Zastaranje hipoteke bi bilo pretrgano le v primeru, da bi upnik svojo pravico do poplačila iz zastavljene nepremičnine sodno uveljavljal. Ne more pa pretrgati zastaranja že sodno uveljavljanje zavarovane terjatve, saj to vpliva le na zastaranje terjatve, ne pa tudi hipoteke kot stvarne pravice.
nesreča premikajočih se motornih vozil - odgovornost za škodo pri nesreči premikajočih se motornih vozil - krivdna odgovornost - stopnja krivde - prehitevanje drugih motornih vozil - neprilagojena hitrost - soprispevek oškodovanca k nastali škodi - primerna višina odškodnine - nihajne poškodbe hrbtenice - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenziteta in trajanje strahu - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pravilo o domnevni krivdi v tovrstnih primerih odpove. Izključno krivdo nasprotnika mora tako zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje, sicer do uporabe prvega odstavka 154. člena OZ ne more priti. Če se izkaže, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Šele dokazana (in ne domnevana) krivda ima tako za posledico presojo po pravilih o krivdni odgovornosti. Krivda je le kriterij za porazdelitev odgovornosti.
ustavitev postopka odpusta obveznosti - vročanje - osebno vročanje - osebno vročanje fizični osebi - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne
V skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP se s potekom 15-dnevnega roka, v katerem bi dolžnik moral pisanje dvigniti (1. 6. 2024), šteje, da je bila vročitev opravljena. Ker je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti potekel 16. 6. 2024, je pritožba, ki jo je dolžnik vložil priporočeno po pošti 18. 6. 2024, prepozna.
Po presoji pritožbenega sodišča jezikovna razlaga spornega določila objektivno gledano dopušča dve možni razlagi. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ pravilno ugotavljalo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati skupni namen pogodbenih strank. Za iskanje skupnega namena pogodbenih strank so pomembna druga pogodbena določila, potek pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe, ki sta jih stranki razkrili tekom pogajanja, način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti oziroma uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe, in (v primeru gospodarskih pogodb) praksa, vzpostavljena med strankama.
pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - postopek zavarovanja z začasno odredbo - regulacijska začasna odredba - dopustitev rabe stvari - gradbišče - požarna varnost - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode
Tožnik ni izkazal, zakaj je požarna nevarnost na njegovih nepremičninah večja zaradi prisotnosti bližnjega gradbišča.
Ob tehtanju položajev obeh strank ni mogoče zaključiti, da bi tožniku v primeru neizdaje začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice od tistih, ki bi nastale tožencem zaradi izdaje začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno.
Izmikanje preiskavi je pravni standard, ki ga je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Opustitev obvestila o nesreči sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da se voznik izmika preiskavi.
ZST-1 člen 12, 12/2, 12/2-2, 12/3. ZPP člen 108, 108/5.
nepopoln predlog za oprostitev plačila sodnih taks - obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks - družinski člani - poziv na dopolnitev nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Zakonodajalec je v spremenjenem tretjem odstavku 12. člena ZST-1 določil obvezne sestavine predloga na način, da vsebinsko odločanje o predlogu ni nujno odvisno sodelovanja ali voljnih ravnanj družinskih članov.
Podatki o družinskih članih navedeni v 2. alineji drugega odstavka 12. člena ZST-1 so obvezna sestavina. Če manjkajo, sodišče ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. Če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP).
ZD člen 172, 172/4, 184, 184/2, 185, 185/1, 185/2.
popis in cenitev zapustnikovega premoženja - premoženje zapustnika - lastništvo predmeta
Popis in cenitev zapuščine šele omogočata, da se kasneje v postopku ugotovi, katero premoženje je pripadalo zapustniku ob njegovi smrti in je predmet dedovanja. S tem ne bo vzpostavljen drugačen pravni režim nad zapuščino, saj poseben režim ravnanja s premoženjem, ki sodi v zapuščino, določa že ZD.
Na podlagi izpodbijanega ukrepa se bo kasneje lahko ugotavljala lastninska pravica na spornem premoženju in ne obratno. Popis in cenitev zapuščine je tako ukrep, ki je podlaga za kasnejše razreševanje lastninsko pravnih vprašanj. Pritožbene navedbe v zvezi z dejanskim lastništvom premoženja, odločilnim prispevanjem k povečanju premoženja in izločitvi dela zapustnikovega premoženja, so zato v tej fazi postopka preuranjene.
Popis in cenitev premoženja obsega tudi premoženje, ki je pripadalo pokojniku, pa je pri kom drugem (z navedbo, pri kom je to premoženje in na kakšni podlagi), ter premoženje, ki ga je imel pokojnik, za katero pa se trdi, da ni njegovo.
Popis in cenitev premoženja zadeva zgolj premoženje, ki je bilo v posesti ali lasti zapustnika, zato z izpodbijanim ukrepom ne bo nedopustno poseženo v pritožnikovo lastninsko pravico.
stečajni postopek - postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - pritožba družbenika - novela ZFPPIPP-H - procesna legitimacija za vložitev pritožbe v insolventnem postopku - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
V primeru, ko je bil sklep o začetku stečaja izdan na predlog dolžnika, ki je družba z omejeno odgovornostjo, katere družbeniki niso odgovorni za obveznosti družbe, družbenik po z novelo ZFPPIPP-H spremenjeni določbi 234. člena ZFPPIPP nima procesne legitimacije za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečaja in ne more izpodbijati domneve insolventnosti iz prvega odstavka 234. člena ZFPPIPP.
kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - zavrženje tožbe - pomanjkanje pravnega interesa - stroški pravdnega postopka - potrebni pravdni stroški - odmera potrebnih stroškov - presoja uspeha v pravdnem postopku - končen uspeh - povrnitev pravdnih stroškov - oprostitev plačila sodne takse za pritožbo
Pri odločanju o stroških po drugem odstavku 154. člena ZPP ni nujno odločilen le matematični uspeh v postopku, temveč zakon kot dodatno merilo upošteva vse okoliščine primera. To sodišču omogoča, da sprejeme odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo le rezultat matematične operacije, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.
Če bi v tej pravdni zadevi določilo drugega odstavka 154. člena ZPP razlagali na način, da bi upoštevali le goli matematični izračun uspeha obeh strank v postopku, bi takšna odločitev zanemarila nadnacionalna pravna izhodišča (pomen odvračalnega učinka, stroški postopka ne smejo odvrniti potrošnika od obrambe pred zahtevki banke). Obenem bi se takšno postopanje upiralo tudi temeljnemu načelu pravičnosti, v okviru katerega ni mogoče prezreti, da je potrebo po postopku v končni posledici povzročila tožena stranka.
Pritožbeno sodišče v zvezi s tem uvodoma pojasnjuje, da pogoji iz 39. člena ZDZdr od sodišča zahtevajo ugotavljanje dejstev, ki pretežno spadajo v sfero duševnega stanja zadržane osebe. Gre za dejstva o obstoju duševne motnje pri zadržni osebi, o njeni sposobnosti presoje realnosti, o njeni sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, o ogrožanju sebe ali drugih, o možnih oblikah zdravljenja za odvrnitev ugotovljenega ogrožanja in o potrebni dolžini zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Za njihovo ugotovitev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato jih je sodišče prve stopnje skladno s postopkovnimi pravilih iz ZDZdr pravilno ugotavljalo s pomočjo izvedenca.
begosumnost - varščina - nastop kazni zapora - odprti oddelek
Skrajni rok, do katerega lahko traja varščina na podlagi četrtega odstavka 198. člena ZKP, se nanaša na nastop zaporne kazni v zadevi v kateri je bila varščina dana. Nastop kazni v drugi kazenski zadevi še ne pomeni, da s tem avtomatično preneha begosumnost obtoženca ter da sodna presoja pripornega razloga begosumnosti ni več potrebna, ker nastop kazni zapora (v drugi kazenski zadevi) nadomesti sodno presojo obstoja begosumnosti, kot to zmotno navajajo pritožniki. Pritožniki torej nimajo prav, da nastop zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) izključi begosumnost, ker je obtoženec (že) zaprt.
Da stališče pritožnikov ni pravilno, potrjuje že tretji odstavek 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki določa, da se prestajanje kazni zapora prekine po uradni dolžnosti, med drugim, če je obsojencu, ki že prestaja kazen, odrejen pripor. Če bi veljalo stališče pritožnikov, bi bila ta zakonska določba nepotrebna, saj pritožniki menijo, da s pričetkom prestajanja zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) avtomatično preneha osnovna predpostavka za pripor, to je begosumnost (in za sprejem varščine kot nadomestnega ukrepa za pripor), kar bi pomenilo, da ima izrečena zaporna kazen v drugi kazenski zadevi vedno prednost. Temu pa ni tako, saj mora sodišče v vsakem posameznem primeru pretehtati ali so pogoji za pripor (in s tem tudi pogoji za nadomestni ukrep za pripor, kar varščina je) še podani, pri tem pa imeti tudi v vidu, da je mogoče v nekaterih primerih begosumnost obdolženca odpraviti tudi že s prestajanjem zaporne kazni na zaprtem oddelku zavoda (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije XI Ips 2466/2020 z dne 14.1.2021).
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 40, 49, 49/2, 49/3.
nagrada izvedenca - nagrada izvedencu za opravljeno delo - materialni stroški izvedenca - geodetska izmera
Geodetski posnetek terena je bil ne le podlaga, temveč tudi nujni pogoj za izvedbo naloge, ki jo je izvedencu naložilo sodišče prve stopnje (ugotovitev poteka najverjetnejše katastrske meje). Strošek za opravljeno geodetsko storitev predstavlja materialni strošek iz drugega odstavka 49. člena Pravilnika.
ZPIZ-2 člen 109, 109/1, 133, 134, 143, 143/1, 178. ZPIZ-1 člen 207, 207/2. ZPIZ člen 229, 229/2. URS člen 2, 14, 22, 50. ZPP člen 213, 213/2, 353, 365, 365-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 9, 9-13. ZDSS-1 člen 63.
starostna pokojnina - invalidska pokojnina - nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - pokojninska doba - neplačevanje prispevkov - obračun prispevkov - zavrženje tožbe - predhodni postopek - vštevanje v pokojninsko dobo
Bistvo spora je vprašanje, ali bi se moralo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal od 13. 6. 1998 do 18. 5. 2022, upoštevati v pokojninsko osnovo, in posledično čas prejemanja v pokojninsko dobo tožnika. Ker se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne šteje v pokojninsko dobo tožnika, tožnik ni diskriminiran napram tistim zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju in so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani. Nadomestilo plače ne predstavlja plače, kot skuša to zmotno uveljaviti pritožnik. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 134. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi glede na že sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS, posledično niso podane zatrjevane kršitve temeljne ustavne določbe o socialni državi (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do enakosti (14. člena Ustave), niti ne Evropske socialne listine.
Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, da se tožniku prizna invalidska pokojnina, ker ta ni predmet izpodbijanih odločb, utemeljeno zavrglo. Predmet sodne presoje sta lahko le v presodnem postopku izdani izpodbijani odločbi o priznanju pravice do starostne pokojnine (63. člen ZDSS-1). Priznanje invalidske pokojnine mora tožnik sprva uveljaviti pri tožencu z novo vlogo (178. člen ZPIZ-2). Šele v predhodno izpeljanem predsodnem postopku izdana dokončna odločba bo lahko predmet morebitnega sodnega varstva. ZPIZ-2 namreč ne določa, da ni možna izbira med starostno in invalidsko pokojnino. Pogoj je, da so ob izbiri izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do obeh pokojnin (prvi odstavek 109. člena ZPIZ-2). Pri tožniku se tako kljub temu, da je uživalec starostne pokojnine, lahko ponovno ocenjuje njegova invalidnost, da bi se morebiti realizirala izbirna pravica med starostno in invalidsko pokojnino.
ZPP člen 18, 274, 275, 288, 365, 365-2. ZUJIPK člen 45. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2. ZJU člen 5, 24. ZDR-1 člen 200, 200/4.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - zavrženje tožbe - čista denarna terjatev - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve
Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP člen 243, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo X Pd 248/2019 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2 Splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, z 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52. členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu, torej toženi stranki v tem sporu naloži, naj v roku od 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V izpodbijani sodbi je zato sodišče prve stopnje pravilno Organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa nefiksna referenčna obdobja. Sodišče je pravilno obrazložilo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v Organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša.
Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena. Kot izhaja iz podatkov priloženega kazenskega spisa oškodovanec namreč v nobeni fazi postopka ni bil poučen o tem, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča. Glede na to, da iz podatkov iskanja v CRP (list. št. 140) dejansko izhaja, da oškodovanec ne živi več na naslovu, na katerega mu je sodišče vročalo sodna pisanja, in tudi ni vedel, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča, je pritožbeno sodišče pritožbi oškodovanca ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni mogoče soglašati z zaključkom prvostopnega sodišča, da je oškodovanec nastale stroške povzročil po svoji krivdi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
stroški nepravdnega postopka - stroški v postopkih za varstvo koristi otroka - odločanje o stroških po prostem preudarku - brezplačna pravna pomoč
Glede na okoliščine konkretnega primera je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ne zgolj iz razloga, ker predlagatelj s predlogom ni uspel, marveč ob upoštevanju še drugih okoliščin, in sicer: predlagatelj v predlogu ni navedel bistveno drugačnih dejstev, ki bi utemeljevale obstoj spremenjenih okoliščin, ki so zakonska podlaga za spremembo odločitve o varstvu in vzgoji otrok, še posebej v luči odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za odločitev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki v postopku v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2022, ki je bil izdan manj kot leto pred vložitvijo predloga v tem postopku, in ob upoštevanju negativnih ravnanj predlagatelja, kot jih ugotovila izvedenka v prejšnjem postopku, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu delno povzelo. Ob vrednotenju vseh teh okoliščin ni nobenega dvoma, da je bil predlog nepotreben, zato je odločitev sodišča prve stopnje (tudi) glede odločitve o stroških postopka pravilna.
URS člen 2, 22, 23. ZObr člen 97f. ZDR-1 člen 156. ZJU člen 140. ZIUZEOP člen 20, 71. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 10, 10/2.
neizkoriščen tedenski počitek - trditveno breme - vojak - COVID-19 - dodatek k plači - odškodnina za premoženjsko škodo
Ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka.
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena ZDR-1 in 97.f člena ZObr, ki jih je bila toženka dolžna spoštovati. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS je potrebno upoštevati, da je zahtevek lahko utemeljen le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur na dan (VIII Ips 41/2022 z dne 31. 1. 2023). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, ob pravilni materialnopravni presoji bistveno, kaj je počel na dan, ki je zaveden kot prost, in koliko časa. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi tudi zavzelo stališče, da čeprav se dikcija 97. f člena ZObr, ki ureja pravico do tedenskega počitka, glasi na pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, zgolj okoliščina v celoti nezagotovljenega ali prekinjenega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Tožniku je torej lahko prisojena odškodnina za premoženjsko škodo le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan. Vrhovno sodišče RS je podobno stališče sprejelo tudi v zadevah, v katerih so tožniki uveljavljali plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka.
predhodna odredba - dobiček - računovodski izkazi - likvidnostno stanje - objektivno premoženjsko stanje dolžnika
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo poslovanje dolžnika, predvsem njegovo likvidnostno stanje in ugotovilo, da ni izkazal stabilnih finančnih prilivov v prihodnosti ter kako bi na njegovo likvidnost vplivala morebitna odsotnost subvencij. Dolžnik niti ni zatrjeval, da bi bile subvencije njegov stalni finančni vir, na katerega lahko z gotovostjo računa tudi v prihodnosti, ko bi eventualno postala pravnomočna podlaga predhodne odredbe.
Upoštevaje nesporno stanje in saldo po odštetju subvencij 124.632,68 EUR na TRR dolžnika pri A. d.d., na ostalih dveh računih pri B. d.d. in C. d.d., upoštevaje nesporno mesečno kreditno obveznost, je več razlogov, da dolžnik v prihodnosti, ko bi eventuelno postala pravnomočna podlaga predhodne odredbe, ne bi bil sposoben poravnati še nepravnomočno prisojenega zneska skoraj 700.000,00 EUR.