem področju. Sankcija ničnosti tej darilni pogodbi ne zagotavlja odprave škodljivega ravnanja tožencev. Imela pa bi posledice ne samo v pravnem razmerju med toženima strankama, ampak tudi v pravnem razmerju med tožencem in kupcem po prodajni pogodbi z dne 16.9.1992. Pri tem kupec iz te pogodbe ni pravdna stranka v tem postopku.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - rok za uveljavljanje zahteve za odkup
Po presoji revizijskega sodišča je potrebno pri obravnavanju vprašanja pravočasnosti tožnikove zahteve za odkup stanovanja upoštevati določbe spremenjenega 125. člena SZ, zlasti določbe 5.
odstavka navedenega člena, ki ne omejuje pravice do odkupa stanovanja le na stanovanja iz 2. odstavka 113. člena SZ (stanovanja in stanovanjske hiše, ki so na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu zakona o denacionalizaciji, postale splošno ljudsko premoženje), ampak govori o "vseh razpoložljivih zasedenih in nezasedenih stanovanjih", katerih lastnik je zavezanec. Mednje zato sodijo tudi druga, še ne privatizirana stanovanja, ki so v lasti zavezanca za vrnitev podržavljenih stanovanj in v katerih prebivajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice, sedaj najemniki, ki niso odkupili stanovanj v prvotnem roku iz 123. člena SZ, čeprav so to pravico po 117. členu SZ imeli. Določbe o novem roku 4 mesecev za odkup uvajajo rešitev, ki naj pravna položaja obeh kategorij imetnikov spravi v ravnotežje. S to določbo SZ torej enim omogoča nadomestni odkup, drugim pa naknadni odkup. Ker je torej novela SZ določila nov rok za odkup stanovanj po privatizacijskih pogojih tudi tistim prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki ne stanujejo v stanovanjih, ki so predmet denacionalizacije, so pa v lasti denacionalizacijskih zavezancev (med njimi so tudi občine, torej tudi tožena stranka), je s tem tudi tožnik dobil ponovno pravico zahtevati odkup spornega stanovanja.
Oporočitelj lahko napravi veljavno pisno oporoko pred pričami, če zna brati in pisati, ter lahko to svoje znanje tudi uporabi. Zakon res ne sili oporočitelja, da oporoko pred podpisom tudi prebere. Od njegove volje je odvisno, ali jo bo prebral ali ne. Pravna varnost pa zahteva, da je tako pomembna izjava volje kot je oporoka, sestavljena in napisana tako, da omogoča dejanski nadzor oporočitelja nad tem, kar je storil. Sicer je smisel določbe, da oporočitelj mora znati brati in pisati, nesmiselna. Takšna razlaga je povsem v skladu tudi z določbama o sodni oporoki v 65. in 66. členu ZD. Oporočitelju, ki oporoke ne more prebrati, lahko sestavi veljavno oporoko sodnik. Oporoka je veljavna, če jo sodnik nato prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše, potem, ko izjavi, da je to njegova oporoka (1. odstavek 66. člena ZD).
Po uveljavitvi Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91-I), ki v 5. členu dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (valutno klavzulo), upošteva sodišče dogovorjeno valutno klavzulo tudi pri odločanju v pravnih razmerjih, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona, če dolžnik svoje obveznosti do uveljavitve zakona ni izpolnil.
invalidska pokojnina - pogoji za pridobitev invalidske pokojnine
Ker v času nastanka tožnikove poškodbe pri delu slednji ni bil zavarovanec slovenskega zavarovanja, njenih posledic ni tolmačiti v smislu 56. člena ZPIZ. Po tem določilu se poškodba pri delu ali z njo izenačena poškodba šteje kot poškodba izven dela, če pride do nje v tujini.
Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnine člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj ni bilo mogoče ugotoviti, da je bil ves čas v enem od zahtevanih statusov, pri čemer morajo sicer vsi zahtevani pogoji biti izpolnjeni kumulativno, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.
izredna pravna sredstva - revizija - dovoljenost revizije - ugotovitev vrednosti spornega predmeta
Revizijsko sodišče zaključuje, da je v spornem primeru najbolj pravilno stališče, da v primerih, če ostanejo sporne obresti kot stranska terjatev, te v revizijskem postopku, ker prvotni glavni zahtevek ni več sporen, dobijo značaj glavnega zahtevka v skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ZPP. Zato je treba uporabiti za pravilno rešitev določbo drugega odstavka 382. člena ZPP v zvezi s prej citiranim členom. To pa pomeni, da je treba dovoljenost revizije presojati glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, seveda ob upoštevanju dejstva, da bi bila zaradi narave spora (pravica iz socialne varnosti) glede glavnega zahtevka revizija dopustna po določbi prvega odstavka 21. člena ZDSS. V primeru, če ne bi bila dopustna revizija glede glavnega zahtevka, revizija zaradi stranske terjatve, ki jo predstavljajo obresti, v nobenem primeru, ne glede na vrednost izpodbijanega dela odločitve o zamudnih obrestih ne bi bila dopustna.