Glede na okoliščine konkretne zadeve, ko je obdolženec s pomočjo zagovornika v svojih pisnih vlogah pojasnjeval okoliščine prekrška, pa se ni mogoče strinjati niti s pritožbenimi trditvami, da sodišče sodbe brez zaslišanja obdolženega ne bi smelo izdati in da je bilo za pravilno odločitev v predmetnem postopku nujno, da bi bil obdolženec zaslišan. Ni namreč videti prepričljivega razloga, da bi sodišče na podlagi lastnih zaznav ob zaslišanju obdolženega drugače presojalo verodostojnost njegovih trditev v pisnih vlogah, kot navaja zagovornik v pritožbi.
Če ena priča glede določenega dejstva izpove, da se ga ne spominja točno, medtem ko druga s prepričanjem zatrjuje, da je to dejstvo podano, pri tem ne gre za nasprotje med izpovedbami takih prič. Nasprotje bi bilo podano le v primeru, če bi ena priča zatrjevala, da je neko dejstvo obstajalo, druga priča pa glede istega dejstva izpovedovala, da ni obstajalo.
Stališče zagovornice, da je tudi pri preklicu odložitve potrebno smiselno uporabiti sedmi odstavek 202.d člena ZP-1 in upoštevati okoliščine kot so osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, stopnjo njegove odgovornosti in okoliščine, v katerih je prekršek storjen ter oceniti, ali je sploh mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov, je zmotno.