ustavitev postopka – fikcija umika tožbe – izostanek z naroka
Ker tožnik na prvi narok za glavno obravnavo kljub izkazanemu vabilu ni pristopil, je odločitev sodišča prve stopnje, da se umik tožbe vzame na znanje in da se postopek ustavi, pravilna.
postopek o prekršku - hitrost vožnje - uporaba materialnega prava
ZVCP-1 v četrtem odstavku 32. čl. določa, da je na cestah, rezerviranih za motorna vozila, največja dovoljena hitrost za vozila omejena na 100 km/h. Res je sicer, da peti odstavek navedenega člena določa, da je, ne glede na določbe četrtega odstavka navedenega člena na cesti, rezervirani za motorna vozila, na kateri sta poleg izpolnjenih predpisanih pogojev smerni vozišči med seboj fizično ločeni in imata najmanj po dva prometna pasova in odstavni pas ali odstavne niše in je zavarovana proti prehajanju divjadi, največja dovoljena hitrost za vozila omejena na 110 km/h, vendar je v nadaljevanju tega odstavka določba, da mora biti ta omejitev označena s predpisanim prometnim znakom. Ker dodatnega prometnega znaka, ki bi dovoljeval hitrost do 110 km ni, zgolj na podlagi opremljenosti ceste, zaključek, ki ga obdolženi ponuja, ni sprejemljiv.
Upnik v predlogu za odlog izvršbe ni navedel nikakršnega razloga za odlog, zato ni verjetno izkazal potrebnosti odloga in njegovi stroški za sestavo predloga niso potrebni stroški za izvršbo.
neprostovoljna hospitalizacija - zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – sprejem na zdravljenje brez privolitve
Neprostovoljna hospitalizacija pomeni omejitev ustavnih pravic do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Ker gre za hud poseg v človekove pravice, zakon predvideva sodno kontrolo nad tovrstnih omejevanjem človekove svobode.
Sodišče svojo kontrolno funkcijo opravi le, če vsebinsko presodi, ali so izpolnjeni pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve. Prepis zakonskih pogojev za sprejem na zdravljenje brez privolitve ne predstavlja vsebinske presoje.
stranska sankcija odvzema predmetov - odvzem vozila tretjemu - pogoji za izrek stranske sankcije
V skladu z določbo drugega odstavka 25. čl. ZP-1 se smejo vzeti predmeti, ki so bili uporabljeni za prekršek, tudi, če niso storilčeva last, s tem, da morajo biti za odvzem izpolnjeni še dodatni razlogi, to je, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je razlog za izrek stranske sankcije odvzema predmeta – vozila varovanje življenja in zdravja ljudi, saj je bil obdolženi že večkrat kaznovan zaradi hujših prekrškov, kot so: vožnja pod vplivom alkohola, prekoračitve hitrosti in vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja (iz izpisa EKT je razvidnih 21 sodb zaradi tovrstnih prekrškov). Glede na to, da obdolženi prekrške ponavlja, pri čemer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ob storitvah prekrškov uporablja vozila, ki niso njegova last, je tako pravilna presoja, da je odvzem vozila utemeljen.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0056797
ZD člen 43, 163, 221, 221/1. ZPP člen 337.
dodatni sklep o dedovanju - navajanje dejstev in dokazov v zapuščinskem postopku – dedna nevrednost - prekluzija – nedovoljena pritožbena novota – navedbe v postopku izdaje dodatnega sklepa o dedovanju
Pritožnika nista dokazala, da dedne nevrednosti ne bi mogla uveljavljati pred zapuščinskim sodiščem, njuna trditev, da sta to uveljavljala, pa se je izkazala za neresnično. Pritožbeno uveljavljanje dedne nevrednosti je zato pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.
dobra vera - zaupanje v zemljiško knjigo -pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - priposestvovanje - konkurenca dveh pridobitnih naslovov - nacionalizacija
Če je kvalificirani posestnik posedoval nepremičnino toliko časa, kolikor je potrebno za priposestvovanje, pred nacionalizacijo, je pridobil lastninsko pravico na teh nepremičninah s priposestovanjem, čeprav so te nepremičnine kasneje postale družbena lastnina.
Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje samo poštena oz. dobroverna oseba. V dobri veri je lahko le tisti, ki ne ve oz. mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiški knjigi ni točno. Ker toženci ob vrnitvi podržavljene nepremičnine in ob dedovanju niso bili v dobri veri, se mora njihova na podlagi odločbe o denacionalizaciji pridobljena lastninska pravica umakniti priposestvovani lastninski pravici tožeče stranke.
ZIZ člen 170, 170/2. ZFPPIPP člen 19, 19/1, 49, 49/2, 280, 280/1, 280/2. ZZK-1 člen 5, 86, 86/1.
izvršba na nepremičnine – začetek stečajnega postopka – prenehanje ločitvene pravice,pridobljene z izvršbo – pridobitev ločitvene pravice - ugovor stečajnega upravitelja
Z dnem zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ki je določen po trenutku začetka učinkovanja vpisa (po 5. členu ZZK-1 je to pri vpisih po uradni dolžnosti trenutek, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme listino, na podlagi katere odloča o vpisu), je upnik pridobil zastavno pravico na nepremičninah in s tem ločitveno pravico.
uporaba nepremičnine - nadomestilo za izgubo koristi z uporabo nepremičnine – ravnanje denacionalizacijskega zavezanca – tek zamudnih obresti od nadomestila
Zahtevek po 2. odst. 72. člena Zden predstavlja nadomestilo za izgubo koristi, ki bi jo upravičenci lahko dosegli, če bi nepremičnino sami uporabljali, pa je zaradi zakonske ureditve še niso mogli. Pri tem ne gre za odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu, zato nedopustnost ravnanja denacionalizacijskega zavezanca ni pogoj za ugoditev zahtevku.
ZPP člen 5, 5/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 57, 58.
začasna odredba – odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe - kontradiktornost postopka – možnost obravnavanja
Glede na določbe ZIZ postane postopek za izdajo začasne odredbe praviloma kontradiktoren šele v fazi odločanja o ugovoru. To pa ne pomeni, da je ravnanje sodišča, če se odloči, da bo izvajalo kontradiktorni postopek že v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe in dolžniku pošlje predlog v odgovor, nepravilno. Če pa se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe oprlo na trditve in dokaze dolžnika v odgovoru na predlog, ne da bi upnika seznanilo z dolžnikovim odgovorom in mu ni dalo možnost nanj odgovoriti, je ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 5. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
O oprostitvi plačila sodnih taks je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi ZST-1, kar je nepravilno, saj ZST-1 v 39. členu določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi, torej po ZST. Kljub temu je odločitev pravilna, saj se zakona vsebinsko v tem delu ne razlikujeta.
razžalitev dobrega imena in časti – duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - svoboda govora - svoboda izražanja – duševna integriteta - osebnostne pravice
Svoboda govora izraža temeljno, esencialno potrebo človeka, da se uresničuje v družbi, da ubeseduje svoje misli skozi komunikacijsko sredstvo, da tako vzpostavlja svoj odnos do sveta in do družbe v njem ter tako navsezadnje tudi do samega sebe. Zato, primarno zato je svoboda izražanja tako zelo pomembna. Gre za občutek svobode, za čutenje pravice.
Človek se lahko uresniči le, če mu je zagotovljena njegova duševna integriteta. To pomeni, da mu je dopuščena iskrenost do samega sebe. To je pravica biti sam svoj in pravica do priznanja takšne izvirne, neponarejene podobe. Poleg tega človek potrebuje svoj mir, svoj svet zasebnosti, intime. To je svet, kjer lahko zaupa, da bo ostal skrit oziroma da bo o tem koliko bo ostal skrit, odločal sam. Brez takšnega pristana (zaslombe) osebnosti ni duševne integritete (35. člen ustave).
Sodišče začasno odredbo izda, v kolikor so razlogi, ki govore v prid obstoja dejstev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, močnejši od razlogov, ki govore proti. V predmetni zadevi je sodišče zaključilo, da ni izkazan že prvi pogoj, to je verjetnost terjatve, pri čemer je obravnavalo tožnikove navedbe v zvezi z zmoto, prevaro in nemoralnostjo dednega dogovora. Spregledalo je, da je tožnik zatrjeval tudi četrto tožbeno podlago, to je nesporazum, o katerem govorimo tedaj, ko sta stranki prepričani, da se strinjata, vendar med njima ni soglasja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL0058455
ZPP člen 482, 482/1, 482/1-1. ZGD člen 258, 258/2. OZ člen 186.
gospodarski spor - spor med gospodarsko družbo in članom organa upravljanja - odškodninska odgovornost članov uprave - opustitev nadzora nad izvajanjem pogodbe - protipravnost ravnanja - nedopustnost ravnanja - pošteno in vestno izpolnjevanje dolžnosti člana uprave - subjektivna odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu - uporaba pravnega standarda - standard vestnega in poštenega gospodarstvenika - navadna škoda - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - vmesna sodba - solidarna obveznost
Odškodninska odgovornost članov uprave je institut korporacijskega in ne obligacijskega prava. Odškodninska odgovornost članov uprave je posebna oblika odškodninske odgovornosti, ki izhaja iz posebnega statusa članov uprave. Ta posebni status ne izhaja toliko iz mandatnega razmerja članov uprave z delniško družbo, temveč predvsem iz akta o imenovanju, na podlagi katerega dobijo člani uprave upravičenje, da upravljajo in razpolagajo s premoženjem delniške družbe.
Za vzpostavitev odškodninske odgovornosti članov uprave mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je tožena stranka kršila svoje dolžnosti (protipravnost), tožena stranka pa se lahko pred tem očitkom brani z zatrjevanjem in dokazovanjem, da je pošteno in vestno izpolnjevala svoje dolžnosti (krivda). Možnost dokazovanja, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, pomeni, da se člani uprave pred odškodninsko odgovornostjo lahko branijo z razlogi, ki sodijo v njihovo sfero. To pa kaže na to, da je odškodninska odgovornost članov uprave bližje subjektivni kot objektivni odškodninski odgovornosti. Za objektivno odškodninsko odgovornost namreč velja, da se je odgovorna oseba lahko razbremeni le z zatrjevanjem in dokazovanjem, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je izven njene sfere.
Dejstva, navedena v predpravdnem izvedenskem mnenju, veljajo za priznana in s tem za ugotovljena, kolikor jih nasprotna stranka konkretizirano ne prereka.
Vprašanje, ali sta toženi stranki vestno in pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti, pomeni uporabo pravnega standarda in tako uporabo materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je na splošno ugotavljalo, ali sta toženi stranki sproti preverjali rezultate projekta, ki ga je izvajala svetovalna družba. V zvezi s spremljanjem projekta svetovalne družbe X je namreč v konkretnem primeru odločilno le vprašanje, ali sta toženi stranki ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika pri ugotavljanju, ali so bili dejansko doseženi prihranki, kakor jih je prikazovala svetovalna družba, in tako, ali so bili izpolnjeni pogoji za izplačilo pogodbenega honorarja.
URS člen 14, 23/1, 25, 26. EKČP člen 6, 13. OZ člen 179, 180, 181, 182.
pravica do povračila škode - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do sojenja v razumnem roku pravica do učinkovitega pravnega sredstva - pravica do enakosti pred zakonom - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravno priznana škoda - kršitev osebnostnih pravic - osebnostna pravica
Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je mogoče kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do enakosti pred zakonom, obravnavati v okviru duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic po 179. členu OZ.