Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih je bila ali bi lahko bila sporna sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Nobena zakonska določa ZIZ ne določa, do kdaj se lahko oseba, ki je plačala varščino, udeleži javne dražbe. Predpogoj za udeležbo javne dražbe je le plačilo varščine pred javno dražbo (185. člen ZIZ) ter da ne gre za osebo, ki po določbi 187. člena ZIZ ne more biti kupec. Ne določa pa, da oseba, ki plača varščino, nima pravice do udeležbe na dražbi, ker ni pristopila ob oklicu naroka (dražbe). Zato tudi ravnanje sodnice, ki je dopustila udeležbo V. H., da sodeluje na dražbi, ni moč šteti kot očitno kršitev zakonskih predpisov in posledično tudi ne kot nezakonito. O sodnikovem protipravnem ravnanju lahko govorimo le, če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali če je določen predpis namenoma razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Sodnik ne more odškodninsko odgovarjati za razlago prava znotraj meja danih pooblastil.
Če je RS kot tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala zahtevek, tožnik pa pred pravdo ni vložil predloga za mirno rešitev pri državnemu pravobranilstvu, ni mogoče zaključiti, da je dala tožena stranka RS povod za tožbo.
V zahtevku je služnost zadostno opredeljena, saj poteka po obstoječi asfaltirani poti, zato med strankama o njenih geometrskih opredelitvah ne more biti dvoma. Drži sicer, da se sodba glede začetka in konca služnostne poti sklicuje na mapno kopijo, vendar pa omejitev, da se sodba ne bi smela sklicevati na listino, ZPP ne postavlja. Izrek sodbe je tako mogoče preizkusiti, saj iz njega jasno izhajata tako obseg kot potek vtoževane služnosti.
Če stranko zastopa kvalificirani pooblaščenec (odvetnik), se od slednjega pričakuje, da bo ravnal z ustrezno skrbnostjo dobrega strokovnjaka in se zanj tudi upravičeno domneva, da pozna osnovna postopkovna pravila, kot so ta, da je treba pri prvem pravdnem dejanju za stranko predložiti njeno pooblastilo za zastopanje.
nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na psihofizičnem ali telesnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja s povečanimi napori, in zaradi tega duševno trpi. Ni torej že sama poškodba tista, ki daje oškodovancu pravico do odškodnine, ampak so to posledice, ki jih on čuti v svoji duhovni sferi in ki se manifestirajo kot duševne bolečine.
odškodnina za premoženjsko - odškodnina za nepremoženjsko škodo - mesečna renta - izguba zaslužka - Invalidnina - upoštevanje invalidnine pri določitvi rente
Invalidnina se ne upošteva pri določitvi rente, saj je namen invalidnine omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare. Invalidnina ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je ni moč upoštevati pri odmeri premoženjske škode. Pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče upošteva tudi nadomestilo za telesno okvaro, do katerega ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju, in na podlagi vseh okoliščin primera po prostem preudarku ugotovi, v kolikšni meri nadomestilo za telesno okvaro vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - ugotovitev velikosti deležev na skupnem premoženju - vlaganje v posebno premoženje - neupravičena obogatitev - trditveno in dokazno breme
ZD člen 221, 224, 221, 224. ZPP člen 325, 396, 325, 396.
obseg zapuščine - znesek sredstev na računu - dodatni sklep o dedovanju - poprava sklepa o dedovanju - dopolnilni sklep o dedovanju - uveljavljanje pravic v pravdi - rok za vložitev tožbe
Za pravilno in popolno ugotovitev obsega zapuščine bi sodišče sicer moralo ugotoviti točen znesek sredstev na zapustničinem računu. V kolikor tega ne ugotovi, pa takšne pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju po 221. čl. ZD. Ta sredstva so bila namreč upoštevana že v prvotnem sklepu o dedovanju in ne gre za naknadno najdeno premoženje. V poštev ne pride niti popravni sklep. Glede na to, da je bil predlog dedičev vložen po preteku roka, v katerem lahko zahtevajo izdajo dopolnilnega sklepa, njihovega predloga ni mogoče obravnavati niti v tej smeri.
Če so dediči za točen znesek sredstev na računu izvedeli šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, gre za nova dejstva in dokaze. Svoje pravice lahko uveljavljajo v pravdi v smislu 224. čl. ZD, ki pa se sklicuje na smiselno uporabo določb ZPP le o razlogih za obnovo, ne pa tudi na določbe o rokih, zato določba 396. čl. ZPP v tem primeru ne pride v poštev.
ZIZ člen 200a, 201, 201/2, 202/1. OZ člen 376, 382a, 1060. ZOR člen 277.
obresti – prenehanje teka obresti – pogodbeno določene zamudne obresti – poplačilo upnika, ki je kupec nepremičnine – terjatev upnika nižja od ocenjene vrednosti nepremičnine
Z izvršilnim naslovom je bilo do sedaj odločeno le o temelju, ne pa tudi o višini obresti, ki jo je potrebno izračunati na dan plačila, torej na dan razdelitvenega naroka. Pri tem sodišče uporabi veljavno materialno pravo. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je samo omejilo tek obresti, ni zagrešilo s pritožbo očitane kršitve določbe 201. člena ZIZ, ki določa, da upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, lahko izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo, to pravico pa ima tudi dolžnik, če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, saj je sodišče omejilo obresti z uporabo materialnega prava in ne na podlagi ugovora dolžnika.
Določbo 200.a člena ZIZ je treba razumeti tako, da je poplačana upnikova terjatev, ki je višja od kupnine, vse do te višine. Smisel ureditve je, da upnik zaradi nakupa nepremičnine pod ugotovljeno vrednostjo ne obdrži poleg vrednosti nepremičnine nad doseženo kupnino še terjatve do dolžnika v tem obsegu.
Kdaj je pogodba izpodbojna in kdo lahko zahteva njeno razveljavitev, je določeno v 94. in 95. členu OZ. Tožnik, ki ni pogodbena stranka, ne more izpodbijati tega pravnega posla s tožbo. V določenih primerih lahko toži na razveljavitev pogodbe tudi tretji, ki ni pogodbena stranka, vendar so ti primeri urejeni posebej .
Ker lastnik ne more zahtevati vrnitve obranih plodov (prejete zakupnine) od dobrovernega lastniškega posestnika (95. člen SPZ), bi morala tožeča stranka med drugim za utemeljenost svojega denarnega zahtevka zatrjevati in dokazati tudi nedobrovernost prve tožene stranke, kot posestnika obravnavane nepremičnine (96. člen SPZ).
Dokazna ocena, ki temelji zgolj na skladni izpovedbi stranke in ene izmed prič, ni skladna določbi 8. člena ZPP. Katero dejstvo je dokazano, sodišče namreč odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Če sodišče ne pojasni, zakaj ne verjame toženki in ostalim pričam, ki so potrdile njeno izpoved, sodbe ni mogoče preizkusiti.
V nepravdnem postopku načeloma vsak udeleženec sam nosi stroške postopka (1. odst. 35. čl. ZNP), vendar pa zakon za postopek pridržanja določa drugačno ureditev (78. čl. ZNP).
Sodišče prve stopnje je sicer res z opravljeno poizvedbo 27.11.2007 ugotovilo, da naj bi toženec imel stalno prebivališče na naslovu Pot na x, vendar je bila vročitev tudi na ta naslov neuspešna. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno štelo, da se je toženec preselil in mu je sodna pisanja, v skladu z 2. odst. 145. člena ZPP, vročalo s pritrditvijo na sodno desko. Z opravljeno poizvedbo, na katero se sklicuje pritožnik, se je sodišče prve stopnje z gotovostjo prepričalo, da toženec na prvotnem naslovu (Y cesta 6) nima več prijavljenega stalnega prebivališča.
ZOR člen 154, 154/1, 192, 192/1, 200. ZTPDR člen 73, 73/1. ZVZD člen 5, 8. ZZelP člen 4.
odgovornost za škodo, nastalo pri uporabi (grajenega) javnega dobra - nesreča pri delu - odgovornost delodajalca
Za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi (grajenega) javnega dobra, je odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra. Vendar pa je v konkretnem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da sporno zemljišče ni namenjeno funkcionalni rabi javne (železniške) infrastrukture, niti ne gre za zemljišče v splošni rabi, krivdo za očitano opustitev (očiščenje ali posipanje ledene površine) mogoče pripisati le delodajalcu tožnika.
Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj ne verjame toženki, da je na račun stroškov zastopanja plačala tožniku 2.500,00 DEM, in verjame tožniku, da mu navedenega zneska toženka ni izročila, in tako dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema in je pritožba neutemeljena, ko še vedno trdi, da je toženka sporni znesek plačala tožniku. S temi trditvami toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče, kot že omenjeno ne dvomi, zlasti ob tem, ko toženka ni predložila verodostojnih dokazov za svoje trditve.
ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0056103
OZ člen 336, 336/1, 357, 357/6. ZOZP člen 7, 7/2.
zastaranje – regres – tek zastaralnega roka – pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti – kršitev pogodbe – izguba zavarovalnih pravic – alkoholiziranost – vzročna zveza – dokazno breme
Pravdni stranki sta v medsebojnem pravnem razmerju na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, zato toženec ni tretji v smislu 6. odstavka 357. člena OZ.
Regres po enotnem stališču sodne prakse temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe oziroma ima podlago v določbah drugega odstavka 7. člena ZOZP in ima odškodninsko naravo. Povračilni zahtevek tožeče stranke kot zavarovalnice lahko le-ta uveljavlja samostojno, vendar šele po kršitvi določil zavarovalne pogodbe oziroma pogodbeno dogovorjeni izgubi zavarovalnih pravic in plačilu škode oškodovancu.
Dokazno breme, da toženec ni povzročil prometne nesreče oziroma da je šlo pri vožnji toženca za (neobičajen) načina reševanja nevarne prometne situacije, je bilo na strani toženca.
Kljub ugotovljeni alkoholiziranosti obstaja možnost, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz obveznega zavarovanja oziroma ni dolžan povrniti izplačane odškodnine, če dokaže, da ni kriv za prometno nesrečo ali da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.
ZD člen 173, 173. ZPP člen 86, 93, 307, 339/2-8, 392, 86, 93, 307, 339/2-8, 392.
dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - sodna poravnava - soglasje strank - možnost obravnavanja pred sodiščem - zavrnitev podpisa dednega dogovora
Iz neprerekanih pritožbenih trditev izhaja, da pritožnica ni podpisala zapisnika iz naroka, kjer naj bi bil sklenjen dedni dogovor, ker se ni strinjala z vsebino dednega dogovora, o čemer so bili seznanjeni vsi dediči, njihovi pooblaščenci in sodnik. S takšno izjavo na naroku je pritožnica omejila pooblastila svojemu pooblaščencu, ki ni imel več pooblastila za sklenitev dednega dogovora za pritožnico, v vsebini kateri je pritožnica nasprotovala. V sodni praksi je sprejeto stališče, da dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku, predstavlja sodno poravnavo. Sodna poravnava pa se lahko izpodbija le s tožbo na razveljavitev in ne s pritožbo. Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava, ki vzpostavlja obligacijsko razmerje med dediči, ki tak sporazum sklenejo, zato jo je mogoče izpodbijati le s tožbo. Sodna poravnava je po določbi 307. člena ZPP veljavno sklenjena, ko stranke preberejo zapisnik o poravnavi ter ga podpišejo. Sodna poravnava velja le v primeru, če se stranke strinjajo z vsebino zapisnika o poravnavi, kar potrdijo s svojim podpisom. Če niso izpolnjene navedene procesne predpostavke, sodna poravnava ni sklenjena in se sodišče pri svoji odločitvi na takšno sodno poravnavo ne more sklicevati.