Z začetkom postopka osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena le glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso ali bi lahko kakorkoli vplivalo na njen obseg (prvi in drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP. Predmetni postopek se vodi zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki ni v lasti toženca in torej ne vpliva na obseg stečajne mase in s tem na procesno sposobnost toženca, posledično pa tek postopka osebnega stečaja tudi ne vpliva na izpodbijano odločitev o stroških.

Zatrjevano slabo premoženjsko, finančno in socialno stanje toženca in njegove družine za odločitev o stroških pravdnega postopka ni pravno pomembno. V pritožbenem postopku toženec tudi ne more doseči predlagane oprostitve plačila stroškov, saj ZPP tega ne omogoča.

Umik tožbe je bil torej podan takoj po izpolnitvi zahtevka (s čimer je toženec konkludentno priznal vtoževano terjatev), pravilo, da je v takem primeru tožnica upravičena do povračila stroškov, pa temelji na potrebnosti vložitve tožbe. Pravilo ima sicer izjemo, in sicer če gre za položaj, ko toženec ni dal povoda za tožbo in zato tožba ni bila potrebna (prim. 157. člen ZPP), za kar v konkretni zadevi ne gre. Toženec je namreč izpraznitvi in izročitvi nepremičnine nasprotoval že pred vložitvijo tožbe, pa tudi v odgovoru na tožbo, zaradi česar je bila sodna intervencija z vidika tožnice in njenih interesov potrebna in upravičena.

Sodišče je prezrlo določbo tretje alineje 2. točke tar. št. 19 OT, ki osnovo za odmero nagrade v sporih iz stanovanjskih razmerij, odpovedi poslovnih prostorov, izpraznitve stanovanjskih in poslovnih prostorov, določa v vrednosti enoletne najemnine ali zakupnine. Prav tako tudi ZST-1 v prvem odstavku 22. člena v sporih za izpraznitev in izročitev nepremičnine kot vrednost spornega predmeta za odmero sodne takse določa znesek nadomestila, ki ga je treba plačati za sporni čas, pri čemer vrednost spornega predmeta ne sme presegati enoletnega nadomestila (najemnine).

Sodišče prve stopnje je napačno obračunalo stroške postopka, kot da bi bile vse storitve opravljene v okviru brezplačne pravne pomoči. Zato jih je sodišče druge stopnje izračunalo ponovno.

Nagrada za predlog za revizijo je bila pravilno priznana, nagrada za revizijo pa v stroškovniku ni bila priglašena. Zato ne drži, da sodišče prve stopnje o stroških za revizijo ni odločilo.

Plačilo sodne takse je potreben strošek za pravdo, ni pa potreben strošek pošiljanje potrdila o plačilu (brez poziva s strani sodišča).

Kot izhaja iz poenotene sodne prakse, posebnega določila o ločenem vrednotenju pripravljalnega naroka in glavne obravnave, ki se izvede neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, Odvetniška tarifa ne vsebuje.

Sodišče ni dolžno upoštevati razlage Odvetniške tarife, kot jo je zavzela Odvetniška zbornica. Za sodišče bi bila zavezujoča, če bi bila takšna razlaga objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje.