Tožnik plačuje trošarino za količine trošarinskih izdelkov, ki so bile v davčnem obdobju sproščene v uporabo. Ostali izdelki na zalogi pa predstavljajo morebitni trošarinski dolg, ki ga je potrebno zavarovati, kar pravilno pojasnita davčni organ in toženka. Ker se trošarinski izdelki proizvajajo na zalogo, zavarovanje trošarinskega dolga samo na proizvedene količine, ni pravilno.
ZZDej člen 44, 44/1, 44/1-1, 76, 76a. ZJZP člen 64, 64/2. ZZdrS člen 12, 12/2. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/2.
koncesija - koncesija za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti - podelitev koncesije na področju zdravstvene dejavnosti - zobozdravstvena dejavnost - javni razpis - merila za izbiro koncesionarja - delovne izkušnje - obrazloženost odločbe - odprava odločbe - sorazmernost posega
Sodišče kot neutemeljeno zavrača stališče toženke o splošno znani in pričakovani vsebini merila strokovnih oziroma delovnih izkušenj, po kateri naj bi moral vsak ponudnik izkazati izkušnje, ki se vežejo na pričakovani delavnik, ki naj bi bil polni delovni čas. Koncedenti morajo merila zaradi načela enakosti oziroma nediskriminatornosti natančno opredeliti v javnem razpisu, tako da je jasno, katere so zahtevane strokovne izkušnje in kako jih bo koncedent ovrednotil.
Organ v postopku podelitve koncesije nima povsem neomejenih pooblastil pri izbiri in uporabi meril za izbor. Polje proste presoje tistega, ki podeljuje koncesijo, omejujejo predpisi, ki določajo pogoje za podeljevanje koncesije kot tudi predpisi, ki predpisujejo pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije. To velja tudi v primeru, ko gre za reguliran poklic; v tem primeru zdravniške službe zobozdravnika. Če sme neka oseba opravljati poklic v Republiki Sloveniji le pod pogojem, da izpolnjuje pogoje za opravljanje tega poklica, sme delati v Sloveniji le, če izpolnjuje te pogoje in s tem delom pridobivati izkušnje pri opravljanju poklica.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - začasna odredba - predaja Republiki Hrvaški
Izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo tožnikov Republiki Hrvaški. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka, ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo.
Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna, tožbeni zahtevek pa ni očitno neutemeljen, zato je treba zagotoviti suspenzivnost izpodbijanega akta, saj bi bil sicer kršen 13. člen EKČP.
Ker so tožniki izkazali, da jim bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.
omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu - nesodelovanje v postopku - nevarnost pobega
Ni sporno, da tožnik v postopku ni dokazal identitete, ni sporno, da tožnik nasprotuje vračanju v matično državo, kar izrecno navede tudi v tožbi in potrdi zaslišan na glavni obravnavi. S strani tožnika so neprerekane ugotovitve toženke: (i) da v postopku identifikacije tožnik ne sodeluje, (ii) da ni aktiven pri pridobivanju kakršnekoli dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo identiteto, zato se ta dejstva na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) štejejo za priznana. Tožnik ne prereka niti ugotovitev toženke: (i) da svojo identiteto prikriva; (ii) da se je v več državah predstavljal z različnimi podatki (v Grčiji se je predstavljal s podatki B. B., rojen ... 11. 1986 in A. A., rojen ... 11. 1991 v Libiji; na Madžarskem s podatki C. C., rojen ... 5. 1985 v Alžiriji); (iii) da je v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način; (iv) da nima možnosti za bivanje v Sloveniji, kjer nima sorodnikov ali drugih znancev, pri katerih bi lahko bival; (v) da tožnik ni spoštoval odločbe o vrnitvi. Upoštevaje te neprerekane ugotovitve toženke in nesporno dejstvo, da se tožnik nima namena in ne želi vrniti v svojo matično državo, je tudi po presoji sodišča ugotovitev toženke, da še obstajajo okoliščine za izrek ukrepa, ki se torej niso v ničemer spremenile od ugotovljenih v Odločbi PPIU 23-2-23, pravilna.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - Republika Hrvaška - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - začasna odredba - težko popravljiva škoda - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - verodostojnost prosilca
Sodišče tožnikove izjave šteje kot domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
V Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. ZJZP člen 46, 46/3, 46/5. ZGJS člen 37, 37/1.
koncesija - podelitev koncesij - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Iizpodbijani sklep o nepriznanju sposobnosti v tem primeru ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
davek od dohodkov pravnih oseb - dohodnina - davek od drugih dohodkov - obračun davka - račun - pomanjkljivi računi - verodostojna listina - oprava storitev - namenska poraba sredstev - tipska pogodba
Tožeča stranka ni dokazala, da so bile storitve opravljene in da so bile najprej zaračunane naročnikom. Dokaznih listin v tej zvezi namreč, kljub pozivu davčnega organa, tožeča stranka ni predložila. Navedeni so tudi razlogi, zakaj listine, ki jih je predložila, niso ustrezne. Tako se davčni organ izrecno opredeli do predloženih potrdil o poplačilu terjatev z gotovino in jih tudi po presoji sodišča kot nezadosten dokaz utemeljeno zavrne. To še dodatno in konkretno utemelji s stanjem na konto kartici 221, ki plačil, opravljenih z gotovino, ne izkazuje.
Evidence gotovinskega poslovanja tožeča stranka neprerekano ni vodila. Prav tako tožeča stranka ni evidentirala stroškov službenih poti, ki jih sicer zatrjuje v svojih vlogah. Letna posojilna pogodba z direktorjem oziroma sklenjene tipske pogodbe pa niso dovolj, če ni obenem vodena evidenca in na ta način izkazan (poslovni) namen uporabe sredstev med letom. Prav tako niso dovolj pojasnila. Kar pomeni, da poraba denarja za dejavnost in s tem za poslovni namen ni izkazana.
Glede na to, da je revizijsko sodišče pogodbe o preužitku opredelilo za neobdavčljive odsvojitve kapitala skladno z 2. točko 95. člena ZDoh-2, posledično po presoji sodišča v primeru odsvojiteljev po pogodbah o preužitku ne morejo priti v poštev določila o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2. Ta institut je bil na novo uveden z ZDoh-1 zaradi omilitve posledic široke opredelitve pojma odsvojitve kapitala. Kadar bi bile posamezne odsvojitve obdavčene, lahko z uveljavljanjem odloga odsvojitelj doseže, da se njegova davčna obveznost v trenutku odsvojitve ne ugotavlja. Odsvojitve po pogodbah o preužitku pa se, kot rečeno, po 95. členu ZDoh-2 štejejo za neobdavčljive.
davek na dodano vrednost (DDV) - rabljeno motorno vozilo - nakup in prodaja rabljenih vozil - splošna shema - posebna shema - missing trader - subjektivni elementi - dokazovanje
Zavezancu, ki prejme račun z maržno ureditvijo, ni mogoče zavrniti pravice do maržne ureditve, tudi če dobavitelj v resnici ni uporabil te ureditve, razen če zavezanec ni ravnal v dobri veri ali ni sprejel vseh možnih razumnih ukrepov, da bi se prepričal, da ne sodeluje v davčni utaji. Tozadevno sodišče pritrjuje tožniku, da bi moral davčni organ najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo (torej kdo in kako je storil goljufijo), ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, tj. ni opredeljeno, kako naj bi tožnik dejansko aktivno sodeloval pri utaji, glede na to, da med strankama ni sporno, da je tožnik rabljene avtomobile dejansko imel na zalogi in jih je tudi prodal končnim kupcem.
varstvo ustavnih pravic - pacientove pravice - drugo sodno varstvo - res iudicata
Ker je bilo s sodbo opr. št. I U 387/2020-17 z dne 18. 1. 2023 že pravnomočno odločeno o zadevi, dodatno sedaj obravnavana tožba tožnika z dne 10. 3. 2023 ni dovoljena, na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (niti ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva za odločanje v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, zato tudi tožba zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni dovoljena).
Drži, da je v odločbi z dne 5. 3. 2019 o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja dvakrat navedeno zemljišče s parc. št. 230/13 namesto 230/11 in 230/13, vendar gre za očitno pomoto, ki je bila popravljena s sklepom o popravi pomote z dne 8. 4. 2019, ki je dokončen. Da sklep o popravi pomote ni naveden v povezavi z odločbo z dne 5. 3. 2019, pa na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj so v izreku izpodbijanega sklepa navedena vsa zemljišča, na katere se ukrep nanaša, torej tudi na zemljišče s parc. št. 230/11.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - gradnja brez gradbenega dovoljenja - parkirišče - soglasje Direkcije za ceste - državni prostorski načrt - obrazloženost odločbe - rok za odstranitev nelegalne gradnje
Tožnika kot investitorja sta bila za gradnjo objekta - samostojnega parkirišča, glede na njegove dimenzije in upoštevaje relevantne predpise v času gradnje oziroma izdaje inšpekcijske odločbe, dolžna pridobiti gradbeno dovoljenje.
ZRTVS-1 člen 26. ZUS-1 člen 2, 23, 28, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-6.
predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda RTV - rok za vložitev tožbe - preuranjena tožba
Glede na nesporno dejstvo, da tožnikoma izpodbijana sklepa toženke z dne 28. 9. 2021 nista bila vročena pred vložitvijo njune skupne tožbe z dne 29. 9. 2023, je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno. Nujnost kot razlog za vložitev tožbe pred vročitvijo izpodbijanih sklepov toženke (zaradi odločitve o začasni odredbi) ni zakonski razlog, ki bi ga lahko sodišče upoštevalo mimo določb ZUS-1 in preuranjene vložitve tožbe ne opravičuje niti ne vzpostavlja obstoja procesne predpostavke pravočasnosti tožbe iz 2. alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
V konkretnem primeru prav tako ni sporno, da sta bila tožnika imenovana za člana Nadzornega sveta za mandatno obdobje, ki je poteklo že 26. 1. 2022. Zato predvsem glede na v tožbi postavljen tožbeni zahtevek po odpravi izpodbijanih sklepov, na katerega je na podlagi prvega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano sodišče sodi, da si tožnika v obravnavani zadevi ne moreta (več) izboljšati svojega pravnega položaja (niti) z odpravo izpodbijanih sklepov toženke, saj se v pravni položaj tožnikov z izpodbijanima sklepoma ne posega (več) odkar jima je nesporno že 26. 1. 2022 potekel mandat. S tem pa ni (več) izkazan njun pravni interes za tožbo, kar je sicer eden izmed taksativno predpisanih formalnih pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za njeno vsebinsko obravnavo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. ZZVZZ člen 62, 62b. ZKC člen 8.
dopolnilno zdravstveno zavarovanje - premija za dopolnilno zdravstveno zavarovanje - kontrola cen - uredba Vlade - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Uredba o določitvi najvišje cene premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je splošen akt z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov, to je zavarovalnic, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Drugače, kot trdi tožnica, pa izpodbijana Uredba nima lastnosti posamičnega akta, saj ne učinkuje le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb, temveč vzpostavlja pravilo za vse zavarovalnice, ki ponujajo tovrstno zavarovanje, in za vse primere sklenjenih dopolnilih zavarovanj (sedanjih in bodočih v okviru časovne veljavnosti Uredbe).
ZLD-1 člen 2, 4, 4/1, 5, 8, 9, 10, 39, 39/2. ZLS člen 2. URS člen 51, 51/1.
lekarniška dejavnost - podružnica - izdaja dovoljenja
Lekarno in podružnico lekarne, lahko fizična ali pravna oseba organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo.
predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda RTV - ničnost odločbe
Za sprejem odločitve, kakršna je vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa, je potrebna izrecna zahteva oziroma aktivno sodelovanje stranke, bodisi njen izrecen in nepreklicen odstop s funkcije člana Nadzornega sveta RTVS, bodisi prenehanje izpolnjevanja predpisanih pogojev za imenovanje (dosežena najmanj visokošolska izobrazba in najmanj 5 let delovnih izkušenj).
Med strankama v obravnavani zadevi ni niti sporno, da zahteve za postopek predčasne razrešitve člana Nadzornega sveta RTVS ni (bilo) in sploh ni bila nikoli podana, ne pred izdajo izpodbijanega sklepa in tudi ne pozneje.
Sodišče ni zahtevalo prevoda celotne študije, ampak le njenega relevantnega dela, za kar je tožeča stranka poskrbela, zato ni nastala potreba po prevodu in posledično po kritju stroškov prevoda. Če pa je tožeča stranka kljub temu priskrbela prevod celotne študije, tudi če k temu ni bila pozvana, v zvezi z navedenim pa so ji nastali stroški, je le-te dolžna nositi sama, saj navedeni stroški niso bili potrebni.